Telo.
Teló človeško je posoda iz ila,
ki jo po terdih tleh valé viharji,
razbije v mraku ali rujni zarji
vremenov jeznih jo tuleča sila.
Življenje.
Navita ura je življenje tvoje,
premoder urar spilil je kolesa,
postavl jo med pekel in nebesa,
da med obojim bije terdne boje.
Serce.
Sod danaídni, skala Sisifova,
otrok hebridski, komenidna kača
je serce; slasti, strasti je igrača,
je Božja njiva, njiva satanova.
Um.
Um je kormilo tvojega življenja,
preluke svitla luč na morskem bregu,
ki kaže barki v nočnem burnem begu
rešivne pota, pota pogubljenja.
Duh.
Tvoj duh je v tesni kletki vjeta tica,
obešena na okno koče borne;
ko reši smert iz kletke ga okorne,
ga kviško nese lahka perotnica.
Spomin.
Spomin je zercalo, je ogledalo,
ki v njem obličje lastno ogleduješ,
preteklih časov dela opazuješ;
do groba bo pred tvojim čelom stalo.
Up.
Up je v močvirji veša migljajoča;
hitíš za njo, pred tabo ona bega;
ko že po njej se tvoja roka stega,
se vdere tebi noga stopajoča.
Okó.
Okó je solnce tvojega telesa,
je vrag in angelj tvojega pokoja,
žerjavica peklenskega pozoja,
je čisti žark, ki v njem bleščé nebesa.
Beseda.
Beseda je iz serca izkresana,
netílo serčno iskrica paleča,
je lek hladiven, rožica cveteča,
pušica v žive persa zakopana.
Misel.
Električna je iskra misel tvoja,
ne zre na uro, ko po zemlji šviga;
čez svet jo lahka perotnica vzdiga
od pekla do nebeških vrat podboja.
Vést.
Vést je na sercu oljkina mladika,
če po pravice blagem potu hodiš;
če pa v slepote kužni mlaki blodiš,
je pisan gad, ki te brez mira pika.
Dobre dela.
Visoka lestva so pobožne djanja,
sloní na nebu, v zemljo se opera,
po njej človeka vodi terdna vera,
in z nado se ljubezen na-nj naslanja.
Obup.
Obup je brezden, ki se v pekel steza,
kdor pade va-nj, iz njega več ne more,
nič več ne vidi upa mile zore,
od dné do dné globeje se pogreza.
