Razstanek
← Misel | Razstanek (Pesmi, 2) Anton Medved |
Ljubezni kes → |
|
I.
Glej, ura se bliža — ločila se bova,
in bogve kdaj vidiva spet se in kje!
Za naju je ena resnica gotova,
da ljubi brez vsakega upa srce.
Vse solze, ki tebi namakajo lice,
ves mrak, ki pokriva moj bledi obraz,
ne morejo zbrisati bridke resnice,
a rana zaceliti more le — čas.
II.
Ločila sva se, in minila so leta,
usahnil je vir hrepenečih solza.
Od kraja sva si dopisávala vneta,
a zlagoma sva obmolčala oba.
In zdaj, ali spomniš se kterikrat name?
In ako se spomniš, kako se ti zdi?
Ne, kakor če kdo ti prebirati jame
pravljice iz tisoč in ene noči?
Čarobna in čista kot roža pomladnja
ljubezen je venčala srca oltar.
Naj bila je prva, naj bila je zadnja,
na zemlji ne vzcvete mi lepša nikdar.