Razgovor pod Grintovcem
| Razgovor pod Grintovcem Vladimir Bartol |
Priskrbel France Malešič, ureja Barbara Leban
| |||||||||||
Kakih deset let utegne biti od tega. Zarana, napol še v megli, sem bil priplezal preko »Hudega praska« na Mrzlo goro in jo udaril čez Savinjsko sedlo in čez Pode na Češko kočo pod Grintovcem. Tam sem dobil univ. profesorja Jesenka, ki je vodil botanično ekskurzijo na Krvavec in prišel tisti dan sam s Kokrškega sedla. Takoj me je pozval, da mu pomagam pri zavijanju planinskih rastlin v mokre krpe. Med delom sem mu pripovedoval svoje doživljaje zadnjih dni. Dobrohotno me je ozmerjal, češ da smo »mladi« ustanovili pravcato hribolaško novo šolo, ki bi se lahko imenovala »klub samomorilcev«.
Z Grintovca je odjeknil glasen planinski vrisk. Oskrbnik je stopil v sobo in naju pozval, da si ogledava drzoviteža, ki jo je s strahovito brzino cvrl po strmem pobočju navzdol. Profesor Jesenko je vzel daljnogled, in skoro smo pred kočo vsi trije sledili vratolomnim skokom človeka, ki je s prav gamsovsko spretnostjo drl od skale do skale in kakor na perotih letel preko gruščnatih strmin in kratkih snežišč. Pred večjim snežnim pobočjem, ki se je končavalo nad globokim prepadom, je naenkrat obstal. Počasi in previdno se je spustil na lesketajočo se belo ploskev in si utiral pot korak za korakom.
»To utegne biti Klement Jug,« sem dejal. »Na Jalovcu je nekoč zdrknil pod ledenik in od tedaj čuti veliko spoštovanje do snega in ledu.«
»Ustanovitelj in duša te naše nove in nore šole,« je dejal profesor Jesenko.
Turist je medtem prečkal snežišče in nadaljeval svoj vratolomni dir navzdol.
»Noge ima ko gams,« je dejal oskrbnik. »Taki so rojeni za gore. Poznam domačina, ki dirja preko stene, po kateri tudi dober turist ne pride, razen po vseh štirih.«
Naenkrat je stal Klement Jug pred nami. Veselo je pozdravil in rekel: »Salabolt! Da morajo biti ture po teh vaših Kamniških tako kratke! Človek pride komaj v tir, pa je že pred kočo. Prava miniatura resnih planin.«
»Pravo čudo, če človek tako malo skrbi za zdravje svojega vratu kakor vi,« ga je zavrnil Jesenko.
»V društvu za gojitev nedeljske ali filistrske turistike zares nisem,« se je posmejal Klement.
»Pa bi vam nekoliko bivanja v takem društvu prav nič ne škodilo, dragi prijatelj,« je dejal profesor.
Jug je medtem bil odložil nahrbtnik, si otrl rosno čelo in se naslonil ob cepin, rahlo se pozibavajoč ob njem, ko da se igra z ravnovesjem.
»Vsak, tudi še tako trden turist ima v sebi košček filistrske žilice,« je dejal Klement. »Boj zoper ta zanikrni ostanek filistroznosti v človeku je naloga pravega hribolazca, ne pa koncesija temu ostanku.«
»Pretiravanje je vedno znak neuravnovešenosti značaja,« mu je odvrnil Jesenko. »Nikjer pa se mi ne zdi pretiravanje tako nesmiselno in brezplodno kakor prav pri turistiki.«
»Popolnoma pravilno,« je dejal Jug. »Tudi jaz sem zoper pretiravanje. Toda kdo more postaviti trdno mejo, kje se to začenja? Vam je lahko pretiravanje, kar je zame nekaj normalnega. Vsak zase ve, kaj sme in česa ne sme. Kdor to mejo prekorači, pretirava.«
»Modro govori mož,« se je zahahljal profesor Jesenko. »Isto, kar trdite vi o pretiravanju, velja tudi za filistroznost. Kar se nam na primer zdi filistrsko, je lahko za nekoga drugega velika drzovitost. Vse je odvisno od našega telesnega in duševnega ustroja in pa, ne v zadnji meri, od našega pojmovanja planinstva.«
»Sedaj smo tam! Prav to je važno, iz kakšnih motivov je kdo turist. Zlepa ne poznam polja, ki bi zahtevalo za isto identično udejstvovanje tako različnih duševnih razlogov in vzmeti kakor vprav hribolastvo. Izvzemam seveda vse one nedeljske izletnike, ki gredo iz nekakšnega snobizma ali »hohštaplerstva« namesto na Šmarno goro v planine. Ostale ljubitelje planinskih tur bi razdelili v tri velike kategorije. Najprej so taki, ki jih vabijo v gore sveži zrak, razvedrilo, iskanje zdravja in oddiha po tedenskem delu. Taki lomastijo po gorah s težkimi nahrbtniki, se držijo solidnih, dobro markiranih poti in so zaradi svoje požrešnosti v veliko veselje vsem oskrbnikom. V drugo kategorijo spadajo oni, ki jih mika v planinah lepota prirode. Med te štejem tudi vse tiste, ki jih vodijo »na strme vrhe« znanstveni interesi: botanike, zoologe, geologe, paleontologe, mineraloge itd. Tudi vas, da, tudi vas, gospod profesor. Tretji so oni, ki vidijo v turistiki sredstvo za samovzgojo, za vzgojo svoje volje in svojega značaja.«
»Ali mislite, da ste s to razdelitvijo povedali nekaj novega?« ga je vprašal profesor Jesenko. »To vendar vsi vemo, da nas vabijo v planine različne strasti. Saj to je pravilno. Kogar veseli samovzgoja, naj hodi v planine zaradi nje! Kdor se hoče naužiti svežega zraka, drago mu! Kogar pa vleče v planine lepota božje prirode, naj si jo le ogleda!«
Pri teh besedah se je Jug komaj opazno namuznil, in jaz, ki sem ga poznal iz filozofičnega seminarja, sem vedel, da je bil profesorja zvabil v skrivaj nastavljeno past. »Dobro, gospod profesor. Concedo. Vem pa, da boste tudi vi meni eno priznali: vsako človeško dejanje, tako tudi turistika, je lahko bolj ali manj popolno. In ker je v naši prirodi, da stremimo po čim večji dovršenosti, se moramo tudi mi, planinci, vprašati, kaj je najvišji ideal, tako rekoč: zadnji smoter turistike ...«
»... Oho, to je pa že filozofija,« se je posmejal Jesenko.
»Pa naj bo. Samo na eno vprašanje mi odgovorite: vzemimo nekaj ljudi, ki store isto dejanje, n. pr., ki se pridružijo kaki javni organizaciji: Prvi se ji pridruži, ker si obeta od nje materialnih koristi; drugi, ker vidi v takem udejstvovanju nekaj zanimivega in lepega. Tretji, ker je spoznal, da gre v njej za pravilno stvar, kateri služiti smatra za svojo dolžnost. Kateri od teh treh je ravnal najpravilneje, najbolj v smislu ideala, ki bi moral biti zadnji smisel vsakega človeškega dejstvovanja?«
»Se mi že dozdeva, kam pes taco moli. Ampak da ne bom bojazljivec: najpravilneje, če hočete, najidealneje ravna tisti, ki se spusti v akcijo zaradi pravičnosti stvari.«
»Glede tega ne more biti nobenega dvoma. V človeški naravi je zapisano, da ima etos, da ima dejanje, storjeno iz moralnih razlogov, višjo ceno kakor tisto, ki ga izvršimo iz egoističnih, materialnih ali, če hočete, telesnih, hedonskih potreb. Pa tudi višjo ceno od onega, ki nam ga narekujejo estetično-lepotni ali pa znanstveni, iz zanimanja izvirajoči razlogi. To, prenešeno na vprašanje turistike, nam nudi tale zaključek: kdor hodi v gore zaradi svežega zraka, zaradi telesnega ugodja, zaradi oddiha, temu služi planinstvo v zadostitev njegovih telesnih, hedonskih potreb in ugodij. Kdor prihaja sem občudovat lepoto prirode, tega vodijo estetični, kdor jo prihaja proučevat, pa znanstveni motivi. Tisti pa, ki išče v planinstvu nevarnosti, da bi v njih utrdil svoj značaj, svojo voljo, se učil odpornosti v premagovanju ovir, ta sledi svojemu etičnemu, svojemu moralnemu postulatu. Ta je turist v najvišjem in zato najpravilnejšem smislu besede, ta se je najbolj približal idealu planinstva. Tega vzgajajo gore v hrabrega borca za pravico, v nepodkupljivega voditelja naroda, v neumornega iskalca resnice, v drznega naskakovalca usode, skratka, v celega moža, ki je poklican, da nosi odgovornost za velika dejanja. Zato sodim, da so edino ti in taki motivi planinstva njegovi pravi, zadnji in najvišji motivi.«
»Ampak človek! Temu vendar nihče ne oporeka! Kaj mislite morda, da si tisti, ki išče po gorah oddiha, ne utrjuje obenem tudi značaja in volje? In ta, ki se spušča v nevarnosti, kakor vi pravite, iz nekakšnih »moralnih« razlogov, ni obenem tudi deležen osvežujočega učinka planinskega zraka? In kdor prihaja občudovat ali proučevat lepoto tega dela božjega stvarstva, ali ni tudi on občutljiv še za ono dvoje? Povrhu vsega pa: kdo je tako učen, da lahko zmerom in z vso točnostjo pove: to in to dejanje sem storil iz tega in tega razloga? Človeška narava je preveč komplicirana, da bi se dali vzroki za neko dejanje reducirati na en sam duševni motiv. Teh je skoraj za vsako dejanje zmerom po več …«
»... Je že prav. Gre le za to, kateri motiv pri nekom prevladuje. Zakaj on je, ki odloča elementarno človeško usmerjenost. Kdor hodi v planine uživat sveži zrak, se ne bo spuščal v velike nevarnosti, prav tako ne občudovavec ali proučevavec prirode. Nevarnosti in z njimi vsa prava turistika so le za tistega, ki ga vodijo v planine težnje po samovzgoji, po utrditvi značaja in volje.«
»Potemtakem so vaš ideal planinski rekordolovci?! Prekrasen etos, zares!«
»Izraz rekordolovstvo ima nekakšen porogljiv vzrok. Res je. So tudi taki turisti, posebno mladi fantje, ki jim je planinstvo nekakšno sredstvo za dosego rekordov in prvenstev. Ali če pogledate v jedro takega tekmovanja, ima poleg neke naivno egoistične primesi vendarle tudi globok etičen pomen. Zakaj mladenič se v njem utrdi v zasledovanju nekega zastavljenega si cilja, se vežba v vztrajnosti, v samopremagovanju, v samoodpovedi, ki so vse čiste moralne kvalitete. Plemenito tekmovanje na vseh poljih je privedlo človeštvo do njegove sedanje višine. Zato se mi zdi ironični naziv 'rekordolovci' za take turiste neumesten, celo krivično žaljiv.«
»Tudi jaz mislim tako,« sem dejal napol zase.
V tem trenutku je zlezlo solnce za gorski greben in dolga senca se je plazila do nas in nas zajela. Leden hlad je zavel z vrhov in prinesel s seboj duh po snegu. Spodaj, globoko pod nami, se je smejala Gorenjska s svojimi temnimi gozdovi in rumenimi polji v prekrasni solnčni svetlobi.
»Hladno je, pojdimo v sobo,« je dejal oskrbnik.
Poslušali smo ga. Sedli smo za mizo, in ko nam je oskrbnica postregla s čajem, je dejal profesor Jesenko:
»Jaz sicer nisem študiral ne psihologije ne specialne filozofije in zato tudi ne znam tako hudo učeno govoriti kakor vi, gospod Jug, ampak svojo pamet imam. Vaša argumentacija mi je prav imponirala. Enega pa nam le niste pojasnili: zakaj hodijo vsi ti ljudje iz tako različnih motivov vprav v planine. Vzemimo onega, ki ga vlečeta v gore, kakor meni sam in vi z njim, užitek svežega zraka in težnja po telesnem ugodju. Ali mislite, da podobnega zraka ni pod planinami, n. pr. v Kamniški Bistrici? Da tam ne bo našel ugodja in oddiha od tedenskega dela? Poleg drugega si bo še prihranil napor! Ali tisti, ki ga mika lepota prirode? Samo poglejte naš Bled, naš Bohinj! In koliko je še pri nas prirodnih krasot! Toda kaj šele tisti vaš miljenec, ki hodi v gore zaradi nevarnosti, zaradi premagovanja naporov! V vsakem sportu, na vsakem hribčku bo našel priliko za enako preizkušnjo! Zato pa pravim: vse te ljudi, in tudi nas, vleče v svojem bistvu v planine eden in isti motiv: namreč neko prav posebno svojstvo, neki prav poseben čar, ki sta lastna samo planincem. To svojstvo in ta čar sta tisto, kar nas vleče v gore in čemur pravimo ljubezen do planin. Vaša razdelitev se tiče samo usmerjenosti ljudi, ne pa turistike. Turistika je samo vidni izraz tistega skrivnostnega, težko dopovedljivega nagnjenja, ki ga čutimo do gorskega sveta. Kdor gleda življenje materialistično, si bo tolmačil to svoje nagnjenje materialistično. Kdor je umetniško usmerjen, bo trdil, da je lepota prirode, ki ga vabi sem gori. Kdor je znanstveno usmerjen, bo iskal za svoj čudni nagon znanstvenih razlogov. In komur je vse njegovo dejanje in nehanje nekakšen etični postulat, ta bo videl v turistiki sredstvo za razvitek svojih moralnih prvin. Ali vsem, ki so kdaj okusili oni čar planin, ki se da z besedami le težko opisati, je lastno posebno nagnjenje do tega čudovitega sveta. Vanj jih neprestano vabi in vleče neka čudna, skoraj bi dejal: magnetična ali sugestivna sila. Človek zapade planinam, kakor zapade samo največjim in najsilnejšim strastem, kakor zapade opiju, hašišu in drugim mamilom ali še bolje: kakor zapade ljubezni. Da, to bo še najtočnejša oznaka: človek zapade planinam, kakor zapade ljubezni. Kadar nas na primer opravki dolgo zadržujejo, da ne moremo na planine, nas zagrabi nepremagljivo hrepenenje po njih. Tolažimo se s slikami in s spomini ter štejemo dneve in ure, da jih lahko zopet obiščemo. Nič nam jih ne more nadomestiti. Kaj zato, če išče naš klavrni razum razlage tej čudni strasti v materialnih, estetičnih, znanstvenih ali etičnih nagibih. Tej strasti slediš, če si o njej sploh ne daješ računa ali če si jo še tako učeno razlagaš. Svoboda, sproščenost, samota, vse to lahko iščeš in najdeš tu gori. Ali zadnje gibalo planinca je oni prečudni gon, ki ga kakor popkovina veže z gorami, če jih je enkrat spoznal. Ta gon je po mojem mišljenju prav tako mističnega izvora in nerazložljiv, kakor je v svojem bistvu ljubezen. Ta strast je elementaren pojav in vse vaše učene kategorizacije ji ne bodo prišle do živega. Kakor je ljubezen pri vseh ljudeh v svojem bistvu ena in ista, tako je tudi strast do planin pri vseh onih, ki se je v njih vzbudila, v kali identična. Mladenič in starec, drzovitež in filister, tujec in domačin, vsi sledijo nekakšni hipnotični privlačnosti gorskih vrhov. V teh tiči neka demonična moč, ki ji ne moremo odoleti. Ta in samo ta je po mojih mislih prvo in osnovno gibalo planinstva.«
Ko je profesor končal, si je mirno prižgal cigareto. Oskrbnik je puhal dim iz svoje pipice in živahno prikimaval. Tudi jaz sem mu nehote pri sebi pritrdil. Jug je zrl zamišljen predse in dolgo molčal. Naposled je spregovoril.
»Ta vaš 'mistični' gon, ta vaša 'nerazložljiva' ljubezen do planin je koncem koncev le samo duševen element, kakor so ljubezen, občutje lepote, znanstveni gon in, če hočete, tudi etična ali moralna zavest. Če se dajo doživetja analizirati in reducirati na neke umstvene, racionalne enačbe, če se dajo razkrojiti v svoje elemente, potem ne razumem, zakaj bi vprav ta vaša privlačnost do planin ne bila dostopna človeškemu raziskovanju in razglabljanju. Jaz vidim v tej vaši 'elementarni' strasti samo kompleks činiteljev, katerih rezultanta je vprav ta strast. Vse one motive in razloge, ki sem vam jih bil prej navedel, moramo tu upoštevati in potem še enega najmogočnejših faktorjev našega dejstvovanja, to je: moč navade. Ta pa je tem silnejša, čim silnejša so doživetja, ki nam jih nudi neko udejstvovanje. Tako pravijo, da tihotapec ne neha prej tihotapiti, dokler ga ne pogodi mejačeva krogla ali da ni drugače kako telesno oviran. Prav tako je z mornarjem. Nevarnost in tveganje sta dva motiva, ki ju nikoli dovolj ne upoštevamo. Če sedaj še priključite lepoto prirode, osvežujoče vzdušje, občutje sproščenosti in svobode, samoto, zavest lastne odgovornosti – pa imate v glavnem elemente svojega misterioznega gona.«
»Rešpekt vašim dokazom, gospod Jug,« je dejal profesor Jesenko. »Nekaj se mi pa le v vsej stvari ne zdi popolnoma točno. Težko priznam na primer vašo primero s tihotapcem in z mornarjem. Koliko je ljudi, ki so kdaj pretihotapiti kakšno malenkost čez mejo in kako malo jih postane zares tihotapcev. In kaj naj rečem šele o mornarjih?! Po vašem bi morala biti dandanašnji mornarjev skoraj polovica človeštva! Saj je malone vsak drugi zemljan že bil enkrat na morju! Ali vzemite planince! Kdor je enkrat okusil gorski zrak, kdor je enkrat gledal okrog sebe zasnežene vrhove, kdor je videl trdoživo žilo planinske prirode, zrl v mračne prepade, poslušal šumljanje gorskih potokov, drevil čez snežišča in jo rezal čez ledenike – ta, gospod moj, je enkrat za vselej vklenjen v ta svet. Odpovedati se mu je zanj prav tako težko, kakor odpovedati se ljubljeni ženi. Čim globlji je človek, tem težje odoli tej strasti. Planin, če jih je enkrat okusil, ne bo pozabil nikoli.«
»Vse prav, toda to v ničemer ne oporeka moji analizi psiholoških motivov turistike!«
»Mislite? Seveda, saj prav to je, da skušate vi vse človeško dejanje reducirati zgolj na individualno psihološke motive. Toda že pri ljubezni vam ti odpovedo. Zakaj izkušnja nam pove, da je n. pr. že naša erotična strast odvisna prav tako od nas samih kakor tudi od objekta, kateremu velja. Znano je, da se ljubezen stopnjuje, če nam jo ljubljeno bitje vrača, in se ohladi, če ne najdemo odziva. In tam, kjer ne najdemo odziva, nam jo včasih stopnjuje samo dosledni odpor. V vseh slučajih je torej strast odvisna od činiteljev: od subjekta in od objekta, pri čemer sta subjekt in objekt seveda samo relativna pojma, ki se dasta obrniti. Prav nekaj podobnega občutimo tudi pri planinah. To vedo vsi turisti, le vprašajte jih. Stari narodi so videli v visokih vrhovih božanska bitja, molili so jih in se jim priporočali. Vzemite samo naš Triglav. Mojzes je govoril z Bogom na gori, prav tako se je tudi Jezus na njej izpremenil. Ljudska bajka govori o gorskih duhovih, preprosto ljudstvo občuti strah in spoštovanje pred njimi. Večina voditeljev človeštva je iskala vprav na gorah stika s svojim Bogom. In nič ne pretiravam, če rečem, da tudi mi občutimo na njih zvezo s skrivnostnim stvarstvom, s tajnostjo življenja in smrti, z onim Neznanim, ki ga slutimo za sleherno stvarjo, tudi mi se na gorah približujemo svojemu Bogu. Res je: Nekdo občuti ta stik bolj, drugi manj izrazito. Ali dejstvo je, da za vsemi vašimi motivi tiči le še neki vsem skupen, iracionalen činitelj, ki šele utemeljuje magnetično privlačnost planin. Ta činitelj pa se, dragi prijatelj, nikakor ne da reducirati na vaše slavne psihološke elemente.«
»Mogoče je, ne tajim, da je mogoče. Tudi sam sem naletel, ko sem analiziral svoje planinske doživljaje, na činitelje, ki so se umikali mojemu raziskovanju. Tako sem na primer občutil, ko sem drevil preko širnih, zasneženih planot, ali letel po grebenih nad prepadi, neko čudno, nenavadno sproščenost od vsega zemeljskega, zdelo se mi je, da nisem več tisti Klement Jug, ki je še prejšnji dan filozofiral v seminarju, marveč neko povsem novo, tajinstveno bitje, ki živi tu od pradavnin in ki ne bo nikoli umrlo. Strma pobočja so se mi zdela kakor oprsje strahotnega velikana in navpična stena kakor njegov hrbet. Vrhovi kakor ponosne glave, in njihov uporni tilnik me je izzival, da si ga uklonim. Vsako plezanje mi je bilo kakor borba z neko veliko, tujo voljo, ki sem jo hotel zlomiti. V takih primerih sem se čutil sam kot gorska prikazen, ki se bije z nečim podobnim. Ali vse to so samo prispodobe duha in moj razum se brani, da bi jih priznal kot resnične gibalne sile naših dejanj. To so izrodki domišljije, mračne tvorbe naše podzavesti. Naša jasna dnevna pamet se jim upira in jih zavrača. Zase vsaj vztrajam pri svojih psiholoških motivih.«
»Vi ste šele na začetku svoje znanstvene poti in vaša vera v moč človeškega razuma je še neomajna. Ali ko boste kaka desetletja in desetletja raziskovali strani življenja, boste zmerom globlje prihajali do prepričanja, da pravzaprav o vsem svetu ne vemo nič določnega. Vse so samo blede slutnje neke tajnosti, ki ji nikakor ne moremo do jedra. Tej tajnosti se moremo približati samo s prispodobami, in vse, kar spozna naš razum, je samo njen zunanji obod. Najbolj se ji še približujeta religija in umetnost. Mi znanstveniki opravljamo v bistvu Sizifovo delo. Poglejte na primer te skromne rastline po gorah! Kdo nam more razložiti, od kod je v njih sila, ki jih je prilagodila tem težkim razmeram? Kakor da je v njih neka ogromna volja, se krčevito oklepajo vsake razpoke v skali, iz slehernega praška izmozgajo redilne snovi in hrabro kljubujejo mrazu in snegu, ledu in vsem gorskim viharjem. Zmerom in zmerom občutim, kako je naš razum nezadosten, da, klavrn spričo te nerazumljive prirodne sile. Kadarkoli stojim pred gorami in njihovim svetom, se čutim majhen, reven in sem poln občudovanja, zamaknjenosti in tihe groze. V tem se razlikujem od ljudi vašega kova, ki jih ta tajinstvena prirodna sila izziva k uporu, k borbi z njo. In če je sploh dovoljena kaka kategorizacija planincev, potem bi jih jaz razdelil v take, ki so jim gore izvor spoštovanja, in v take, ki vidijo v njih poziv na boj.«
»O teh stvareh bom še razmišljal,« je dejal Klement. »In ob priliki vam morda celo povem rezultat. To vem: dokler bo moj razum lahko še sledil zavitim potem vzrokov in naukov, razlogov in posledic, tako dolgo bom odklanjal vse mistične in iracionalne činitelje. Če pa mi pamet odreče, potem pojdem seveda tudi jaz v meglena in težko dostopna območja slutenj in prispodob. Toda za kapitulacijo danes še ne vidim pravega povoda.«
Nastala je bila popolna tema in oskrbnica je prišla prižgat petrolejko. V njenem svitu smo se pogovarjali, medtem ko so v kuhinji pripravljali večerjo, o nesrečah in žalostnih slučajih v planinah, kje in kako so kakšno žrtev našli, kdo vse je bil pri reševalnih ekspedicijah, kateri so najboljši in najdrznejši plezalci in še mnogo drugega, kar se tiče planin. Precej pozno je že bilo, ko se je odpravil vsak na svoje ležišče.