Razbiti brod

Razbiti brod
Tone Čufar
Izdano: Prosveta 24/247-251, 253-256; 1931
Viri: dLib 247, 248, 249, 250, 251, 253, 254, 255, 256
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v Sloveniji v  javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Delo ni nujno v javni domeni tudi v ZDA. Za dela, objavljena pred letom 1978, se v ZDA upošteva rok preteka avtorskih pravic 31. december 95. leta od datuma stvaritve dela, za dela, objavljena leta 1978 ali pozneje, pa 31. december 70. leta po smrti zadnjega živečega avtorja.

Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


NevihtaUredi

1.Uredi

V nemir morja in grom neba se ozira mnogo, mnogo oči.

Morje postaja upornejše.

Nebo se temni.

Oči zaskrbljenih ljudi dobivajo čuden lesk. Lesk strahu in upanja. V ozadju penečih valov se kažejo obrisi nečesa trdnejšega. Tudi motne črte nekakega zidovja se lomijo v mrak neba.

Otok.

Svetilnik.

Signalni stolp.

Luč.

Znamenje.

Ljudje.

Rešitev. Rešitev. Rešitev.

Po brodu padajo povelja.

Na brod pada prva mokrina nastajajočega naliva. Naliv se jača, valovi besne, otok je še daleč. Brod skuša hitreje voziti. A je star, pokvarjen, namenjen zaničevanim ljudem in preziranim krajem.

Na njem se vozijo kaznjenci in vojaki tujske legije.

Z njimi so oficirji.

Z oficirji ženske.

A z vsemi stražarji.

Na brodu nastaja zmešnjava.

Ponižni postajajo drzni.

Pogumni divjajo.

Upor. Upor. Upor.

Brod se lomi.

Trgajo ga valovi. Naliv ga trga. Ljudje to čutijo. Ljudem je do rešitve. Do življenja.

Zmešnjava raste.

V tuljenje nevihte in morski vrišč se utapljajo blazni, pijani kriki, kriki obupa, udarci in streli resničnih, za življenje nastalih bojev. Na brodu ni redu. Ni poveljnikov in ne podložnih. Brod je en sam krik groze, strahu in poslednjih upanj.

Vse si želi otoka, vse se boji morja, vse hoče živeti, živeti, nič drugega.

V brod vdira voda ...

Krmilarji so brez moči. Brod je samo še igrača, skromna, ničeva igrača v brezobzirnosti nevihte.

2.Uredi

V stari utrdbi na osamelem otoku je manj ljudi in več miru. V stolpu, kjer se nemir neba še najbolj občuti, je pa en sam človek.

Brezbrižni, a pogumni Tomo daje brodu rešilna znamenja, postavlja signale in stori vse, kar je v njegovih skromnih močeh. Z zavestjo izkušenega človeka razumeva napor male ladje in se kljub brezbrižnosti poglablja v usodo morju izročenih ljudi. Potem, ko pošteno opravi svoje delo in spozna, da ladji ne more več koristiti, se odpravi iz stolpa po strmih, nevarnih stopnicah. Pomaga si z lučjo in z okornim korakom.

V utrdbi so line.

Za njimi stoji Klemen, slok starec, skromno oblečen. Vihar opazuje, z veliko resnostjo motri divjanje morja, njegovo silnost in usodnost.

Pred njim se znajde Tomo, še slabše oblečen kot on. Mlajši je od njega in manjši tudi. Svetiljko, ki mu je na postopnicah pomagala, ugaša in se pred hladom, ki je kar očiten, rešuje s povaljano uniformo.

»Si bil v stolpu, Tomo?«

Klemen je resno in skrbno povprašal.

»Da, bil sem.«

»In kaj si videl? Kako je z brodom, kod kroži, kam ga neso razburjeni valovi?«

»Kam? Kakor se jim pač ljubi.«

»Vse prav, vse čisto res ...«

»No, kaj potem?«

»Pri Kristu, ali ti ni nič mar usoda broda?«

Klemen je skoro trepetal. Tomu pa ni bilo do vznemirjenja.

»Mi je, a jaz ne bom o nji odločal. Če ga požro valovi, če ga vihar razbije in na skalovje položi, pojdemo gledat, kako in kaj z brodarji. Toda ne zdaj, potom šele, ko neurje poneha ...«

»Tepec!«

Klemena je ujezilo.

»Vsakdo bolj ali manj. Recimo, da sem jaz največji.«

Tomova malomarnost in ujedljivo besedičenje je Klemena spravilo v sveto rotitev.

»Za vseh pet Kristovih ran te prosim, govori mi o ladji, o mestu, kjer je zdaj. — — — Ne želim, da bi jo morje pogoltnilo, midva, dragi, bi ne bila brez sokrivde.«

»Saj ne bova, Klemen. Dal sem vsa znamenja, ki jih sploh morem dati. Seveda, znamenja še niso rešitev, so le opozorilo. To pa vemo, da gredo orkani preko znamenj.«

Čuvar Klemen se je zamislil.

»Kakor v zli slutnji sem poln bojazni za brod.«

»Bojazen je upravičena. Vihar raste, samo na ta grom, na to sikajočo bliščobo pomisli, pa te bo še huje skrbelo.«

Tomo je resno govoril, morda preresno po njegovih navadah.

3.Uredi

Kakor sta bila v tej podrtiji oba moška prebivalca okorna in od življenja okamenela, tako se je tretjemu bitju stare utrdbe življenje smejalo in vedrih lic, ki se niso pogosto pregrinjala z otožnostjo. Poleg Klemena in Toma je živela tu mlada, komaj šestnajstletna Stana, vsa neizkušena in mladostno živa.

Klemen ji je bil oče.

V začetku naliva se je v sobi blizu vhoda v stolp kratkočasila z ljubkim petjem in igranjem na godalo. Potem je prišla v mračno vežo pod lipami, stoji tam in gleda svoja znanca ter posluša Klemena.

»Da so morali privoziti baš v tem času!«

Klemen maje z glavo, Tomo ga pomirja.

»Če so znamenja razumeli, če so trezni in na svoj položaj dovolj pripravljeni, potom pojde. Drugače bodo ribam hrana.«

»Po dolgem času je mogoče brod privozil?«

Stani uide radostno, hrepeneče vprašanje.

Tomo se ji lepo posmeji.

»Da, draga punčka.«

»Tak dan, ko voda z neba med gromom pljuska in je v ozračju morje?«

Ostrašeno zvene Stanine besede.

»Tak dan, Stana.«

Klemen trpko pritrdi, Stana pa naprej vprašuje.

»Ko je tema podnevi in ja luč solnčna skrita? — Očka, se brod že bliža mar pristanu?«

»Trda mu prede, bojim se sanj.«

»Zakaj?«

»Morja do blaznosti besni, brod pa napačno vozi.«

»Očka, gledat ga grem.«

Stana je toplo zaprosila, Klemen prošnjo nemo odklanja.

»Ne boš nič videla. Naliv je gost, je neprozoren.«

Tudi Tomo jo pogovarja. Stana vztraja.

»Moje oči so morda bolj sokolje kot pa tvoje, striček Tomo.«

»A je nevarno. Radi strele, radi noči v stolpu.«

Klemen resno svari. Stana prosi.

»Očka, daj no, da pogledam. Tako sami smo tukaj in nič novega se ne vidi. A jaz bi želela kaj, in zdaj, ko ladja plove mimo, dovoli, da pogledam.«

»Strah te bo pred ladjo. Smrt se ji piše na krov.«

»Smrt? Kako čudna je ta beseda.«

»Skrivnostna in težka.«

»Ni taka reč. Smrt se kmalu sreča. Posebno dandanes.«

Žgoče je povdaril Tomo svoje besede, Stano je pa zamišljenost obšla.

»V tisti knjigi, ki sta mi jo dala, sem tudi brala o smrti.«

»Ne otepajmo slame! Smrt kar sama pride.«

Tomo je svoje povedal in odšel ob linah v ozadje svetilnika. Tudi svetilko je vzel s seboj.

Stana je še vedno zamišljena. Starega očeta pogleduje.

»Smrt vzame človeka in ga ne vrne. Očka, nekaj bi te vprašala.«

»Le vprašaj, Stana.«

»Kako je z mojo mamico, bi rada vedela.«

»Saj zveš, a zdaj ni časa za pripovedovanje. Dan je prežalosten. pretemen.«

»Očka, ti ne veš, kako zelo mislim nanjo. Vidiš, sedaj, ko smo o brodu in smrti govorili, mislim le bolj. Povej mi, očka.«

»Stana, zdaj ni še pravi čas.«

»Vedno praviš tako. A mene muči. Glej, kadar vozi kak brod mimo, vselej mislim, da mi mamico pripelje. Tako rada bi jo že videla. Hudo mi je po njej ...«

Klemenu pogovor ne ugaja. Nestrpnost ga objema, dekletova zvedavost mu nerodno de, sam ne ve, kaj bi prav za prav. Tolaži jo, pomirja ...

»Potrpi, Stana ...«

»Ne morem, kajti, ko brodovi odplujejo in mamice ni, se mi zazdi, da je ne bo nikoli in, če pomislim, da je morda umrla, se vedno zjočem.«

»Naj ti ne hodijo na um take reči. Zakaj misliš vse to? Saj ni za tvoja leta.«

»Ali me boš karal? — — — Nikar ne. Misel na mamico ni greh — — — Očka — — —«

Klemen je uganil vsebino prosečega pogleda.

»V stolp se ti ljubi?«

»Res bi šla rada brod pogledat. Saj dovoliš?«

»Pa pojdi. Toda ne brez luči.«

V Staninih očeh je zasijala hvaležnost.

4.Uredi

Tomo se vrne.

»Mogoče se rešijo. Upam, a zopet dvomim.«

»Da bi se le.«

Klemena je sama iskrenost. Star je, življenje se mu odteguje, zato razumeva žaloigro ljudi na brodu v vsej globini.

Stana odhaja v ozadje.

»Tomo, kam si dal svetiljko?«

»Tik stebra visi. Od tam se tudi v stolp da priti.«

»Pogledam in poskusim.«

Stana odide.

»Klemen, Stana, v najkrajšem cel stražar postane.«

»Že spet je o Kristini spraševala, o moji hčerki.«

»Dekletu je težko brez mame. Resnico mu razloži. Prej ali alej bo itak treba.«

»To mi ne bo lahko storiti. Bojim se tiste ure.«

»Ti si se vsega začel bati.«

Tomo postane pozoren. V smer od stolpa se usmerja njegov pogled, posluša, prime Klemena za roke, ga naglo stisne in zopet izpusti.

»Udarce, ki niso grom, ampak delo človeških rok, razločim. In trudne klice tudi.«

Zdaj nič ne posluša in ne pomišlja. V smeri udarcev hiti. Tudi Klemen prisluhne udarjanju in onemoglim klicem.

»Resnično, to so udarci rok in klici na pomoč. Ah, niti klici več, samo še stok se čuje — — Pa kdo bi bil? Od kod naj se vzame v tej vihri?«

Samo trenutno se je spraševal, potem je pa takoj odrinil za Tomom.

V mračni veži se podi hlad.

Veter tuli, vse tuli, vse bije in se stresa.

Človeški glas zamira, se porazgubi, le neurje ima svojo pravo, neomejeno besed. Oblastno se zaletava v rahel zid utrdbe, skuša svojo veliko silo in moč.

Tomo in Klemen se vračata. Seboj peljeta mladega človeka. Okrvavljenega. Zmučen, sestradan, izčrpan je njegov obraz. Na rokah ga tišči mrzlo, tesno, iz železa skovano zapestje. Jetniška raševina potrjuje pravilne domneve obeh: Klemena in Toma, da sta rešila kaznjenca.

Mladi človek se zave, da je na suhem.

Spregovori.

»Predobra moža, ne gubita sedaj pri meni dragocenega časa.«

Tomo je ves začuden.

»Karkoli si že, pomagati ti morava.«

Klemen skoro vije svoje suhe roke.

»Pri Kristu, pomoči vendar ne odrečeš?«

»Ne odrečem je, samo rotim vaju, da rešita še onadva.«

Mladenič vneto prosi. Tomo pa še vnetejše sprašuje.

»Je mar še kdo tam zunaj? Govori!«

»Tam zunaj je še dvoje bitij. Dobri Damjan je tam in nesrečna Olga. Vsi trije smo ubežniki.«

Klemen je za hip pozabil na nevarnost.

»Od kje?«

Vprašanje mladega človeka podžge, mu zbere vse poslednje, kar premore njegova izčrpanost v tem hipu.

»Z broda smo ušli. A ne izprašujta. Rešita ju pred poginom. Prosim vaju, pojdita takoj, sicer je Olga prav gotovo izgubljena. Že tedaj, ko smo se valov znebili, je bila napol mrtva.«

Med govorečo prošnjo je pokleknil.

Tomo odhaja in kliče tovariša.

»Stopi, Klemen!«

»Za dvoje življenj gre« — si reče Klemen in odhiti za Tomom.

Spustita se iz utrdbe v naliv in temo.

5.Uredi

Pobegli jetnik vstane, se trudno razgleda po novem okolju in le z muko privleče svoje borne kosti na stopnice pod linami. Na stopnicah sede in si skuša najti umirjenja po mučnih, pravkar prestanih naporih.

Sedi in se odpočiva.

Nepričakovano ga preseneti ljubek glas.

»Očka, če je mamica na brodu, bo gotovo utonila. Kakor z orehovo lupino se morje igra z njo.«

Pred mladeničem se znajde Stana in ga začudeno zre.

»Kaj to?! Kdo si, neznani človek?«

Plašno vprašanje rodi iskren odgovor.

»Ubežnik. — — In ti?«

»Pri starem očetu živim, pri čuvarju Klemenu. — Kaj pa ti hočeš tukaj?«

Njena plahost kar nič ne odjenja.

»Deklica, bojiš se me.«

»Tujec si mi in še tako čuden na pogled.«

Jetnik vstaja.

»Tujec sem in čuden se ti vidim, ker me drgnejo okovi. Drago dekle, strah pred menoj je neumesten. Nič takega ti ne storim, samo za kapljo vode te prosim in za skromno krpo, da si kri obrišem. To dvoje bi rad od tebe.«

Stana se spoprijazni z mladim tujcem. Zaupno mu je vljudna, kar on takoj spozna.

»Dobiš, ampak povej, kje sta Klemen in Tomo? Prej sem ju tu pustila. — In kako je bilo tebi sem mogoče?«

»Na pomoč sem klical in tolkel po durih, pa sta prišla dva dobra moža in mi odprla.«

»Kje sta zdaj?

»Še dvema drugima nudita pomoč tam zunaj. — — — Plaha srna, kako ti je ime?«

Tujčeva prisrčnost Stano greje, jo mehča, prevzema ...

»Stana sem.«

»Stana, ali ste sami trije tukaj? Ali ni drugih, ki bi ubežne polovili in izdali?«

V vprašanju se trga strah, nemir, živa, na prvi pogled vidna in neutajljlva bojazen.

»Razen nas treh ne prebiva na otoku nihče. Varni ste.«

Rešilne besede čudežno vplivajo. Mladi človek se razživi, se preraja, je ves drug kot v prejšnjih minutah.

»Potem mi daj vode, Stana.«

»Potrpi malo.«

Stana odide v svojo skromno sobo in je ni takoj nazaj. Razživeli kaznjenec pada v vzhičeno začudenje.

»V tem črnem gnezdu pa srečaš tako cvetko ...«

Stana mu prinese vrč z dobrimi besedami.

»Žejne napojiti in lačne nasititi, je dobro delo, tako me uči očka Klemen. Stopi noter.«

Stana vabi.

Jetnik pije.

Pije in posluša.

Radost se mu veča, ves je z njo prepojen.

»Stana, čuj, že gredo! Stana, vesel sem, zapoj nam pesem radosti ...«

Pri vratih stoji in je všeč mlademu dekletu.

Stana uboga.

Zapoje in zaigra.

V ozadju se pojavijo mrki ljudje.

Mokri, premrti, molčeči.

Klemen in Tomo nosita onemoglo žensko. Ohlapna obleka ji komaj zakriva bolno, premraženo telo.

Za njimi stopa Damjan, stražar z broda. Tudi on je raztrgan, krvav, zmučen in premražen. Izčrpanost je v njem vidna, in se le s težavo drži pokoncu.

Jetnik se jih razveseli, se jim bliža z veselja polnim vzklikom.

»Olga, Damjan, rešeni smo in dobre ljudi imamo krog sebe ...«

Po urah oddihaUredi

1.Uredi

Prvi odmor je mladega jetnika najbolj poživel.

Zdaj, po kratkih urah počivanja, že vsi vedo, da je Benjamin. S Tomom se najprvo spajdaši. Nerodna zapestja mu je razkoval in je bil prej rešen jetniških spon kot pa tuljenja nevihte, ki nič ne pojenja in se ne mara ublažiti.

Okove prinaša Benjamin v ožuljenih rokah in je vesel, da je spet človek, da ga železje ne drgne in ne trpinči.

S Tomom prideta k linam v utrdbi.

Benjamin kar kipi, on pa ostaja tak kakršen je bil in more biti. Benjaminova razigranost mu vabi posmeh in zbadljivost. A je Benjamin ne opazi. Saj spet živi, živi in se enakega z enakimi počuti.

»Kakor največji čudež v pravljicah se mi zdi.«

Svojega novega položaja ne more prehvaliti.

»Ta vaša posrečena rešitev?«

Tomo ostaja ravnodušen, Benjamin se razgreva.

»Seveda! Kaj, ti mogoče ugrovarjaš, da ni vse to čudežno? Samo poskusi! Takoj se mi zameriš. Le to železje poglej, to delo človeških rok za roke človeka. Še pravkar so mi žulili ti okovi gležnja in zapestja, pred kratkim časom sem se še vozil z brodom, zastražen in privezan, a zdaj se nahajam z Damjanom in Olgo pri vas. Prosti smo in lačni nič več, premočeno obleko smo si posušili, a premrla telesa ogreli. — Mraz je zdaj samo še tu notri, v tem demonskem železu.«

Benjamin vrže okove kvišku, da padejo v sredo kamenitega prostora pod linami in takoj prikličejo iz Stanine sobe zaskrbljenega Damjana.

»Ne delajte še vidva hrupa, ko je že trušč neba zadosti velik. Radi Olge želim in prosim. Nič prav ne pride k sebi, zato potrebuje pokoja.«

»Olgi je slabše?«

Benjamin se z vso resnico začudi.

»Slabše ji ni, a v dobro se tudi ne obrne.«

Damjan potrto govori. Tomo se vanj zazre in ga pomiri.

»Reva je zbita, vsa trudna in brez moči čisto naravno. Marsikak moški bi omagal pod takim naporom. Premagati to pot sem gori v tem vremenu, to ni lahka reč. — Mirni bomo, Damijan, kar najbolj mogoče mirni, če se je le rešila, naj se zares reši.«

Benjamin se oprošča.

»Silne pažnje potrebuje! Damjan, ni prav, da sem razgrajal. Odpusti. Bil sem vesel, ker se svobodno gibljem in stud nad tem, kar uklepa in zatira, sem iztresel.«

»Že dobro. Ne karam, ne rohnim nad tem, kar je storjeno, samo želim, da bi bilo Olgi bolje. Benjamin, ti veš, da mi je mnogo zanjo. Tesnoba se me oprime, če se mi le malo zazdi, da bi jo tudi zdaj še lahko zgubil. Že na poti, ko smo se z nevihto tepli, mi je bilo večkrat, kakor da mrtvo nosim.«

»A je zdaj zaspala?«

Tomo vprašuje z nepričakovano obzirnostjo.

»Na Staninem ležišču v zadnjem kotu smo ji postlali, pa ne more spati. Kašelj se ji trga iz prs, dušiti jo hoče.«

»Prehladila se je. Naš pohod skozi besni naliv je bil prestrašen za njeno rahlo zdravje. Damjan, nege in varstva ji moramo nuditi. Sicer je tvoja skrb dovolj očitna, vendar tudi naša ne bo odveč.«

Benjamin je spregovoril z dobro voljo in Damjanu nalil hvaležnosti v srce.

2.Uredi

Tomo in Benjamin sta spet sama.

V mislih sta z Damjanom in Olgo. In v pogovoru tudi.

»Kakor bi mu bila žena. Ves je v strahu zanjo.«

»Rad jo ima. Če bi je ne imel, bi bil tudi jaz še vklenjen in privezan.«

Pred linami se znajde Klemen in ju zmoti.

»Tako se vidi, kot bi nalašč ne hoteli razumeti naših znamenj. Na levo bi morali voziti, pa brodarijo na desno, in kar vem, da bo po njih.«

»Se jih iz stolpa lahko vidi?«

»Ne več. Naliv skrajšuje vid, brod nam pa otok obkrožuje.«

»Pristan iščejo.«

Med Klemena in njegovega stražarja se vmeša Benjamin.

»Pa ga našli ne bodo. Pijan vozač na kopnem zavozi v kako vodo, njega dični bratec po brodovih pa v čeri in kar v gotovo smrt.«

»So mar pijani?«

Klemen vpraša začudeno in z dvomom v glasu.

»Še precej! V kajutah so ga še pred nevihto žrli. Vsi: oficirji najetih vojakov, vodniki ladje in glavarji nas, v raševino zašitih bratov.«

Tudi Tomo je začuden in se v pogovoru skoro razvname.

»Samo višji so ga pili?«

»Gotovo. Nam še slane vode niso dali. Celo brodarjem in težakom komaj.«

»In vojščaki? So kaj dobili?«

»Tudi nič. Klavna živina ima post že od nekdaj.«

Tomo se v povedano poglablja.

»Prav tako kakor med vojno. Mi smo v jarkih mrli, reševali boga in domovino, oficirji so pa zadaj pili na vso moč. Jedli na pretege in tudi žensk so si privoščili.«

Pogovor izvabi Stano iz sobe. Olgo je Damjanu prepustila in se znašla med pomenkujočimi.

»Benjamin, ti mi povej, ali moje mamice res ni na brodu.«

Klemen jo z osornim pogledom oplaši.

»Stana.«

»Očka, me boš kregal?«

»Zakaj vprašuješ vedno?«

»Zato, ker jo želim videti.«

»Pomni vendar, da Benjamin ne pozna tvoje mame, ravno tako tudi Damjan ne.«

»O, če se z brodom potopi!«

»Ne bo se potopila, kajti Kristine ni na tem brodu.«

Benjaminu se Stana globoko zasmili.

»Stana, je mlada tvoja mama, tebi podobna?«

A Klemen ne pusti do pogovora.

»Benjamin, nikar ne poslušaj otroka. Meni mora verjeti, da ta brod ne pripelje Kristine.«

Tomu ne da, da bi se ne oglasil.

»Klemen, ti ne ravnaš dobro, celo jaz občutim to.«

Benjamin je razumen in želi izmirjenja.

»Z našim brodom se mati tako žlahtne deklice gotovo ne vozi. Razuzdani ter vedno pijani oficirji so na ladji, njihovi vojaki in tako naprej. Seveda so še drugi, recimo, kaznjenci in tudi druge so še, ali — — —«

Klemenu je ta izjava kakor čudežno podarjena dobrota. Z vso klenostjo se je oprime. Obide ga predstojniška oblastnost.

»Dejal sem, da je nemogoče, da bi se ti mamica vozila. Ne bodi taka.«

Treba je potrpeti.

Tomo se spet zagovori.

»Klemen, meni se pa le zdi, da dolgo — — —«

»Ne bledeči!«

Osorno je bil zavrnjen.

A Stana ne neha z moledovanjem.

»Očka, Olga je tudi z brodom prišla, pa ni oficir ali kaznjenec in tudi vojak ne.«

Odgovori ji Benjamin, tolažeče, pomirljivo.

»Stana, ti se preveč mučiš. Če ti mamica živi, se z njo še gotovo srečaš. Upaj in pričakuj, pa se ti sen uresniči. A žalostna ne bodi. Zavoljo Olge pa — ah, nič.«

Benjamin se zbegano obrne.

»Sedaj je Damjan sam pri njej,« — pojasni Tomo.

»Kako je Olgi, Stana?« — vpraša Klemen.

»Tako ji je, da se mi smili. Ni ji preveč dobro. — Benjamin, kaj si pa ti imel reči?«

»Nič — no, malenkost, ampak ni vredno.«

Klemen se mileje obrne k Stani.

»Stana, tebi je mnogo za tem, da vidiš nesrečni brod. Poglej ga. Ob zadnjem stebru se bo videlo, če je izvozil mimo pečevja. V teh gostih bliskih boš lahko premotrila. — Strah te pa menda ne bo?«

»Ne bo me, saj grem rada.«

Kar poskočila je in se oddaljila v povedan kraj.

3.Uredi

Klemen premotriva.

»Kaj hočem na vsa ta vedno gostejša spraševanja?«

»Tvoje modrost mora to urediti.«

Tomo se vrača šaljivosti, Benjamin pa ne more od stvari.

»Slutim, da dekletu nekaj prikrivata, kar morda ni prav. Mar ne, Tomo?«

»Klemen hrani zamotano skrivnost, a je ne upa svoji vnukinji razkriti. No, jo bo že brez naju.«

»Sam prav težko.«

Klemena skrbi.

»Moreš jo, kaj hočeš ... Zdaj vse tisto sam nosiš, čisto sam, in nosiš pogumno.«

»Za moja leta je skrajno breme. A moram, ni drugače.«

Da treba je. Vsak človek nosi kaj, kar mu težavo dela. Tebe, Benjamin, so verige težile, Damjana pa težka služba in Olga. - - Nisi li prej mislil o njej nekaj razodeti? Veš, sem sicer čuden do žensk, prav po svoje čuden, ampak, na tak način pa le ne prideš z vsako skupaj. Sam je človek na otoku, nekam topo živi, pa nastane vihar in ti neznano trojico vrže pred duri. V tej trojki je ženska in ne veš, ali je taka ali taka ...«

»Slišita lahko, vsaj Damjan.«

Benjamin se brani izpovedovanja, Klemen zavrača njegove pomisleke.

»Beseda se prehitro ubije, ne pride skozi te stene. Danes jo pa še grom gluši.«

Tudi Tomo nadleguje.

»Kako to, da je prijaznost med Olgo in Damjanom tebe razkovala? Povej že!«

»Povedal bi zgodbo ženske duše, ki tone, a ne upa utoniti. Zgodba izmed tisočerih zgodb, povest pač, ki se neštetokrat doživi. Ne vem, kako je bilo z Olgo za mlada, tam v tistem času, ko otrok dekle postane, ko si poželi življenja. Mogoče je bilo lepo, mogoče ne, jaz jo poznam šele od takrat, ko so jo oficirji na brod privlekli.«

»Ona je — —?«

Iz Klemena zadiha vznemirje sumnja.

Benjamin se ne premoti, sočutno razgalja njena pota.

»Ženska duša, ki se je potapljala v močvirju soljudi. Očka naš, kar mirno kri ...«

Tomo pojasnjuje.

»Klemen se boji, da bi ne imel vlačuge pod streho.«

Benjamina mine mirnost. Razgreje se, skoro razburi ...

»Vlačuga? — Ne vem, če je to prava beseda za vse nesrečnice, ki si tešijo glad s tem, da za zmečkane bankovce služijo moški razbrzdanosti? Je sicer mnogo takih, ki radi sebe, radi svojih sladostrastnih muh preveč brenče, te ponavadi hodijo v svili ter si z zlatom kitijo telo, a so še druge — in jih je prav veliko — bedne, tiste z ulic in iz temnih hiš, te pa pogostakrat le kruto življenje tako prime, da ne morejo drugače. Navadno so žrtve nikdar kaznovanih zločincev. Očka Klemen, primeri se celo, da starši zaženo hčer na cesto, kjer se mora prodajati.«

»Primeri se, vem, vem, da se primeri.«

»Ali je Olga tudi izmed tistih? — Govori Benjamin!«

Tomo je vprašal z veliko obzirnostjo.

»Ne morem reči, da je in ne, da ni. Z oficirji je prišla na brod, a z Damjanom ušla. Ta prilika je tudi meni dala svobodo.«

»Zakaj ste pobegnili? Pri nas ni svobode. Sužnji otoka smo.«

Benjamin se začudi ob čudnih Klemenovih besedah.

»Ni svobodo? Če gledamo temno, je ni nikjer.«

Tomo se nasmehne, da je pri nas kdo na verige prida je pri nas kdo na verige pritvezan.

»Ne bomo se tepli za pojme o svobodi. Prerad srkam svobodni zrak in premnogo živ mi je še spomin na jetništvo, zato ne maram, da bi se ta biserna beseda le malo omadeževala. — Ko so me imeli še v mestu zaprtega, smo s tovariši vedno z zavistjo opazovali ječerjeve otroke na hodniku. Brezskrbno so se igrali in se počutili vse drugače, kakor kdo od nas. Uživali so prostost, čeprav je bil njihov dom vprav tam kot naše ječe. Ko smo se po morju vozili, smo videli v najetih vojakih svobodne ljudi, a v brodarjih skoraj višja bitja.«

»Brod vozi vojake, oficirje in kaznjence. Kam je prav za prav namenjen?«

Klemen sprašuje, Tomo pojasnjuje.

»Na otok tihe smrti in v kolonije.«

»Na otoku odloži obsojence, v kolonijah pa vojščake. Probujajočim se ljudstvom vročih dežela pošilja naša visoka kulturnost svoj pozdrav in blagoslov s topovi ter plinom.

V Benjaminovih besedah leži žgoč, zatajevan prezir.

4.Uredi

Damjan se spet prikaže.

»Še vedno tak naliv?«

»Še vedno, Damjan. Zdaj Tomo hiti s pojasnili.«

»In brod? Je še odplul naprej?«

»Še ni, še ni.«

»Pa tudi ne bo.«

Razdvojeno se je oglasil starec in presunil Damjana.

»Kaj, pogubljen?«

»Naš očka ga je že obsodil.«

Benjamin se mladostno žali.

»Potem preti vsem smrt.«

»Gotovo. Kaj neki drugega?«

Tomo je spet prezirljiv do smrti in vseh mogočih poginov, Damjan ga komaj sliši. Razmišlja.

»Marsikoga bo škoda, ako je vsem namenjena poguba. Oficirje naj le vzame vrag, toda drugi so, ki ne zaslužijo prezgodnje smrti.«

»Ne bomo tarnali. Tudi v vojski je bilo marsikoga škoda, pa je vendarle prišel pod nože. Svet gre naprej in včasih tudi kakšna ladja na morsko dno.«

»Ko bi vsaj vihar ponehal. Še to zidovje utegne porušiti, tako bije.«

»Za našo utrdbo se pa ni treba bati. Vsem nebeškim vihram že leta in leta kljubuje.«

Klemen se zavzame s pol resnim pol žaljivim obličjem za svoj kameniti dom. Benjamin ga po rami potreplja.

»Očka Klemen je ljubeznjiv gostitelj.«

»Kakor svoje otroke nas je sprejel,« — potrdi Damjan.

»Kar zadovoljni smo lahko, da smo nanj in na tebe, dragi Tomo, naleteli. Če bi ne, bi morda zastonj pilil verige in se s strahom, a tveganjem vsega pripravljal na drzno podjetje.«

»Kaj pa si tvegal z begom?«

Tomo je prestrašen.

»Vse življenje. Da ni baš nastajala nevihta, bi nas bili ugrabili, še preden smo poskakali v morje. Mar ne, Damjan?«

»Benjamin ima čisto prav. Da smo našli to streho tukaj, s tem smo si rešili gola življenja, pobeg z broda o pravem času je pa prav tako imel svojo zlato ceno.«

»Ob kakšnem pravem času?«

Vprašal je Klemen, ki je manj vedel kot Tomo o begu in vsem drugem.

»Ker se je na ladji mnogo popilo, je nastal ob nastopu neurja silen nered. Po brodu so se čula povelja, se dajala znamenja, vstajal je vrišč in kletve so padale. Še zdaj vse vidim in slišim ...«

5.Uredi

Zopet se Stana prikrade med moške.

Naglo, z malim razburjenjem v sebi.

»Če me ne vara vid, bo brod razbilo. Poglejte, da se sami prepričate.«

»Klemen, brodu se usoda že pečati.«

Tomo ne more biti brez pripomb.

Damjan lepo poprosi.

»Stana, ali hočeš iti k Olgi? — Da ne bo sama ...«

»Hočem in že grem tudi.«

Stana zares odide.

Klemen prijateljsko zapove.

»Tomo, dolžnost naju kliče. Pojdi!«

Starec takoj gre, niti trenutka več ne čaka.

Tomo se jezi.

»Prekleto mnogo bo posla, če jih kam na obalo trešči. Da bi že vsaj odjadrali naprej ali pa se brez neumnega ugibanja predali valovom, da jih zakrijejo ter končno urede to igro.«

Vzlic godrnjanju se odpravi za Klemenom.

Pred linami ostaneta samo še Damjan in Benjamin. Damjan prvi spregovori.

»Si ga slišal?«

»Sem. Tomo govori, kakor misli. Jezi se in ne zastonj. Klemen je pa dobričina, vendar ni tisti, običajni očka, ki bi ga srečali na srečnih domovih. Njegove življenje je šlo po razburkanih potih, pozna se mu.«

»Zdi se mi, da je danes na svetu vsakdo razburkan. Ljudje so se dolga leta kleli širom sveta, ugonabljali drug drugega in z neštetimi trupli, z žrtvami blazne morije postavljali spomenik svojemu žalostnemu času. Pa ko bi bila samo ta trupla, bi nič ne dejal.«

»A so ostala raztrgana srca, ostali smo mi, ki se kakor zverjad gonimo okoli.«

»Benjamin, kaj bo, če brod pristane? Če se izkrcajo, če nas najdejo tukaj?«

»Grozno bo! Tudi ti pojdeš tedaj v verige, tudi tebe bo drgnilo telesje. Morda celo Olgo.«

»Ne vzdržim več. O, če pridejo ...«

Damjan gre za Klemenom in Tomom.

Benjamin ostane sam, pobere poprej na tla vržene okove in si zašepeta.

»Če pridejo in mi ugrabijo komaj dobljeno prostost ...«

Stana ne more dolgo ostati pri bolni Olgi. Vrne se in najde Benjamina z okovi v rokah. Ker je le sam, hitro za ostale povpraša.

»Kje so vsi drugi? Kje je Damjan?«

»Stana, ne skrbi zanje in tudi kliči jih nikar — —«

»Damjanu bi sporočila, da je Olgi odleglo.«

»Mu že poveš in sam bo videl. Zdaj se boji, da bi oficirji z broda ne prišli semkaj ter nas zasačili. Gledat je šel, kakšna je smrt na morju, jaz sem pa tebe počakal, da vidim meni drugo bitje ... Da vidim življenje mlado, prečisto, a ne smrt. Da vidim tebe, Stana ...«

»Benjamin, takih besedi še nisem čula.«

»Jaz jih pa spregovoril še nisem. Glej, v rokah držami viden spomin svojih temnih dni, tudi na meni je še spomin ječe, spomin trdih in krutih ur, a pred seboj zrem nekaj, kar doslej nisem uzrl. Stana, če se mi zasmejiš, ti ne zamerim, če me razumeš, sem tvoj, vdan tebi in tvojim željam ... — — Ti molčiš, ti nemo priznavaš, da sva najmlajša na tem otoku, da sva si najbližja — —«

V Stani se nekaj dogaja, nekaj nepoznanega jo prevzema, tako brezmejna radost je v njej, da si ne ve pojasnila. Vriskajoča pesem kipi iz srca, čudežno razodetje se razgalja pred njo, besede so lepe, toplo govorjene, lep je on, dober, mlad, mlad ...

Stana tiho zaprosi.

»Benjamin, ne drži več v rokah železja, ki te je žulilo. Misel, da si moral trpeti, boli in je težka ...«

»V morje ga vržem, v pozabljanje. Da bi ga nikdar več ne nosil. Ne jaz in ne kdo drugi.«

»Oba ga vrziva!«

Stana se prepaja z radostjo, Benjamin ne zaostaja za njo. Tudi v njem je solnce, saj je tudi ona mlada, solnčna in lepa, lepa, lepa ...

»Vezi mojega prekletstva so postale biser najinega spoznanja. Da se prekletstvo ne povrne, hitiva!«

Oba gresta svojo pot, posebno, vsem drugim neznano in zakrito.

Obema se smeje solnce, a druge trga orkan razdraženega morja.

Za Benjamina in Stano pa ni nevihte.

Sreča se jima smehlja, tiha, nedolžna sreča ...

Solnce mladih src.

6.Uredi

Ostali trije opazujejo morsko razdivjanost in tudi brod gledajo.

Brod se lovi na obali, ob strašnih čereh.

Brod je izgubljen, uničen.

Nihče od teh treh ne veruje v njegovo rešitev.

Brod se lomi.

Brod je razbit.

Tomo se vrne z osredje utrdbe.

»Preklete ledje! Vode ne vzdrže in sploh niso za rabo.«

Čuje se Klemenov glas.

»Vrvi, vrvi moramo spustiti! Le hitro, Tomo!«

Tomo hiti.

Damjana zgrabi velika skrb.

Velika in utemeljena.

Oficirjev se boji.

Ubežnik je in ga kaznujejo.

In Olga se mu smili.

Olga, bolna Olga ...


Nevihta pojenjujeUredi

1.Uredi

Nebo se jasni, postaja čistejše ...

Morje se umirja.

Toda v njegovih vodah so sveži grobovi.

Otok je kakor spomenik, velik, mogočen spomenik utopljenim žrtvam razbitega broda.

Le dvoje ljudi se je rešilo.

Oficir Miloš in njegov vojak Matej.

V kolonije sta bila namenjena, v tuje, neznane zemlje in prečudnih smrti. Zdaj sta tudi onadva na otoku. Tudi ta dva sta raztrgana, krvava, trudna.

Oficir še spi.

Kar pod linami se je zleknil in so ga tam pustili.

Spi in se nič ne zmeni za ujedljivo zbadanje, ki si ga na njegov račun prav lepo privošči vojak Matej. Vojak ga hoče zbuditi, dvigniti kvišku.

»Zbudi se, gospod Stotnik! — — Hej, hej, tromba že poje, vojska čaka, samo poveljnika še ni! — — Kakor hočeš, mrcina pijana. Še ti bo ostal tam doli. Namesto tebe naj bi si bil kdo drugi rešil življenje. — Ta satanska vožnja! Poslednjih prijateljev me je oropala.«

Iz sobe, kjer je še vedno ležala Olga, pride Damjan, pomirjen in vdan v milost in nemilost dogodkov. Bolj prikrit je bil doslej, Olgi je stregel in se ni maral izdati.

»Samo vidva sta se rešila?«

»Samo. Vse drugo je pa smrt objela. A vi trije? Ali ste morda slutili, da nas poguba čaka? Vi ste jo uganili. Če bi prej ne ušli, bi sanjali zdaj najdaljše sanje.«

»Ti misliš večne?«

»Seveda. Moral bi jih tudi jaz, ampak sredi vika, sredi najsilovitejših valov, me ta nečedni človek tukaj, vrže v rešilni čoln, mi zapove veslati, seveda, tudi sam skoči vanj, na druge, ki so si enako želeli kopne zemlje, pa nekajkrat ustreli ter tako omogoči svojo rešitev.«

»Kje pa je Mijo pustil, njen razkošen smeh, njena tolsta bedra?«

»Sredi kratke, toda blazne borbe, se je ravno nje znebil s prvim strelom. Ta žival!«

»Sliši te in kaznuje.«

Damjan je opozarjal na opreznost.

»Moči za kazen nima, a tudi čuje ne, saj kakor klada spi. Pravkar sem ga budil, pa se za nič ne zmeni.«

Domač pogovor zmoti Tomo. Izpod stolpa je prišel.

»Kako se je spalo to noč?«

»Bolj čudno, kajti trda so vaša tla.«

»E, pa se vendar celo oficirjem prilegajo. Miloš se je zaljubil vanje, tako se mi zdi.«

Damjanu se oficir močno zagnusi.

»Kakor svinja, ki rije v tla, izgleda.«

Matej veselo pritrdi.

»Pogodil si. — — Zdaj bi ga vrgel v morje.«

Tomo se upre izraženemu mnenju.

»Zdaj naj živi. Tisoč let tako, nikoli ne začaka.«

»Kako se pogledamo, ko zapazi svoje ubežnike? Nič še ne ve, da smo tukaj. Matej, ali ste nas sploh kaj pogrešili na brodu?«

»Bil je naliv, bile so zmede. Na stražo si pa ti sam stal. Miloš ničesar ne ve o vaši drznosti, še manj, da živite. Sicer ga pa za mnenje povprašamo.«

Tomo je razigran.

»Prebudimo ga. Pri nas ne bo igral gospoda.«

Damjan svari.

»Ko se otoka reši, nas vsa skupaj zatoži in bomo imeli. Za sebe ne vem, ali bi se mu sploh kaj pokazal. Rad bi se mu zasmejal in mu povedal, da so njegova povelja zelo slaba. Toda, če pomislim, da me ob prvi priliki lahko da zvezati ter odpeljati s prvim brodom, ki ob tem otoku pristane, potem se mi zdi šala jako draga.«

Pomenkujočim se pridruži še Benjamin. S prav posebnim mnenjem prihaja.

»Končno vendar pojenjuje naliv. Ko čisto poneha, zberemo kosti in nas bo strah.«

Tomo ni za ta posel.

»Strah na glavo. Mi nismo nikogar utopili.«

»Benjamin, se pokaževa oficirju?«

»Seveda se mu morava pokazati. Le Olgo utajimo.«

Damjan ne ve, kaj mu je prav za prav storiti. Tomo se spravi nad spečega oficirja, ga trese in nasilno budi.

»Dragec naš, pokoncu! — Ne bodi nesramen, saj si gospod oficir in poznaš oliko ... No, le vstani!«

Miloš se ne prebudi docela, pač pa se razgiblje v polsen.

»Mija, Mija, kam hočeš?«

Tomo se narejeno in drugim v veselje razsrdi.

»Ti nesrečni petelin, kaj ti blodi? — — Boš dobil Mijo, ko spoznaš, da ti ribe žro vso vojsko. — — Le na noge!«

Polagoma se oficir prebudi, ne povsem prav, vendar pa toliko, da postaja oblasten in zares oficirski.

»Kdo, kdo kriči? — — Kdo vpije nad menoj?«

»Vojska kliče in tromba poje!«

Matej ga je povsem prebudil. Oficir se ozira in je sila začuden.

»To je pa res čudna kajuta. — — To sploh ladja ni, to je —«

Matej stopi preden.

»Naše skrivališče pred morsko smrtjo, gospod stotnik.«

»Pred smrtjo? Saj se še nismo izkrcali, saj nas še ne žgeta solnce in pesek. — Aha, zdaj šele spoznavam, zdaj šele vidim, da res nismo v kajuti. A kje smo vendar?«

Oficir je polagoma vstal. Matej ponovi svoje pojasnilo.

»V skrivališču pred smrtjo.«

»Da te satan! Kako govoriš s svojim predstojnikom? Kako stojiš pred poveljnikom? Ali me ne poznaš?«

»Predobro, dragi moj.«

Mateju igra neusmiljen nasmešek krog ust. Oficir postaja togoten.

»Kaj, ti še norce briješ? Ti prekleti prostak! In vi tam za njim, kdo vam je dovolil, da križemrok buljite vame?«

Tomo je prvi, ki najde žgoč odgovor.

»Sami dobri znanci so ti prišli voščit dobro jutro. Mislim, da nisi slabo spal pri nas. Mene še ne poznaš. Tomo se zovem in naša mlada Stana mi včasih tudi striček pravi. No, ne glej kakor zabit voliček.«

»Sami čarovniki ste se znašli okoli mene.«

»Nak, tega pa ne pustim, da bi nas ne imel za prave in poštene ljudi. Pomisli in znaj, da je bilo v naših rokah tvoje življenje. Mojemu pogumu in moji potrpežljivosti se zahvali, da s svojo Mijo ne gostiš rib v morju.«

»Aha, Mija in ribe, da že vem — —«

»Če veš, potem pa ne sitnari ter nas ubogaj. Nikdar ni za gosta dobro, če gostoljubje izrablja.«

»Oficir sem!«

»Prav zato ne pričakujemo prostaštva in surovosti.«

»Ne pričakujemo? Koliko pa je tukaj gospodarjev?«

Oficir zraste do vse svoje mogočnosti. Obrne se k Benjaminu.

»Ti prav gotovo nisi. Tak mlečnež še pri hlapcih ni prida.«

Benjamin ga samo ponižujoče pogleda in skromno vpraša.

»Ali bo njihova visokost psovke delila?«

Oficir se vse bolj čudi.

»V kakšno gnezdo me je zanesla burja?«

Matej mu skuša pametno pojasniti.

»Gospod stotnik, hvaležen bodi, da so nama pomagali. Ti si že omagal, ko so vrgli vrvi in sploh dali vso pomoč.«

»Aha, zdaj vem že natančneje. Oficir sem pa kljub temu in se ne igrajte!«

Resni pretnji se Tomo najhuje zasmeji.

»Oficir brez čete.«

Za njim se Damjan razgiblje.

»Poveljnik brez moči. — Miloš, enaka sva si sedaj, dasi misliš, da to ni res. Čeprav sem bil včeraj še stražar in tebi v moči niti do kolen nisem segal, ah, niti do palca na nogi ne, se vendar v tem času in na tem kraju ne ločiva.«

»Kdo to pravi? Da ni razlike — —«

Oglasi se Benjamin. Prav nalašč.

»Da smo si enaki. Po premoženju ter moči. Po skupni usodi.«

»Čisto enaki? — To pravi mlečna klepetulja.«

Benjamin se mladostno razvname, poživi, postaja prešerno razigran.

»To pravi Benjamin, ki v lastno veselje še ni starec. To pravi zato, ker je o tem prepričan in je sam postal iz jetnika svoboden človek.«

Oficir je jezen, razburjen.

»Ali naj te udarim, da obmolkneš?«

Pred Benjamina skoči Damjan.

»Mene udari, jaz isto trdim!«

Spet ne manjka Tomove predrznosti.

»In po stričku lopni, ker je enakih misli.«

Vse to ruvanje in izzivanje prekine resna Matejeva beseda.

»Čemu bi udarjal? Miloš, spoprijazni se z dejstvom, ki leži na dlani in ne huduj se, kajti nihče se ti ne laže. Posedimo rajši pogovorimo se o naših bližnjih dneh, o tem, kar mislimo v naprej početi. Nekaj se mora na vsak način storiti.«

Oficir je trmast.

»Med vas pa že ne. Oficir sem, zato nočem posedati med zločinci.«

»Še rad boš!«

Benjaminu ne da strpeti. Oficir ga nehote spravlja v dražeče ponašanje. Miloš je vroče srdit.

»Molči, gadja zalega! Kakor vidim, sodijo tebi verige, ne pa lajež. Bodi previden, dečko!«

Matej neprestano blaži razsršenjenega oficirja.

»Spoprijazni se z nami, Miloš.«

»Vina mi dajte, poredneži. Žejen sem, da bi niti v puščavi ne mogel bolj biti.«

Dobro besedo zgrabi Tomo in se kratko pogovori.

»Očka Klemen hrani vino, toda ga ni veliko. Potrpi in z nami sedi. Pričnemo prijateljski pogovor. In čas preženemo. Med tem bo pa zunaj poleglo.«

»Se bo res dobilo pijače — — Imenitno!«

»Zaslužiti jo bo treba, dragec.«

»Hudič z vami!«

Oficir je vnovič vzkipel in gre od nevšečnih ljudi.

Njegov ponos mu da ob njih strpeti.

Doseže ga že Tomov vzklik.

»Prevzetnež!«

2.Uredi

Benjamin globoko prevdari.

»Kakor kača v precepu.«

»Zobe kaže in strup brizga, ugrizniti ter pičiti pa le ne upa. To je mučno za oholeže in zapovednike.«

Damjan je takega mnenja, Tomo se pa kar z nekim ponosom razgleda za njim.

»Vem, da si zdaj ustnice grize, a sprevidi, da smo le mi tukaj. To je še dobro, da s Klemenom nisva pod kakšno prisego in obvezo tu nastanjena.«

Matej ga razume.

»Zatožil bi in se maščeval. Prišla bi kazen, ker se takim tičem navadno vse verjame.«

»Nevarni so. V krvi jim je, da ljudi mrcvarijo in preganjajo.«

Po tej Damjanovi pripombi vstopi skozi izhod iz stolpa Klemen, mračen, zamišljen.

»Mir vam bodi, dragi moj ...«

Matej ga začuden pogleda.

»Potrt si, gospodar.«

»Klemen je malokdaj drugačen, a tak tudi ni vsak dan. Vedrejše čelo, očka!«

Tomova zapoved Klemena ne premakne.

»Nikdar teh besedi, ki so odveč.«

»Tudi brezplodnost je katerikrat na mestu. Za oddih ...«

Damjana zavrne Benjamin.

»Pustimo, naj gospodar modruje. Skrb se mu vidi, resnost razloči. Očka, ali te mi taremo? Kar tako smo se k tebi pritepli. Zavoljo oficirja ti je nerodno in zavoljno kruha, ki ga bo zmanjkalo.«

»Nič od tega ni. Zavoljo broda, ki je razbit, in radi ljudi, ki so ob življenje, mi je hudo. — — Molimo za njihove duše, prosimo Krista, da jim bo usmiljen, da bo milosten z njimi. A naša molitev naj bo iskrena, iz src naj pride naša prošnja zanje, potem bomo uslišani.«

Pred Klemenom se Matej razkorači.

»Praviš, da bi Kristusa prosili?«

»Z globoko molitvijo.«

»Pojdi s svojim Kristom kam drugam! Ni samo on trpel in ne samo on ljubezni oznanjal.«

»Bogokletnik bi ti dejal!«

Damjan ga skromno posvari.

»Boš zavrnjen. Zadnjič smo na brodu govorili podobne reči, pa je Mateju celo kurat utihnil.«

Klemen je žalosten.

Matej se nekako opravičuje.

»Ne bom te žalil, dragi gospodar, ne bom ti trgal vere iz srca. V uteho in tolažbo ti ja ta vera. In tolažba je potrebna. Če si duše sam ne umiriš, če ti razgibanih, razdraženih misli tovariš ali pa družica ne spravi v ravnovesje, potem je dobro, če se drugje najde, ublažilo.«

Tomu ta zagovor ni všeč.

»Eh, tudi vera malo zaleže, saj vem, saj sem bil tudi jaz pobožen. Kot otrok še prav zelo, potem se mi je pa zgubilo, ker nisem hodil po svetu z zaprtimi očmi. Veš, Klemen, v fronti, v vojni bi ti moral biti. Ej, to gledaš sršeno, če si lačen! In tam smrt kar na nosu čepi ter po žepih leze. To zakolnež, če jo zalezeš! Ako je pa ne in se že nekako zmažeš skozi ogenj ter je vržejo po tednih groze v zaledje, dobiš odlikovanja po višjih; od onih, ki so te moliti učili, pa blagoslov. A ne zato, ker te niso granate raznesle, zato si blagoslovljen, ker menijo, da si dobro streljal na takozvane sovražnike.«

Po Tomovi odkritosrčnosti se Damjan spat oglasi.

»Na sovražnike, ki ti niso nič žalega storili, ki se bili poslani proti tebi prav tako, kakor ti proti njim in imeli s teboj vred enega in istega boga za molitev.«

Tomo je kar navdušen.

»Docela razumljivo! Ves svet se je klal, seveda so kristjani prednjačili, saj so oni klanje začeli. No, ampak kljub temu trdimo, da smo ljudje, da smo prav za prav otroci božji.«

»Klemen, prav nič ne bomo molili k tistemu, v čigar imenu se je zemlja zamakala s krvjo.«

Matej skoro zapove, Klemen povzdigne svoj glas.

»On je bil ljubezen, pravica in resnica, zato ni ukazal prelivati krvi, ampak zapovedal krščansko živeti.«

»Očka, že prav.«

Matej se ne mara prepirati.

K pogovoru Benjamin pristopi.

»Iz Klemena ne govori svetohlinstvo, njegova molitev bi ne bila naučeno premikanje ustnic, iz njega prihaja klic krvavečega srca. V stolpu je bil, na morje je gledal, pa so se mu prikazali ostanki razbite ladje tam spodaj in sočutje z uničenimi življenji mu je prevzelo vse bistvo. Mi mu pa še o novih žrtvah pripovedujemo. Zmučili bomo dobrega Klemena in ujezili. Svarim vas ...«

Klemen zmaje z glavo.

»Ne bo jeze, ne, ko je žalosti preveč.«

Damjanu je všeč to mnenje.

»Vsega je obilo. Žalost prevzame človeka, ko pomisli, da tovariši ne brodarijo, temveč brezgibni pričajo o svoji dokončani poti. A vstajajo skrbi radi nas samih. V najkrajšem si moramo vsaj nekaj domisliti.«

Damjan je zaskrbljen in k svoji Olgi odide.

3.Uredi

Tudi Matej je Damjanovih misli.

»Resnično! Nekaj moramo skleniti ter ukreniti.«

»Po morju odrinemo. Tukaj je dolgočasno. Mene vleče, da bi jo z otoka pobral, zato se pomenimo.«

Takega mnenja je Tomo. Njegove besede so prav resnične, v njih ni nič narejenega. Zares mi je zaželel spremembe novega sveta, novih ljudi. Ko je to odkrito priznal, je tudi on šel stran. Ni mu bilo več do pogovora in družbe.

S Klemenom sta ostala še Benjamin in Tomo.

Benjamin je zelo zaupno in s prošnjo v očeh stopil pred starca.

»Klemen, preden kdo sem pride in mi kam gremo, bi rad zavoljo Stane ter njene mame zvedel resnico.«

»Ti, dečko Benjamin, želiš zvedeti to, kar bi jaz sam nikoli rad ne vedel.«

»Je mar žalost in groza v tej stvari?«

»Bo približno tako, ker Stanino mamo že trava prerašča. V prezgodnjem grobu si hladi prevroče srce moja Kristina, moja hčerka.«

»In Stana tega ne ve?«

»Potom še razočaranje čaka tega prikupnega dekleta.«

Tudi Mateja je zanimalo in se vmešal v pogovor.

»Nesrečnica!« vzklikne Benjamin.

»Skoraj vsi, kar nas je tu, imamo nekaj nad seboj.«

Klemen Mateju prepričano pritrdi.

»Imamo. — — — A mi vemo, da imamo, Stana pa samo sprašuje.«

»Kako ji je bilo zamolčano?«

Benjamin ne neha z vprašanji.

Klemen pojasnjuje.

»Njeno mamo je zmotil mornar, jo odpeljal, se z njo spečal ter jo nato zapustil. Po pristaniščih sem opravljal delo in si služil kruh, ko me je z otročičkom obiskala in v obupnem joku zaprosila odpuščanja in zavetja. Takrat sem storil greh, ki se maščuje. — — — Rodno kri sem preklel, rodnega otroka spodil od sebe. Že drugi dan mi je bilo žal, a s kesanjem se krivica ne popravi. Kristina je še šla, dala svojo malo tujim ljudem v rejo, sama se je pa spoprijela z življenjem, s trdimi, trpljenja polnimi službami.«

»Ali poslej tudi nje same nisi več videl?«

»Kako je v smrt zašla?«

Matej in Benjamin sta vneto spraševalca.

Klemen je predan pripovedovanju in grenkim spominom.

»Še sem jo videl. Poiskal sem jo, prav tedaj jo je pa poiskal tudi njen mornar. Tehtala je med njim in menoj ter se za mornarja odločila. To jo je pogubilo. Po dobrih tednih so mi poslali poročilo, da je ubil njo in sebe, zgodila se je ljubezenska žaloigra, mi vzela hčer in mi pustila Stano na ramah.«

»Ostala je Stana, samo, da je ostala!«

Veseli Benjaminov vzklik Klemenu marsikaj razodene.

Mateju se pa nekaj drugega razjasni.

»Zdaj pojmujem, zakaj ti prija otok in njegova samota. Le Stani bo tu prepusto.«

4.Uredi

Otok se blišči v novi, umiti podobi.

Solnce ga ogreva.

Novo, umito solnce.

Stana ima tenak posluh. V sobi pri Olgi se mudi, pa začuje svoje ime in stopi skozi duri.

»Kakor da ste me klicali. Morebiti se le motim.«

»Ni napačno, da si tu. — Pripravila nam boš jedi, ker pojemo na delo.«

»Bom, očka.«

»Boš znala nasititi tako veliko četo? Zdaj nista le Klemen in Tomo na otoku.«

Matej je šegavo vprašal.

»O, znala bom pa že, saj rada vidim, da je več ljudi.«

»Stana, si noč dobro prespala?«

Nežne, skrbne so Benjaminove besede.

Topel, pomirljiv je Stanin odgovor.

»Kakor se prespi noči z viharjem.«

»Kako je z Olgo? Že kaj ve za naju?«

Mateja zanima njena usoda. Olgo je poznal, njen sopotnik je bil.

»Ne, ve, pač pa je spraševala in menda sluti.«

Duri v sobo se znova odpro. Vsi so presenečeni. Pred njimi stojita Damjan in Olga.

Olgi se pozna, da je silno poželela priti iz sobe. Radovedno se ozira v ljudi, njene lepe, velike oči so polne skromnega pričakovanja. Velika je, sledovi lepote se ji rišejo po obličju in se križajo s sledmi bolezni, trpljenja, prestanih muk in vsega, kar jo je priklenilo na postelj in ji vzelo zdravje, svežost in mlado moč.

Ko stopa iz sobe, pokašljuje in se z Damjanom očitajoče pomenjkuje.

»Kako si čuden, Damjan. — Lahko bi mislila, mi samo temo privoščiš.«

Benjamin ne razume teh besed. Takoj se oglasi.

»Ni tak grobjan. Olga, Damjan ti vse privošči.«

»Morje mi brani pogledat. — — — Nisem tako slaba, da bi morala samo ležati.«

Damjan jo rahlo prosi. Ljubeče.

»Ti se ne vidiš in ne veš, kako zelo ti je potrebno, da si s počitkom odpomoreš. Rad bi videl, da me ubogaš, a če res nočeš zopet leči, naj bo po tvojem. Ne maram biti trd ...«

»Jasni se; solnce se prikaže in poživi.«

»Da bi se le kdo drugi ne prikazal!«

Damjanova skrb je velika. Radi nje je tudi Olgi branil iz sobe.

K starcu stopi Matej in ga resno nagovori.

»Klemen, zdaj pojdemo, da vidimo razbiti brod od blizu. Kar se mrtvih najde, jih damo zemlji.«

»Samo, da bi ne bilo mamice med njimi.«

Stana vztrepeta, se zgrabi ob tej težki misli.

Klemen ji privošči zapovedujoč pogled in ukazujočo kretnjo stare roke. Proč jo napoti.

»Stana, si naročeno pozabila?«

»Nisem, očka.«

Stana uboga. Saj ne zna drugega.

Po zapovedanih opravkih gre. V njenem izrazu je več žalosti kot pa veselja. Misli so ji mračne in še solnce, novo, umito solnce ne privabi pravih barv na njen obraz.

5.Uredi

Benjamin gleda za njo, nato se z Matejam zamudi.

»Matej, kaj pa potem, ko bodo mrtveci v zemlji, a živi še vedno tukaj? Kam in kako naposled?«

»Za vse pride čas. Poraja se mi misel, da bi po morju odpluti, si potekali svet, kjer bi ne bili preganjani, kjer bi se svobodno odpočili.«

Nimam primerne ladje,« — meni Damjan.

Tudi Olga se oglasi.

»In kje bi bil tisti lepi, svobodni svet? Kje ljudje, ki bi nas za enako spoznali?«

Matej pa ne odneha.

»Ladjo si zgradimo, svet in ljudi pa poiščemo!«

Skozi line pada odrešujoča svetloba.

Za hip jo prestreže Tomova postava.

Vrnil se je.

»Naš oficir je čudak. Z veselim licem pogleduje razbiti brod, govori o mokri, ničvredni bitki brez sovraga in o ženskah se izraža prav nemarno. Mije se je zopet spomnil. In vina tudi. Ko pa je Stano tjale videl iti, se je izdal docela.«

Benjamina strastno pograbi pekočo novico.

»Na kak način?«

»Izblebetal je mnenje, da je mala deklina sama po sebi najboljše vina. Vražji okus ima in zgodnje sadove ljubi.«

»Podlost se kreše v tem človeku! Satan je!«

Benjamin trpi, Matej pojasnjuje.

»Zvit je in premeten! Le tisti oficirji gredo navadno v kolonije, ki so doma neznosni. On je že bil.«

»Kateri oficir?«

Zdaj Olga sprašuje. V njegovem glasu je živa neizprosnost.

Matej se samemu sebi zdi neroden.

»Slišala je in potirja pojasnilo ...«

Matej samemu sebi zašepeče neljubo ugotovitev.

»Govorite vendar!«

Olga ne trpi skrivnosti, Damjan zastonj prigovarja.

»Olga, ne vznemiraj se preveč.«

»Jaz hočem vedeti, kdo ljubi vino! Kaj mi prikrivate?«

»Ta ženska radovednost ...«

Mateju je nerodno in se odstrani.

Benjamin tudi skuša pojasnjevati, miriti.

»Olga, nič ni in tudi biti nič ne more.«

Klemen je potrt. Prepir, ki se napoveduje, mu ni všeč.

»Zunaj je poleglo, tu bo pa vriš nanovo.«

Matej naleti na svoji poti po utrdbi na oficirja. Glasno, tudi tem pod linami dovolj slišno ga Miloš z vso oficirsko oholostjo ogovori.

»Ohej, ti moj vojak, ali še ni gospodarja, da bi nas v klet popeljal?«

Olga se strese. Slišala je.

»Zdaj vem, zdaj ga poznam ... Njega sem se vedno bala. Oh, zajeli so nas!«

Vsa se prestraši, povsem bela postane, še tista trohica rdečice, ki ji je doslej božala obličje, zgine z nje in jo prikaže v smrtni belini. Damjan si jo priklene v objem, v vroč, zavetja poln objem.

»Svobodni smo, ničesar se ne straši!«

Ljudje se izpovedujejoUredi

1.Uredi

V dnevih, ki so dali solnca, se je otok spremenil v kraj delavnih ljudi.

Od jutra do večera se vsi po svojih najboljših močeh trudijo za najboljšo popravo polomljene ladje. Kdor je o ladjah kaj več izkušen, ta deli svoja mnenja, se prepira, pomenkuje. Kdor pove najpametnejšo, temu potem pritrdijo, po njegovih mislih se spravljajo težki kosi s čeri na otok, pod utrdbo, kjer se potem ladja zopet sestavlja in znova gradi. Vse dela, vse jo vpreženo, vse daje svojo moč napornim nalogam.

Le tu pa tam se od dela kdo odkrade in ga pogrešijo.

A dnevi teko.

Tudi delo teče.

Otok je v živahnem razpoloženju.

Noči so polne utrujenega spanja, dnevi pa utrajajočega dela.

2.Uredi

Skozi line proseva lepota lepega dne.

Pod linami je dvojo mladih bitij.

Benjamin in Stana. Dekle je veselejše ko fant.

»Benjamin, potrt se mi vidiš. Zadnje dni si še pri delu malomaren.«

»Kako bi ne bil? — Čimprej se delo dovrši, temprej od plovemo in zapustimo otok. Na otoku ostavimo tudi tebe in tako se razideva ... Če se tega opomnim, nikakor ni mogoče, da bi vriskal in bil vesel.«

»Ali je upanje, da se brod dodobro zgradi, popolno? Ali si uverjen, da se začeto delo tudi posreči?«

»Še malo in končano bo.«

»Še malo, pa odidete ... Jaz kar nič ne verjamem, da bo to res. Tudi dvomim, da bi brod spravili skupaj. Na našem otoku še niso delali ladij.«

»Pa jo zdaj nepravimo. Ko bi iznajdljivega Mateja ne bilo poleg, potem bi se gotovo zastonj trudili. A on je kakor ustvarjen za take reči. Sicer tudi Klemen daje pametne nasvete in celo oficir jo je nekajkrat pametno pogodil.«

»A tudi on odide z vami?«

»Nič še ne vemo.«

»Benjamin, ali ti smem eno svojih misli razodeti?«

»Daj, draga.«

»Kaj bi bilo, če bi vsi šli z otoka? Vsi po morju, novi zemlji nasproti.«

»Potem bi vriskal! Vozil bi se s teboj on tebe imam rad. — Samo ...«

»Kaj te je zopet strlo? — — Govori ...«

»Ti pozabljaš na vse, kar je z menoj v zvezi. Ti ne pomisliš prav nič, da je moje mesto prav za prav na otoku tihe smrti, med zaprtimi zločinci.«

»Benjamin!«

Stana krikne kot po težkem udarcu.

Benjamin se neizprosno udaja razdvojenim, težkim dejstvom.

»Obsojenec sem. Če čakam tu, me dobijo, če grem od tod jim lahko sam padem v past.«

»Izpoved boli.«

Oba ...

3.Uredi

Olga si je v teh dneh solnca opomogla.

Nič več ne leži. Tudi kašlja manj. Zdrava pa še ni. Z lahkim delom se ukvarja in po svoje pripomore k vsemu, kar je pomoči potrebno.

Zdaj je prišla v utrdbo.

»Spodaj se ozirajo po tebi Benjamin.«

»Ali še niso dovolj zmučeni? Danes je bilo že zadosti dela.«

»Glej, Olga, meni se tudi hoče z vami.«

Stana se ogreva, zgublja žalost prejšnjega pogovora.

»Pojdi, če ne umrješ od samote.«

»Šla bi, da vidim svet, da pogledam kraj, ki mi je bil za prvih let življenja domačija. Tako si novih stvari želim, da bi po vašem odhodu resnično ne mogla ostati.«

»Samo radi lepih mest in novih stvari bi šla?«

Benjamin grenko povpraša.

»Ne, zato, ker bi se s teboj vozila in zato, ker upam srečati v svetu mojo mamico, se objeti z njo in poljubiti. — — — To bo zame premnogo ...«

»Bilo bi za vsakogar.«

Benjamin ni tako razvnet in ne deli njenega navdušenja.

»Stana, ti preveč pričakuješ, ti prevelika upanja gojiš. Ti še ne veš — — —«

»Česa ne vem? Zakaj bi upati ne smela? — — — Vsaj spregovori. — — — Takšen si danes, da je čudno.«

»Vse dni, odkar so se ladje lotili si bolj razdvojen od drugih. Pa bi ne smel biti.«

Olga je teh misli.

Benjamin se pa otresa njenih mnenj.

»Ko človek dvomi, zgublja verovanja in ne ve, ga li življenje čaka ali smrt, tedaj ni razdvojenost nikako čudo. Povem vama, da bi ne bil rad v ječo vrten, ker vem, kaj se to pravi. — Tam te včasih tako pretepo, da se polovico krvi po črnem tlaku razlije. Poznal sem jetnika, ki so ga dokesedno ubili in kar na tihem zabrisali sled za njim. Še tleti ubogi zvon jetniške kapele mu ni zaklenkal v slovo. Če koga ubijejo s sodnim dovoljenjem, temu so vsaj ta oglasi v poslednjih minutah. — — Tajinstveno odjekne njegov glas po celicah, najbolj pa strese takrat, ko ti sodba še ni izrečena, ko še ne veš, če tudi tebe povabi na pot ...«

Stana trepeče.

Stana se pali z blazno mislijo.

Stana izgublja svoj lepi mir.

»Ne vržejo te v ječo, ne smejo te ujeti! Ne smejo te, ne smejo!«

»Misliš, da tebe povprašajo? Ti še ne veš, da sem črno zapisan tam v tistem svetu, kjer so ječe, tam, kjer sem storil tisto dejanje ...«

»Katero? O tem mi še nisi pripovedoval.«

Vprašanje ostane brez pojasnila.

4.Uredi

Iz ozadja se pojavi vojak Matej.

»Kaj vendar imate? Taki ste kot bi od pogreba prišli. Pogrebno ti, Benjamin, si otožen. Ali še vedno ne moreš pozabiti svojih sotrpinov v brodu?«

»V spomin so mi še, a jim položaj zavidam. Rešeni so, dugače bi poginjali v zaporih.«

»Tako pogledano, so rešeni tudi moji sovojščaki. Potonili so, sicer bi našli v pustinjah svoj nelepi konec.«

Vmeša se Olga.

»Matej, kaj hočeš tu? To nam povej in ne spominjaj na tisto črno ladjo.«

»Golobicam golobčka odpeljem. — Benjamin, za pomenke bo še časa.«

»Ne pustim ga takoj odvesti.«

Stana je čudovito odločna.

»Samo še nekaj preložimo, potem se vsi odpočijemo.«

»Me zares potrebuješ?«

»Sami ne zmoremo, s teboj pa morda pojde.«

»Kako da bi se tako mudilo kot v tovarnah.«

»Jih morda poznaš od blizu?«

»Poznanje z njimi sem drago plačal. Radi tovarne se je zgodilo ...«

»Tvojo zlodejstvo?«

»Tisto dejanje, mi še ni povedano?«

Stana je hlastno vprašala.

Tudi Olga se ji pridruži.

»Dejanje, ki te je v raševino zašilo?«

»Da. — V tovarni smo delali delali kakor živina. Povsod je bil kdo, ki je priganjal in kričal nad človekom. Ali dasi smo gospodarjem tovarne gromadili premoženje, so nas vendarle sramotno plačevali. Ni bilo dosti več kot za vodo in kruh. Pa smo se naveličali pasje bede in zahtevali poviškov. Čakali smo, a z lepo besedo ni bilo nič. In ko nam je zmanjkalo potrpežljivosti, smo v stavko stopili.«

»Vnela se je borba hlapcev z gospodarji. Poznam take reči.«

»Tudi boji s policijo so se vneli, lastne ceste smo s krvjo škropili. Pri nekih izgredih sem se znašel v prvih vrstah in napol v silobranu, napol v srdu in omami borbe, pripravil ob življenje oficirja policije. To je tisto ...«

»Ti si morilec? — Reci, da ni res, reci mi! Benjamin, to ni res!«

Stana pade v velik obup.

»To je res in se ne zbriše ... Ubijal sem!«

»Nesrečnež!«

To je bil Olgin klic. Stana se pa kar ne znajde.

»Povedati bi ne smel, o gorje mi ...«

Mateju se zdi vsa obupnost odveč.

»Jadikovanje, tarnanje? Radi dejanja, ki je bilo in ga je treba pozabiti. Bodi mož, Benjamin! Zavedaj se, da se ne sme v prazni solzavosti trositi časa — — — Če privozi ladja s preganjalci, kaj storiš?«

»Če bi ladja privozila, ah, če bi ... Mamica moja, kod hodiš to uro?«

Stana je vsa iz sebe.

Benjaminu je težko. Pa se premaguje. Le še Stani privošči toplo, zares toplo, a tudi ranljivo besedo.

»Stana, ne sanjaj o kraljevski spalnici, da se na snopu slame ne zbudiš. — — — Greva, Matej! — — Delo poživlja, jekleni ...«

Z naglico, z nemirno naglico se odpravi iz prostora. Matej pa za njim.

5.Uredi

Olga in Stana.

V dolg, izpovedujoč pogovor se zagovorita.

»Stana, premagaj se, ne padaj v mračnost radi tega.«

»Umoril je človeka ...«

»Bil je prisiljen. — Boril se je. Če je bilo tako, kot je povedal, mu jaz ne najdem krivde. V njem ne vidim ubijalca, ampak borca.«

»Ti gledaš z drugimi očmi, zato se ti ne zdi to taka stvar. A mene peče.«

»Ker si še naivna, ker je v tebi detinstvo večje od življenjske resničnosti. Otrok si še, in ti povem, da je biti otrok lepo, a kaj ko tako hitro mine. Komaj to neprecenljivo lepoto spoznaš, že istočasno tudi začutiš, da si jo zgubila, da je ni več. Zakoprniš po novem, iščeš, sanjaš, a večkrat prav zastonj.«

»Olga, čemu pripoveduješ to?«

»Zgodi se mi, da katerikrat v bežnih mislih objamem vso hojo od početka do zdaj, pa se mi stoži po tistih letih, ki jih še ti preživljaš.«

»Saj niso dosti lepa. Niti mamice nimam pri sebi.«

»Pa imaš dragega. Benjaminček se ti je prikral v srce in se bo v njem zasidral.«

»Olga ...«

»Dečko ni slab, čeprav so ga vlačili po zaporih.«

»Olga, ne stikaj po moji duši. — Čisto sama bi bila rada ...«

»Ta želja se ti še tisočkrat lahko uresniči. Posebno tedaj, ko si tega ne poželiš. — Zakaj ne maraš, da bi se menili? Mnogočesa še ne veš, pa je dobro, da si poučena.«

»To vem najbolj, da ni samo ta otok na svetu.«

»Na svetu so še reči, ki te ponore s svojim razkošjem, a so tudi, ki te utope v grozi.«

»Že to je dovolj, da mamice ne morem pričakati, vrhu tega — —«

»Vrhu tega si se pa zazrla v mladega zločinca in je v srcu borba.«

»Res je tako, priznavam ti, a le zato, ker si mi dobra.«

»Čutim s teboj in hvale sem ti dolžna. Vse si storila zame, da si zdravje popravim. K vsemu je pa dobro, da ženska žensko dušo sreča. Vsako srečanje ni prida, a srečanje s teboj mi je pa vsak dan slajše.«

»Zakaj neki?«

»Če ti povem, me morda celo zamrziš.«

»Ninam povoda.«

»Ti si dekle, ki še ni šlo skozi svet, ki še ni občutilo njega slasti in globin. V tebi je vse preveč čisto. Ti si prerahla za pravo življenje.«

»Kako to? Si morda ti trdnejša?«

»Utrdili so me proti moji volji. Ko tebe gledam, se sebe spomnim. Bila sem tudi naivna in ko sem zakoprnela z vso prebujeno krvjo po njem in se znašla v objemu njegove ljubezni, takrat je bilo v mislih pol zemlje moje.«

»Ko si se znašla v objemu Damjanove ljubezni?«

»V njegovem objemu, ne v Damjanovem. V tistem objemu, ki je samo z enim mogoč. S tistim, ki ga nosiš do smrti v srcu, ki je nepozabljiv in nenadomestljiv.«

»Čudno. Praviš, da ni Damjan tisti, jaz sem pa vedno tako mislila. — Saj se imata rada?«

»Z Damjanom se tako poznam, kakor sem se z oficirji prej. Njih me je oprostil, tega mu ne pozabim in tudi tako je zdaj edini, ki malo čuti zame. A on še zdavnaj ni. Njega ne bo nihče nadomestil, njega, ki je v vojni izkrvavel, ki mi je bil vzet, še preden sva se združila v pravi sreči. — O, prekleti vsi, ki ste jo začeli!«

»Ne ljuti se, Olga.«

»Ne morem vzdržati, preveč se srd nabira. — Ko sem pravo srce zgubila, mi tudi drugič ni bilo prizanešeno. Po trpki žalosti, po vseh udarcih umazane usode so domači ugotovili, da sem za možitev zrela. Bila sem brez odpora, brez vse volje, ko so mi dali tistega moža, ki je bil še prav dober človek. Dalo in moglo bi se živeti z njim, ampak je sabljo nosil in zvezde, pa so ga med strelce potegnili. Kot žena sem mu sledila, bila večkrat v nevarnostih, a se je že prebilo, dokler ni obolel in umrl.«

»In ti? Kaj si počela?«

»Navzdol je šlo z menoj. Kar pri oficirjih sem ostala, saj je bil dom tako daleč.«

»Ni prijetno, če se domov ne more ...«

»Tudi ni prijetno, če moraš oficirjem plesati in jim biti z lastnim telesom na uslugo.«

»Olga! — Kaj se to pravi?«

»Zapleše se, zasmeji ter živi na svoj način. Kaj bi, ko ljudje hočejo tako!«

Olgi ni do pogovora. Zasmeje se, žgoče zasmeje in gre v sobo.

»To ni radosti smeh, to je prikrita bolečina.«

Stana tako prevdarja in gre za njo.

6.Uredi

Iz sobe se oglasi otožna Stanina pesem, spremljana s godalom.

Pred linami dolgo ni nikogar.

Šele čez čas pridrsajo čudni koraki.

Oficir se privleče, prišepa prav za prav, oprt na Toma, ki ne najde sočutnih besed za ranjenega Miloša.

»Samo napačno je treba pogledati, pa je človek udarjen. Malo neroden si bil — to le priznaj — in si se kresnil.«

»Neroden ali ne, udarjen sem.«

»Izližeš se in tudi mi ti damo mazila.«

»Oficir sem, ne potrebujem vaše maže. Se že izlečim.«

»Če si še vedno oficir, je tudi dobro. Kar bodi. — — Stana!«

Tomo glasno pokliče.

Pesem utihne.

Stana pride.

»Kdo kliče?«

»Ranjenca imamo. Naš oficir si je na nogi nekaj staknil. Odpočil bi se rad in ti naročam, da mu strežeš. Meni se mudi na delo!«

Tomo ne čaka. Tomo odhiti.

Stana plaho vpraša.

»Ali boli?«

»Se že prenaša.«

Med durmi se pojavi Olga. V rahli maščevalnosti ji odjekne beseda.

»Oficir je udarjen, to se mi zdi, kakor bi bila kazen ...«


ŽaloigraUredi

1.Uredi

Brod je dograjen.

Mnogo truda je položenega v delo, mnogo srag in utrujenosti.

Ljudje na otoku se samo še zgovarjajo kdaj odplovejo z osamelega kraja. Pa ne vsi. Starca Klemena nihče na spravi na potovanje.

V utrdbi sta ga Matej in Tomo zalotila in ga vneto nagovarjata.

Klemen pa ne pusti do sebe.

»Ni treba siliti, če nočem.«

»Premisli, kakor treba, in spoznal boš, da bo dobro, če z nami odploveš. — Ves čas, ko si tako vneto pomagal pri delu, sem mislil, da ti samo enkrat porečem, a zdaj trmasto odklanjaš vsa vabila.«

Matej je skoro razočaran.

Tomo pa samo namenoma vzdihne.

»Klemen si včasih zabije v glavo trde reči.«

Starec je nejevoljen.

»Kaj bi me poganjali od tod! Če vam tukaj ni prav, si preberite, meni pa dajte mir. Bodite prijaznejši z oficirjem ter ga vzemite na ladjo.«

»On že tako gre. Še včeraj je moledoval, da bi se spravili kaj kmalu.« — pojasni Tomo.

»Nič rad ne vidim, da bomo v njegovi dražbi,« — meni Matej. »Odvraten mi je, priskuten.«

»A to prav za prav ni lepo. V legijo nisi smel stopiti in bi ne skušal njegovega oficirstva. To mi ne gre v račun, da si prostovoljno stopil med vojake.«

Klemen ostro govori. Mateja Tomo opravičuje.

»Naneslo mu je tako.«

»Potem se pa ne sme toliko pripovedovati o krivičnem prelivanju krvi ter o podobnih stvareh.«

Za Klemenom se Matej sam razgovori.

»Sploh je dobro, če se o krivici bolj malo govori. Odkritosrčnost je navadno v škodo, zato naj se molči in potrpi. Ako v rudniškem rovu poleg tebe zasuje tovariša, mu vzame življenje in pahne njegovo družino v črno bedo, sprejmi to za dobro, kakor sprejemaš vse gorostastne grozote sveta. Napram vsemu, kar se zgodi strašnega, miruj in se niti z mislijo ne dotikaj krivičnosti naprav in uredb, ki donašajo ljudem bridkosti. Le tako boš živel zgledno in dostojno življenje.«

»Nihče te ni nameraval žaliti, Matej. Počemu ta jedki ogenj?«

»Le tako, če boš ponižen pebolizec vladajočim, boš imel z rožicam posuto pot. — Če pa storiš tako, kakor sem jaz, potem ni cvetja. Ostanejo ti samo trda tla za pot pa svetu. Ljubezen do sotrpinov, do sinov svoje zemlje, ti narekajo ostre besede. Radi njih si pognan z rodne grude, napol klatež si postal in od gladu umiral. Toda umreti pa le nočeš, in ko drugega ni, tudi legija prav pride.«

»Več je vredna od same smrti.« — se pošali Tomo.

»Saj mi ni dala niti ene sladke ure. Obilo trpiš, manj si vreden kot pes, a ohranjaš se pri življenju in vsi upi še ne gredo po vodi. Seveda je duševne muke polna kupa.«

Klemen zamahne z rokami.

»Pustimo sodbo lastnih besedi, ozrimo se po morju, ker se nam nekaj bliža. Ladja je, dečka moja!«

Tomo ostaja malomaren.

»Ladja je, kajpak, saj ni o tem nobenih dvomov.«

Matej se bolj zavzame.

»Dolžnosti, Tomo.«

»Vem zanje, očka. Nisem jih še pozabil.«

Tomo odhiti v stolp.

2.Uredi

Z druge strani se Benjamin približa.

»Ste jo kaj videli?«

Matej se hoče z njim pogovoriti.

»Že vemo za ladjo. Se kaj bojiš?«

»Česa? Ne cikaj, vrzi rajši jasne misli.«

»Pri linah poglej in boš na jasnem.«

Benjamin res pogleda. Majhno zgrozenje ga objame.

»Še to, še ta križ, da bo pač mera zvrhana. — Vse pada v nič, vse se pogreša ...«

»Bojazljivec!«

»Stano iščem, po Stani poizvedujem, vi mi pa ladjo kažeta. Ste kaj videli dekleta?«

»V nemar ga pusti zdaj in se pobrigaj za lastno varnost. Nič še ne vemo, kdo privozi.«

»Zdaj so sekunde drage.«

Matej hiti stran, pod stolp zavije in prepusti Benjamina Klemenu.

»Kaj bi rad z dekletom? Ne trapi ga preveč, za fante še ni godno.«

»Ti si njen stari oče, prav je, da paziš nanjo, a se mi zdi, da še premalo.«

»Oho, oho, glej junaka!«

»Rad bi govoril z njo, pa je ne najdem. Slutnja in sum sta v meni. — Tudi oficirja ni dobiti, a spomni se na njegovo pretkanost za časa udarca. Bolečino je le hlinil, in sicer zato, da mu je bila ženska družba bliže. Olgo je razburjal, oslabela je in in težko kaj z njo, Stani je pa kazal preprijazno lice in ji lagal.«

»Vsi moški lažejo dekletom. Vsi mamijo in iščejo koristi. Toda pustimo, ladja je važnejša in obotavljanje nikakor ni na mestu. Prav za prav pa ti nimaš nič več pravic do nje kot vsi ostali.«

Klemen odhaja za stolp, ne utegne se zgovarjati z mladim človekom.

»Ljubim jo, ljubim ... Vedno bolj gorim zanjo in zato je vsak trenutek težji.«

Benjamin je od vročih čuvstev prevzet, sanjavo gre za Klemenom in zamudi Stano, ki ni daleč.

3.Uredi

Takoj po Benjaminovem odhodu se vrata v stolp odpro, s temnega prostora pa prideta začudeni Tomo in preplašena Stana.

»V temi se skrivaš, po zakotjih plaziš, kaj ti mori srce?«

»Striček, bolje storiš, če ne sprašuješ.«

»Ugodim želji, ne bom te silil. Stana, to znaj, da so v teh temnih luknjah netopirji. V glavo se ti zaleti, da se prestrašiš.«

»Striček, kdaj bo odhod?«

»Ne vem še, ker se lahko primeri, da ladja tu pristane.«

»Mar katera prihaja?«

»Samo ozri se.«

Stana gleda skozi line.

»Ne vozi prehitro, morda pristane. Želja se mi lahko uresniči.«

»Čigava? Kakšna?«

»Moja. Zavoljo mamice.«

»Čeprav je vprav radi ladje skopo s časom, naj ti povem resnico.«

»Kaj veš ti takega?«

»To, kar se tebi prikriva. — Vprav jezi me, ko ti ne povedo.«

Stana zgubi ravnovesje.

»Molči, miruj! Ti boš dejal, da je vse čakanje zastonj.«

Tomo ji nemo prikima, Stano ožge obup in strahotna potrtost.

»O, o, kaj sem zagrešila, da se mi je potrdila naj strahotnejša domneva?«

Obupen krik privabi slabotno Olgo iz sobe.

Tomo je nestrpen. Nerodno mu je in hudo.

»Olga, potolaži našo malo, ti boš znala.«

Z naglico odhiti.

4.Uredi

Olga in Stana sta sami.

Stana omahuje v smrtni bolečini.

»Nihče ne bo dal tolažbe, nihče ne bo dal tega nazaj, kar se mi je zgubilo. — — — Mamica, mamica, tebe ni, tebe ne bo, zaman sem koprnela po tvoji ljubezni ...«

»Vse spravimo v pravi tok, dekle nesrečno.«

»Zame je vse umrlo, solnca ni, ne teme, o, prav ničesar ni. — — Olga, vas sovražim, vsi ljudje so hinavci, vsi brez srca in duše.«

»Ne govori krivično.«

»Prevarili so me, prevarili za mamo, preverili za srečo in ljubezen. — Tega ni moči popraviti, ker nimam bitja, ki bi bilo moje.«

»Klemen, tvoj stari oče.«

»Ta je igral hinavca.«

»In mladi Benjamin?«

»Ubijalec je in se me izogiblje.«

»On gori zate.«

»Potem je še strašneje.«

»Mar ne uživa tvojih nagnjenj?«

Stana krvaveče zaprosi.

»Molči molči o njem, da mi ne bo še huje. — Povej le to, kako je bilo tebi, ko si plesala, ko si služila oficirjem.«

Olga se poglobi v nekaj daljnega.

»Kot veš, je bilo raznoliko, rožnati spomini. Zdaj šele vem, da je marsikaj pomoglo k temu, da bom v izmečkih izbljuvala življenje. Prezgodaj bo moj konec, stokrat prezgodaj.«

Olga kašlja, je trudna in žalostna.

Stana pa nemirna, strastno radovedna in boleče trepetajoča ...

»Povej mi, če si po tistih nočeh, po tistih strastnih dejanjih, občutila bolečino, skelečo in ostudno.«

»Bolest v duši, meniš?«

»Pekočo bolečino na telesu.«

»To vprašanje naj pomeni — — —?«

»Da se našemu oficirju nisem znala braniti. — — Tople besede, vroči pogledi, povesti o velikem svetu, ki ga je že videl, vse to ga mi je približalo in storilo prijetnega. Prililo se je še sočutje radi udarca in ker je Benjamin le od daleč name zrl, se je Miloš potrudil. Ah, kaj bo iz tega?«

Olga se prestraši.

Krikne.

»Stana! Z lastnim življenjem si se igrala.«

»Odgovori na vprašanje!«

»Nevarno je bolan, okužila si se in to ni šala.«

Stana se zamisli. Stana tare, mori ...

»Okužena kot tiste ženske, ki so naprodaj ... Kaznovana za prvi korak v skrivnost življenja. Za prvi in edini ...«

Stana je le še senca svoje cvetoče mladosti.

Po mračni utrdbi plazeča se senca.

Vsa uničena odhaja v svojo sobo.

»Nikar še ne obupaj!«

Olga hoče za njo, pa ne gre, ker prav tedaj nekoga drugega zagleda.

5.Uredi

Pred line se privleče oficir, pijan in zavaljan.

Olga ne strpi v miru. Z vso žensko strastnostjo ga nagruli.

»Podlež! Čemu si Stano onesrečil?!«

»Kaj Stana, in ti, in vsi ostali na otoku ... Vince je žlahtno, Klemenovo vince v kleti. — Ej, ne bodi jezna, če sem si ga dodobra privoščil. Ako hočeš, se vrneva in ga pokusiš. Take kapljice še niso tekle po tvojem grlu.«

»Vino si kradel sram te bodi! Fej, fej!«

Olga ga v divji jezi opljuje.

Oficir vzroji, se blazno razvname in je pol leva.

»Prekleta trska izsušena! Kača! Od vseh početkov sikaš name!«

Olga v strahu zatrepeta. Oficir se vrže proti njej, ji zagrozi vso resnico.

Namere pa ne more izpolniti. Pred njim se znajde Damjan, ki Olgo z veliko odločnostjo zaščiti.

»Ne postajaj nam predrzen!«

Oficir se za hip strezni. Mirnejši postane. In zapovedujoče oblasten.

»Vidva nimata ničesar ukazovati! Molčite, sicer ...«

V rokah se mu zasveti revolver.

Damjan priskoči.

Damjan hoče revolver iztrgati iz oficirjevih rok.

Borba.

Srdita, neizprosna.

Olga živalsko kriči.

»Pomoč! Pomoč! Pomoč!«

Borba traja.

Pomoči ni.

Olga je na smrt prestrašena. Še kričati več ne more.

Samo gleda še.

Oči se ji kopljejo v strašni grozi.

Olga kameni.

Olgi se zasveti v brezizraznih očeh.

Damjan premaguje pijanega oficirja.

Revolver se trga iz Miloševih rok v Damjanove.

Zdaj je že ves v njegovih rokah.

Nasprotnika se ločita.

Med njima raste razdalja.

Skozi Olgo se režejo pošastne sekunde.

Kratke in vendar tako dolge, neznosne, nedočakane.

Krik.

»Pogini svinja!«

Nov krik.

Oficirjev.

Ta se takoj zaduši.

Strel ga je zadušil, smrten revolverski strel.

Oficir pada, krvavi, umira ...

Ne stopnicah leži in hrope.

Zdaj Damjan kameni. Olga se onesveščena zgrudi.

6.Uredi

Strel je ljudi predramil, v utrdbo jih vabi, na okrvavljeno mesto. Prvi je Tomo.

»Kako naj si razlagam to početje?«

»Ker nisem hotel biti ustreljen, sem streljal sam.«

Tudi Benjamin prileti.

»Kaj se je zgodilo? Kje je Stana? — Govorite!«

Odpro se njene duri. Stana pride. Bleda, trudna, opotekajoča, s strupom v sebi, v svojem bolnem telesu.

Benjamin strmi, ne razume in vendar ve, da je nekaj strašnega padlo nanj.

»Ljubljenka moja! Stana!«

K njej hiti, ona pa pada, pada onemogla na tla in vleče Benjamina seboj.

Izza stolpa se prižuri Matej.

»Ladja je komaj odplula in že opozarjate nase tuje ljudi.«

Matej zagleda mrtvega oficirja.

»Mrtev ...? Dokončal je.«

Benjamin je sklonjen nad hropečo Stano. Po zidovju stare utrdbe odjekne krik prošnje in obupa.

Stana, ne umri ...

Olga se osvesti.

»Zastrupila se je. Ubožica!«

Stana se bori s smrtjo. Vsi jo obkrožijo. Benjamin joče. Turobno, krčevito ...

Nad gnječo ljudi se pojavi Klemen.

Matej ga prvi zagleda.

»Klemen, nesreča se je zgodila!«

»Ubili ste oficirja.«

»Ubili smo oficirja — — —«

To je Damjan potrdil, Tomo pa pojasni:

»In Stana bo prenehala živeti ...«

Vse, Benjaminov jok in Staninin smrten boj, vse; kar je krog nje, vse prevpije Klemenov trenuten krik.

Potem pade tiho, obupno vprašanje.

»Stana, ali boš res umrla?«

Starec se jim bliža in je kakor razpadajoč mrlič ...