Razdelek I. Pesmi obredne./Oddelek D. Zagovori.
| Slovenske narodne pesmi (Štrekelj) Zagovori Karel Štrekelj |
| |||||||||||||||
Oddelek D.
Zagovori
Dasi se zagovori ne pojó, so vendar sestavljeni v verzih, ki so, kajpada (in ravno zato, ker se ne pojo), prešli dandanes že skoraj popolnoma v nevezano besedo, da včasi nikar ni več mogoče slutiti prvotne mere. Tudi so bili, kakor se kaže, izprva nerimani in so imeli kvečemu kako asonanco. S palilogijo se da brez težave še mnogo verzov obnoviti, ne da bi se kaj premenilo. Da so se nekdaj peli, kažejo izrazi za čaranje (prim. ta izraz v številki 4746): slovansko bajanje poleg češkega báseň, latinsko incantatio itd. Dandanes jih seveda vsaki zagovarjavec skrbno skriva.
5160. Zapisal Janko Barlè. — Iz »Letopisa slov. Matice« 1889., str. 86.
5161. Zapisal K. Pečnik. — Iz »Letopisa slov. Matice« 1888., str. 155 v spisu Ivana Navratila »Slovenske narodne vraže in prazne vere«. Primerjaj tudi, kar piše Dav. Trstenjak v Novicah XXXVIII. (1880.) str. no: Kralj Gonjaš in pa Pajek, Crtice str. 5.
5162. Neznanega zapisovavca. — Iz Scheiniggovih NPKS. št. 684.
Zoper kačji pik.
5163.
(Z Gorenjskega.)
»Tam stojí ena sveta gôra,
Na ti gôri stojí en zlat stol,
Na tém stolu sedí en svet mož,
Sveti Šenpas.
K njemu je peršla mati božja,
Je pernesla usmiljeniga Jezusa,
Je pa rekla trikrat eden za drugim:
»Zakaj ti ne fertigješ tega človeka,
Od strupa pičeniga?
Zdej trikrat v kruh dihni, na kruh stori sveti križ, potlej pa sam sebi in reci: Imaš ven zginiti skoz in v imenu svetiga Šenpasa, in svetiga Urha in skoz te tri svete božje peršone: Bogá Očetá, Sina in svetiga Duha<! Potlej pa reci: Jez vérjem v Bogá Očetá, jez vérjem v Boga sina, jez vérjem v Boga svetiga Duha. Potlej pa môli tri Očenaše in Češene Marije in Véro.
5164.
(Iz Strug na Kranjskem.)
Stojí, stojí silna škala,
Na tì skali stojí sv. Jošt
In sv. Šempavz.
Le ta žival je popadena
Ode hude živali.
Prosim, prosita Očeta nebeškega,
De tì živali ne smé nič škodiť,
Kakor otók gor, takó dol!«
5165.
(Iz Ribnice.)
Stoji, stoji, silna skala,
Ná ti skali leži Irmbas.
Mati božja pride k njemu:
»Stani gori, ti Irmbas,
Pomagaj temu človeku,
Če je vgrizen al popaden
Od tega črva podzemeljskega!« —
To se mora izgovoriti trikrat zaporedoma, ali potihem ali na glas, toda tako, da ne sliši nihče.
5166.
(Od Devina.)
[Tam stoji ena gora,]
Ena gôra sv. Šenpolaja.
Jez prosim v imenu sv. Šenpolaja,
Prosim v imenu Marije device,
Vseh svetnikov in svetnic,
V imenu sv. treh kraljev,
Tam je ena stezica,
Po nji hodi Marija devica.
V imenu Boga Očeta,
Sina in sv. Duha, amen:
Prosim, de bi šel strup
Te pozemeljske reči
Proč od tega človeka (ali: te živine).
Potem se moli Očenaš, Češena Marija in pa Vera.
5163. Neznanega zapisovavca. — Iz Novic V. (1847.) str. 147. Tako je zagovarjal neki Mataja strup deklici, ki je drugi dan potem umrla. V Novicah je prvi del tiskan kot proza.
5164. Zapisal Ivan Navratil. — Iz »Letopisa slov. Matice« 1894., str. 184. Prim. Šempavz s Šenpàs (Sanctus Bassus) in Šenpav. (Namestu ta žival se po potrebi reče: ta kristjan ali to govedo, namestiti živali potem seveda temi kristjani ali temu govedu.) Otók se izgovarja otúk.
5165. Zapisal Jožef Rudež (umrl 1846. l. 29, marca), objavil Fr. Levec. — Iz Ljublj. Zvona VI. (1886.) 315. Irmbas vtegne biti napak brano za Šembas.
5166. Neznanega zapisovavca (najbrž Jan. Bleiweisa): »zvedel za 40 krajcarjev od nekiga človeka, ki bičnike (gajželnike) prodaja in zraven tega tudi kačje strupe zagovarja«. — Iz »Novic« V. (1847.), 147. Tam gotovo manjka po pomoti na začetku enega verza, ki se je najbrž glasil tako, kakor je gori znamenjeno, ali pa tudi morda »Stoji, stoji, ena gora« (ali silna gora). Da je zagovor od Devina, najbrž iz Brestovice, sklepam iz tega, ker so ravno ti moji bližnji rojaki poprej povsod po Kranjskem prodajali bičnike in na »zagovor« še danes mnogo drže. Tudi se sv. Šenpolaj (St. Pelagius), patron pomorščakov, še časti tam in je po njem imenovana celo ena vas.
5167.
(Iz Gabrija pod Gorico.)
Boh dej lék anu prelék,
Preljuba divica Marija
Anu sveti Šànpas!
Won stojí na 'ni siwni gôri,
Siwni gori, siwni skáli.
Prosim ta, Marija divica!
Prosi sa vsimi svetniki wrád,
Pošlji tiga, ki véš nu znaš,
Ozdrávit od ta naznanъ bolézni,
Od tiga strupéniga modrása,
(Ali: Od ta strupénъ zmetícъ,
Ali: Od tiga strupéniga zméta),
Da ga na bo ne žgalo,
Ne bolélo, ne sarbélo
U wseh njegovih počutkih,
Ne ozgun, ne oznotra!
Moliti je 5 Očenašev in 5 ČeŠčena si Mariji na čast Kristusovega trpljenja, mazati ud z maslom ali salom nizdolu in ga vtekniti v zemljo.
5168.
(Tolminsko.)
Tam stojí zlata gora,
Za zlato goró stojí zlata miza,
Za zlato mizo spí sveti Šenpáv.
O pridi, mati Marija devíca!
Reci temu črvu, naj gre ta strup,
(Zdaj zagovornik 3 krati dahne črez desno ramo.)
Kakor gre ta sapa proč od mene!
Bog oča, Bog sin in Bog sveti Duh!
(Ob zadnjih besedah rano tri krati polije z vodo.)
5167. Zapisal K. Štrekelj od svojega deda Valentina Pavletiča. — Priobčil v knjižni slovenščini Fr. Erjavec v »potni torbi« v »Letopisu slov. Matice« 1882/83. sir. 338, 339. Tudi na Hrvaškem zakopavajo otrovani ud v zemljo (Dr. Hire v Zborniku za nar. živ. l. 15). Beseda zmet, zmetica pač nima nič opraviti z zmija, zmaj, ampak je iz vzmetъ, kača, ki se vrže kvišku, kadar napade', prim. skok, poskok.
5168. Zapisal Jakob Fon. — Iz »Letopisa slovenske Matice« 1882/83., str. 337—338 v Erjavčevi »potni torbi«, kjer se Šenpáv razloga s sv. Pavel in se iz besede črv v pomenu kača sklepa, da je zagovor preložen iz nemščine.
5169.
(Iz Podkrncev.)
Ako je strup majhen, zagovarja-se z »málo besédo«, ako je velik, z »veliko besédo«. Če nobena teh ne pomaga, pridene se lehko tudi »sovražna beséda«, ki vselej pomaga. Z malo in veliko besedo zagovarjati ni greh, a sè sovražno je, kakor mislijo.
»Jaz tebi preganjam strup
V ime Bogá in svetega Júrija;
Jaz tebi preganjam strup
V ime Bogá in svete Marjete;
Jaz tebi preganjam strup
V ime Bogá in Šenpása
Tam je zlata gora,
Na zlatej gôri je sama devica Marija
In vsa sveta Trojíca.
In tam je težka skala
In ta škodljivi črv.
Tí, črv, imaš svoj strup náse vzeti:
Bodi kača ali kačon,
Bodi vípera ali víper,
Bodi bél ali béla,
Bodi črn ali črna,
Bodi pírhast ali pírhasta,
Bodi rdéč ali rdéča,
Bodi zêlen ali zelêna,
Bodi rús ali rúsa,
Bodi mútast ali mútasta,
Bodi gluh ali gluha,
Ali bodi breja ali ne!
Ti imaš svoj strup náse vzeti
V ime Bogá Očeta,
V ime Bogá Sina,
V ime Bogá svetega Duhá!
Ti ne smeš nič škodovati,
Temu človéku (tej živini),
Moraš ga (jo) pustiti,
Kakor je na svet prišel (prišla)!«
5170.
(Iz Gorij pri Bledu.)
(»Če gas alè pa mòdras koga piče.«)
Kò je bil Še svétè Martin majhàn, je môgu wočove jarce paste. An dan, kò je bô prav wročo, pa pičè an velìk modras ano narlevšè wovco. Kè se ni vedu dàrgače pomagate, začel je molite, de bè mo jaràc preč na prìšu. Boh ga jè vslišał. Kar nankat pride tam memo an star mož jìn je tistèmo ta pičenèmo jarcò zagovoru, da jà bił koj dobàr. Potlej jà pa še sv. Martina zagovarjatè nawuču, — na tole vižo: Čez ta pičenè glìs narede z roko križ, potlej pa mole to-le molituco:
Evo sučudeža!
So oni koj verovali,
Jìme moje zaterali:
Če je vraga govoril,
Bude nove jezike pahudil,
Če je vraga ...
Ako budo otrov pili,
Noče škodovati njim;
Na bolezne ruke
Kladati čejo,
Izlečiti njih budo.
Kò mo jè to povedał jin ga nawuču, je pa zginu.
5169. Zapisal Šim. Gregorčič ml. — Iz Erjavčeve »potne torbe« v »Letopisu slov. Matice« 1882/83. str. 339.
5170. Zapisal Ivan Kunšič; »povedala soseda, rodom Bohinjka iz Srednje vasi (rojena 1859. l.), katero je bil naučil jako star mož. Za različne hrvaške izraze mi ona ni vedela povedati pomena in tudi ni razumela molitvice, razen nekaj besedij.« — Iz rokopisa Kunšičevega, ki mi ga je poslal o. Stanislav Škrabec. Kunšič je v tem in v drugih zagovorih in pesmih, ki jih je poslal Škrabcu, rabil poslednjega za knjižni jezik prirejeni pravopis, hoteč hkratu pridržati dijalektične oblike; tako je n. pr. vokale s kratkimi naglaski izgovarjati polglasniški, enako pa tudi e za i, ki ga Kunšič včasi zaznamuje s piko zdolaj pred e-jem. Toda dvema gospodoma — knjižnemu jeziku in narečju — hkratu služiti nikakor ne gre. Za njegov v in l sem tiskal w in ł. Da bi več razumka spravil v besedilo, sem spremenil te-le Kunšičeve rokopisne podatke, pišoč jih v knjižnem jeziku: 2 one . . . verovale — 7 pile — 8 Škodovate — 9 druke — 10 kladate — 11 Izločitu. Verz 4.-6. mi je neumljiv, vendar bo po moji misli brati govoril v v. 5. namesto pahudil (? = pohodil), pahudil pa v v. 4. namesto govoril. V. 5. je pač okrnjen.
Zoper izvin.
5171.
(Iz Gabrija pod Gorico.)
Maríja po stazici têče,
Na plazíncu partêče.
Sveti plaščac razgarnila
Anu sa je povalila
Anu si je ročicu zganila.
Pride sveti Blaž, Kánihov woća,
Anu ju praša:
»Ka si je tebe, Maríja! »Jest pruosim živiga Bogd,
Ka takŭo milo stojíš anu brežiš?
»»Ka bi jest milo na stala
Anu na brežála!
Po stazici san têkla,
Na plazíncu partêkla
Anu san sa povalíla
Anu ročicu zganíla.««
Vzame sveti Blaž, Kánihov woća,
Zláto pêro, zlátu kúpu,
Anu pomaže anu reče:
Da sa imaju scélit žilcъ anu koščicъ,
Kokar je scélila sama sveta Trojíca
Zemlju anu nebŭó.«
Potlej se moli 7 Očenašev in 7 Češčená si Mariji na čast sv. Trojici ter se izvinjeni ud pomaže z maslom ali s salom, pa vselej nizdoli.
Zoper uroke.
ǍǎǏǐǑǒǓǔǺǻĭĬĮįİĴĵĹĺĻļĽľňʼnņŅŇŜśŚőœţťŪūŬŭŮŲųſƏƒƠơƯǍǎǏǐəÜèéìòùìàêâîôłъ
5172.
(Iz Slamne vaši.)
Vúrok teče po stezici,
Bučo nosi na glavici.
Poknile mu črne oči,
Kdo je leto dete vročil!
Namesto dete tudi stvar, katera je vuročena.
Zoper pšen.
5173.
(Iz Gorjan pri Bledu.)
Čez oteklino naredi križ z roko, potlej pa moli:
Huda kri, Ježušova kri, Beže ti; Wostane ti!
Zraven tega mora pa tišti, ki ima pšen (Šen ,Rotlauf'), moliti Še nekaj Očenašev v čast ranam jžžušovim, potlej pa Še eno pokoro spol ni ti, ki mu jo tišti, ki je zagovori!, naloži, na primćr, da se med potjo nič nazaj ne ozre.
5x71. Zapisat K. Štrekelj; povedal mu ded Valentin Pavletič. — Na- tisnil je ta zagovor v knjižni slovenšcini Erjavec v potni torbi v »ljetopisu slor. Matice« i882J8j. y str. 338.
5172. Zapisat Janko Barle. — Iz»Letopisaslov. Matice* iSgj., str. 40, 41.
5173. Zapisat Ivan Kunšič. — Iz njegove zbirke ; ki mi jo je posla l o. Stanislav Škrabec. Glej opomnjo pri Št. 5170.
III. — I- Pesmi obredne D. 5174, 5175, 5176, 5177. 211
Zoper navadno oteklino.
5174-
(Iz Gorjan pri Bledu.)
Wot6k, Ržlz dlako
Pojdč r&z most Na zeleno trato. Na k6st, 10 Tam pojdč
Rkz k6st Devčt komotcov
5 Na mfes6, 4 Wbok v tla !
Ržlz m£s6 Tam bode na »tuc«,
Na dlako, Tam bode na »tuc«!
Zoper protin. 5i75-
(Iz Nove vaši pri Sv. Marku na Štajerskem.)
Protin nektere ženske ogovarjajo ali »dol molijo« s strašnim preklinjanjem in zraven tega ga rotijo: •
Idi med pećine in planine, Med vse vrage in hudiče!
Pa le redkokedaj se ugane.
Kako se lovcem puška zaveže.
5176.
(S Slemena na Kozjaku.)
Ko zagledaš lovca, govori trikrat zaporedoma:
Jaz vidim tvojga gvira ror,
Zadrži ti tvoj patron,
Kak je Marija nedolžnost svojo!
Puška tedaj ne -*gre los«.
Kako narediti lovcu, da zajec ne pade.
5177-
(S Slemena na Kozjaku.) Da zajec ne pade, govori trikrat proti lovcu:
Ći keka, či keka, či keka:
Le v r . . ga piši, le v r . . ga piši !
Le Bog ti pomagaj, le Bog ti pomagaj !
_ _ _ m-
5174. Zapisa/ Ivan Kunšič. — Iz njegovega rokopisa, ki mi ga je posla l o. Stanislav Skrabec. *Rabi bolj za šalo, kakor za resnico.*- wot6k = ote klina; wbćk' = globok. *Kaj,\Mc k pomeni, nisem mogel zvedeti.* Morda je to = otoci (otocč) ,Geschwulst*. Primerjaj opomnjo pri št. 5170.
5175. Neznanega zapisovavca. — Iz Pajekovih *Crtic iz dušnega žitka štajerskih Slovencev* str, 18.
5176. Zapisal Svitoslav Hauptmann. — Iz njegove zbirke. »Ce hočeš
- flinko* odvezati, reci: ,Ti flinka mar'š jit s petimi (?, morda spet (zopet) mi)
du, tak rihtig, ko je Bog oča sina Jezusa na svet redio!* Potem lodštok v ror deni, se trikrat s flinko naopak zasuči in lodštok nazaj vzemi.*
5177. Zapisal Svitoslav Hauptmann. — Iz njegove zbirke. -»Da rado pade, deni stolčeno gromsko strelo k šrekljem.*
212 IH. — I. Pesmi obredne D. 5178, 5179, 5180.
Zoper hudo uro. 5178.
(Iz Nakla na Gorenjskem.)
Svet, svet, svet šmar'n oblak, 5 Jež'š Nazarenšč, kralj teh Bod* mir'n 'n krotak! Judov,
Kdorvoče čez to š'roko polje Usmil' se čez me
teč', 'N čez vse polje! More trikrat reč':
5*79-
(Iz Ihana.)
Kadar se je gnalo k hudi uri, je slovenski kmet, skozi okno glavo moleč, zagovarjai megle tako-le:
>Pobj«rte se, IvLduabe, P^telin* na pojo:
Na gurine, na spolne, Tam » mate yi sfiajo vabvastl
i am, k zvančv na zvane,
5180.
(Iz Gorjan pri Bledu.)
Č&r&n woblak, Pojde na vsoče gore,
Bodč krotak, Wobvarč nam žitn6 polje!
Molijo pa tudi rožni venac in sicer tako-le:
Ljubč woblak, Kok&r je Ježtiš bil,
Bodč krotak, K6 je za nas k&rvavč pot potil !
In tako naprej!
5178. Zapisa/ Ivan Vrhovnik, — Iz njegove zbirke str. 2g.
5179. Zapisa/ Anton Breznik; poveda/a Korezova Jera. — Iz Brez- nikove zbirke V. št. 24. Primerjaj tudi št. 604 (»Sv. Eražem prežene hudobo*) proti koncu.
5180. Zapisa/ Ivan KunŠič. — Iz njegovega rokopisa, ki mi ga je pos/a/ 0. Stanislav Škrabec. G/ej opomnjo pri št. 5170.