Rdeče rože (Lojze Grozde)
← V vrtu | Rdeče rože Lojze Grozde |
Njej → |
|
Ko noč snežena je spokojno spala,
se moja duša je pri njej mudila,
med gredami po vrtu sva hodila,
o sreči in ljubezni šepetala.
Nenadoma je noga ji zastala,
naenkrat sredi stavka je obstala,
in v strahu se je name naslonila,
da čutil sem, kako je trepetala.
»Zakaj, srce se tvoje žalosti?«
In nemo je po vrtu pokazala:
v rdečem cvetu kar neso oči!
Utrgala je cvet, ga meni dala,
iz njega je udaril vonj krvi
in ona mi v naročju je jokala.