Na skali obraščeni z mahom sedím,
poslušam studenca šumenje;
odločen posvetnega hrupa želim
zatreti serca hrepenjenje.
Zapeti krasoto zelenih dolin,
zapeti nebá veličanstvo,
sem hotel prepevati s stermih pečin
žerečega brezna neznanstvo.
Premaga v ti priči me Minke obraz
in svit nje očí plamenečih,
prešine vse ude ledeni mi mraz,
vgasit' mi željá ni gorečih.
Udaril navdušen sem struno glasnó:
„Od drage mi pevaj vesela!“
Nategnil jo v drugo že, s perstom močnó,
al ona je – žalostno pela.
Serce mi napolni neznan zdaj pogum,
serdito udarim jo tretje; –
raztergane strune grozivni se šum
valí skozi tiho zavetje:
„Glasila ne bodem se v tvojih rokah,
ne dala več milenih glasov,
plakala bom z jekom po stermih gorah,
presrečnih se spomnila časov“.
„Zvestobo prepevat' prisegla sem ti,
ljubezen le ene device,
le eni, si rekel, naj hvala glasi
se 's serca globoke tamnice“.
„Nezvesta je tebi, ki ljubil si jó,
zabila prisege goreče,
's spomina je zbrisala pesem tvojó,
vtopila jo v morje šumeče“.
„Na liro nategni zdaj strune nové,
močneje so strune – spomina,
ne bodo raztergale reve hudé
in ne jih sercá bolečina“.
Nategnil na liro sem strune nové,
na sivo usedel se skalo;
z valovi se glasi čez skale podé –
serce mi nemirno ostalo.
