Razjasnjenje

Razjasnjenje Janez Trdina

Spisano:	Andreja Tomc
Viri:	Po Zbranem delu Janeza Trdine.
Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Čudijo se mi nekateri,
da ganila živo v srce
tvoja me podoba bila.
Pravijo, da zgolj krasote
tebi manjka, da obličje,
brez življenja je in ognja. –
Jih pustim se jim čuditi.
Kdo zameri slepcu, ako
ne razlaga prav o barva?
Ni zavzeti se, da oni
tudi sodijo te krivo.
Oko kalno njih ne zmotri,
misel svetna ne spoznade,
duh nečisti ne previdi,
s čim da tvoja je podoba
v srce me ganila živo.
Iskra ne plamti ti v oku.
Res je – čisto ti je kakor
voda bistra u potoku:
gotov pečat vedre duše.
Ljubši kakor iskra v oku
bistrost taka mi je v oku. –
Ni krasote ti v obličju,
le potičenja ki prosto,
ne gori ti ono divje,
poželenja ki ne znade.
Torej čudno zdi se enim,
da me ono je ganilo,
kterih mračni gled ne vidi
viši krasa, ki na njem je,
ki pobožnosti ne znajo,
ki iz njega jasno sije,
ki jim šala je pohlevnost,
ki na njem vladuje mirno,
ki dobrote ne častijo,
ki na njem se vidno bere. –
Tudi usta všeč jim niso,
ker ne vreva z njih beseda,
to, se zdi mi, prav ni enim.
Meni pa postala zvezda,
zlog ker zloga ne pobija
v govoru medeno-sladkem.
Ker, odprta v prilizljivi
smeh, ne kažejo z namenom
vedno vrsti zob prebelih.
Torej čudno zdi se enim,
da ganila si me živo.
Vendar ljubša tihost taka
od žlobudre mi je drugih.
Preden rečeš, prej pomisliš;
preden zineš, dvakrat vselej
modri govor je pretehtan.
Torej redko je in kratko
tvoje govorjenje, draga!
Pa resnica božja sama
govori iz ust ti takrat,
ljubeznivost pa jo slaji. –
Grajajo život tud celi.
Zdiš se plašna,preokorna
jim, za družbo nepripravna,
ker neznane umetnije
tebi družbe so sedanje;
ker navada ni ti taka,
stati zdaj, da rast se ravna
razodeti bolj zamore;
zdaj pa zopet zapeljivo
se naslanjati po zofi,
pol lepote odkrivajo,
pol je komaj le skrivaje;
marsikaj ker šega danšna
ti zavrže tud v obleki,
ki je taka dans ko včeraj. –
Vendar svet naj oponaša
men´ i tebi to in tako,
da devica po deviško,
vedeš se, to prav ni enim,
da deklica si ponižnost
tovaršico si zvolila,
si vodilna na obnebju,
grem za tabo, saj mi milo!
Pot mi lahka bo in srečna.