Razori
| Razori Juš Kozak |
| |||||||||||||
| Poglavja | I II III • dno |
I
urediNa zahodu je ves dan butalo. Navsezgodaj je pričelo topotati, se potem prelilo v zamolklo bobnenje, katero je od časa do časa prerjovel strašen tresk, da se je stresla zemlja.
Zahajajoče solnce je za nekaj časa pomirilo lajajoče topove. Ljudje so si oddahnili. Po cestah so se vračale v prahu, delavske stotnije. Utrujenim so silile glave k tlom. Okostenela telesa so pokrivale raztrgane cape, krvave, zabrekle oči so topo motrile svet pred seboj. Za njih hrbtom je gorelo nebo. Povečerjali so in legli k počitku, da drugo jutro store isto pot nazaj.
Kakor hitro so mrakovi strnili borovce in šotore, skrite pod njimi, je pričelo iznova. Rdeč curek je tupatam švignil do zvezd, pretreslo je zemljo in pronikalo v možgane na golih tleh počivajočih ljudi. Po cestah so peketali konjeniki, drdrali vozovi ranjencev, drvili topničarji; v procesijah so se pomikale dolge vrste ljudi. Pod težkim bremenom sključeni so vsi oznojeni hiteli v grobove, tja, kjer so potrkavali topovi, sekale težko grgrajoče granate ljudi in jim dolble grobove.
Andrej Černota ni mogel spati. Nemirno je stopal med borovci in šotori ter prisluškoval. Roke v žepih, glavo sklonjeno na prsa je iskal zavetja, da uteši svoj nemir. Stopil je h kuhinji, kjer je še vedno pekel meso mali debelušasti kuhar. Malomarno je sedel poleg ognja, in njegove brezizrazne oči sredi ploščatega obraza so prebadale pečenko.
“No, kaj pa ti? Ne moreš spati?” se je posmehnil velikanu.
“Tebi dobro,” je dejal Černota in prisedel k ognju. Naslonil je glavo med roke in svetloba je šinila preko bledega, koščenega obraza in košatih plavih brkov, pod katerimi so se skrivale ozke, blede ustnice. Vse na njem je bilo oglato in robato kakor skale, med katerimi je sedel.
“Grmi!” je težko izpregovoril.
“So že zopet pričeli,” je odvrnil kuhar in preobrnil pečenko, kakor da govori o davno pozabljeni stvari.
“Nocoj gremo!”
“Mis...liš? A ... a ... še ne!” — “Pravijo, da so dvajseti že nocoj šli; naš drugi bataljon je tudi že notri.” Med tem je položil pečenko na desko, vzel vilice in nož, odrezal precejšen kos ter ošinil Černoto s pogledom.
“Kaj? Bi jedel?”
“Daj!” Hripavo, rezko je govoril. Tisti hip pa je zopet prisluhnil.
“Ali slišiš?” — “Pri poveljstvu se razgovarjajo! Gremo!” oba sta vstala.
Par trenutkov nato se je razneslo: “Gremo!”
Černota je stekel k svojemu ležišču: “Ušaj! Ušaj! Alo! Gremo!”
“Kaj hudiča! Na, toliko časa si rogovilil, da si priklical!” je govoril nekdo pred šotorom. Pretegnil se je in zvalil izpod odeje. Dolg je bil kakor Černota, le bolj zabuhel v lice.
“No, zdaj bo le enkrat konec tega prokletega življenja!” Černota mu ni odgovarjal.
Tuintam je kdo posvetil, se kregal, drugi zopet godrnjal. Razdelili so ročne granate, patrone in v hitrem teku so drug za drugim zapuščali goščo.
“Glej hudiče, še oblekli se ne bodo!” je sikal Ušaj v brezmejnem sovraštvu, ko so hiteli mimo kuhinj.
Komaj da so se zvrstili na cesti, so že obstali. Lehak južnjak je pihal, trepetale so bele zvezde. Nekateri so molče sloneli na puškah, drugi potiho šepetali med seboj. Misli pa se niso mogle niti za trenutek umiriti, ker je vedno hujše grmelo in tako grozno oklepalo dušo, da je drhtela v smrtnem strahu.
Černota in Ušaj sta legla ob cesti, glavo na nahrbtnikih in strmela v nebo.
“Tvoje kosti že še prineso nazaj,” je besedičil nekdo. Drugi se je poskušal nasmejati.
“Ni vrag, tudi jaz bi se takole vojskoval!” Na spenjenem konju je dirjal mimo njih poročevalec. Častnik ga je nekaj izpraševal. Vsi so pozorno prisluškovali.
“Kaj je dejal?”
“Italijani so prodrli pri Lokvah.”
“Hvala bogu!” — “Kaj ne bodo, hudiča! Kako pa zbijajo že ves dan.”
Vozovi, prenapolnjeni z mrkimi ranjenci, so vozili mimo. Vojaki so jih obstopili, kakor kamen po dežju, so strmeli vanje. Nekateri so se šalili: “Nazaj jih boste metali.” — “Šestindevetdesete so ujeli do zadnjega moža.” — “Kaj vraga.” — “Jih mnogo ujamejo?” — “Že gre.” — “Hudo mesarijo granate?” — “Vse mrtvo.” — “Strašno, strašno!” — “Hujše ko v peklu.” — “Kdor se vrne, bo zobal bel kruh.” — “Na postelji bo spal.”
“Zame je vseeno,” je dejal potiho Ušaj.
“V lepo klavnico nas vlečejo!”
“Zdaj vem, zakaj so nas porivlekli v to kamenje.”
“Slišiš, kako bobni! Primojiduši, kaj takega še nisem slišal.”
“Ej, v Galiciji je bilo lepo!”
“Še veš, med tistimi gozdovi?”
Černota je molčal, njegove oči so prebadale temo. “Mene ne bo nazaj. Tako ali tako. Sem že sit tega pasjega življenja!”
“Saj bi, človek! Pa kako!”
“Pravijo, da gre. Prej je razlagal nekdo. Pet jih je že šlo!”
Ušaj se je premaknil, obrnil glavo k Černoti.
“Vse zmešano mora biti tam!”
“Kaj pa. Kdo te bo pa zapazil. Belo ruto, pa greš. Prokleto jim pokažem fige, falotom!”
“Ti, Cvarjevega so ustrelili.”
“Naj ga, mene ne bodo. Jih bo prej nekaj drugih padlo.”
“Kaj pa, če ne bo šlo?”
“Imam kamen s seboj. Udarim, zdrobim roko, pa je!”
“Te spoznajo!”
“Kaj? Eh, kadar prileti granata, kdo bo pazil na to. Pa malo pozneje!”
“Prav imaš, tudi jaz premišljam tako. Ne bom jim služil. Že vedo, zakaj nas more!”
Pridušen pogovor je zamrl v topotanju konj in drdranju voz. V zaletu so drveli s strelivom mimo. Ljudje so se stisnili na kraj ceste. Komaj je polegel za njimi prah, so se dvignili in hitro stopili.
Tuintam je gorela skrbno prikrivana lučka. Vso pot so srečevali ranjence, ki so se vlačili ob palicah, počivajoči na slehernem kamenu. Marsikdo jih je blagoslavljal, da lahko hodijo sami brez priganjanja. Dolga se mu je zdela njihova pot, njegova pa tako kratka.
Zavili so skozi zapuščeno, razstreljeno vas. V ozračju je smrdelo po dimu in smodniku. Sredi ceste so zijale globoke luknje. Črne ploskve zidov so štrlele proti nebu in med njimi je samovala obglavljena cerkvica. V grobni tišini so se plazili preko podrtin in skoro bežali pred tiho vasico.
V aleji, divjih, okleščenih kostanjev za vasico so se zbrali ujetniki.
“Čudno, koliko jih je; in zmagujejo!” je šepetal Černota Ušaju.
“Hm, za svoje se bijejo, pa jih vseeno love kakor muhe.”
“Dobro njim zdaj!”
Spredaj so že leteli. Z dračjem zastrta cesta je padala po klancu. Venomer so preskakovali luknje. Skozi majhen borov gozdiček so tekli. Visoko nad njimi se je razletela granata. Iz varnega naročja kostanjev so se spenjali preko strmega pobočja povsem golega hriba. Na prevalu spredaj so vrste zastale.
Utrujeni so ssedli. Černota je pokazal Ušaju dolino, kjer sta opazila globoko pod seboj v slabem luninem svitu borove gozdičke. Vse drugo je ležalo zavito v temo, iz katere so švigali neprestano plameni, na kar je vselej votlo treščilo. Odgovarjali so rezki streli. Čez in čez pa se je vila trepetajoča črta, kakor da se skušajo preplesti goreči prsti dveh rok. Morje lučic, pršečih v zraku, bliskov v nedogledni daljavi, krvavo rdečih, rumeno zelenih plamenov je valovalo, a ničesar razsvetljevalo.
“Tam je fronta,” je dejal Černota in ostrmel.
“Bijejo se!”
Za hrbtom je tisti hip zagrmelo, da so se prestrašeni potuhnili k tlom. Nekaj se je neslo po zraku in globoko soplo.
“Naš pes laja; tu zadaj!” Sredi hipne tišine je nekdo razločno govoril. “Kota ... daljni strel.”
Zopet so se dvignili in drveli navzdol. Med sencami podrtin male vasice so zavili v ogromno vežo neke hiše; od vsepovsod jim je ularjal v nos vonj mrličev in smodnika. Onostran vasice so se plazili po ozkem sedlu med dvema goličavama. Srečevali so več in več ujetnikov, ob stezici so stokali ranjenci, hiteli sli.
“Hudič ve, kam gremo,” je godrnjal Černota. “Tamle je bila fronta, zdaj pa za hrib, gotovo vstran od nje. Proti vipavski dolini gremo.”
“Morda pa vendar še ne nocoj.”
Spredaj je zopet zastalo, čez čas je prišlo od moža do moža: “Spat gremo. Nocoj ne!”
“Že izveš,” je topo odgovarjal Ušaj.
Drug za drugim so se razvrstili v majhnem borovem gozdičku na precej strmem pobočju. Kakor grobovi v katakombah je zijala iz zemlje luknja nad luknjo, sekana v skalo, pokrita z dračjem in deskami.
“Nekdo, zavit v temo, je prepovedoval kaditi, češ, da semkaj še ni padla doslej nobena granata. Lezli so kvišku ter se izpotikali ob nogah že spečih.
“Hudič, tu že spi nekdo!” je godrnjal Černota, ko je nekoga skoro pohodil. “Naposled še prostora ne najdeš.”
“Černota! ... Alo sem! ... Tule je nekaj.”
“Kje si za vraga!” Visoko gori je lezel Ušaj v prazno duplino. Štirje so zlezli notri.”
Ko so polegli, se pokrili s plahtami, je Černota zvil cigareto.
“Boš zažgal?”
“Kdo bo pa videl. Pa če tudi! Vseeno je!”
“Jutri moraš tako notri!”
“Kaj praviš, koliko je že ura?” Pritaknil je cigareto.
“Tretja!”
“Sakramenske duše, ne bosta spala?” je mrmral sosed.
“Gobec za zobmi!”
“Jutri je zadnji dan!” je šepetal Černota, toda Ušaj je že spal. Njegove dolge noge so molele izpod strehe. —
V jutranjem mraku je izginjal mož za možem po ozki stezici.
Černota je prebudil Ušaja: “Ti, slišiš, že gredo!”
Krmežljavo, komaj da se je dobro zavedal, je buljil za odhajajočimi: “Prva gre!” — “Na pomoč!”
“Mi ostanemo, kakor se kaže!”
Tačas se je razneslo od poveljstva, da odhaja prva in četrta na pomoč.
Zavila sta se zopet v plahte, zažgala cigarete in strmela v puste, zapuščene skale onkraj sedla. Spredaj je treskalo, žvižgalo, golčalo. Čutila sta rohnenje skal sredi hriba. Kakor da brizgajo črepinje krog in krog gozdiča. Solnčni žarki so zadrhteli v borovcih, da so zablestele igle. Puste skale so se pozlatile. V daljavi je votlo zažvižgalo, zavilo, zahreščalo in tik pred gozdičkom je usekalo, da se je čulo sredi mrtvaške tišine utripanje src preplašenih mož, ponikajočih glave med skale. Za hip jim je pošla sapa. Vse naokrog je tulilo, kakor bi tulili šakali v puščavi. Komaj se je pomirila zemlja, se je zažrlo zopet vanjo s takim srdom, da so završali borovci; nekateri so se prevrnili; skala se ni mogla umiriti od srda. V zraku so zateglo zacvilili, zaklopotali drobci granat.
Oba prebledela sta ležala Ušaj in Černota vznak.
“Strašno strelja!”
“Dan se je pričel.”
“Še čez dan gremo!”
“Vse bo hudič vzel!”
Sredi borovcev se je prikazala človeška postava z obvezano roko in glavo. Vse krvave so bile oči.
“So že notri!”
“Kdo?”
“Vaši! — “Kaj hudiča!”
“Kaj pa, vse zbito! — Mačke pokajo. — Prodirajo. — Drugi bataljon ves zbit. — Tamle na hribčku. — Majhna planota. — Tam leže mrtvi. Fantje, strašno!”
Molče so stali krog njega in ustnice so jim bledele. Počasi se je vlekel k obvezovališču.
“Morda prodro!” je šepnil Černota.
“Da bi le!”
Drugi je prispel. Roko odbito v zapestju. Ročna granata jo je odtrgala. Ne boli. Pripoveduje smehljaje, kakor bi se odmarjal. Pravi, da se ne vidi ničesar. Vse je zavito v ogenj. Kajpada prodro. Vse bo vjeto. Tako žejen je, da bi popil škaf vode. —
Trudno se vlečejo ure.
Sejejo čepinje in železo na skale.
“Brez kosila ostanemo danes — pa tudi jutri!”
“Kdo bo nosil sem? Tisti hudiči tam zadaj!” Ušaj ne more prikriti svoje jeze.
Neprestano se vlačijo ranjenci.
“Kako moreš nazaj?” vprašuje Černota enega izmed njih.
“Stečem, kadar useka!”
Černota vstane, da se razgleda; plazi se po gozdičku med uticami; privleče se do obvezališča. “Morda še ne nocoj!” je njegova tiha prošnja, katere pa si ne upa nikomur razodeti, zakaj kogar sreča, mu pripoveduje, da gredo še to noč.
Ves prepaden se vrne.
“Zdajle so ga prinesli,” pripoveduje Ušaju. “Našega poročnika Boltavzarja. Opoldne je šel v linijo, nesli so patrone. Razsekalo ga je še na potu.”
“Kaj se je pa silil.”
“Ampak hudičeva stvar!”
“Saj pravim, da je meni vseeno!”
Černota se hitro skloni in zleze v duplino. Tik nad njim je frčal kos železa. Na vse strani leti. Ljudje žvečijo igle borovcev, da si preganjajo čas. Zdi se jim, da se mora vsak hip sesuti hrib.
Oba ležita vznak in grizeta ustnice. Nenadoma se Ušaj dvigne in otožno vzklikne:
“So že tu. Madžari! Jih vidiš, rdeče našive imajo.”
“Po dnevi so jih nagnali. Zato je tako treskalo. Zdaj gremo.” Potrdi Černota razločno.
“Mar naj pošljejo Madžare!”
“Kaj hočeš!”
Da odvrneta od sebe resnico, se pogovarjata o domu.
“Kaj meniš, da dela zdaj oče?” Žalostno se ozira Ušaj v Černoto, ki žveči svojo cigareto in ne odgovarja, kakor da se je tudi njemu nekaj sanjalo. Ušaj nadaljuje:
“Zdajle bo krompir pospravil. Kdo mu pač dela?” Čez nekaj časa vzplamti nekaj temnega v njegovih očeh, ogenj, ki ga je že dolgo molče krotil sam v sebi.
“Zdaj naj pride sem! Tedaj me je silil. Zdaj pa naj leži tu, kot žival, ki jo še danes zakoljejo! Hudič, tam bi vsaj hitro končal, če bi me dobili!”
“Boš tudi tu nemara!”
“Vseeno!”
“Meni sta umrla oba, oče in sin. Kaj me torej še veže?” Presunljivo je pogledal Ušaja, ki je za hip povesil oči.
“Marija je kriva.”
“Pravijo, da ona!” Černoti so se bliskale oči, kakor gadu na pečini.
“Že slutim, kaj je storila. Vedno je bila takšna ženska!”
“Preklal sem jo!” Ušaj je imel solze v očeh.
“Kdo dela na mojih poljih, kdo orje, seje, žanje?” Stiskal je pesti. “Samo, da bi bil že enkrat tam. Nazaj ne pridem!” — Tvoj stari ne bo dolgo trave tlačil.”
“Saj to me skrbi. Tako čudno pripovedujejo!” — Takrat pa je vpil nad menoj, ravno tam pod križem. Da moram in moram . Samogolt!”
“Le verjemi, zdaj se kesa.”
“Saj to ga je spravilo. Zdaj ga bo pa zemlja požrla. Eh — prokleto!”
V gozdičku se je zganilo. Ljudje so pričeli hitro vstajati, raznesli so povelje, razdeljevali patrone.
Bled poročnik je nemirno hodil od enega do drugega. Černota je pošepnil Ušaju: “Jih boš nosil? Jaz jih stresem takoj. Streljal ne bom. Kdo bo nosil to težo!”
Ušaj je prikimal.
Nekdo je stal sredi njih in jih navduševal.
Še vedno je nabijalo. V dolini so pa vstajale že bele meglice, nad borovci se je jasno svetilo.
V dolgi črti so zavili tik pod grebenom, nato pa so se spustili v široki vijugi navzdol. Dirjali so, da jim je pohajala sapa, ? spotikali nad koreninami in ? ogibali drobcem granat, katerih je vse polno pršelo nad njimi. V dolini so se užigali ognji, kakor bi mirno goreli po poljih. Objemala jih je tema in nebo se je vsebolj oddaljevalo. Globoko v gozdu so obležali. Molče so polegli ob potu.
Černota se je zdrznil. Široka luknja je zijala nad njim.
“Semkajle je danes usekalo.”
“Ni mogla v kamen!” se je pošalil nekdo.
Ušaj je molčal ter gledal v nebo, ki je pričelo temneti in mežikati. Dolge sence so spletale temno okrog njih in dih tišine je splul tisti hip nad zemljo.
“Kaj misliš, kaj store z nami?” je šepetal Černota.
“Napadali bomo!”
“No, kaj lepšega nam niso mogli prihraniti.”
“Ponočen napad. Kdo jo odnese!”
“Gremo tja!”
“Če boš mogel?”
Mimo njih so se počasi vlačili ranjenci.
“Ste že opravili,” so jih pozdravljali nekateri.
“Za vero, dom, cesarja!” se je norčeval lahko ranjeni. Vsi so se zasmejali.
“E, fantje, težaven je ta posel, za tujo last si polomiti rebra.” Vzdihnil je in se vlekel naprej.
“Tam spodaj jih je celo pokopališče!”
“Vse zbito. Še ven ne znosijo!”
Mrazilo jih je ob teh besedah. Toda tisti hip so se že dvignili, da ni imel nihče časa razmisliti, kar je videl. Vedno bolj so se pogrezali v temo in težko razločevali pot pred seboj. Ob teh straneh stezice so se svetlikale rjuhe, v katere so bili zaviti mrliči, ležeči vzdolž drug poleg drugega. Smrad je polnil nosnice. Prerivali so se med pečinami, dokler se niso ustavili v ozki dolinici sredi dveh strmih pobočij.
Niti opazili niso, da se je ta čas razpredla nad peklom tišina; poredko je zalajal top, se oglasila puška strojnica. Dolg, svetal žarek žarometa se je od časa do časa razgledal naokoli, toda ni jih izdal, ker so polegli po skalah, potegnili plašče čez glavo in zaspali od utrujenosti. Častniki so se porazgubili.
Ušaj je zaspal. Černota ga je nekaj časa ogovarjal, ko pa je dogorela cigareta, ki jo je naskrivaj kadil, je zasnul tudi on.
Nihče ni vedel, kdaj so jih prebudili. Napol omoteni, so se prerivali, kleli drug drugega. Černoti se je zdelo, da so objeli vse podnožje hriba in se plazijo od vseh plati proti grebenu. Par korakov od njega je stokal in sopel Ušaj. Polglasno so godrnjali, zato jih je častnik vedno iznova opominjal, naj molče. Ta je zaostajal in sosed ga je trudoma vlekel naprej, ker mu je bilo samotno pri srcu. V gosti temi so padali po skalah.
Černota se je ves oznojil. Parkrat je pošepnik Ušaju, če je poiskal lepšo stezico. Brezmejno se mu je zahotelo počitka.
Baš tisti trenutek je nekdo zaukazal odmor.
“Ali čuješ, kako raglja tam gori? Menda slutijo!”
“Na vrhu je!”
“Hudič, ravno napadat so nas vlekli. Moj bog, če bi mogel kje zaspati, vsaj par ur, do jutra. Kako lepo smo snoči ležali.”
Želja po spancu je objela oba s tako silo, da sta se stisnila drug k drugemu, pozabila na vse in skoro zaspala. Oster “naprej” ju predrami. Trudno leze vsak zase. Na hribčku poje v enakomernih presledkih strojnica. Izgubljanke se skrivajo po gošči.
Černota zadane ob čelado.
“Ti, tukajle so se že prerivali.” Goščo razsvetli hipoma ščemeča bela svetloba. Popadajo na tla. Črna, razsekana debla leže pred njimi na kupu. Vedno pogosteje padajo rakete s šumom na tla. Nekomu se je sprožila repetirka. Raketa ga išče. Iz daljave se privali granata. Sto ust ga prekolne. Šum na grebenu narašča. Dve strojnici pojeta neprenehoma.
“Kdo si?” se prestraši Černota. Z nogo je stopil na nekaj mehkega. Tiplje, tiplje in čuti pod seboj mrzlo obličje mrtvaka.
“Mrtev!” Zona ga obide. Počepne za prvi kamen in si obriše pot. Porodi se mu misel, kje bi se skril.
V tem hipu pa se vsuje toča raket, obenem zapojo strojnice.
Poročnik leti za črto in vpije:
“Sakrament, hitro, hitro! Prokleti hudiči!”
Vsi poskočijo, toda nihče se ne gane. V obraz jim bije toča svinca. Žalostno tuli ob kamenju. Grgrajoče se nosijo granate. Za njimi vdarjajo, treskajo v skale, da hropejo padajoči borovci, kamenje se usipa iz temnega neba.
“Naprej!” kriči poročnik, toda na grebenu laja pes, ves krvavo rdeč, in s hreščečim treskom jim padajo pod noge ročne granate. Vsi oznojeni tiče za skalami, ranjenci stokajo. Vrišč narašča.
Nenadoma votlo zagrmi. Zelenkast plamen švigne iz zemlje in grlo duši plin. Mine padajo. Zateglo tulijo, trgajo možgane s svojim treskanjem. Tla se tresejo. Čez vse pobočje se prelije ognjeni hudournik. V drobovju grmi in bobni.
Ušaj zaječi. Černota ga pokliče, skoči k njemu. Ves se trese. Ušaj trepeta, iz glave teče nekaj mokrega.
“Za...a...det,” se počasi izvije skozi ohropelo grlo.
Toda Černota ga že vleče s seboj. Vratolomno zadrvi navzdol po pobočju. Sredi krvavordečega, rumenega ognja drvi naprej, zdaj pade z njim, skoči kvišku, nakar ga buti ob tla puh granate. Naenkrat se prevrne čez skale in obleži z njim v dolinici, od koder so prišli. —
Treskanje na gori ga prebudi. Preko neba tipljejo žarki solnca. Odsev jutra drhti nad skalami. Ne ve, kaj se je zgodilo. Pred njim leži Ušaj, njegove roke so mrzele, na čelu kepa strnjene krvi. Iz velike odprtine zijajo možgani. Bolestno zverižene ustnice, široko odprte oči ga nekaj vprašujejo.
Černota zameži. Strašna bolest, združena z obupnim srdom, mu polni srce. Ustnice šepečejo: “Mrtev, mrtev,” toda on ne verjame in gleda.
Preko obeh pa se razlije jutranje solnce.
Predrami ga šele glas polkovnika, ki stopa varno po dolinici.
“Kaj delaš ti?” zarjove nad njim.
“Takoj nazaj, falot! Ta je mrtev!”
Černota se ne zaveda. Vstane in pleza kvišku. Streljanje je ponehalo, tuintam se sproži še posamezna repetirka, se zaleti granata v nasprotno pobočje. Med jutranjimi sencami se plazi Černota. Stokanje ranjencev, ki jih odnašajo v dolino, ga drami.
Poročnik leži pred njim. Z eno roko se grabi za prsa, v drugi drži samokres. Široko odprte zvodenele oči ga prosijo pomoči. Černota vzame malomarno palico, ki leži poleg njega, ter se vleče naprej.
Za kupom razsekanih debel najde slugo nadporočnika, ki se natepava s kruhom in pije.
“Kje so naši? Daj piti!” V dolgem požirku pogasi svojo žejo.
“Tam gori leže, kar jih je ostalo. To je bil hudič.” — Kje si pa ti ostal? Prokleto si bil pameten, da nisi lezel v ta ogenj.”
“Ušaj je padel,” odvrne Černota zamišljeno.
“A ... a ...,” se začudi sluga naprej. Neznanec čepi za kamenjem.
“Je to tretja?”
“Psst! Tam gori leže. Na desno se drži!”
Počasi se plazi naprej. Počiva za mrliči in hlodi. Tisti hip zapazi svojega prijatelja. Skoči k njemu.
“Le pazi. Počepni, hudiča. Že dva sta tukajle izdihnila!”
Černota se zlekne in gleda pred se. Vznak leži. Pred njim leže ljudje mrtvi; pod seboj vidi enega, kako si podpira glavo, iz katere zijajo možgani. Vsak trenutek prifrči v kopo kamenja pred njim krogla. Černota pomisli, kako se na oni strani branijo smrti in streljajo, da se kdo ne približa. Toda misel ugasne takoj.
Čez vse nebo je preprežena koprena zlata, ki lije na skale. On leži sredi razbite goličave, njegov pogled se plazi med ožganimi skalami, razsekanimi debli, na katerih vise človeške noge, roke, okrvavljena obleka. Preko rdečkastih skal pada pogled v dolino, odkoder se dviga kakor pobožna molitev bleda meglica.
Vse molči potuhnjeno za kamenjem. Smrad mrličev je sprostrt nad njimi. On pa gleda, kakor bi ne videl ničesar. Ne čuje peti škrjanca visoko pod solncem. Sredi modrikaste, blesteče planjave zre vanj zveriženo, razsekano obličje Ušaja.
II.
urediČernota je sedel kraj ceste. Nahrbtnik je zavalil v travo, puško prislonil k deblu ter se zagledal v dolinice pod seboj.
Cesta se je spuščala nalahno med drevesi po zložnem pobočju, se izgubljala v dolini med polji in travniki, pa zopet zablestela tik pred vasjo, ki je ždela ob vznožju visokih gričev na severni plati.
Hitro je hodil od postaje, da čimprej zagleda kraje, kjer ga že dve leti ni bilo. Vso noč ni spal in vendar ni čutil utrujenosti ne v nogah, ne v kosteh; oči pa so se zagrizle v zemljo. V enem samem trenutku so hotele spoznati izpremembe, ki so se morda izvršile, odkar ga ni bilo. Premišljal je, če je resnica, da je dobil dopust, da gre domov in da ga ne bodo takoj drugi dan zopet poklicali tja v tiste skale, kjer je preležal šest dolgih dni, po dnevi na križu, ponoči na trebuhu, poskušajoč zaspati in pozabiti, da vise na okleščenih deblih človeške noge, roke, okrvavljena obleka. Neprestano se mu je zdelo, da polni nos še vedno vonj smodnika in mrtvakov, da šumi v ušesu treskanje granat. Vodno iznova se je spominjal, kako so jih včeraj vse onemogle in izmučene poklicali na dvorišče ter jim posedali, da gredo domov.
On je čakal dve leti. Tisti trenutek je vztrepetalo srce v obupnem veselju, da izpočetka ni vedel, česa se veseli. Le to jo občutil, da bo toliko in toliko dni prost, da se bo lahko prestopil, kamor bo hotel, da bo jedel, kakor bo poželelo srce, in veliko jedel. Zjutraj ga ne bo nihče priganjal, naj vstane, nič več ne bo preklinjal, da mu hodijo odzadaj po petah, ko gredo v gostih vrstah. Ne bo se mu treba pripogibati pod težkim zamolklim grgranjem nad seboj, ko bije srce kakor besno v prsih.
Zvečer ne bo trepetal, da vtakne kdo glavo pod njegovo plahto, ga sune kvišku ter ga predrami. V dežju bo vedril, spal pa na postelji. Zato je venomer vstajal spomin na tisti trenutek in poskušal ga je uživati z vso slastjo. Poleg vsega premišljanja pa se je zbujala tiha misel, katere ni še pojmil in ga je vendar vedno silnejše objemala.
Ko je razbiral hiše v vasi, je segal počasi pogled na grič, kjer je oddaleč razločil svojo in Ušajevo hišo. Še celo križ poleg Ušajeve je spoznal. In tista skrita misel ga je vezala vedno bolj tistimi hišicami, kakor da ga noče nikdar več izpustiti.
Vse je počivalo, kajti poldne je odzvonilo in ljudje so polegli na polju, da južinajo. Solnce je popilo vse sence in sijalo v temne gozdove na griču, kjer se ni zganilo nobeno drevo. Kakor da se je ustavilo na nebu, taka tišina je objela polja in gozdove.
Sredi te zemlje je ležal Černota in neskončna blaženost je objela vso njegovo dušo, da nobena misel ni zastrla široko odprtih oči, žarečih nad dolinico, kakor solnce. Ni se vzdramil spomin na prošlost, da bi vzbudil žalost v duši. Kakor da se ni ničesar izpremenilo, odkar je odšel. Z vsem telesom je čutil, ne da bi se zavedal tega, da se pred hišo greje sinček, da mu ob vstopu v hišo pade krog vratu njegova nevesta, in da bo stari oče široko odprl oči.
Tam na drugi strani pa je stal njegov dom prazen in solnčni žarki so tisti čas razpredali široke lise po zapuščenih prostorih. Solnce je opešalo in za drevesi so se zganile sence. Tudi v Černotovi duši se je nenadoma stemnilo. Počasi je vstal, naprtil nahrbtnik ter se spustil po klancu navzdol.
Zamišljeno so sršele oči v zemljo, lice je posinelo in kosti so se vse jasneje izločale. Tupatam se je ustavil ter se nakratko pogovoril z znanci.
Zapuščena se mu je zdela vas, ko je krenil mimo prvih hiš. Par umazanih otrok se je igralo pred hišami, kaka dekla se je ozrla za njim, edino trgovka, na pragu stoječa, ga je ogovorila.
“Lej ga, Černota!”
“Kako, mati?”
“Slabo, slabo. Vse so pobrali. Veš, vojake smo imeli skoro vso zimo do poletja. Kar smo imeli, smo prodali, ne dobimo pa ničesar več. Našega so poklicali!”
“Tako?”
“Že leto dni je!”
“Dve leti me že ni bilo doma. Mnogo se je izpremenilo.”
“Eh, Černota, rečem ti, vedno slabše gre!”
“No, mama, vam se še ne pozna bogvekaj! So vojaki dobro plačevali?”
“Tako, tako si pomagamo po svoje.”
Černota se jo poslovil, zavil za cerkvijo proti krčmi. Prazno je bilo v izbi, le zamazana dekla, katere ni poznal, je pomivala okna in posode. Naročil je merico ter se zamislil.
Čudna je postala vas. Če bi prej kdaj prišel skozi, na vseh koncih in vratih bi ga pozdravljali, vabili v hišo. Zašel je z mislimi na svoj grič.
“Kdo gospodari?” se je povpraševal in pesti so se stiskale same od sebe, ker so zaman iskale gospodarja. In še nekaj drugega težkega kakor kamen sramote, je pestilo dušo. Srd nad nevesto, ki je odšla, kakor je bil izvedel od znancev, ga ni pustil iz krempljev. Povpraševati ni hotel, pa tudi ni mogel, ker nikogar ni srečal, s komer bi se lahko porazgovoril.
“Kaj ni gospodarja doma?” je čez čas vprašal deklo.
“So, pa ne vem kje. Menda v hlevu!”
“Dajte, pokličite jih!”
Postaren možak je prišel v sobo. Rokavi, zavihani do komolcev, so odkrivali težke, mišičaste roke, podstavljena pleča se niso pregibala pri hoji. Majhne, sršeče oči sredi debelega, rdečeličnega obraza, od starosti že malo zgubanega, so se zaiskrile, ko so zagledale Černoto. Malo pomežiknil je starec, nato je pristavil veselega obraza in iztegnil roko.
“Bog te dal. Hudiča, se pa že dolgo nismo videli.”
“Dve leti, oče!”
“Človek bi kmalu ne mogel verjeti kaj takega. Neznansko hitro teče čas. Sam ne vem, kako je zdaj na svetu, kmalu bi se ne spoznal več. Dan požira dan, leto leto, pa ti gre tjavendan. Malo delaš, malo postopaš, premišljaš, vedno se zgodi kaj novega, da nisi nikoli v zadregi. — Čudno. — Vse pa tlači neka prokleta mora. Čakaj, ga bova še pol.”
Poklical je deklo, se naslonil s komolci na mizo in nadaljeval.
“Kje si pa hodil ta čas?”
“V Galicijo so me poslali, odtam v Tirole, pa spet v Galicijo in zdaj sem že štiri mesece na Krasu.”
“Pravijo, da je tu samo peklo.”
“Saj bo tako!”
“Kaj meniš, se bo še vleklo?”
“Se bo, oče, se bo!”
“Jaz pa mislim, da ne!”
“Morda. Povedati pa ne morem ničesar. Le zdi se mi, da bo šlo še čez zimo.”
“Seveda, saj ne izveš ničesar. Pisati ne morejo, povedati pa tudi ne. Včasi se mi zdi, da se gredo slepe miši. Vsega zmanjkuje. Stare ljudi kar pobira.”
“Mojega je tudi.”
“Da, tvoj je tudi šel.” Tiho je izpregovoril te besede. Obraz se je zresnil in mežikajoče je prebadal soseda, ki je povešal glavo.
“Kdo pa dela zdaj gori?” je vprašal čez čas, kakor bi hotel streti besede, ki jih je nameraval krčmar ravno izpregovoriti.
“Kdo dela? Veš, Černota, to ti moram še povedati.” Nagnil se je bolj čez mizo in primaknil stol. “Ko je umrl tvoj stari, je bil Ušaj prokleto slab. Mislili so, da ga bo vzelo, toda izlizal se je. Takrat je bil moj fant še doma. Pa sem dejal, kaj bi stala njiva prazna. Poleni se! Veš kaj, mi posejemo in požanjemo. Če bo hotel, mu izročimo polovico, drugo pa spravimo sami. Trda je zdaj. Dva hlapca sem najel, prijeli smo in je šlo. Plenico sem že zvozil, krompir bomo kvaterni teden in ajdo sem posejal. Pa še nekaj zelja in repe bomo pridelali tam poleg mojih njih. Če ti je prav, se pomenimo. Letos je prišel tudi Ušaj doli; hotel je par razorov za ajdo!”
“Dobro je tako!” je preudaril Černota.
“No glej, kaj bi njive brez semen ...”
Vendar je Černota redkobesedno odgovarjal. Zamislil se je nekam pred se, bobnal s prsti po mizi in šele po dolgem molku vprašal: “Kako pa Ušaj?”
“Pravijo, da se mu malo blede. Zadnjič je bil pri meni, kakor nem rekel. Slab je, slab. In tule — — hm — tudi vse ni v redu. Upognilo ga je. Prokleto je čemeren. Tudi drugi pripovedujejo, da je nekaj z njim. Teta je bila zadnjič gori. Pripovedovala je, da je ves dan preklal pod križem, niti z mezincem ni ganil. Potem pa ga skoro ves teden niso videli. Kam, hudiča, hodi? Pred par meseci mu je zapeljal naš fant polovnjak vina gori.”
“Marija ga je izpodkopala.” Černota je to tako trdo izpregovoril, da ga je krčmar ostro premotril in pokimal z glavo. Andrej mu je zrl v oči.
“O, da, ta ga je. Ne vem kaj, pošteno dekle je bilo in vsi so ti jo privoščili. Pa gre, hudiča, in se spajdaši z vojaki. Najprvo je hodil gori, potem pa je prišla doli ter pustila otroka, ki je, revče, že ves čas bolehalo. Nato je je zmanjkalo. Takrat je umrl tvoj oče. Stari Ušaj je ležal. Dejal sem naši stari: ti stopi no gori in poglej, kaj je. Merije ni bilo več v vasi. Res, naša gre in najde bajto zaklenjeno. Pride nazaj baba in pripoveduje. Kaj misliš, takoj gremo nazaj, vlomimo v hišo in oba dobimo mrtva. Otrok je ležal pri peči, tvoj oče pa v nedeljski obleki na postelji. Strašen je bil v obraz in ves pobit po rokah in obrazu. Takrat so govorili, da jima je zavdala. Tega nisem verjel. Le meni verjemi, takole je bilo: tvoj oče in stari Ušaj sta trdna kmeta. Saj veš, vedno sta se prepirala z nami v dolini. Nihče ni rad delal gori, trda sta bila za delavce. Ko je odšla Marija, je vedel, da je konec z gospodarstvom. To ga je grizlo. Kdo bo kuhal, delavce opravljal, kje jih bo dobil? Razen mojih hlapcev ni bilo nikogar v vasi. Stari Ušaj ga je podpihoval. Večkrat sta se ga napila. Ko je tvoj sin zbolel, ni trpel oče ženske v hiši. Še našo je postrani gledal, če je šla kaj skuhat. Pri teh pijačah na jezo in preklinjevanje sta jo staknila. Kdo je vedel. Če bi takrat ne prišli gori, bi umrl tudi Ušaj. Potem mu je kuhala naša. Ves čas je molče preležal v postelji. Ko je vstal, je zapodil tudi njo. Zdaj dela čisto sam. Tvojo kravo ima, vola in konja. Orje, žanje in seje, vse sam; zato je tudi obdelal komaj tretjino. Letos je na tvojem sejal ajdo, svojega se še dotaknil ni.”
Černota je ves čas poslušal molče. S pestjo podpirajoč glavo je buljil v mizo in grizel ustnice. Nenadoma pa je izpegovoril.
“Ušajev Janez je padel!”
“Kaj praviš?”
“Da, resnica je!”
“Kdaj?”
“Pred šestimi dnevi nad Vipavo!”
“Napadali smo! Vse so zbili! Potem smo ležali pet dni par korakov pod njimi. Čudni ljudje. Nikamor se ne upajo. Korakali bi lahko, pa nič.”
“Tak Ušajev je padel. Saj bo znorel stari!”
“Ne vem, ali bi mu povedal.”
“Kaj hočeš?”
“Izvedel bo tako in tako.”
Oba sta umolknila. Nato vstane Černota, zadane nahrbtnik in mu pomoli roko:
“Zbogom, oče!”
“Kam pa že greš?”
“Do večera bi rad bil gori!”
Pospremil ga je do vrat in zopet ustavil.
“Ti Andrej, prokleto čuden se mi zdiš!”
“Kaj tisto! Oče dolgo se nismo videli!”
“Veš, to sem hotel reči, če bi zdajle kaj uredil. Vzemimo, da greš nazaj. Komu boš dal zemljo? Le tako pravim. Premisliti je treba.”
Černota je molčal.
“Postavim, da ne greš,” je pristavil, ozirajoč se na vse strani. “Moj se skriva. Pa prepišeš meni, midva že napraviva.”
Černota ga je bistro pogledal; krčmar se je ves sključil in se sklonil k njegovim ušesom:
“V gozdove gredo!” je zašepetal. Resen je bil obraz in oči so vrtale v Černoto. “Le k meni pridi!”
Dekla je prišla v vežo.
“Tako, Andrej! pa se spet kaj oglasi,” je pristavil glasno in poslovila sta se.
Zavil je čez dvorišče. Hitro je korakal, da se izogne ljudem in pride do hriba, do temnega gozda na pobočju. Zamrzeli so mu ljudje in nerad se je ustavil s kom, ker vedel je, da bo vsak pričel o onem, kar je on pokopal v svojem srcu.
V mračnem gozdu, kjer je skozi vejevje pronikala solnčna svetloba, je Černota občutil sredi polusenc svojo samoto.
Gozdna tišina ga je spominjala na gozdove, kjer so bili v okrilju teme izkopani globoki jarki ter je smrt hodila pred drevesi. Nezaupno se je oziral krog sebe, čudeč se neprodirni tišini, katero je po redko predramil krik iz vasi.
Polahko se je vzpenjala kolovozna pot. Tupatam je postal in uprl svoj pogled v svetlo jasnino, drhtečo med vejevjem.
Tiho so stopali z njim tovariši poslednjih dveh let in vedno znova se je vračal Ušaj s krvavo liso na čelu, kakor bi hodil krog njega v vedno manjših krogih. Udajal se je spominom in ustnice so se krčile, zobje so skržetali. Roke so omahovale in opletale, branile se trpljenja, ki se je nagrmadilo v njegovih možganih, v njegovi duši, v vsem telesu.
Dve leti sta ga ločiti od ljudi, zato ni pomišljal o krivicah, ki so mu jih prizadeli. Ko je mislil o svojih njivah, o hiši, o zevajočih razorih, se je hipoma spomnil nje, svoje neveste. Toda v očeh se niso zbudili spomini življenja. Zazdelo se mu je, da je že dolgo od tega, ko je pred štirimi leti prestopila prag očetove hiše. Videl jo je, kako stoji pri ognjišču, mlada in razposajena, njene oči ga iščejo smehljaje, njeno telo ga vabi. Med razori se sklanja, prepogiba, njene noge se udirajo v zemljo, pot ji teče po vratu in razgaljenih prsih. Na senenih kopicah leži z njo; solnce zahaja in rdeči sence za kopicami. Nad vasjo vstaja meglica. Krog nje se sprostira vonj sena in ona mu vsa razbeljena govori o svoji ljubezni. Vroče je bilo njeno telo.
Poleg postelje stoji, kjer leži potna, hropeča, in se ga oklepa krog vratu. Zvečer pijeta z očetom na sinovo zdravje.
Toda med spomine se pomeša strah, ki ga je užil v samotnih gozdovih, kjer je vse dni preživel v smrtni grozi. Takrat ni mislil na njo. Delati je hotel, hoditi med svojimi njivami. Sledil je drugim kakor pes. Videl je, kako vsi grizejo in lajajo, kadar jim kdo zaukaže. Še natančno se spominja, kako ga je hotel stotnik s konjem pogaziti. Zaostal je za drugimi, krvavel je na nogah in iz razjedenih žuljev se je pocedila kri. — Tisti hip se nenadoma ozre, če ne jaše za njim. Tako živo je čutil nekoga za svojim hrbtom. Saj se mu je zdelo, da čuje dihanje konja, ki ga mora vsak hip pogaziti. In zdaj preklinja v duši, kako je tekel ter se lovil na krvavečih nogah.
V grlu ga duši, da za hip postoji. V tišini gozda ga je sram pred samim seboj. Hitreje stopa, da zbeži iz samote. Pred očmi vstajajo črni dimi. Med drogovi, prepreženimi z žicami, visi privezan v najhujši vročini. Za njim in pred njim mrtvaška tišina. Le zemlja brizga kvišku, zasipa njegov obraz, nad njim tuli in grmi. Zaspal je v jarku na straži, zato so ga privezali opoldan med žične ovire. Še zdaj krvave oči in mrzel pot ga obliva kakor tedaj, dokler ni onemogel in se ni pred očmi zaiskrilo morje rdečih, zelenih isker, pršečih vanj, in so mu ?tinci črne zemlje natrosili železa v oči. —
Truden postaja korak, težka kletev, ki vstaja v duši, ruši tla pod njim.
Postane sredi drevja in begajoča luč zapelje pogled v globino gozda, odkoder veje tišina. Približa se mu Ušajev obraz, bled in miren, s krvavo pego na čelu. Kakor gozd, tako je tih in mračen. Pogleda mu v oči in vse življenje gre mimo njega.
Ves čas ni mislil na nevesto; za življenje se je boril. Tudi ona najbrže ni mislila nanj; telo jo je zvabilo in potem dalje, bogve kam. Sin je umrl in tudi oče ne hodi več med njivami. Njemu pa je vse tuje in pusto. Kakor da je zapustil ljudi in se ne vrne med nje. Pa nazaj mora, proč od ljudi, kjer ne vedo, da je človek človek. Tiha, ledena je postala misel in njegova duša ni vzplapolala v veselju, da stopi na njivo.
Počasi je zapuščal gozd in pot se je bočila proti slemenu.
Solnce se je potapljalo v modrozelenem morju zeljnate njive in trepetalo nad ajdo. Zemlja je dišala. Visoko gori na slemenu sta stali dve hišici, med njima križ, obdal od drevja. Polomljen kozolec je vehal, kakor bi se podajal na pot.
Černota se je ustavil, da se razgleda. Vasica pod njim se je zavijala v bele meglice, ki so se počasi sprostrle nad njo, ter se dvigale v gozdove. Po potih so se vračali ljudje. Solnce je padalo in na obzorju je dahnila lahna rdečica. Nad gozdom so krožile vrane, kričale ter se vabile. Černota je pospešil korak, premagal strmino ter po zložni stezi stopil proti domu.
Pod kozolcem je stal Ušaj, popravljajoč zavoro pri vozu. S hrbtom obrnjen k Andreju, ga ni videl, dokler ga ta ni poklical. Nato se je počasi obrnil, pozorno pogledal in stopil na pot. Zazibalo se je njegovo dolgo, sloko telo, ob hlače je obrisal koščeno roko, da jo poda v pozdrav.
“Tako! Si prišel!” je izpregovoril nekam trudno. Njegove globoko vdrte oči so pomežiknile, kakor bi hotele nekaj vprašati. Postaral se je. Obraz je bil podoben razorani njivi, prsten in razrit od globokih gub, združenih krog ust v jezo in srd, izgubljajočih se pod očmi v onemoglosti in starosti. Na temenu je ostal šop sivih las. Zavidljivo, nezaupno je vpraševal:
“Ostaneš doma?”
“Na dopust sem prišel!”
“Zapuščeno je tu gori!” Ostro je pogledal Černoto. “Saj menda veš?”
“Vem, oče!”
Za nekaj časa se je s svojim kalnim pogledom kakor izgubil v daljavi. Nato se je prestopil proti hiši.
“Sam delam! Šla je!”
“Kaj zato!”
Stari je molčal, se od strani oziral po Andreju. Molče sta sedla na klop pred hišo.
“Kdo vam kuha, oče?”
“Sam! — Na zimo je umrl Anton in otrok!”
“Vi ste zboleli!”
“Sem ležal takrat, ko so mi povedali. Kdo ti je pravil?”
“Pri krčmarju sem se ustavil.”
“Hm, pri krčmarju? Hudič sili sem gori. Tvoje njive je požrl. Zdaj bi pa še moje rad.” Hreščeče, s sovražnim pogledom je nadaljeval. “Letos že nisem mogel tega gledati. Sem šel doli in mu povedal, da vsejem sam ajdo na tistile kos tamle, da se hudič ne polakomni tudi moje zemlje. Moja stoji prazna. Ne zmorem. Ampak sem dejal, tamle napravim jez. Ponoči bi sejal še na moj razor. Poznam ga!”
“Tako mislite?”
“Le verjemi. Če hočeš dobro gospodariti, ubogaj me! Tvojo so speljali, on je umrl, zdaj bi vse radi požrli.”
Černota je molčal.
“Kaj storiš zdaj?”
“Ne vem še!”
“Ozimino bi sejal.”
“Bom videl.”
Starec se je zagledal predse, kakor bi trudoma nekaj premišljal. Černota se je spomnil krčmarjevega pripovedovanja, da se starcu blede. Zazrl se je postrani v njegov izmučeni obraz, v nalahno drhtečo spodnjo čeljust in zbal se je zanj.
“Veš, hudo je, Andrej!” je povzel po dolgem molku stari. “Vas ni doma, človek se ubija in trudi, od vseh strani mu hočejo izpuliti, kar ima. Ko so bili vojaki tu, sem stražil vse noči. Do sem so prihajali in kradli. Takrat pa še to. Prehladil se je in umrl; kdo naj bi mu stregel? Kdo je mislil. Sam je ležal. Otrok pa je bil že prej bolan. Preklel sem jo, Andrej, nikoli ji ne odpustim.”
“Mlada je bila!”
“Kaj mlada! Proklel sem lastno kri.”
“Veš, krčmar sili venomer sem gori. Ampak to ti rečem, te zemlje ne bo imel. Kar stoji vas tam doli, smo mi in niti hudič nas ne premakne.”
Černota je vstal.
“Ti pogledaš domov. Čakaj, dobiš ključ.” Klecajočih korakov je stopil v hišo in prinesel ključe.
“Odkar je umrl, še nisem bil tam.” Stopil je za njim. “Nocoj lahko ješ pri meni. Kravo sem že pomolzel in krompir je olupljen.”
“Dobro, oče.”
Okna hiše so vzcvetela v večerni zarji, ki je vžgala vse nebo. Jesenske trave so žarele in nebo je odsevalo od zemlje. Pozlačeni križ in bledo kristovo telo je pordelo. Veje dreves so se zganile v lahnem dihu večera.
“Ti, slišiš, kaj pa z našim; ne pride?” je izpregovoril z veliko muko in vendar se je poznalo, da je že dolgo časa pripravljal to vprašanje.
“Tam je ostal!” je dejal Černota in povesil glavo.
“Kaj? Ne pride?”
“Ne!”
“T...a...am je ostal.” Starec je s pogledom ustavil Černoto. V očeh je utripal odsev zarje, da so vse žareče, široko odprte gledale v dušo. “Pa ne ...? Kako je?”
“Padel je, oče!”
Starcu so se pošibile noge, usta so se odprla in omahnil je na križ ter se oprl nanj.
“Fa...a...ant!” Črnikasti zobje so se pokazali pod trepetajočimi ustnicami.
“Res je, oče! Pred sedmimi dnevi. Poleg mene. Hotel sem ga rešiti, pa je bilo prepozno!”
“Janez!” je jecljal stari in buljil v žareče solnce. “Tak je res. Videl sem ga.” Dve solzi sta spolzeli v gube krog ust.
“Ubili so ga!”
Černota je stal molče poleg njega in gledal v zemljo.
“Oče, v klavnico so ga vlekli.”
Tedaj se je stari nenadoma vspel, se z levico oprijel križa, desnico stisnil v pest in hropeč zamahnil tja, kjer je zahajalo solnce ter je poslednji košček bleščeče svetlobe plaval nad hribi. Izpregovoriti ni mogel, tako se je tresel. Ko je umrl poslednji žarek in je križ potemnel, mu je omahnila roka, brez slovesa je podal Černoti roko ter oklevajoč odšel proti svoji hiši.
Černota je stopil na prag, odklenil in vrata v zapuščeni hiši so zaškripala.
III
urediPokojno je dihala zemlja. Na svetlojasnem nebu so mirno gorele zvezde, blede od mesečine, ki je sprostrla po vsej zemlji dolge sence, potujoče z luno. Gozdovi na hribu so stali kakor gruče ljudi, iz teme gledajočih v nebo. Le med razori se je tupatam kaj zganilo, šinilo kakor senca v gozdove. Sredi hiš je stal teman križ, razgledoval dolino pod seboj in v belo meglo zavito vasico.
Černota je stopil pred hišo, jo obhodil, krenil med svoje njive. Noč je bila hladna, da ga je skoro zeblo. Sredi brezmejne tišine se je zagledal v svoja polja. Dolge njive so padale po pobočju, se širile za hišo proti gozdovom. Belina ajde je lesketala. Po pokošenih travnikih razlita mesečina je iskala zavetja. Hišna vrata so bila odprta nastežaj in tema je zevala iz njih.
Počasi je hodil med njivami, dolga senca se je plazila za njim. Zahotelo se mu je pogovoriti se s kom o prejšnjih letih, o dogodkih zadnjih dveh let, kajti težka samota se je naselila v njegovem srcu in neprestano se je oziral na vrata, kakor bi pričakoval, da stopi kdo na prag, da ga pokliče ali pa pride k njemu in premeri z njim posestvo in zemljo. Do Ušajeve hišice stopi. Potrka, poskusi na vratih, nihče se ne oglasi. Premišlja, kam je šel stari. Vrata so zaklenjena, okna zaprta in v hiši se ne zgane tema. Vrata hleva stoje prislonjena. Topel vzduh po gnoju in živini ga objame. Njegova rdečka stoji in ga gleda. Potreplje jo po križu in zapre hlev. Enakomerno dihanje in cmokanje ga spremlja.
Sede na klop pred hišo, nasloni glavo v roke ter se zamisli. Doživljaji zadnjih dveh let gredo mimo njega in on se čudi, da jih je preživel. Neverjetni, tuji se mu zde. Zdaj ko stoji zopet sredi svoje zemlje, ne more pomisliti na vsa ponižanja, ki jih je preživel. Mraz ga pretresa, če se spomni na tisto potikanje v dežju, blatu, na strah in trpljenje v jarkih. Tako nerazumljivo mu je vse, da zastonj razglablja, zakaj je moral od tu, da je umrl oče, sin in odšla nevesta. Zdaj bi jo poročil. Stari bi prepisal, izgovoril si leta in Andrej bi se lahko oženil. Tam pa je ril po zemlji, poslušal povelja, tepli so ga, gonili v smrt, drugi pa so se skrivali zadaj in trpinčili lastne ljudi. Jedli in živeli, kakor da je predpust. Zopet je ležal na njegovih kolenih Ušaj. Černoto je zazeblo v dušo. Mesečina je oblivala bledi, po čelu ves krvavi obraz. Nepremično je zrl vanj in zazdelo se mu je, da odpira oči, da premika ustnice.
Nehote je vstal. Mirno je svetila luna in mir se je sprostiral nad hišico.
Tedaj se je utrnila v duši čudna misel, ki ga je spremljala že dve leti, ob kateri je včasi na nočnih potih trudno povesil glavo in se opajal: “Bežati!” Kakor da je pristopil krčmar ter mu pošepnil: “V gozdove gredo!” Svetlo je žarela misel v duši, udal se ji je z vso mladostjo in prsa so se bočila sredi svoje lastne zemlje, za katero je bil ustvarjen. In vse, kar mu je bilo prej tuje in nejasno, je v tistem hipu postalo svetlo kakor soj mesečine.
“Saj ni nihče posegel po moji zemlji. Za tujo so me gnali. Moja pa je opešala, oslabela. Tam moram delati tlako, hujše kakor tlako. — Janez je dal življenje. Tukaj pa sem gospodar, vse je moja last. — Greh dela,” je premišljal.
Nekaj sladkega, mehkega je napojilo njegovo dušo, ga zvezalo z zemljo s tako ljubeznijo, da je stopil k drevesu, se ga oklenil in gledal v njegove veje, skozi katere so mežikale zvezde. Zdelo se mu je, da se je povrnil iz daljnih, tujih krajev, ki jih sovraži z vso svojo dušo. Dolgo sta se oklepali senci druga druge in se spajali s krono. Mesečina je obsevala oba, kakor je rastla iz zemlje.
Bele meglice so že orosile polja, ko se je Černota zganil in stopil v hišo.
Po kosilu ga je obiskal krčmar iz doline. Našel je sedečega na pragu, ko je prisopihal po klancu.
“Prišel sem, da se pogovoriva,” stisnila sta si roke in obrisal si je čelo.
“Kaj meniš?” Prisedel je.
“Dobro ste napravili, oče!”
“Kar sem le mogel. Vidiš, tamle, kjer sem letos ajdo posejal bi za prihodnje leto pšenico. Premalo je bomo imeli. Tudi rži in ječmena ni. Pa lan bi tamle pred gozdom. Lepo raste!”
“Ej, njive so dobre. Kaj pa delavci in gnoj?”
“S tem bo šla težka. Nekaj vzamem od svojega, nekaj pa kupim. Tule sem prinesel malo starine.”
Pokusila sta.
“Kje je pa Ušaj?”
“Ne vem, že ves dan ga nisem videl. Menda je že snoči izginil.”
“Kaj je delal?”
“Čudno se je izpremenil.”
“To ga je potrlo o sinu!”
“Si mu povedal?”
“Kaj sem hotel. Vprašal me je po njem.”
“Pravijo, da ga včasih cele dni ni tu gori.”
“Kam hodi?”
“Gori v gore na pristavo.”
Černota je govoril malo; razmišljal je že ves dan; delal ni, posedal je pred hišo ter se solnčil. Ni sledil starčevemu pripovedovanju. Venomer je motril le svoja polja.
Ko sta izpraznila kozarce, se je primaknil bliže k sosedu, mu pogledal ostro v oči, nato povesil pogled ter vprašal tiho:
“Oče, kako ste dejali — da gredo v gozdove?”
Krčmarju so se zdramile zaspane oči.
“I, kaj pa, beže! Kdo bi se pustil pobijati!”
“In jih love?”
“Še nobenega niso. Dva poznam.”
“Kako pa z zemljo?”
“Vzamejo jo.”
Černota je nekaj časa premišljeval, nato je stisnil ustnice in čakal.
“Veste, oče, premislil sem si. Ne grem nazaj. Tam ni zame. Kaj me čaka? Da padel kot Janez? Sklenil sem, da ne grem. Tu sem svoj gospodar. Ne vem, zakaj bi šel?”
“Saj tisto je!” je pristavil krčmar važno. “Tudi jaz sem zate premišljal. Ne kaže ti. Nikogar nimaš več. Kaj bi hodil? Zemlja bo morala imeti gospodarja.”
“Ampak zemlje ne dam. Zaradi nje grem, oče, ne radi sebe. Vse so mi vzeli, nje pa ne bodo!”
“Dobra je ta, Andrej! Meni jo prodaj, saj veš, kako mislim. Denarja ti ne dam, ampak zemlja bo spet tvoja potem. Kar boš potreboval, dobiš pri meni. Napraviva račun. Nič ti ne morejo. Storimo tako, kakor bi jo že stari prodal; zapisal je v testamentu, kaj gre tebi in tisto naj le vzamejo. Kaj bi?”
“Dobro, oče, premislim.”
“Če ti je pogodi, pa pridi. Veš, rad te imam, Andrej, pa ne maram, da bi se ti kaj pripetilo.”
Vstal je, popravil kamižolo, se poslovil in odšel.
Černota je zamišljeno gledal za njim, kako se je spuščal vedno nižje, dokler ni izginil. Čez čas je vstal, stopil v Ušajev hlev, pomolzel kravo in pristavil za večerjo.
Pozno je že bilo, ko je Černota še vedno sedel pri ognjišču in razmišljal. Na videz se mu je zazdelo, da gre nekdo proti hiši. Prisluhne in sliši koraki, ki so vedno hitrejši, naenkrat obstanejo, nato pa butne nekdo z vso silo v vrata, kakor bi se prestrašil.
Andrej odpahne zapah in od mesečine oblit stoji na pragu Ušaj, bled, razmršenih las. Divje gleda za seboj, visoke noge se šibe, z rokami opleta, da bi nekaj povedal.
“Oče!”
Za hip se zave, se sklonil v križu, stopi v hišo in zapre vrata za seboj. Skozi malo okence lije v izbo mesečina, trske na ognjišču dogorevajo. Ušaj se spusti na klop in molči; tudi Andreju je tesno, ker divji pogled prebada njegovo hišo. Vidi, kako se je postaral od včeraj. Oči in veke so zakrvavele, ustnice venomer drhte.
“Kaj je z vami, oče?”
Starec ga neverno pogleda, spusti zopet glavo in molči. Le prasketanje ognja moti tišino.
Naenkrat ga zgrabi za roko ter izpregovori z zamolklim, ubitim glasom:
“Ti, Janez hodi nazaj!”
“Bežite, oče, Janez mimo spi.”
Starec zmaje z glavo. “Ne, ne. Včeraj, ko sem zaprl hišo, je stal pri vratih. Ves bled je bil in strašno je gledal. Ne zmenim se zanj. Postavim skledo na mizo in hočem zajeti. Tedaj se skloni čez mizo, zagrabi žlico in prične natepavati. Oh, kako je jedel. Zdelo se mi je, da je že prazna skleda, pa je še vedno jedel, jedel. Pokličem ga “Janez!” Pogleda me, ti ne veš, kako žalostno. Veš, takrat me ni zdržalo v čumnati. Počasi se umikam proti vratom, on pa za menoj. Stopim pred hišo. On poleg mene. Žalostno me gleda, zmiraj enako bled.
“Oče, polja bi rad videl,” mi pravi tiho. “Skoro sem čutil njegovo sapo. Nič več nisem vedel, kaj se godi z menoj. Greva po polju, on pa kar čez njive. Tako hitro hodi, da ga komaj dohajam. Vse hoče videti. Repo ogleduje, krompir izpuli, med zeljem hodi. “Oče, kako sem vesel” in vleče me za seboj. Jaz mu sledim in pripovedujem. “Oče, na pristavo bi rad.” Greva. Veš, zjutraj, ko sva prišla gori, je izginil. Jaz sem zaspal in se šele zvečer prebudil. — Pravim, moram doli, taka groza me je obhajala. Pridem doli in ravno k tebi sem bil namenjen. Tam le pod križem grem. Veš, naenkrat se mi zazdi, da se na križu nekaj giblje. Pogledam in ga vidim. Ravno žebelj je vlekel iz latve, da stopi doli. Ves krvav je bil, komaj sem skočil k tebi.”
Starec je ves drgetal. Preplašene kalne oči so strmele v okno in se ozirale k vratom.
“Oče, pomirite se. Žalost vas je zmogla. Janez spi v boljšem življenju. Čakajte, stopim, da vidim.”
Še predno je mogel starec izpregovoriti, je odprl vrsta, postal na pragu in se zopet povrnil v hišo.
“Nič ni, oče, nikjer!”
“Nazaj hodi, Andrej, nazaj hodi!” Globoko med ramena je povesil glavo.
“Andrej, on že ve, zakaj je prišel. Njegovo smrt nosim. Takrat, ko so vas pobrali, je stopil k meni, pa dejal: “Oče, ne grem, pa ne grem!” Jaz pa sem se bal za zemljo, da mi je ne vzamejo. Saj veš, da sem že pred letom prepisal ter mu leta dokupil, ko se je ženil. Za prazen nič sem moral storiti, saj oženil se tako ni. Pa kaj, prepisal sem in se bal. Porečem mu tedaj, da ga sam naznanim. To ga je tako zjezilo, da me ves čas ni pogledal. Tiste noči, predno ste morali oditi, ga slišim ponoči, kako odpira vrata. Skočim in za njim. Tam le pri križu sem ga ustavil. Za ramo ga zgrabim: “Kam?” — “Na pristavo, oče!” — “Ne bo šel,” mu pravim in ga držim za roko. Veš, pogleda me, mislim, udaril bo. Pa se sključi in pravi: “Oče, bog vas gleda, on ve, kaj počnete! Do smrti ne boste imeli pokoja, če se mi kaj zgodi!” Vedel sem, da prav govori, pa kaj, zemlja je zemlja. Peljal sem ga nazaj in drugo jutro si nisva segla niti v roko. Zdaj pa hodi tam pod križem, oj tam visi in jaz sem ga ubil.”
Ves sključen je trepetal. Andrej ga je skušal pomiriti. Šele pozno v noč se je stari zopet zavedel. Utrujen je bil. Tiho je tarnal: “Andrej, Andrej, tebi bi dal zemljo, nikogar nimam več. — Pa še ti greš. — Vsi so šli, jaz sem jih pognal.”
“Oče, pustite, tako je bilo zapisano?”
Nenadoma se je starec pognal k njemu, zgrabil njegova pleča in dejal: “Andrej! Beži, da nam ostane zemlja.”
Andrej se je upognil pod njegovo močjo. Toda vse, kar je čez dan premišljal, mu je postalo jasno, da drugače ne more biti.
“Grem!” je izpregovoril odločno.
“Si že mislil?”
“Sem!” je ponovil trdo.
Starec se je navidezno pomiril. Stisnil mu je roko in šepetal: “Vsaj eden, vsaj eden.” Nato je sklonil glavo.
“Kako storiš?”
“Krčmar je bil popoldne pri meni, pa sva se zmenila.”
“Kaj, krčmarjev?” je vzrohnel starec.
“Oče, nič se ne bojte, pošten človek je.”
“Tisto že. Ampak lakomen zemlje,” je nezaupno pristavil.
“Bodite brez skrbi, oče. On napravi tako, kakor bi mu prodal že moj oče. In meni izplača, na videz, kajpa. Ko se vrnem, je zemlja moja.”
“Hm, hm,” starec je dolgo pomišljal.
“Dobro, oče, greste vi z menoj!”
“Grem!”
Černota je vstal. Pozno je bilo in trske so dogorele. Redka iskra se je še zbudila.
“Ti, nocoj bom pa kar pri tebi!”
“Le ostanite!”
Stopila sta v izbo in legla. Ušaj je napravil ležišče na peči, Andrej pa je legel v očetovo postelj. Dolgo ni mogel zaspati. Videl je, kako dviga starec glavo in prisluškuje.
“Kaj je, oče?”
“Zdi se mi, da spet ječi tam zunaj. Na križu ječi. Ne slišiš?”
“Oče, nič ni. Le zdi se vam.”
Nezaupno je spustil starec osivelo, trudno glavo nazaj in čez čas zaspal.
Ko sta vstala, je svetilo solnce že visoko na nebu. Skuhala sta južino. Starec je ves čas molčal, redko mu je izpulil Andrej kako besedico. Po južini je stopil v svojo izbo, da se pražnje obleče. Izžet, utrujen je bil njegov obraz, še bolj sključeno je hodil in razmišljal nekaj sam zase. Včasi je zaostal, se glasno pogovarjal sam s seboj, otepal z rokami. Černota je videl, da peša, hodi nerodno, čeprav je bil vajen teh potov od mladosti.
Krčmar je ravno pretakal vino, ko sta zavila na njegovo dvorišče.
“Dolenjca so pripeljalo. Dobro vino! Pokusita,” ju je pozdravil še ves zatopljen v svoje delo. Ponudil jima je svoje vino, ki se ga Ušaj ni dotaknil.
“Po kaj pa vidva?”
“Pogovorili bi se nekaj, oče.”
“Tebi napolnit malho,” je strupeno pristavil Ušaj.
“Dobro, dobro, dobrodošla!” se je nasmejal dobrodušno krčmar. Ko je odredil delo na dvorišču jih je peljal v svojo sobo. Resno je stopil po steklenico vina in njegove oči so pazljivo motrile soseda.
“Kaj bi pa na dolgo govoril, saj sva se že včeraj pomenila.”
“A ... a o tistem?” Ozrl se je na vse plati.
“Da, da!”
Krčmar je razložil svoj načrt. Ušaj je ves čas mirno poslušal, ko pa je oni omenil, da bo najbrže nekaj malega pripadlo gosposki, je vstal in se razjezil, da je lovil sapo.
“Niti pedi zemlje, pravim. Niti pedi tem psom! Niti toliko, da bi škrjanec nanjo sedel. Vse ostane naše. Ubili so mi sina in zdaj naj dobe še zemljo, ki sem jo toliko let s tole krvjo gnojil?”
Za čas so obmolknili.
“Tako le naredita,” je povzel čez čas, ko se je nekoliko pomiril. “Ti mu prodaš in nič tistega o očetu. Bo bolje. Vse prodaš, hišo, zemljo in živino. Ali pa živino meni. In ti mu daš vsako leto nekaj pšenice, ajde, prosa in krompirja. Kar boš sejal. Deset razorov najmanj. Tisto bom pobral jaz, da mu dam, kadar pride. Jutri se peljita v mesto, pa napravita.” Težko je dihal, ko je končal.
Krčmar je premišljal in udaril.
“Kaj ne, za trud in delo, saj vesta kaki časi so, ves ostali pridelek spravim jaz.”
“Kaj pa,” je pripomnil Černota.
Pomenili so se o navidezni kupni ceni in o odhodu. Ušaj je silil domov.
Med vrati pa se je nenadoma vzravnal, divje pogledal krčmarja in ustnice so tako drhtele, da nekaj časa ni mogel izpregovoriti.
“Ampak ti, če se polakomniš zemlje!”
Krčmar je obstal in bil ves zmeden.
“Prisezi!” je silil Ušaj in kakor brez moči, je dvignil krčmar roko ter prisegal, neprestano zroč v divje, razarjene oči.
Segli so drug drugemu v roke. — Dolgo časa sta hodila molče, nato je pričel starec.
“Veš, njegov je tudi šel.”
“Kam?”
“Vrag ga vedi, kje ga ima. Parkrat so bili že žandarji, pa jo vedno izvije, zvitorepec.”
“Kam greš ti?” ga je izkušal čez čas.
“Ne vem še, oče!”
“Slabo, tega nisi premislil!”
“Še danes.”
“Jaz vem, kam pojdeš?”
“No?”
“Na mojo pristavo. Davi sem bil gori. Pregledal sem. V spodnjo hišo ti bom vozil blago, ti boš pa gori v gozdovih. Za zimo lahko zadelaš in kuriš. Za zdaj je že gori. Bom prišel sam gori. Pojutranjem zjutraj greš. Jutri bom peljal moko, krompir tja, pa malo pospravil bom.”
Tiho sta stopala. Dan se je poslavljal, iz doline so se plazile dolge sence.
“Če si pameten, te hudiči ne dobe. Iskati ne bodo, le verjemi. Drugi hočejo konca, ga boš pa ti naredil; ti si ustvarjen za zemljo, ne pa zanje. Če ti jo bo kdo kradel, ga boš udaril, mar ne? Andrej, Janez je po krivem padel.”
“Oče, pa kako! Ko bi vi videli, kaj sva midva pretrpela.”
“Zakaj nista udarila?” Starec se je zopet razsrdil, toda Andrej se je posmehnil.
“Andrej, kaj praviš, ali je ta zemlja cesarjeva ali tvoja?”
“Moja, oče! Od pamtiveka moja!”
“Tako je! Vidiš, to sem mislil. Če jo daš ti meni, ali komu drugemu, je kaj drugega. Saj tudi župana, ki ga sami izberemo, pripoznamo. Če ti jo pa vzame, predno si jo ti imel, no, ni njegova. Veš, moja glava je presiva, da bi razumela, čemu bi se pretepal za nekaj, kar te ne briga. Ti se tepeš za svoje, drugo je laž, laž.”
“Oče, Janezu bi kaj takega povedali!”
“Janezu?” Starec je obstal, uprl oči v tla, nezaupno se ozrl in ves se je tresel.
“Janez mi ne odpusti, že vem. Za zemljo sem se bal, Andrej, za zemljo.”
“Oče, on je prestal, ampak zemlja Vam ne odpusti.”
“Andrej, Andrej, kaj tako misliš?”
“Tako, oče!”
Starec se je sključil vase in molčal vso pot. V duši ga je nekaj peklo, žgalo, da je stokal. Oči je imel vse kalne. Ko sta prišla domov, ni čakal večerje.
“Oče, zakaj ne jeste?” ga je vprašal Andrej.
“Pusti me. Ti ne veš, kako me teži.”
“Oče, pozabite.”
Starec se je žalostno posmejal.
“Kako bi pozabil? Vse dni sem ga čakal. Odpuščanja sem ga hotel prositi. Samo, da pride. Vse sem pripravil gori. Mene bi morali ubiti, da bi ga dobili. Pa če bi mi zemljo pobrali. Sin je bil moj. Hči se je spridila. Prokleta naša kri.”
Nekaj časa je molčal.
“Vidiš, zidaš, zidaš leta in leta, pa sam razdereš. Andrej, da bi še enkrat videl svojega Janeza!” Skoro zavpil je, s takimi bolečinami je govoril. Debele solze so rosile izmučeni obraz, vse gosteje, dokler ni zakril obraza z rokami in jokal.
Tiho je vstal in šel na svoje ležišče. Andrej ni spal in videl je, kako vstaja, hodi k oknu, govori sam seboj. Šele pozno v noč se je umiril.
Navsezgodaj sta vstala, da se odpravita na pot.
“Ti, glej, da te ne oslepari,” je dejal Ušaj, ko sta stopila k ognjišču.
“Ne bojte se, oče!”
“Pretkan je. Iz doline!”
“Kaj je že storil kaj slabega?”
“Ne zaupaj!”
Skuhala sta zajtrk in Černota se je odpravil v dolino, kjer ga je krčmar že čakal.
Med potjo sta se pomenila, in takoj, ko sta dospela v mesto, sta šla k notarju.
V majhni gostilni, kjer sta kosila, je Andrej zapazil svojega znanca iz prejšnjih let. Brez noge se je povrnil domov. Poklical ga je. Krčmar je odšel po opravkih.
“Kaj pa ti, Andrej?”
“Zemljo prodajam.”
“Kaj, prodajaš? Si neumen?”
“Ne morem drugače, Miha.”
“Glej hudiča!” Toda takoj je obmolknil, ker ni hotel govoriti o dogodkih zadnjih let.
“Nevesta mi je ušla. Oče je umrl; tudi sin. Vidiš, Miha, tako je,” je sprožil Andrej sam.
“Vem, vem,” je potrdil Miha. “Jaz živim pri stricu. Malo mu pomagam. Bolje, da se ne bi vrnil.”
“Kaj bi, živ si, Miha.”
“To je pa tudi vse. Za dom nisem. Me je strah zemlje. Za nikamor nisem.”
“Glej, Ušajev je padel.”
“Ni mogoče!”
“Z menoj je bil. Stari je postal skoro neumen.”
“Seveda, kako ga je pa silil takrat. Hudič, tam gori pri vas je pa treščilo.”
“Miha, povej mi po pravici, si kaj izvedel o njej,” Andrej je to tako tiho izpregovoril, da ga je sosed komaj slišal. Trde so bile njegove besede in Miha jih je čutil.
“Slišal. Kaj hočeš, Andrej? Nekaj časa je pri mojem stricu služila, ko jo je oni zapustil. Potem je pa menda ... tako govore ... porodila. Kam je šla, kdo ve?”
Andrej je povesil glavo in molčal. Jeza je vzplamtela v očeh.
“Pusti, Andrej!”
“Aha. Bo že!”
“Aha. Bo že!”
“Miha!” Andrej se je približal z vsem obrazom.
“Kaj je?”
“Miha, obišči me, če moreš. Previdno. Na Ušajevi pristavi bom.”
Miha mu je stisnil roko. “Andrej! Prav tako! Tudi tu gredo!”
“Hišo bom navidez prodal.”
“Veš, Andrej, nič novega mi nisi povedal. Misliš, de sem ti verjel tisto o prodaji. Andrej, če boš rabil koga, zanesi se name. Dolgo sva živela skupaj. Ti si me takrat ven nesel. Drugače bi že danes gnil.
“Kaj tisto!”
“Ne, Andrej, naše krvi si. In naša kri bo maščevala. Na eni nogi stojim, toda, Andrej, zate kar hočeš. Ti še ne veš, kaj počno tu zadaj. Andrej, žalosten sem, žalosten, da nihče ne reče “zdaj pa ne naprej.”
“Miha, vse pride!”
Med tem se je vrnil krčmar. Ko so posedeli še nekaj časa, so zapregli in odšli.
Dolgo časa je Miha stiskal roko Andreju in oči so žarele obema.
Andrej je sklenil, da ne pove nikomur, kar mu je pripovedoval Miha.
“Zlata duša!” je govoril sam zase na vozu. Krčmar mu je pripovedoval o svojih kupčijeh in ko sta zavozila, je moral ž njim v hišo na pol litra.
Komaj sta sedla, je prinesla dekla umazan list, ki ga ji je zjutraj dal občinski pisar.
Krčmar je pregledal ter vrgel pred Černoto.
“Na tu imaš. Ni se mu ljubilo gori.”
Černota je prebledel: “Županstvo me kliče, takoj moram nazaj v klavnico.”
“Dobro je,” je pripomnil krčmar in zaupno sta se spogledala.
“Nejbrže so spet pričeli, pa jim je žal, da so me izpustili.”
“Kdaj greš?” je vprešal glasno krčmar.
“Jutri, saj vidiš!”
Ko sta stala v veži, mu je pošepnil: “Zdaj hiti, to je nevarno!”
“Pozdravljeni, oče,” je še izpregovoril, pa že izginil na dvorišču.
Sredi hriba se je Černota ustavil. Njegov obraz se je spačil, da je bruhal srd in sovraštvo. Obe pesti je dvignil ter jih vihtel kvišku. “Za očeta in sina; za Janeza in za nevesto. Za Miho in za zemljo! Prokleto!” Kakor, da se bori z nekom pred seboj je stal in še dolgo so štrlele pesti v noč ter je kletev ze kletvijo dolžila krvnike.
Precej pozno v noč se je povrnil domov.
Ušaj je že ležal ob peči, obrnjen v zid, ves pokrit čez glavo.
“Kako?”
“Dobro!”
“Gori je pripravljeno!”
Andrej je kuhal večerjo. Starec se je vzravnal na svojem ležišču in se tresel od slabosti.
“Predno si ti prišel, je bil tu. Natanko sem razločil, ko je stopil s križa, prišel v hišo, sedel poleg mene. Moliti sem pričel in tudi on je molil. Legel sem in tanko sem razločil, da si postilje postelj poleg mene. Pa po tebi je vprašal.”
“Oče, vi ste bolni.”
“Kaj bolan. Še dolgo ne. Kar vidim, vidim,” se je reztogotil starec. “Moj oče je tudi hodil nazaj.”
Andrej ge je miril. Predno sta legla, je sterec uprl oči vanj in počasi prašal: “Si kaj slišal v mestu?”
“Ničesar, oče.” Andreju se je zdelo, da ga nezaupno motri, toda kar je sklenil, je storil.
Pozno v noč je prišel k njima spanec v vas.
Nad hribi in gozdovi je zažarelo. Andrej je vstal, pristavil mleko, stlačil svoje stvari za zimo v koš. Med tem je vstal tudi Ušaj. Bled in ves tresoč pe je hodil po čumnati.
“Jutri zvečer pridem gori,” je dejal po dolgem molku.
“Dobro, oče! Pazite na hišo.”
Pojedla sta in Andrej se je poslovil.
Počasi se je razlivala solnčna svetlobe, žarki so zlatili vrhove dreves, segali preko njih; polja pe so drhtela v hladu jutra.
Vsenaokrog hiše se je ogledal Andrej in stopil ne stezo proti hosti. Počasi je hodil s košem na rami, kakor da gre po steljo. Ustavljal se je, objemal hišo z vročimi pogledi, dokler se ni izgubil v hosti.
Ko so se vsuli žarki čez njive, se potopili v zemlji, je stopil starec pred hišo. Z roko je zastiral pogled za odhajajočim. Opiral se je na palico in roke so vse trepetale. Bledi obraz je pozlatilo solnce. Upognjen, počasi je krevsal čez dvorišče v drvarnico, odkoder je izvlekel svetlo sekiro. Nekaj časa jo je otipaval, nato je počasi krenil na stezo. Sledil je do hoste, napenjal oči, da vidi Andreja, ki se je že prikazal na klancu, kjer se je ustavil. Molče sta se gledala. Starec je povesil sekiro, se oprl na palico in zrl nepremično vanj, ki je stal obrnjen proti hiši. Solnce je užgalo že okna, ko se je oni premaknil in izginjal v gozdovih. Tisti hip se je zganil, pristopil h križu, položil palico v travo, snel svojo kučmo in molil. Ko se je pokrižal, je vzdignil sekiro in zamahnil. Trhli les se je rušil sam od sebe; križ je padel na tla. Oddahnil se je in počasi dvignil kvišku. Na odkrito glavo je lila žarka svetloba ter zlatila bele lase.
On pa je sklenil roke in šepetal: “Da najdeš večni mir in pokoj! Odpusti svojemu očetu!”
Pojoči škrjenci nad njim so pršili žarke, da so se vsipali v razore, na travnike, med veje, lesketali se v travi krog drhtečega starca.