Razhod na gori
Miran Jarc
Izdano: Ženski svet, letnik II, 1924. Str. 61-62.
Viri: Ženski svet, letnik II, 1924. Str. 61-62.
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Gost, črn gozd je izpustil troje ljudi na planoto na vrhu pod srebrno polnoč, kjer se vse razodeva in sprošča v neskončno pesem.

Sedli so na sveže obtesana debla na tleh, da se morda okopljejo v rosi zvezdâ, morda pa, da se v svetlem trenutku te vesoljne tišine zagledajo, kot se doslej še nikoli niso in se lažje – razidejo, kajti neredko se dva človeka za dolgo, dolgo dobo poslovita v hipu usodnega zlitja.

Vladimir se je odmaknil na konec hloda; pustil je Vlasto in Danijela, da sta besedila drug poleg drugega o vilah in duhovih, o zvezdah in kresnicah, ki so se vžigale iz grmovja in jih je Danijel lovil, da jih vtakne Vlasti v lase. Šele ko je Vladimir prižgal cigareto, se je njegov prijatelj ovedel in vzkliknil: »Kaj pa kvariš zrak…« Te besede je Vladimir že vnaprej slutil in je bil vesel v srcu, da se je oni-drugi vznejevoljil in je odvrnil (in oni »drugi« je vztrepetal, kot da ga je zasekalo v dušo): za vaju je zraka še dovolj… kot ga je bilo nekoč za naju, kaj ne Vlas-ta?« 

Vlasta pa je bila tako tiha, da se je njen molk zarezal do zvezd, celo v dušo njenih obeh spremljevalcev. Morda se je spomnila na vse davne večere, ko sta se z Vladimirjem ljubila in gorela v slasti trpljenja, ki se je slednjič vanje zarežalo kot grozno strašilo iz onostranosti.

»Gospodična, bog ve, kako je nocoj v nas,« je nehote glasno spreletelo Danijela, Vlasta pa je samo zavzdihnila, četudi komaj slišno. A da jo potolaži, ji je dejal; »Nate kresnico, gospodična Vlasta, eno… dve… tri… kot dijadem Vam bodo blestele v laseh… in boste kot rusalka… ah, zleknite se vznak… tam… zadaj na obzorju vzhaja luna… popolnočna luna, … čujte, kako se v njeno rast zasekavajo plašni klici skovirja.«

In ona je sprejela kresnice in se ozrla za luno. Klice skovirja pa je poslušal Vladimir… in v njem se je zrastla bridka podoba: zadnjič sem ji tudi jaz ponujal kresnice, a ona se mi je posmehnila, češ: lažeš… Da lagal sem, ker sva vedela vse, kako je med nama, kako je med – moškim in žensko. Zadnjič – ali pred tisoč leti –, da… potem pa je prišel on, Danijel, moj prijatelj – in komaj, da se je dotaknil njene roke, komaj, da ji je pogledal v obraz – ah, ne… toda dotaknil se je njene duše, v dušo se ji je prelil – kot jaz nikoli, da, v dušo, – v dušo in ona ga ljubi…«

Ob poslednjih tihih besedah v svojem srcu je tako vzdrhtel, da je ta nevidni val pljusknil na breg k onima dvema, ki sta kar sredi pogovora umolknila…

Vladimir je vstal in šel počasi k robu hriba.

Pod njim se je razprostirala zemlja… zemlja, tja do obzorja, vprav do tam, kjer se pričenja večnost neba; sama zemlja z dolinami in vodami in gozdovi, z vasmi, mestom prav v daljavi. Tam je utripalo tisoče lučic skoti megleni ovoj.

In vse je bilo videti tako neznatno: vsa nasprotja, ki burijo nižave, so zdaj izravnana in vse je veličastna pesnitev. Zemlja, zemlja… in nad njo nebo. V sredi pa stoji človek… človek vseh dob in vekov, vedno isti, človek, čudno bitje, postavljeno med kamen, drevo in žival, pa med duhove, ki se javljajo v skrivnostnih urah… Vsepovsod in v vse smeri vro tajne sile… dobre in zle, viharne in pokojne in človek jih prestreza, v dušo jih srka in potem – dela, dela kakor mu velevajo te sile… dobre ali zle, pokojne ali viharne. Ali nad vsem pa bdi vesoljstvo – srebrno in trepetajoče kot neviden sveder, ki vrta in vrta v dušo; ali pa kot ponihavajoči kazalec pri tehtnici… pri tej večni tehtnici z našimi dobrimi in zlimi deli. Duša… duša… duša! –

In Vladimirju je bilo, kot da ga uspavajo pesmi, kot jih ni slišal nikoli še, – nikoli še tam v dolini.

In ko se je spet vrnil k hlodu, je bil ves izpremenjen, kakor da je med »prej« in »zdaj« brezdno večnega časa, – da: bila je večnost doživetja!

Ko se je spet ozrl na Vlasto (na nekdaj svoje dekle) in na Danijela – prijatelja, ga je prevzela čudna, boleča tesnoba.

Vlasta ga je ljubo (njemu se je zdelo, da usmiljeno) vprašala: Vladimir, kaj si tako sam. Bodimo vsi trije…«

»Sam«, se je zamračil, »kjer sta dva , naj ne bo tretji…« in še je zamolklo dodal »… in kadar je človek z večnostjo v pogovoru, ne sme biti zraven zaljubljencev.«

Onadva sta se skrivala pod njegovimi besedami in ga – nista razumela.

»Vladimir – toda kaj ti je?« ga je prosil Danijel.

»Kaj mi je?« se je oni zasmejal. »Spomnil sem se zgodbe, stare tisoč let in še več… napisane pa za vse dni do konca sveta. Strah me je te zgodbe… kot zrcalo je… kaj vem…«

In govoril je jima o – Mariji Magdaleni, o Jezusu in Judežu Iškarijotu.

Ko je končal, je prebledel. Nato pa je stopil k onima dvema – k svoji nekdanji ljubici in k – njemu. Vlasta je imela rosne oči, Danijel pa je bil tih od žalosti in položil je roko Vladimirju na rame: »Vladimir, ne bodi žalosten… glej, že zaradi – tvoje… tvoje Vlaste ne…«

»Moje?« se je podsmešno utrgalo v Vladimirju, ki je segel Danijelu v roko in zaklical: »Ti si moj, moj, moj!«

In vsi trije so se sproščeni oddahnili.

Ker pa je bila že tretja ura popolnoči, so se odpravili k povratki čez gozd v nižino.

Šli so skupaj, toda njihove duše so bile daleč, daleč druga od druge.

Šli so vsak k svoji zvezdi na daljno pot… trije ljudje, ki so stopali za pogrebom svojih prijateljskih src… Bog ve, kedaj se spet ugledajo in kako…

O, duša, duša – ti nam razdiraš videz vsega lepega in nas ločiš in razdvajaš, da se bomo nekoč spet – združili kot ljudje.