Razpuščeni
| Razpuščeni. Alojzij Kokalj |
Pisal pod psevdonimom Luigi Calco
| |||||||||||||
Kakor čmrlji v svoje gnezdo trli so se v gostilno »Pri Črnem gavranu« dični deželni koritarski nadzorniki in razni drugi deželni koritarji, sicer brez delokroga, a z mastnimi plačami. Skoro je bila posebna sobica dubkom polna in veselo razpoloženje je vladalo med zbranimi stebri deželne uprave in njenega proslulega gospodarstva.
Komaj so se došli možje dobro posedli okrog dolge mize, udaril je velmožni koritarski nadzornik Tomaž Pobasaj z nožem ob svojo kupico, vstal in spregovoril:
»Krepostni koritarji! Po dolgem, dolgem času je le-to naše zbirališče zopet napolnjeno z navdušenimi častilci in ljubitelji one častite posode, v katere znamenju se vlada v deželi Kranjski. Preplašeni, prestrašeni, obupani smo tavali okrog krepostni spoznavalci te svete posode in pričakovali v strahu in trepetu, da bode konec naši slavi, konec oni naši slavi, konec oni naši dobrotljivi posodi, iz katere se cedi mleko, med in mastne dijete na naše pregrešne glave. Vsi smo si trepetaje šepetali na ušesa: Sodni dan je, sodni dan! Obup med koritarsko družino je bil splošen. In prišel bi bil tudi sodni dan, če se ne bi bil zgodili v pravem času čudež ...«
»Živela vodiška svetnica, živela naša čudodelka, živela njena telečja kri!« začelo je tedaj grmeti po sobi in na zdravje te svetnice zvrnili so v svojem navdušenju zbrani koritarji svoje kupice do dna. Ko se je urnebesno navdušenje nekoliko poleglo in ko so dobili možje nadomestilo za popito pijačo, poprijel je Tomaž Pobasaj znova za kozarec in besedo ter nadaljeval:
»Uganili ste, kdo je bil rešilni angel vesoljnega koritarstva. Najnovejša deželna uslužbenka, sedaj nekoliko skrivajoča se vodiška svetnica zvarila je s pomočjo telečje krvi rešilno misel, da naj se razžene naš deželni zbor in razpišejo takoj nove volitve. Naši veleodlični voditelji, naši deželnozborski »fantje« so poslušali ta ženijalni nasvet vodiške čudodelke in ga uveljavili na pristojnem višjem mestu. Le-tam nekaj časa niso hoteli nič slišati o tako zgodnjem razpustu deželnega zbora. Ko so jim pa naši »fantje« pojasnili popolnoma po resnici nad vse žalosten svoj položaj in ko so še omenili, da smatra prva kranjska kapaciteta, vodiška svetnica, razpust za edino rešilno sredstvo, je bila pa bitka končana in zmaga izvojevana. Zato zvrnimo še en kozarec na čast in slavo našega rešilnega angela, naše čudodelne Johance iz Vodic!«
In kozarci so zazveneli, njihova vsebina se je pa jadrno izgubila po vedno žejnih grlih zbranih koritarskih velmož.
»Koritarska hvala vam bodi izrečena za vaše priznanje naši rešiteljici«, pričel je na to zopet Tomaž Pobasaj. »Ona tudi resnično in v polni meri zasluži vaše priznanje in — hvaležnost. Vi vsi, ki imate kolikor toliko vpogled v deželno gospodarstvo in deželne blagajne, veste dobro, da je prišla ta pomoč res v skrajni sili. Vprašam vas pred vsem, koliko denarja je pa v deželnih blagajnah?«
»Nič in manj kot nič! Same pajčevine so notri! Pa taka kača!« klicali so Pobasaju v odgovor zbrani koritarji.
»Vprašam vas nadalje, preljubi spoznovalci naše prelepo izdolbene posode, ali vam je znano, kako stoji danes melioracijsko posojilo in kaj se je zgodilo z onimi lepimi deželnimi milijončki, s katerimi smo znali tako lepo slepomišiti? Kje je danes ta denar?«
»Izčrpan, razmetan, porabljen, razposojen tako, da se bode vračal, ko pride sv. Nikoli ,« odgovarjali so Pobasaju poslušalci kakor pri litanijah.
»In kaj je z ono velikopotezno akcijo,« vprašal je nadalje Pobasaj, »ki je rodila usodepolno in nesrečno napravo ob Završnici, za katero je imel vedno toliko lepih besedi naš deželni mlinar tedaj, kadar se je brez diplome šel inženirje. Da, da, velikopotezna je res ta akcija, ker se pri tem na veliko poteguje. Toda šalo na stran! Danes smo sami med seboj in med nami ni nobene črne izdajalske duše. Zato tudi lahko govorimo odkrito, brez ovinkov in slepomišenja. Vprašam vas torej, kaj mislite o Završnici?«
»Vrag naj jo vzame! Ne žre nič drugega kot denar! Deželo bo spravila na boben! Saj je pogoltnila že več kot en milijon! Donašala pa ne bo nikdar nič!« drli so se ogorčeno v odgovor razkačeni koritarji.
»In tisti dragi sanatorij za bike na Robežu,« nadaljeval je Tomaž Pobasaj, »kako je vaše odkrito mnenje o ti odlični in velikopotezni ustanovi? In potem tista proslula peč za sežiganje, sem hotel reči za pečenje sadja v bližini Robeža!?«
»Samo pesek v oči in denar skozi okno!« zarjuli so unisono na Pobasajevo vprašanje možje koritarji in v znak očitnega zaničevanja izpraznili svoje kupe.
»Vidite dragi možje,« pričel je zopet Pobasaj, ko se je zaničevanje nekoliko poleglo, »tako stoje stvari v naši deželi. Stali smo na robu prepada in v prepad bi se bila pogreznila naša dežela in ž njo vesoljno koritarstvo, če bi nam ne bila priskočila na pomoč vodiška svetnica s svojim čudodelnim svetom. Sicer so bile na dnevnem redu še razne druge prav sitne stvari, provzročene po prevroči krvi naših »fantov«, a to bi bili še vse prenesli, ker smo vsi pod kožo krvavi, ko bi le te pogubonosne suše ne bilo v naših blagajnah. Zato je bil pa razpust deželnega zbora edina rešitev za deželno koritarstvo. Ali nimam prav?«
»Živel! Pobasaj naj živi! Pobasaj je naš glasnik, naš mož!« kričalo je navdušeno vse zbrano koritarstvo. Ko je prekipevajoče navdušenje nekoliko ponehalo, oglasil se je zopet naš dični Pobasaj:
»Iz vaših pritrdilnih klicev smem sklepati, da razumevate popolnoma položaj, v katerem se nahaja danes deželno koritarstvo. Na razpotju smo. Doslej smo imeli v lepi deželi Kranjski mala nebesa, kako bo pa v bodočnosti, to nam je danes še v temo zavito. Eno pa vemo in to je, da mora biti naša igra »Va banque«, ker smo sicer izgubljeni. S Hamletom vam kličem, da se gre za naš »biti« ali »nebiti«. Pri bodočih volitvah moramo napeti vse sile, ustrašiti se ne smemo nobenega sleparstva, če hočemo iz boja iziti kot zmagovalci ...«
»Kaj pa prižnice, spovednice, izpostavljanje najsvetejšega, misijoni, hudiči, peklo, mrtvi volilci, strahovanje, podkupovanje, zloraba deželne oblasti, ali so to mar mačkine solze?« prekinil je govornika Pobasaja z ogorčenjem njegov nadzorniški tovariš Pankracij Goljufovič.
»Priznam,« odvrnil je precej pohlevno Pobasaj, »da so to vsa priznano dobra sredstva, s katerimi smo doslej pri volitvah vedno vspešno delovali in tudi zmagovali. Nikakor ne podcenjujem teh naših volilnih pripomočkov in jih nikdar nisem. Toda časi so resni ...«
»Ti pa velika šema,« oglasil se je zopet Pankracij Goljufovič, »in je že skrajni čas, da prenehaš s svojim, sedaj že smešnim gobezdanjem. Jaz pa pravim tako-le. Volitve bi se imele vršiti po postavi še le čez pol leta. Nam na ljubo se bodo pa vršile še letos in še letos se bodo koncem leta sestali na kratko zasedanje kakih treh dni novoizvoljeni poslanci, da bodo iz hvaležnosti svojim, s slepoto udarjenim volilcem zvarili prav lepo novoletno darilo. Naše blagajne so prazne, zmagali bomo, ker moramo zmagati, ker nas sicer vzame vse vrag. Zato bomo pa tudi pri letošnjih volitvah napeli vse strune in ustvarili svetovni rekord v sleparijah, samo da zmagamo. Prekositi moramo in bomo tudi celo rekord dunajskih krščanskih socijalistov pri zadnji volitvi v Leopoldovem mestu na Dunaju, ko je bil izvoljen dr. Mataja pravzaprav edino le z glasovi mrličev, od katerih jih je nad 800 kakor Lazar vstalo iz groba in oddalo zanj svoje glasove. Na ta način in če prekosimo še dunajske mojstre v volilnih sleparijah, potem bo zmaga na naši strani. Ko se bodo po končanih volitvah tako-le ob prvi obletnici, ki jo bode slavil naš krepostni Janez, zbrali naši »fantje« v zbornici, predlagali in sklenili bodo, da se deželne doklade povišajo že z novim letom 1914 najmanj za celih sto odstotkov! Sicer bo tedaj jok in stok po naši deželi, ljudje bodo hudičevali in kleli našo stranko, stiskali proti nam pesti, mi se jim bomo pa smejali in rogali, saj se bodo zopet začele polniti prazne blagajne in polniti naša blagoslovljena korita! Naj le volilci in davkoplačevalci potem hudičujejo in kolnejo, da se vse kreše, kaj nam to mar, mi bomo pa za dolgih šest let na gorkem in prepevali ono lepo pesem:
»Tambur, marš, brez bobna v dir,
s kikljo kinčan kirasir ...«
»Živio, naš Goljufovič, dika in ponos vseh koritarjev,« grmeli so kot zbesneli na ta navdušeni govor zbrani koritarji in praznili svoje čaše, da se je kar kadilo. Tomaž Pobasaj je zelen zavisti strmel na ta govorniški uspeh svojega tekmeca Goljufoviča, rekel pa ni nič, ker je dobro vedel, da Goljufovič vsako prenagljeno besedo takoj zameri. Pankraciju Goljufoviču je pa nad navdušenimi ovacijami, ki so mu jih priredili koritarski »fantje«, žarelo lice notranjega veselja — skoro do solz ginjen je na to spregovoril vesoljnemu koritarstvu nekaj zaključnih besed:
»Bratje koritarji! Hvala vam za vaše prisrčne ovacije, ki mi do groba ne izginejo iz mojega koritarskega spomina. Ker se je pa med tem pomaknila ura že tako naprej, da bode skoro skozi vrata pogledalo oko postave, bode nam treba zaključiti naš prelepi večer. Lepše ga pa pač ne moremo zaključiti, nego s tem, da zapojemo na glas našo najnovejšo koritarsko himno.«
Koritarski »fantje« so skočili pri teh bodrilnih besedah navdušeno po koncu in iz njih koritarskih ust je skoro z znano melodično ubranostjo ljubljanskega pratra zadonela sledeča najnovejša
Prišel še ni prihodnji marec —
volitve so že tu:
Zahvala tebi, dični Švarec,
ki zbor poslal domú.
Res bili hudi, strašni časi
deželnih so korit,
vse vrelo že je v ljudski masi
in rasel deficit.
Že prazna bila naša skleda,
na naše kase ren ...
rešilna prišla je beseda,
da zbor je razpuščen.
Hali, haló, deželni zbor je
domu poslan, razbit
in konec s tem je suhe skorje
in praznih je korit!
Volitve bomo dokončali,
slepili spred in zad,
denarja pa potem nabrali
iz novih si doklad.
Ko polne bodo naše kase
iz novih spet doklad,
potem imel bo zlate čase
koritar star in mlad.
Zato pa dvigni vsak kozarec,
zakriči čez čeljust:
»Bog živi te, nebeški Švarec,
in zbora tvoj razpust!«
Po odpeti najnovejši koritarski himni so se pa deželni koritarski nadzorniki in drugi deželni koritarji majaje porazgubili v temno noč ...