Razgovor (Ivan Sergejevič Turgenjev)

Razgovor Ivan Sergejevič Turgenjev

Izdano:	Kres, 1/8 (1922), 139
Viri:	dLib 8
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Vrhovi Alp ... Dolga veriga strmih rebri ... Osrčje gora.

Nad gorami se pnè bledo-zeleno, svetlo, nemo nebo. Silovit, trd mraz, otrdel, iskreč sneg: izpod snega se režejo sirovi robovi obledenelih, prevetrenih skalin.

Dve grmadi, dva velikana, se dvigata na obeh straneh obzorja: Jungfrau in Finsteraarhorn.

Pa pravi Jungfrau sosedu: »Kaj poveš novega? Ti lažje vidiš. Kaj je tam doli?«

Preteče nekaj tisočev let — minuta. In Finsteraarhorn se zakrohota v odgovor:

»Gosti oblaki zagrinjajo zemljo. Počakaj!«

Zopet minevajo tisočletja — minuta.

»No, a sedaj?« vpraša Jungfrau.

»Sedaj vidim. Vse tam doli je pestro, majceno. Vode sinje, temne se gozdovi, sive se grude navaljenega kamenja. Okrog njih pa kar gomazi hroščkov, veš, teh dvonožcev, ki še nikdar niso mogli oskruniti niti tebe, niti mene.«

»Ljudje?«

»Da, ljudje.« Potekajo tisočletja — minuta.

»No, a sedaj?« vpraša Jungfrau.

»Kakor da vidim manj hroščkov,« zagrmi Finsteraarhorn. »Spodaj se je zjasnilo, zožile so se vode, zredčili lesovi.«

Potekala so še tisočletja — minuta.

»Kaj vidiš?« dè Jungfrau.

»V najini bližini se je nekako izčistilo,« odvrne Finsteraarhorn; »a tam daleč, po dolinah še opažam pege, nekaj se giblje.«

»A sedaj?« vpraša Jungfrau, ko so minula nadaljnja tisočletja — minuta.

»Sedaj je dobro,« odgovori Finsteraarhorn; »vse se je izčistilo, kamorkoli se ozreš, vse je belo. Povsod je naš sneg, enakomeren sneg in led. Vse je zmrznilo. Dobro je sedaj, mirno.«

»Dobro,« je zašepetala Jungfrau. »Toda dovolj sva pokramljala, starček. Čas je, da zadremava.«

»Čas.«

Spavajo ogromne gore; spava zeleno-svetlo nebo nad zemljo, umolklo na veke.

(Iz zbirke Pesmi v prozi)