Razbojnik Cefizelj in občinska blagajna
| Razbojnik Cefizej in občinska blagajna Butalci Fran Milčinski |
| |||||||||||||||
Kolikšen razbojnik je bil razbojnik Cefizelj. To je presegalo sleherno dostojno mero in je bil nanj hud celo butalski policaj, kar v kraj je pogledal in mu obrnil hrbet, če je naneslo in bi ga bil moral srečati.Razbojnik Cefizelj pa je bil zakrknjen grešnik, nič ga ni bilo sram. Nego se zažvižga! Je rekel policaju in ga pozdravil, toda ga pozdravii z enim samim prstom , to ni bilo spodobno. In je slejkoprej zahajal v Butale k butalskemu peku kupovat koruzne hlebčke, nagnusno so bili dobri.Pa se je zgodilo in je razbojniku Cefizlju pošel denar. Pek v Butalah ni takšen, da bi dajal brez denarja, in ni brez denarja dajal niti domačim razbojnikom, kamol! razbojnikom pritepencem, kakršen je bil Cefizelj.Pa je sklenil Cefizelj in tako storil in ga ni bilo sram ne boga ne policaja: iz koruzne slame si je zasukal odpirač pravemu tatu vsaka reč služi za odpirač, se koruzna slama in je ob belem dnevu in sredi Butal vlomil v občinsko pisarno. V občinski pisarni je z občinske police vzel občinsko blagajno, na občinsko mizo pa je položil potrdilo, spisano na občinski papir, da je res vzel občinsko blagajno in jo hvaležno potrjuje.
Bila pa je občinska blagajna lončena in na las podobna sparovčku,le da je bil sparovček narejen na ključ, z železnim zaklopcem in se mu je odprtina zgoraj zaklepala. Ključ od zaklopca pa je nosil policaj, na nitki je bil privezan in rnu je visel okoli vratu.
Razbojnik Cefizelj pa ni vedel, kje je ta ključek, niti go ni skrbelo, da bi ga iskal. Nego je šel naravnost k peku. Naročil je koruzen hlebček in segel v žep, da ga plača; ročno je položil občinsko blagajno na tla in rahlo stopil nanjo s škornjem, pa je zahreščala na drobne kosce in je notri bil en tolar. Z njim je plačal peka in ni bil pek skoraj nic prestrašen,Ie zmotil se je malo in mu je dal iz tolarja drobiža skoraj za dva.
Pek je komaj čakal, da se ga je znebil, potem je hitel nad policaja: »Cefizelj je ukradel občinsko blagajno! Teci v zvonik, udari plat zvona. «Je policaj zaničljivo pomeril peka. Segel si je za vrat in privlekel na dan ključ od občinske blagajne: »Hehej, kdo je ukradel? Kaj je ukradel? Figo je ukradel, ne občinske blagajne he-he! Tukaj imam ključ!«
Ključ je imel policaj, to je res, toda občinske blagajne ni bilo več, bifa je strta v prah, in ni bilo več občinskega tolarja. In je bil župan na grde vize hud, rohnel je na policaja in mu ukazal, da naj pri tej priči prime razbojnika in ga neusmiljeno uklene, da bo sojen po postavah. Nič niso pomagali izgovori in si je nesrečni policaj izprosil samo to milost, da mu ne bo treba prej ukleniti Cefizlja, preden ga ne dobi v pest.
Prišel je tretji dan, tedaj so zanesle grozanskega razbojnika Cefizlja muhe zopet v Butale in se je to pot resnično zgodilo, kar se je moralo zgoditi.
Sredi južine je bilo, ko je zaslišal župan strahovito kričanje onkraj potoka. Stopil je iz hiše. Razločil je glas policaja: »Župan, župan, pojdi semkaj. Ujel sem ga, Cefizlja, razbojnika grozanskega!«Mu je odgovoril župan: »Ko si ga ujel, pripelji ga semkaj.«
Zakliče policaj: »Pripeljal bi ga, pa noče da bi šel Ajte na pomoč!«
Je dejal župan: »Ne utegnem, sredi južine sem! Če noče, pa pusti, naj pride po južini.« In se je umaknil v hišo in jo zapahnil in zaklenil.
Je zastokal policaj: »Jaz bi ga že davno pustil, pa on ne pusti mene!«
In pravijo, da je policaj iz svojega žepa obljubil Cefizlju tolar, če ga pusti, in ga je Cefizelj milostno pustil in mu naročil, naj tolar nese županu, da ne bo občina čisto suha. Gros za nov šparovec pa je kar iz svjega primaknil Cefizelj, grozanski razbojnik.