Reševalec ptic

Reševalec ptic Milan Dekleva

Spisano:	Pretipkala iz Reševalec ptic 1999, Jožica Žitnik.
Izdano:	Ljubljana: Cankarjeva založba
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Če bi znova preveril račun, bi bilo najbrž drugače. Vedno si bil, kot so ti govorili sodelavci, vesten, včasih pretirano, včasih zoprno vesten. Kako to, da nisi znova preveril računa? Če dobro premisliš, je šlo za splet okoliščin, kot to pišejo v časopisih, kadar se zgodijo nerazumljive nesreče. Biba, ali pa Vida? Obe- dve sta saldakontistki in sta si, ker se ukvarjata s podobnimi številkami, precej slični, Vida ti je na mizo položila grozd. Ležal je pred teboj na majhnem krožničku, poslikanem z modrimi čapljami, morda to niso bile čaplje, ampak ptice z drugačnim, eksotičnim imenom, pomislil si namreč, da je krožniček kitajski. Grozdne jagode so bile drobne, svetlozelene, na njih so se bleščale kapljice vode, in takrat, v tistem hipu, si se spomnil objokanih oči svoje mame, ki je stala na peronu železniške postaje in se krčevito oklepala tvoje roke, ti pa si se moral, ker si bil majhen, močno nagniti skozi okno vlaka, da bi čimdlje obdržal v dlani toploto njenih prstov. Sunkoma si, povsem nagonsko, odrinil krožniček, saj nisi hotel zobati maminih oči, in ob tem obdrsnil tipkovnico računalnika. Zaslon je mežiknil, računi so izginili, namesto njih si lahko prebral opozorilo, da gre za napako in boš moral postopek ponoviti. To si hotel storiti, a v pisarno je stopil višji računovodja Ferenc in te prosil, da odideš z njim in mu po-magaš preveriti zaključno bilanco podjetja za minulo trimesečje. Delo je bilo zamudno in tako si pozabil na svoj račun in ga nisi preveril. Prišlo je do napake, zato te je že naslednji dan, bilo je sončno in za oktober presenetljivo toplo, k sebi poklical direktor. Ko si sedel v sprejemnici in čakal, da konča poslovni pogovor in te kaznuje, si se zazrl skozi veliko okno. Najbrž se ne bi zazrl, če bi na okensko polico ne sedel modrosiv golob in pričel kimati z glavo, kot bi ti skušal, v svojem grlenem, pernatem jeziku, nekaj sporočiti. Zadaj za njim, na nasprotni strani ulice, je tvojo pozornost pritegnilo pročelje karminaste hiše, a ne zaradi barve. Eno od oken, verjetno v istem nadstropju, iz katerega si opazoval goloba, se je sunkoma odprlo in skozenj je pogledala ženska. Ko si preostril pogled, se ti je koža naježila ob spoznanju, da je okno odprla Emilija, tvoja edina in nesojena ljubezen, Emi¬lija, bakreno jajce poželenja, pajčevinica neizsesane krvi, ristanc enonogega kamna, ki ti še vedno leži na srcu. Če bi ženska, za katero si bil prepričan, da je Emilija, že v naslednjem trenutku ne izginila za belo zaveso in bi si jo lahko natančno ogledal, bi začudeni tajnici bržčas ne rekel, da se boš takoj vrnil, in ne bi brezglavo oddirjal iz sprejemnice. Premislil bi, doumel bi, da bi jo, če bi bila res ona, v dolgih letih službovanja že zdavnaj srečal. Takrat pa si, presenečen, podlegel odsotnosti njene podobe, v prsih te je zabolelo, kot bi orjaški košarkar pokleknil nate in ti skušal v goltanec zatlačiti žogo, to ni bila le trenutna odsotnost, ampak večna odsotnost, namreč večna v smislu popolne življenjske neizpolnjenosti. Tako da pravzaprav nisi imel izbire, moral si tja, moral si postati iskalec, moral si postati slednik. Kakor otrok, ki se ne meni za promet, si prečkal cesto in se ustavil pred visokimi vhodnimi vrati v hišo, zagledal si se v dolgo vrsto zvoncev in domofon in razmišljal, kako se je Emilija pisala. Njen priimek si v metežu let izgubil, a tudi če bi se ga spomnil, ti najbrž ne bi kaj prida pomagal. Nič čudnega bi ne bilo, če bi se Emilija pisala drugače, na primer po svojem možu. Tvoje razmišljanje je prekinilo cviljenje tečajev; vrata so se odprla in skoznje je stopil možak, ovit v dolg površnik, pokrit s sivim, na čelo potisnjenim klobukom. Kar te je v resnici presenetilo in ti nagnalo strah v kosti, je bil dolg šal, povsem neprimeren za topel jesenski dan, dolg volnen šal s pisanim škotskim vzorcem, v katerega se je možak ohomotal, tako da je bil povsem brez obraza, brez osebnosti. Če kakšno telo hodi naokrog, si pomislil, in ni osebnost, širi okrog sebe zlo, kakor mrlič. Prestrelilo te je spoznanje, da je bil pri njej in da ji je nekaj hudega storil, zato si planil k vratom, ki se še niso utegnila zapreti, in se pognal po stopnišču. Medtem ko si tekel in ti je srce na vsaki stopnici bilo hitreje in glasneje, si se skušal spomniti, v katero nadstropje moraš, skušal si oceniti, h kateremu stanovanju sodi okno, kjer si Emilijo zagledal. Pred vrati, ki naj bi te pripeljala k Emiliji, si za hip okleval, ni hujšega strahu od strahu pred nečim, česar ne moreš videti, potem si potrkal, in ker ti je odgovorila tišina, pokljukal. Vrata so se vdala, z zasoplo dušo si vstopil. S prvim pogledom si ocenil, da si v pravem stanovanju, kajti okno je zakrivala znana zavesa, ki je rahlo valovala, spominjajoč te na gibanje alg, hitro si ošvrknil kote in skrite točke prostora, pričakujoč kri ali znake nasilja. Ničesar temu sličnega ni bilo, v nosnicah si začutil vonj reda in dolgotrajne nespremenljivosti, v sredini zornega kota te je, izzivalno postavljen na sredino prazne mize, čakal list papirja. Sporočilo, ki ga je napisala skrbna ženska roka, je bilo nedvomno namenjeno tebi, čeprav se ni izrecno začenjalo s tvojim imenom: Pridi v Mestno knjigarno. Ne pozabi na škotski šal in reko Arno, Emilija. Od zbeganosti si rahlo zažvižgal; vsak zapis je skrivnosten in nedorečen. Neznanka zate je bila predvsem Arno, saj nisi veliko potoval in tudi v tvoji izobrazbi so zevale nevarne vrzeli. A kljub temu si vedel, da gre za reko, ki teče skozi Firence, saj si se na njenih mostovih že mudil in jo gledal. Gledal si svojo samoto v čredi turistov, ki so se vzdihujoč sprehajali med renesančnimi kupolami in zvoniki, čutil si solidarnost z blatno, umazano gmoto vode, ki je predte valila čas mizerije in povprečnosti. Čemu Arno? Odgovor je prišel nezavedno, mimo razpršenih, dokaj bednih poskusov logičnega sklepanja: tudi Arno je, tako kakor Emilija, del tvoje intimne odsotnosti. Če ne bi bil zaslepljen s poveličevanjem zasebne nezadoščenosti, bi se morda ustavil, prekinil lov in se vprašal, kdo zdaj koga in zakaj sledi? Kdo se s tabo igra, pri tej asociaciji so ti pomagale skavtske izkušnje iz otroštva, kdo se s tabo igra nekakšen orientacijski pohod? Tako pa si šel po cestah, ulicah, uličicah in podhodih, ki so te vodili proti Mestni knjigarni, v nekakšnem transu, podoben hipnotiziranemu mediju, brez misli, ne da bi se odzival na stvari, ki so te obdajale v stvarnosti. Tam, v knjigarni, pa si moral ravnati drugače in vse svoje čute izostriti za realnost. Nisi bil tako naiven, da bi v prostorih baročne hiše gledal pod noge in se bal, da boš stopil v Arno in se utopil, jasno ti je bilo, da moraš iskati med knjigami, morda ti je Emilija namignila na monografijo Firenc ali Pise ali Toskane. Besedica Arno bi lahko bila tudi šifra; če bi jo vzel kot premetanko, bi bila prava rešitev Nora in bi se moral podati k polici Sodobna drama in brskati za Ibsenom, toliko si se že spoznal na leposlovje. Možna kombinacija bi bila tudi Aron; iskanje besednih variant ti je šlo kot računovodji, ki je vajen premetavanja cifer, dobro od rok; vedel si, da je ime popularno ne le med ljubitelji psov, ampak tudi med Judi, in da se je tako klicalo kar nekaj izjemnih pisateljev, med njimi tudi nobelovcev. Bolj od Arna pa te je skrbel škotski šal, saj si bil prepričan, da je vanj zavit ključ uganke, ki se je predte postavila zato, ker nisi znova preveril računa. Če bi se bil s sprejemanjem bilance za minulo tri-mesečje zamudil le urico dlje, bi bilo še manj verjetno, da bi preveril račun, za nameček pa ne bi nikoli spoznal, na kako preprost način sta povezana Arno in Škotski šal. Ko si stopil skozi starinska vrata v knjigarno, ti je namreč mlada uslužbenka z nasmehom in pozdravom v roke potisnila knjigo Poslednje povabilo Antonia Tabucchija, avtorja, za katerega dotlej še nisi nikoli slišal, ne na televiziji ne v šoli niti v podjetju. Za trenutek, si jo zabodeno gledal, vendar je to ni motilo, pojasnila ti je, da se bo predstavitev dela pričela vsak trenutek in te prosila, naj sedeš med zbrane novinarske kolege. Ozrl si se, čisto res, v osrednjem delu knjigarne so, v lepo urejenih vrstah, sedeli ljudje z beležnicami na kolenih in vsi po vrsti listali po povsem enaki knjigi, kot si jo imel sam. Ob čelni steni je stala lepo pogrnjena mizica s petimi izvodi Poslednjega povabila in šopkom žoltih in bordojsko rdečih anemon. Za njo sta sedela mladenič in mladenka, ki ju nisi poznal, a sta bila, sodeč po njunih modrih očeh in razgretih licih, na določen način povezana s knjigo. Tedaj si se zdrznil, skupaj z ljudmi okrog sebe, ki so zaploskali. Z leve strani, izza knjižne police, je prišel mož, ohomotan v škotski šal, človek, v katerem si takoj spoznal Emilijinega obiskovalca in morda celo njenega morilca. Tudi mladenka in mladenič sta zaploskala, vstala in se z njim rokovala. Bogve, si pomislil, če si nista rok umazala s tujo krvjo. Dovolite, je tedaj rekel mladenič, da vam predstavim doktorja, ime si preslišal, saj je zvenelo čudno, kot bi bil gospod Finec ali Kazahstanec, dovolite, da vam predstavim svetovnoznanega strokovnjaka za Tabucchija. Ljudje okrog tebe so bili resnično navdušeni, ti pa nisi bil, hladnokrvno si razmišljal, kako bi ga razkrinkal. Spoštovani obiskovalci, je z zadušenim in čudno piskavim glasom dejal doktor izza svojega šala, na predstavitev sem prišel kljub virozi in visoki vročini, zato bom moral besedo kmalu prepustiti svojima mlajšima sodelavcema, prevajalcema te imenitne zbirke zgodb še imenitnejšega sodobnega italijanskega pripovednika. Nekaj ni bilo v redu, ti je šlo skozi možgane, kako to, da se Finec ali Armenec ali karsižebodi tekoče izraža v slovenščini? V tvoji glavi je pričelo kipeti, misli so brbotale druga prek druge, z velikim naporom si se trudil, da ne bi izbruhnil, spet si začel, tokrat mrzlično, kovati način, s katerim bi tipa razkrinkal. Le še stavek, je zacvilil doktor, Tabucchijeva proza je izjemen primerek labirinta oziroma rebusa. Vzemite, na primer zgodbo Kdo ve, kaj je prineslo te glasove, kjer lahko na strani dvesto enajst preberete tole: Kaj pa Magda, pomisliš, kakšno vlogo je igrala v tej zgodbi? Ona, vedno tako tiha in pripravljena pomagati, vedno na razpolago, še preveč uslužna, s koprnečimi očmi in večno nostalgijo po neopredeljivih, a bržčas za vedno izgubljenih rečeh; kakšno vlogo si igrala, Magda? Ne, nisi več zdržal, kajti gnida za škotskim šalom je očitno opisovala Emilijo, planil si na noge in zavpil z glasom, spominjajočim na renčanje steklega volčjaka, ta človek je lažnivec, podel capin je in morilec, in planil si proti njemu, da so prazni stoli treskoma frčali po zraku in padali na zloščeni parket. Človečnjak, ki so ga oklicali za doktorja, je, kot bi mignil, prebolel virozo in pozabil na visoko vročino; po mačje se je pognal izza mize in skočil za steno, sestavljeno iz knjig. Nikakršne možnosti nisi imel, da bi ga ujel in zgrabil, kajti drugi so zgrabili tebe, zaslišal si, kako se parajo rokavi tvojega suknjiča in odletavajo srajčni gumbi, začutil si topo bolečino udarcev, ki so padali po tvoji glavi, vratu, lopaticah, celo po ledjih in dimljah. Bil si na tleh, dobesedno. Če bi znova preveril račun,bi bilo sicer drugače, zdajle bi najbrž sedel v Šestici, srebal juhico in opazoval mimoidoče, množico brezimnih someščanov, med katerimi nikoli nisi opazil Emilije, opazoval bi jih s trohico zavisti, saj bi imeli zvečina srečne obraze, stiskali bi se za roke in izme-njevali besede. Bilo bi manj boleče, kajti čutil si, da se ti za očmi temni in ti iz počene ustnice mezi kri, ampak telesna bolečina ni bila najpomembnejša, hujša je bila bolečina, ki ti jo je povzročalo spoznanje, da se je odsotnost Emilijine podobe poglobila, ali, v računovodskem smislu natančneje rečeno, potencirala z odsotnostjo rešitve njenega izginotja. Moral boš znova preveriti račun.

Pogled nazaj, pogled naprej

Prišla sem prezgodaj. Medtem ko ga na križišču čakam, se ozrem nazaj po ulici. Rahlo se vzpenja, zamejujejo jo lepo negovani vrtovi in ekstravagantne, žal zvečine neokusno zidane vile, emblemi prehitrega družbenega vzpona in nepričakovanega bogatenja. Na koncu ulice vidim veliko zgradbo Biotehniške fakultete in, za njo, gozd. Premalo časa živim tu, da bi se ulice privadila na tak način, kot se živali privadijo kožuhu ali otroci televizijskemu zaslonu. Opazim, da je prišel skozi vrtna vrata, in se nasmehnem: kakor kralj, pomislim, kakor kralj pavov ali kralj pavijanov. Vodja črede, vodja tropa, samozavestni primat. Nič čudnega, da zna očarati ljudi, ki ga obdajajo, nič čudnega, da si pot k slavi in blagostanju tlakuje brez ovinkov in ne glede na naravne ujme in ovire. Še daleč bo prišel, posvečen je njegov korak. Ampak zaenkrat še ni prišel daleč; vidim, kako z leve strani ulice, prek vrtne ograje, leti črna nogometna žoga, posuta je z belimi pikami, taka usnjena, prava in dragocena fuzbalka, se mi zdi. Na šport se sicer ne spo¬znam, on pa se, saj sedi ob prenosih evropske lige pred televizorjem kakor pribit in se obilno slini. Žoga leti v elegantni paraboli, pa ga ja ne bo zadela v glavo? Ne, reflekse ima mačje, nagonsko jo je začutil, zanihal z boki in se obrnil v smer, od koder je prihajala, se z naglim plesnim medkorakom prestopil in jo pričakal tako, da jo je s stopalom čevlja umiril v hipu, ko je udarila ob asfalt. Umiril jo je s čevljem za tristo petdeset dolarjev, z enim od svojih drobnih fetišev. Z vrta, od koder je priletela žoga, sta hrupno pritekla fantalina. Žan in Patrik, njuni imeni poznam, sosedova razvajenca sta, in to ni kar tako, saj je njun papa nekakšna vodovodarska živina z lastno tovarno neosvinčenih brezšivnih cevi, tako sem slišala. Nekoč se je pojavil na enem od poslovnih žurov naše firme, natančno se spominjam, da me je, ko je stal med računalniškimi in matematičnimi geniji, spominjal na eksotično beštijo, na grizlija, ki je ravnokar sestopil z Rocky Mountains s čašo šampanjca v šapi. Kakšen program, sem takrat pomislila, ponuja tale kosmata samohodka? Pa ne, da se tudi mi, podjetje za prodajo in razvoj softwara, ukvarjamo s prodajo in razvojem lahkega orožja? Zadeva je bila preprostejša, direktor ga je najel, da bi svoje ekološko neoporečne cevčice vstavil v novo poslovno stavbo. Patrik in Žan se dereta, kot bi bila kozla, ki ju po gozdni jasi podi lastni oče, a bi, prosim, utihnila, smrkavca. Saj ne da ne bi marala otrok, ko se bom odločila zanje, jim bom verjetno dobra mama, ampak moji srčkani otročički ne bodo butasta svojat z oranžnimi pričeskami in z uhani v ušesnih mečicah. Nekaj časa jih še ne bom imela, prvič zato, ker sem premlada, drugič zato, ker bi nogometaš, ki kaže veščine tamle na ulici, iz njih naredil točno to: butasto svojat z oranžnimi pričeskami in uhani. Ni druge možnosti, jasno, že zdaj se odlično razume s Patrikom in Žanom, malo manjka, da ju ne povabi na trening na našo zelenico. Zakaj sem tako nataknjena? Že res, da se pripravlja k dežju, že res, da je jesen, torej sezona malodušja in zlovolje, a kaj mi mar! Vsak čas bo prišel, objela se bova in se zastrmela v čudežni zrcalci zenic, poteši me, potešiva se. Šla bova v kino, potem na kozarec camparija, še kasneje na večerjo v novo restavracijo s kubanskimi specialitetami, v Casa del Papa, tako se imenuje, a ne po sosedovem vodocevniku, ampak po Ernestu Hemingwayu, čigar portret, podoba otožnega dedka z belo brado, visi nad vhodom. Pomislim, da je Stari, mačistični pisač z globokim grlom, praznil kozarce na Kubi pred revolucijo in da ima Castro kakih sto dvajset let in je zame živa večnost. Kako malo časa je za mano, kaj vse se mi bo še zgodilo! Avantura z žogo se je, kot kaže, končala, saj se je znova napotil k meni, medtem ko tuleča sosedova kojota tečeta na njun vrt. Hodi še ponosneje, njegova dvignjena, za spoznanje naprej potisnjena ramena izdajajo držo bojevnika, nikdar poraženega, zmeraj oprezujočega bojevnika. Na svojo bojevitost me je tudi dobil, takrat, na Carmen, ko smo križarili po Sredozemlju in se parili na soncu in po parih. Kakšno poletje! Sklepno poglavje mojega prvega uspeha, nagrada za izvrstno izdelano reklamno strategijo in za osvojitev japonskega tržišča s programom Doors. Ves svet je bil pred menoj na kolenih, razen njega, zmagovitega bojevnika. Zdaj pa se mi približuje in še sanja se mu ne, kaj se mu bo zgodilo čez petdeset, šestdeset korakov. A v meni ni pravega zanosa, ne počutim se triumfalno, tako kakor se počuti on, ker še ne ve, le malce nestrpna sem. Naj že enkrat pride, da razrešiva zadevo. Nikar, nikar! Vidim, da se na desni, na številki štirinajst, odpirajo vrata in da se mu skoznje blondinkasto smehlja Helena in mu maha s svojimi prstani. Kralj, ki je po nesrečnem naključju moj mož, je v zadregi, ker ve, da ga opazujem, in ne more nastopiti sproščeno, a kljub temu se zasuka k Heleni, si popravi vozel na kravati, usta mu lezejo v zapeljujoč nasmeh, ravna, bleščečespolirana tipkovnica zob se, čeprav je svetloba motnikava in razpršena in pričenja rahlo deževati, zalesketa. Pridi, klepetuljež, sicer dramatika srečanja ne bo takšna, kot sem si jo zamislila, ne, sklanja se nad njen armanijevski dekolte, nad njen akvamarinski dekolte, posut z ikricami bleščic, kaj, za božjo voljo, počne v takšni obleki sredi dneva, začel se je igračkati, njegov obraz gre proti njenemu, zaradi oddaljenosti za hip pomislim, da jo bo poljubil. Ne, ni tako, lica mu zdrsnejo mimo Heleninih lic in jih prekrijejo, zdaj ji nekaj nekaj šepeta na uho, obscenosti, kajpak. Se bolj obsceno je njegovo, le na pol prikrito, pogledovanje k meni, pogledovanje, zaradi katerega je njegova glava čudno zasukana, kot glava obešenca, samomorilca, ki ga je nekdo snel iz zanke in ga položil na tla. Kavka se njegovim poltenostim posiljeno smeji, nalašč glasno, da bi me prizadela, zadeva spominja na nizkoproračunsko nanizanko. Tudi prav, bo že videl. Najbrž je ujel moje telepatsko vodeno maščevanje, vzravnal se je, njegovi prsti so obdrsnili Helenino golo ramo in se od nje narahlo odrinili, med obratom se je z naglim in odločnim korakom napotil k meni. Se bo vendarle izšlo tako, kot sem pričakovala? Zdajci te zagledam v kotičku desnega očesa, diago¬nalno si pretekel prečno ulico in se mi, kot bi me bil lačen, bližaš, lep, visok, želodastorjavi dolgi lasje ti tleskajo po ramenih, podobni konjski grivi med galopiranjem, tudi v teku bi se znala ljubiti s tabo, si že pri meni, objemaš me čez pas, narahlo si me dvignil s c\j svojimi atletskimi rokami, prehiter si, dragi, prehiter, hotela sem mu prej povedati, skozi tvoje lase, ki dišijo po skušnjavi, vidim njegov začudeni obraz in zdrsnem v njegov prestreljujoči pogled. Čas obstane in svet potemni, kot bi se zdruznil v eno samo misel poniža¬nega kralja, misel, ki ga boli v nedoločljivi točki, v težiščnici trikotnika, katerega oglišča tvorijo očesi in zatilje. Ulica je moja in mi pripada, pomislim, ko stopim skozi vrtna vrata in jih zaklenem z daljinskim upravljalcem, ki samodejno vklopi alarmno napravo, ta kraj mi pripada, čeprav je zame večkrat pretesen. Pogledam po pločniku; narahlo se spušča od gozda proti oddaljeni aveniji, ki zamejuje mondeno četrt in vodi v središče mesta. Seveda jo opazim, na vogalu čaka, malenkostno zbegana, malenkostno izgubljena. Zmeraj je bila takšna, čeprav ji je šlo v firmi kot po maslu in je postala generalna menedžerka za Daljni vzhod. Najmlajša v Sloveniji, kolikor vem. Ampak njena izgubljenost ni bila akutna, bila je kronična, za žensko je bila preveč inteligentna in občutljiva, znala je zatežiti, kot se to reče. Narediti slona iz muhe, potres iz drobnega premika zraka, znala je najti dlako v jajcu, to ji moram priznati, mojstrsko. Instinktivno začutim, kakor vedno, kadar je potrebno, tudi v nezavednem sem pravi lev, da nekaj na desni ni v redu, zagugam se v bokih, da razbremenim noge in sem sposoben hitre reakcije. Res, s sosedovega dvorišča v loku leti žoga, naravnost proti moji glavi. Kakšna parabola! Le za polkorak odstopim in jo pričakam na vršičku svojih prestižnih čeveljcev, ocenje¬nih na petsto dvainsedemdeset zelencev. V trenutku, ko ploskne ob asfalt, blokiram njen odskok, dovršeno; žoga, čeprav ni vrhunski izdelek, kakor nepotešena ženskica zatrepeta ob mojem podplatu. Umiril jo je nogometni kralj, ni kaj diskutirati. Zanimivo pri dogodku (ki verjetno ne bo vplival na zgodovino slovenske tranzicije) je, da junaka, namreč mene, za dober nastop nihče noče nagraditi: Žan in Patrik kričita in se zvijata kot pohojeni glisti, moja žena se, če me dioptrija ne vara, zmrduje. Refleksi delujejo, tristo na uro, in to zanjo ni dobro, vem, vem. No ja, sosedova mulca sta impresionirana, česar ne smem zanemariti, njun oče je zvit podjetniški lisjak, strankarski sodrugi so mi zaupali, da je poln denarja in zato pomemben politični faktor. Ko pritečeta k meni, ju neobvezno povabim na nedeljsko tekmo na mojem, pardon, najinem vrtu, oprosti, draga. Zadovoljna odideta v desno. Obrnem se navzdol po ulici in krenem, storil bom,kar je treba, slepomišenja med menoj in ženo je dovolj. Sitno je, da se sili dež, in je zadeva že vremensko dovolj zajebana, ampak mož je mož, nož je nož in oko je oko. Grem, ramena rahlo potisnem naprej, tako stori Holy- field, ko skuša prestrašiti nasprotnika. Da bi že enkrat končal zadevo, pa magari v ječi, se mi zasvaljka po možganih, z leve drlesknejo vrtna vrata in predme stopi stasita Helena, bič mojega poželenja. Ne zdaj, bionda, ne zdaj, kljub nasprotovanju realnosti, ki stoji na vogalu, se ji nasmehnem a la Fellini, sem pač lepši kot Clark Gable, le tega ne vem, če sem premožnejši. Če imaš več pod palcem, imam jaz več pod pasom, opro¬sti Clark, sorry, Gambler. Mišonka iz štirinajstke je vredna trojanske vojne, zanetimo jo ponovno, ovrzimo predsodke civilizacije, človek je še vedno žival in beštija je še vedno humunkulus. Ampak, če se malce poigram, komu igranje škoduje? Sklonim se in se Helenci približam na domet vonja, vedno si, preden zapustim topli dom, čeljusti steriliziram in odišavim z Old Spiceom, dama se ovlaži z mojim dehtenjem, z levim kotom zavesti opazujem, kako zadevo prenaša moja ljuba vogelna ženskica, trpi, trpi, počasi grem z licem mimo Heleninega in ji zašepetam na uho pička, zamašil bom tvoj odtok ljubezni, zasmeji se kot mačka na vroči pločevinasti strehi, zadevo je treba skleniti, saj gre v resnici za slabo odigrano računalniško igro, aufwiedersehen. Zdaj se zanosno podam proti svoji ljubici, ki ne ve, kaj se ji bo zgodilo, z mladeniškim, prožnim, amoralnim korakom. Še dvanajst sekund, ocenjujem, in razrešila bova katastrofo.  Naenkrat se žival mrhasta vzpne in zasuče, proti svoji desni, proti moji desni, za vogal, za steber ograje; ta me ločuje od prizora, ki ga ženska že vidi. Nekaj metafizičnega, božjega se dogaja izven mojega zornega kota, vse metafizične, božje stvari se dogajajo izven čutne jasnine, izven obzorja ljudi. Bog, Macbeth, Jokljodlarski za oglom, si rečem, si rečem, si rečem večkrat in večkrat. Ne pomaga, kajti zdaj vidim močnjaka, ki je vogelno žensko objel in v zamahu telesa rahlo presukal, jo dvignil z močjo poželenja, jo naplezal, nasesal nase, jebemmuboga, naljubeznivil jo je. Tip ima štrigaste drekastorjave lase, ki mu makaronasto visijo prek ramen, že to je dovolj, pomislim, da ga prerešetam kot sito ribniško. Z desnico sežem v levi notranji žep suknjiča, suknjiča, ki si je prislužil naziv pomladanskega medijskega prvaka, čistokrvnega prvaka, vrednega tisoč štiristo funtov, v prazno sežem, prekleto! Usta se mi od razočaranja razprejo, kot se ščuki razpre gobec v poscani vodi, v središču med očmi in temenom začutim nekakšen potres in zvon in alarm, v oddaljenem planu (čigavega objektiva, filmske ka-mere?) vidim avto, ki prihaja po moji ulici z nadzvočno hitrostjo, seka miroljubnost robnikov, nevprašljivost trave in okrasnega grmičevja, se vzpne na bok, drsi po dveh kolesih kakor pokvarjen telovadec ali slabo privita loputa čistilne naprave, drvi proti objetima pikapolonicama, drči, trči, kri špricne visoko, kot bi narava posnemala Britto Bilač, brizgne in štrene na objokano listje in se, barvno, uskladi in prikrije na jagodah jerebike. 

Reševalec ptic

Na glavi mu rase trava in iz nosnic mu uhaja moder dim. Kako da mu rase trava namesto las? Ima v glavi zemljo? In moder dim res me zanima zakaj je moder in zakaj je dim. Mogoče je moder od mraza ali pa je človek moder kot je rekla gospa vzgojiteljica. Kdaj? Kdaj? Ko smo gledali kako se že reče? Aparat se reče. Škatla se reče. Ekran se reče. In je bil človek čisto bel belkast pobeljen. Kakor naša spalnica. Ampak je gospa vzgojiteljica rekla da je človek moder. In sem se zmedel ker belo ne more biti modro. In sem jo vprašal zakaj sem zmeden. Je rekla da je moder ker je izumitelj in da izumitelji najdejo stvari ki jih prej nismo vedeli in jih ni bilo. Torej so modri tisti ki izumiteljujejo,mogoče je ta človek pred mano z modrim dimom nekaj našel in se spremenil v modro peč in se zdaj iz njega kadi. Mogoče je našel zeleno travo ki zna rasti na glavi in ne samo na travniku zelenem. Kjer rožce cveto in je v srcih toplo. Človek me gleda. Z glavo zmajuje. Ker mi ne zna razložiti kam gre modri dim iz njegovih nosnic. Kam se zgubi? Zelo se trudim da bi to doumel in od tega mi v glavi postane slabo in globoko vzdihnem da bi mi bilo boljše. Kar zapiskam tako globoko ujamem sapo. Dvignem glavo da bi sprostil grlo, ker nočem piskati in vidim oblake na nebu. Odleže mi. Spet sem lahke glave. Njegov dim gre k velikemu dimu oblakov in tam počasi sivi. Počasi kot gospa vzgojiteljica in se spremeni v dež ne ne mislim gospe oblak postane dež ko je žalosten žalosten. Samo to me bega da ne morem prijeti oblakov. Vzgojiteljica pravi da so predaleč in da imam jaz prekratke roke. Ampak moje roke so dolge roke in nič ne more biti tako daleč da ne bi mogel doseči. Ker se lahko dotaknem vsega kar dosežejo moje oči. Če gledam sonce me peče in potem cvilim. Čeprav imam rad sonce si ga ne upam gledati ali pa si dam pred obraz prste. Ali pa če gremo v gozd kjer je veliko vej in listja zdaj bova šla naprej ker na drogu ki ureja avtomobile sveti zelena luč. Ne morem si zapomniti kako se mu reče. Tak drog z izbuljenimi mušjimi očmi. Aparat pač. Mušje zelena na drogu je drugačna zelena od lasasto zelene na glavi človeka. Ta mož me ne gleda več in gre čez cesto. Tam kjer je treba hodi čez zarisane bele proge. Čeprav ji tako rečejo se mi zmeraj zdi da to ni zebra. Zebro poznam. Teče kot konj in tudi skače. Mene črte na cesti spominjajo na lestev. Ko me gospa vzgojiteljica na vozičku zapelje prek prog se mi zdi kot bi se cesta vzpenjala in tako si predstavljam da grem v nebo nebo je visoko vendar so ptice višje in oblaki še višje. Ptice letajo med nebom in soncem in med nebom in oblaki. Kam grej o ptice če dežuje? Tiste ptice ki ne živijo v mestih. Tiste ptice ki živijo tam kjer ni hiš. Gospo vzgojiteljico sem vprašal in je rekla v gnezdih kar ni mogoče. Ni mogoče ker gnezda nimajo streh. Ko dežuje se gnezda spremenijo v skodelice. Ptice pa se ne spremenijo v žabe. To me je zelo mučilo. Če bom priden in se bom veliko naučil bom reševalec ptic. Hodil bom tam kjer ni hiš in avtov in kjer ne zavijajo sirene. Sirene naredijo v moji glavi tak hrup da začnem tudi sam zavijati in se derem in slinim. Ker sirena je takšna grozna ovijalka ki se ovije okrog mojega vratu. In še leze naprej skozi ušesa in nos. Noter za oči leze ampak tam kjer bom reševalec ptic je tiho tihasto. Hodil bom in se bom naučil njihovih jezikov. Razumel bom pikčasti jezik škorcev in ognjeni jezik vodomcev. Jaz poznam veliko ptic in hitro si zapomnim njihova imena. Samo enkrat smo bili z gospo vzgojiteljico v vrtcu z živalmi in tam so bile zaprte šoje. Skobci so se mi smilili in postovke in kanje in orliči. Ampak vse sem si jih zapomnil ker jih bom le tako lahko rešil. Kako naj bi jih rešil če jih ne bi poznal? saj ni to vse. Šel bom in jih klical. Povedale mi bodo kje imajo gnezda. Potem bom plezal. Nad vsakim gnezdom bom spletel streho iz listov. In lubja. In če bo treba bom pticam nalovil črvov. In deževnikov. Ker imam spretna usta in urne prste. To pač je rekla gospa vzgojiteljica. Če bi le imel v glavi deset prstov je rekla. Ampak jaz imam v glavi misli. Misli je veliko in se zato pomešajo. Da me kar boli in stiska v senceh. Včasih. Drugič pa imam v glavi noč in zato misli utihnejo. Spijo. Še dobro da ne govoriš v spanju je rekla gospa vzgojiteljica. Zakaj? Še več bom naredil. Tistim pticam ki so raje pri tleh in slabe letalke bom skopal jamice. Buče bom izdolbel in bojo imele varne domove. Če bom priden se bom mogoče naučil povečevati polže. Potem bom prazne polžje hišice spremenil v ptičja zavetišča. Če bodo tako velike kot naša jedilnica! Ha ha potem bom vanje spra¬vil jate ptic. Vse črno jih bo vse črno. In bodo slišale tudi tiste od daleč in bodo prišle k meni. Po pomoč. Lepo nam bo. Imeli bomo koncerte. Smel bom ščebe¬tati z njimi. Kar naprej in naprej. Ampak zdaj moram gledati na desno. Tam so igrače. Te igrače so za otroke je rekla gospa vzgojiteljica. Ampak jaz vem da so za ptiče ker so tako majhne in lahke. In srebrne in roza. Vse barve poznam ker v meni je svet pobarvan. Misli urejam po barvah. Takrat ko se mi zmeštrajo in me zmešnjava sili k bruhanju. Takrat jih lepo razvrščam od jutranjih do večernih. Drugo ob drugo kot nas v spalnicah postavijo ob postelje. In mi je dobro. Ker vidim da je v glavi red in so robovi barv poravnani. Ko bom reševalec ptic bom šel po te igrače ki so jih zlobni ljudje vzeli ptičem. Vrnil jih bom ker krasti se ne sme in potem bolijo prsti. Ampak zdaj moram gledati desno čeprav igrač ni več. Prišla bo cerkev tako se ji reče ker to ve gospa vzgojiteljica. Tja ne smem ker tam molijo in bi me bilo strah. Zakaj se sprašujem? Ker ne vem zakaj molijo je rekla gospa vzgojiteljica. Jaz pa ne razumem ne razumem. Moralo bi me biti strah ker ne vem zakaj ne smem noter. Najbrž se bojijo da bi motil. Da bi jaz molil svoje besede po cerkvi. V cerkev jih molil in sadil sem in tja. Ampak me potolaži lipa. Velika je kot zvonik in se vsak dan pogovarja s cerkvijo. Mislim da sta zaljubljena. Ker zaljubljeni si šepetajo prijaznosti. To vem sam od sebe. Tam pred vrati stoji velik človek. Škornje ima. Oblečen je v zelene lise. Najbolj čudna je njegova glava. Nič ni na njej in se sveti. Tako se sveti kakor luč pri zdravniku. Ko moram k zdravniku in me potem zmeraj nekaj boli. Zdravnika me je strah cerkve pa ne. In tisti človek ima namesto oči razlito lulanje. Tudi smrdijo mu te njegove oči. In smradu ne prenesem in slišim v glavi čudno jav¬kanje. Javkanje postaja vse močnejše in tuli in se trese kot vlak in tudi jaz se tresem in rjovim. Kaj se je zgodilo vpraša gospa vzgojiteljica. Stopi okrog vozička in me pogleda. Vzame robec da bi mi obrisala nos ampak lisasta smrdeča roka jo odrine da slišim kako se trga blago na bluzi in robec odleti iz njene roke. Tudi ta robec bo postal ptič. Leti kakor lišček. In tudi rdeč trebušček ima. Ker to je začarani ptič iz zgodbe ki nam jo je povedala gospa vzgojiteljica. Rešil ga bom in vzel v zavetišče. Tedaj gospa vzgojiteljica zakriči s preveč belim glasom. Da me zaboli in se mi v glavi razpoči strela utihni kreten slišim človeka. Vidim njegovo pest ki me trešči v usta. Ampak to me sploh ne boli. Temveč me reši strele v glavi in lahko utihnem. Čutim da mi iz ust teče kri. Lepo rdeča je. Zdrava kri mi je povedal zdravnik. Zakaj mi ustnice nabrekajo? Ne vem če je prav potem čutim da mi na hrbtu rastejo peruti in vem da je prav. Ker se mi usta spreminjajo v kljun. Lahek postanem in vem da postajam ptič. Hočem se na-smehniti gospe vzgojiteljici. S kljunom gre težko. Postajam ptič in lahek. Sreča je lahka. Sreča je najlažja stvar kar sem jih srečal. Zdaj šele bom dober dober reševalec ptic.

Princi svetlobe

»Šla bom v Rio de Janeiro.« »Kako patetično,« je rekel. »Melodramatično. Pocukrano. Ne bi šla raje v Žabjo vas?« Našobila je ustnice in jih obliznila z vrhom jezika. »Tvoj cinizem me ne prizadene več. Šla bom v Rio de Janeiro.« Odložil je časopis in jo pogledal. »A bi šla lahko prej še v trgovino? Zmanjkalo je piva. Lahko bi padel v depresijo.« »Nikamor več ne moreš pasti,« je rekla in ga opazovala z rahlo nagnjeno glavo. V njenih očeh je opazil naveli¬čanost in melanholijo. In še nekaj novega, česar ni po¬znal. Ne bi mogel reči, da je bilo čustvo, bil je spektralni razlom barv, ki je prihajal izza obzorja njunega razmerja. »Kako boš šla?« je zamrmral. »S podmornico,« je rekla. »Prek Londona in Recifa.« »Smešno za umret,« je revsknil. »Kako?« Nagnila se je v stolu nazaj in iztegnila vrat kot ptica, ki jo v gnezdu zdrami nenaden piš vetra. Prsi pod srajco so se napele, bradavički sta na blagu izrisali motna malinasta madeža. Moral je pogoltniti slino. »Prav,« je rekla. »Poslušaj.« Prekrižala je roke na prsih, kot bi hotela skriti izvirek svojih besed. Zaprla je oči, zazdela se mu je podobna hiši z zapahnjenimi polknicami, ki so jo stanovalci zapustili in se v njej kopičila le še prah in čas. »Kdo?« je hlastnil. »Michael,« je ponovila in drobne žile na njenih zaprtih vekah so komaj opazno vzvalovile. »Aja,« je pokimal. »Zašepetal mi bo, da me je iskal in razmišljal o meni in da me ne more pozabiti, odkar sva se srečala v Helsinkih.« »Nisi mi povedala, da sta se srečala v Helsinkih.« »Ja, sem. Srečala sva se na mednarodnem posve-tovanju o vplivu Irenejeve kritike gnostičnega apofa- tizma na razvoj zahodne kriptokatafatične misli.« »Bog nebeški,« je rekel. »Kako lahko prevajaš te katastrofične zagrobne fafarije?« Skomignila je z rameni, se za spoznanje nasmehnila. »Mesto je bilo od mraza prozorno in jasno kot duša severnega jelena. Mislim takrat, ko sva se srečala.« Molčal je, jo gledal, čakal. Razmišljal je, da so njegovi spomini na Helsinke drugačni: v njih stoji mesto preširokih trgov, mesto, kjer je preveč prostora, da bi se človek počutil varnega, mesto, kjer prevladuje nebo. »Dobro,« je dejal. »Nadaljuj.« »Zašepetal mi bo, da ga vsakič, ko stopi iz letala, zgrabi koprnenje, da doslej ni vedel, po Čem hlepi, zdaj pa ve, da hrepeni po meni. Zasmejala se bom, njegova laž bo prozorna kot Helsinki ob najinem srečanju, prijala bo pa kljub temu. In tudi njegovi prsti, ki me bodo pobožali po podlahti, bodo prijetno topli. Topli in zaupanja vredni.« »Topli in zaupanja vredni! Tople in zaupanja vredne so vroče hrenovke v štručkah,« je zasikal. »Topla in zaupanja vredna je ljubezen,« se je nasmehnila, »čeprav ljubosumje bolj žge.« »Pronicljivo,« je menil. »Torej odhajaš v Rio zaradi S5 Michaela? Kam ga boš zvlekla? V najbližji bordel? Oprosti, hotel sem reči: v najbližji hotel?« »A ni žalostno?« »Žalostno? Kaj?« »Tako dolgo sva skupaj in nimaš pojma o meni. O moji duši.« »Ha,« je zacmokal. »Prizor, vreden tretjerazredne nanizanke.« »Ja, dragi. Moral se boš sprijazniti, da nastopaš v tretjerazredni nanizanki. Edini zaplet v njej je, da ne veš, koliko nadaljevanj bo imela.« »Opla,« se je zarežal, »filozofiramo. To pride od tega, če človek predolgo prevaja besede, ki prihajajo iz tujih ust.« Razklenila je roke, dlani oprla ob mizo in vstala. Počasi je zmajala z glavo, da so ji dolgi lasje, padajoči čez ramena, zanihali in padli na lica. Z rokami je šla skoznje, kot bi grabila sveže košeno travo. Zakaj, je pomislil, me njeni lasje vedno spomnijo na galopirajoče konje? Zaradi neukročenosti? Kakšen oksimoron, mu je šlo skozi zavest, divji lasje. »Poslušaj, brihtna buča, besede iz tujih ust,« je mirno rekla. Gledala je skozi okno, v noč in v spreminjavo, sinjehladno svetlobo neonskih napisov. »Ne, ne bom odšla zaradi Michaela.« »Ampak?« Njegov glas se je vzpel, skoraj do falzeta. »Ampak?« »Ampak zato, da bom svobodna. Da bom, ko bo letalo pristalo v Recifu, začutila vlago, ki veje z Amazonije. Da se mi bo od skrivnostnega šepeta džungle orosila koža. Vsaka potna kapljica bo vredna več od najinega bednega poslavljanja, ki traja tristo let.« »Ne pozabi, da sva se še pred kratkim valjala v razvratnih omamah, med satenastimi baldahini divjaške sopripadnosti,« je rekel, dvignil roko in iztegnil kazalec. »Tudi to je neke sorte džungla.« »Sopripadnosti! Da mi ne bo slabo! Sopripadnosti! Kateri moj delček ti je pripadal? Nož za maslo? Teniški lopar? Vibrator?« »Nisem vedel, da imaš vibrator.« »Samo šala, ljubček, samo šala.« Pomolčal je in se zazrl v okno. Jezilo ga je, da ne vidi tistega, kar vidi ona, da nima pregleda nad ulico, po kateri so, kljub pozni uri, vozili avtomobili in po kateri so, o tem je bil prepričan, hodili ljudje. Sladke neznanke, recimo. Čez hip ga je začela jeziti tišina v sobi. Tišina, ki ji je dajala nerazložljivo, metafizično moč. »Brigitta, kaj se bo zgodilo?« je vprašal in se odhrkal. »Kdaj?« je odsotno rekla, ne da bi se premaknila. »Potem, ko ti bo nehal šepetati na uho. V letalu.« Skomignila je z rameni, odsotna. »Po pristanku v Recifu.« Oživela je, začela nihati v bokih, sledeč ritmu, ki ga je slišala v sebi. Rumba, je pomislil, njen stas ga je spominjal na postrv, ki šviga med kamenjem. Gibi ozkih ledij in polne, prav nič mlahave, športne zadnjice, so bili vedno intenzivnejši, zelo čutni, zelo erotični, še posebej zato, ker jim glava ni sledila, njena glava je mirovala, kot bi ne sodila k telesu, kot bi slučajno priplavala mimo in se slučajno nataknila na njen vrat. V zviranju žverce pred sabo je zaslutil brazilski patos in ponos, potratnost trenutnega, slo po hipni večnosti, ki je le drugo ime za samoizbris v omami glasbe. In nič ni slišal, prekleto! In uhajala mu je v bistrino daljave in ni ji mogel slediti! »Po pristanku v Recifu,« je nenadoma spregovorila, ne da bi nehala plesati, prižemajoč se ob svojo svobodo, »po pristanku v Recifu bom obsedela na sedežu in se začela pripravljati na Rio.« Njen glas je bil golten in zasopel, jezik ognja. »V mislih bom preletela velikanski kip Kristusa, zeleni zobje sladkornih gor me bodo spominjali na neko prvotnejše božanstvo, imenovala ga bom Veliki trs, opazovala bom vrvež velemestnih avenij, stekajočih se v brezkončni pesek Copacabane in Ipaneme.« »Kaj pa Michael?« jo je prekinil. Obstala je. Glasba v njeni krvi se je iztekla. Z dlanmi, dvignjenimi nad glavo, se je naslonila na orošeno okensko šipo, kot bi v dotiku s steklom iskala zgubljeno prosojnost zaliva ob južnem povratniku. »Kaj sprašuješ?« je jezno, skorajda osorno rekla. »Michaela ne bo več. Zapustila bova letalo, šla po prtljago in se poslovila. Moral bo koprneti naprej, na novih potovanjih.«  »Hm,« je rekel, »naj ti verjamem?« »Bedak si,« je zašepetala. »Svobode ni mogoče deliti ne s tabo ne z Michaelom. Svoboda je izgubljenost v neznanem, svoboda je monolit. Svoboda je iz enega kosa, kot svet pred nastankom.« »Pomiri se,« je dejal. »Kaj boš storila z monolitom?« Obrnila se je in ga dolgo motrila. Za njenim hrbtom so se prižigali in ugašali svetlobni napisi in ustvarjali vzdušje brezčasja. Neskončne ponovitve, nebesa na zemlji, je pomislil. »Šla bom v hotel,« je tiho spregovorila in besede je vezala v svečan recitativ, kot bi nastopala na šolski proslavi. »Šla bom v hotel, se skopala, preoblekla in odhitela ven, na Avenido Rio Branco. Prehodila jo bom od začetka do konca. Gledala bom stojnice s sadjem, poslušala šumenje portugalskih besed, vdihavala vo¬njave indijanskih in afriških legend, zarisanih v korakih mesticev, tipala bom žvenket neznanih amuletov, ki pobliskavajo na koži črnih zvodnikov. To bom storila. Je mogoče storiti kaj več?« »Ne vem,« je zamrmral. »V Riu je veliko revščine.« »Ljudje v kartonskih škatlah, ki poležavajo na pločnikih, so princi svetlobe. Kaj pa sva midva?« »Midva sva,« je začel. »Midva sva. Pač sva. Je mogoče biti kaj več?« »Ja,« je rekla. »Mogoče je oditi v Rio de Janeiro in si priskrbeti kartonsko škatlo.« »Kar,« je odvrnil. »Ampak pazi se. Onstran avenij se pričenjajo četrti žalosti in hudobije. Pazi se. Tam je konec svobode. Rio ni monolit.« »Vem,« je rekla. »Bom, pazila se bom.« Andrej Hladky je vstal in se nervozno zazrl v zaslon računalnika. »Patetično,« je zamrmral. »Melodramatično. Pripoved o svobodi, katastrofa. Kaj, zaboga, vem o princih svetlobe?« Stopil je k oknu, se zazrl v utrujeno temo, v izrabljeno utripanje svetlobnih napisov. Za njim je, brez vzroka, zaškripal pod. Bil je tako živčen, da je poskočil, se sunkoma ozrl. Nikogar. Šla je. »Samota je monolit,« je rekel. »To, da govorim sam sebi in pišem sam sebi.« Slišal je, kako je skozi režo nabiralnika na vhodnih vratih padel časopis. »Jutro je že,« je pomislil, »princi svetlobe so priklicali nad svet novo upanje. Je mogoče storiti kaj več, kot vključiti opekač in si pripraviti sla¬sten kruhek s prekmurskim maslom in brazilsko marmelado?« Stopil je prek sobe, odprl vrata na hodnik, odšel do vhoda, pobral časopis in ga razprl. V levem spodnjem kotu, v drobno obrobljenem, potemnjenem okvirčku je prebral: Rio de Janeiro, 21. - Predsinočnjitn je bilo med spopadom dveh pouličnih kriminalnih skupin ubitih sedem ljudi, medtem ko so bili trije hudo ranjeni. Med mrtvimi so bili Štirje nedolžni sprehajalci, ki so se slučajno znašli na mestu obračuna. Kot poroča agen¬cija Reuter (novico pa so potrdili tudi na slovenskem veleposlaništvu v Sao Paulu), je bila med tragičnimi žrtvami tudi slovenska turistka Brigitta Hladky, 32. Preiskovalci sumijo, da je šlo za obračun med pre¬prodajalci droge, ki postaja v Braziliji vse hujši družbeni problem.

Demon glasbe

Corellija in Beethovna odigramo brez zadreg, tekoče. Nekaj težav imamo s Stravinskim, njegova glasba je razpokana, tako kot naše stoletje. Pravzaprav je za-pletena zato, ker skuša z miselno ostrino zlomiti zmagoviti pohod nereda. Nereda, ki osvaja našo zavest. Palec za palcem, ped za pedjo, komolec za komolcem, korak za korakom. Ampak zvozimo. S svojim igranjem nisem zadovoljen, dvojne pasaže izpeljem z netočnim intoniranjem nekaterih detajlov. Popušča mi zbranost, hvala bogu, da je dal maestro znak za odmor. Violino odložim v kovček, ki leži na tleh ob stolu, lok previdno postavim ob strune, da se jih rahlo dotika. Vedno storim tako, kot bi šlo za tihi, obredni dogovor med glasbilom in menoj, violina v kovčku se mi zdi čudno zapuščena in obupana. Zdi se mi, da lok na določen način nadomešča moje prste in se neopazno, platonično ljubi z violino. Izpod obrvi se ozrem na¬okrog; kolegice in kolegi orkestraši pospravljajo svoje inštrumente, se zbirajo in v gručicah odhajajo z odra. Nekateri bodo na ulici pred dvorano pokadili cigareto, drugi bodo pojedli sendvič, tretji potelefonirali domov in spraševali, če je vse v redu, ker se bo vaja zavlekla. Nihče me ne gleda, nihče se mi ne posmehuje. V redu. Moja ljubeznivost do glasbila je namreč zadnje čase pretirana, celo prisiljena. Počutim se onemoglega, telo me izdaja, kot pravijo stari ljudje. Saj ne da bi šlo za kaj tragičnega, hud išijas ali protin ali kaj podobnega. Ni še prišlo do klecanja kolen na strmih stopniščih, o tem, da me v prevročih dvoranah stiska pri srcu, ne bi mogel govoriti. Ne, še vedno sem gibčen, prsti delujejo, kot se šika, pa vendar... Pa vendar vem, z nezmotljivostjo kronometra, z nezmotljivostjo metronoma, ki mi jo je dolgoletno vežbanje in piljenje tehnike in partitur vgradilo v možgane, da gre moja glasbena pot h koncu. Opozorila, svarilni signali, so tu. Na primer slabo intoniranje pri Stravinskem. Na zunaj je še vse v redu, napake niso očitne, niso opazne, sicer bi mi jih mojstrski dirigenti, med katere sodi tudi naš umetniški direktor, takoj oponesli. Spodrsljajčki so slišni navznoter, v moji ne¬strpnosti do resnice. Glasba je resnica časa in čas me melje, preklemano! Ker je tako, ker se počutim onemoglega, skušam biti z violino še posebej nežen. Globoko v notranjosti, nekje med žolčem in dvanajsternikom, jo namreč sovražim. Med nama se plete nekaj takega, kot se plete med ljubimcema, ki sta predolgo skupaj in sta svoje razmerje obrabila, tako da razpada v krpe in krpice. Krpe obledelih rjuh, krpice zdrgnjenih večernih oblek. Ko jo gledam, to čudežno pojočo skrinjico, ki sicer ni Stradivarijeva, je pa Ceruttijeva, umetnina cremonske šole, na katero je morda igral Paganini, ko jo občudujem in čutim, da mi ni več po¬slušna, da me zapušča, bi jo najraje... Najraje bi jo raztreščil, da bi za zmeraj umolknil njen čudež. Nekoč me je popeljala na odre svetovnih prestolnic, zdaj me s srdito naveličanostjo opazuje, trudnega in ranjenega, na odru domačega, resda lepega, a kljub vsemu provincialnega mesta. Pandorina skrinjica! Ampak potem se premislim in me zapeče vest, spokorim se tako, da jo pestujem in gladim kot bi bila razvajena mačica. Še globlje v sebi, med vranico in modi, vem, da je violina le služabnica neke mnogo močnejše človekove sle, sle po nesmrtnosti, da je služabnica glasbe. Glasbe, ki je ne morem prijeti in ji zaviti vratu kot božičnemu puranu, saj je povsod in nikjer. Ni je v no¬tah, ni je v tresljajih zraka, ni je v brazdah plošč, ni je v odmevajočih prezbiterijih cerkva. Če bi bila nekaj konkretnega, nekaj otipljivega, živega, potem... Potem, potem, kaj bi storil potem? Ničesar. Oder je prazen, luči pogašene. Z desnico nagnem notno stojalo, ki mi je napoti, in se podam k izhodu. Parket zaškriplje, oblazinjena vrata, ko jih odsunem, rahlo čmoknejo. V obraz mi puhne hlad preddverja, v katerem zaznam vonj po praznem besedičenju, postanih šalah, erotičnih zbodljajih. Pred leti, ko sem bil obču¬dovan, sem se pridružil besedičenju, šalil in zbadal sem svoje kolege in predvsem kolegice. Zdaj se mi zdita njihova veselost in pretirana kričavost puhli in obsceni, odbijajoči. Naj se skozi velika steklena vrata, ki se avtomatično odpirajo in zapirajo, podam na ulico? Zunaj mezi droben oktobrski dež, trg pred dvorano se je spremenil v ogromno sivo brezbarvno grobnico, kostanji, ki zamejujejo pogled, izgubljajo liste, nekatere veje štrlijo v zrak, kot bi odmrle in se posušile. Žalost. Ves svet se je postaral.  Oh tem spoznanju mi ne odleže, obrnem se in se začnem zlagoma, zelo počasi, vračati v dvorano. V njej vlada drugačen vonj kot v preddverju, vonj po sivki, kolofoniji in žimi, zelo stabilen, nepreklicen, konservativen vonj. Glasbo, pomislim, glasbo, motor minevanja, generator spremenljivosti, je treba obdati s pa- tosom večnosti. Nagon deluje. Muzikantje, ukročeni cigani. Usedem se in pogledam violino. Lahkoživka, kako bi s peto, mogoče celo s krokodiljo solzo, strl tvojo lepoto. Iz kovčka vzamem partituro, ki jo bomo vadili in pred katero čutim nekakšno strahospoštovanje. Zračni capriccio, piše na naslovnici, z lepopisnimi, zaobljenimi črkami, kot bi jih s tušem izrisal kak Japonec. Composed by Janez Letonja. Ha, si rečem, zrak, let, Letonja. Polistam po notnem zapisu, preletim črtovja, izvežbane oči se ustavijo na tehnično izjemno zahtevnem mestu, ki mi bo najbrž delalo težave. V vrtinčastem pianissimu, zelo prosojnem, v resnici zračnem, takšnem, kot prišepetava naslov, je treba odigrati dolgi, skrajno frfotavi spiccato. Nehote se namrščim, položim partituro na stojalo in primem vio¬lino, da bi se uvežbal. V tem trenutku opazim maestra, ki prihaja izza odra, in kolege, ki stopajo skozi dvorano, da bi zasedli svoja mesta, zato se premislim, naslonim dno violine na levo koleno in čakam, da se bo orkester pričel uglaševati. Med uglaševanjem se skušam zbrati in umiriti; še hip in dirigent dvigne glavo, napne vrat kot splašen jelen, ki ovohava nevarnost, in s paličico potrka po stojalu. Tišina oleseni. Pričnemo. Ustroj skladbe me posrka z nevsakdanjo močjo. Letonji je uspelo spojiti hudomušnost zemeljskega in  resnobnost nadzemeljskega, blatno, gnojno zvočno mesenost in sinjo, astralno hlapljivost tišine. Glasba, sveta nedolžnost vsemirja! Kako naj te ne sovražim, ujet v hrapave kožne zgubanine in v trepetave ponikve spomina? Navdajaš me z vzhičenjem in gnusobjem, božanska! Ce bi se le ne bližal... Če bi se le ne bližal zagamani spiccato! Še osem taktov, motiv, ki se bliskoma vzpne in sesuje, v vratu začutim bitje srca, dvignem pogled, da bi ne zamudil vstopa, tedaj... Tedaj pa ga zagledam! Čudovitih barv. Na krilih, ki so izrazito členjena, preliv, podoben razprtemu pavjemu repu. Veličastje lepote v tem krhkem metulju. Čudežni posmeh narave. Ampak najbolj me preseneti dejstvo, da povsem natančno, kot bi bil kameleon, pajek ali sokol, povsem natančno vidim, povsem natančno spremljam metuljev nastanek iz Letonjeve partiture! Rojeva se iz nabreklega lista zvočnega zapisa, ki na sredini, v spiccatu, poči kakor prezrela buba in se prične leviti! Trepne s krili, jih prvič preizkusi v spopadu z zrakom, se s trupom izvije iz papirnate ječe, podrgne nožico ob nožico, prhne v zrak, opotekavo zakroži nad maestrovo paličico in pristane v njegovih gostih laseh! Planem pokonci... Planem pokonci, kot bi mi drugi violinist, ki sedi za menoj, osmodil zadnjico z žerjavico, notno stojalo v velikem loku odleti v levo in treskne pred presenečene čeliste, z enim samim skokom se znajdem pred maestrom, sem vam rekel, da ne vem, kaj je išijas, z desnico, v kateri držim lok, ga zgrabim za ramo in potegnem k sebi.  »Sklonite se,« vzkliknem, »v laseh ga imate.« V mojstrovih očeh vidim lesk paničnega strahu, verjetno sem ga presenetil sredi zamaknjenosti, sredi istovetenja z glasbo, vidim, da nagonsko zamahne z roko, v kateri drži paličico, me močno useka po podlahti, tako močno, da se iz rokava mojega suknjiča pokadi, odpre usta kakor vernik v nemi obtožbi nepri¬zanesljivega malika. A ne odjenjam, zdaj ga zgrabim z S levico, v kateri držim violino, dva na en mah stiskam za vrat, se nasmehnem v duši, močno ga zgrabim, da se uvije. »V laseh ga imate, demona glasbe!« hropnem. Še preden me s komolcem odsune in se opotečem, vidim, da metulja ni več v njegovi grivi. Zamajem se in obstanem, dvignem glavo in jo pričnem begavo sukati sem in tja, iščoč metulja med stropnimi oblogami, pi- ščalmi orgel, reflektorji in zvočniki, zastonj! Sleherno razodetje je kratkoživo, pomislim, vijoličen od otožja. Ko stopam skozi avtomatsko razpirajoča se vrata, se mi zdi, da me kolegi pozdravljajo dobrohotno, kot bi jih spravil v zadrego, ker niso videli tistega, kar sem videl jaz, živega bistva kompozicije. Raztreseno kimam in razmišljam o Janezu Letonji, nič več otožen, skorajda prešeren. Pet ali šest korakov od vrat, ob kovinsko-azurni limuzini, stoji maestro in se pogovarja s flavtistko, mlado koncertno mojstrico, lepo blondinko v dragocenem modernem kostimu. Šušlja se, da je dirigentova priležnica, a ko ujamem njen pogled, diši po sramnih ustnicah, opazuje me pohotno, podobna bo- gomoljki, tudi nanjo sem napravil vtis, očitno. Kar nekam ganjen sem, roko na srce. Vrnem ji zapeljiv pogled, v tistem hipu se šef dirigent obrne in mi položi roko na ramo. »Je z vami vse v redu?« Gledam ga, vem, kaj ima v mislih. »Ja,« kimnem, »rad bi se vam opravičil, ker sem prekinil vajo. Lepota metulja, ki se je rodil iz duha par¬titure, me ni premotila. Bil je demon glasbe, zajamčeno. Nisem hotel, da vam gnezdi v laseh.« Opazuje me s čudno norostjo v očeh. »Metulj, demon glasbe? Pa vi to iskreno verjamete?« »Kako ganljivo,« se je vmešala blondinka. »Jaz verjamem. Prepričana sem, da je nekaterim ljudem darovana posebna občutljivost za mistične izkušnje. Ti, cheri, meniš drugače?« Mojster ne odgovori, ne zmeni se, vame strmi. »Ne morem vam razložiti, zdajle, na cesti,« mu rečem. »Morali si boste vzeti čas.« »Prav,« me prekine. »Prav. Morda jutri, po vaji?« Strinjam se, ga pozdravim, potlej pozorno pozdravim še lepotico, ki verjame v mistična doživetja, odidem. Še vedno prši, nebo je sivo in nizko, zdi se, da počiva na slemenih baročnih hiš. Znova me napade ma¬lodušje, poklapan razmišljam o stanovanju, ki ga imam rad, ker je urejeno in opremljeno po mojem okusu, a v katerem me že dolgo nihče ne čaka. Razen če... Razen če ni med brezštevilnimi notnimi zapisi v mojih knjižnih omarah skrit demon glasbe, ki pravkar leže jajčeca, iz katerih se bodo spomladi razvile gosenice, zarodki malih demonckov. Nasmejem se svoji misli. Vem, kaj moram storiti, natančno vem. Janez Letonja stanuje na drugem koncu mesta, onstran reke, v vili, sezidani med obema vojnama, v lepi zgradbi, ki je oblikovana v duhu zgodnjega modernizma, a s posluhom za preteklost, za razkošje in preobilje secesije. Vsaj na zunaj je takšna, kajti v njej še nisem bil nikoli, čeprav sva z Letonjo stara znanca, nekaj časa sva skupaj študirala v Parizu in na Dunaju. Na Dunaju sva celo bivala v istem penzionu, ki je stal v bližini Webrove hiše, hiše, kjer je pred dvema stoletjema živel Mozart in se zaljubil v Konstanco. Sprehod do skladateljeve vile mi je dobro del, medtem je dež prenehal sitnariti, nebo se je tu in tam razklalo, med oblaki so se pokazale zaplate modrine, obrobljene z oranžnimi robovi poznopopoldanskega sonca. Stojim pred hišo, obraščeno z divjo trto, skrito med okrasnim drevjem skrbno negovanega vrta. Stojim, le za hipec oklevam, potem pa pozvonim. Skrivnosti bom prišel do dna, pa najsi se pripeti karkoli! Dolgo dolgo se nič ne zgane, nobena zavesa se ne premakne, nobena luč se ne prižge, nobeno okno se ne pripre, noben tečaj na vratih ne zaškripa. Že hočem obhoditi vrtno ograjo in poiskati mesto, kjer bi jo najlaže preplezal, ko se odprejo stranska vrata, ki vodijo, tako pomislim, ali v klet ali v kak rastlinjak. Tu je, Janez Letonja, naše najbolj nadarjeno pero, najbolj nadarjeno uho, kot pišejo kritiki po časopisih. Nekam zmedeno stoji, kot bi me ne prepoznal, s črno obrobljenimi očmi, z utrujenimi, mlahavimi lici. Ustvarja, pomislim, morda ga bom zmotil sredi snovanja genialne simfonije. V srcu mi zaigra čudno zadoščenje, »Hej, Janez,« vzkliknem, »mamica je prišla, mlekca je prinesla, je ne boš povabil v hišo?«  Še kar strmi, potem si z roko pomane čelo, usta se mu raztegnejo v kisel, prisiljen nasmeh. »A, ti si, vstopi,« reče. Stranska vrata s sumljivo naglico zapre, kot bi skušal pred menoj nekaj skriti, se napoti h glavnemu vhodu v hišo in ga širom odpre. Tlakovana vrtna steza me privede do njega, rokujeva se, potem vstopim v nepričakovano prostorno preddverje. Jasno, še pred petdesetimi leti so imeli ljudje občutek za zlati rez in niso životarili v kurnikih. V vili je temačno, kajti luči še niso prižgane, nekje z leve, najbrž iz skladateljeve delovne sobe ali sprejemnice, slišim glasbo. Zvoki celotnega klavirja, strun, ohišja, tipk, ustvarjajo vzdušje galaktičnega, za človekove čute brezmejnega prostora. Crumb, uganem, torej Letonja ni mogel skladati. Ali pač - če ga druga glasba ne moti in dela v neke vrste transu? »Crumb,« reče, kot bi uganil mojo misel, »Celestial Mechanics.« Prikimam. »Upam, da te ne motim sredi dela?« »Ne, ne,« zamenca in se ozre k vhodnim vratom, kot bi koga pričakoval. »Bil sem v rastlinjaku.« Molčim. »Zalival sem rože.« Molčim. »Bi popila kozarček vina? Ali morda čaj?« »Hvala,« odvrnem. »Prišel sem zaradi stvari, ki bi jo rad razrešil in je neodložljiva,« dodam in ga, povsem od blizu, pogledam v oči. Iz ust mu veje eksotičen vonj po lavandi. »Izvoli v sprejemnico,« reče in sunkovito odstopi. Ko sediva v udobnih poznobidermajerskih naslanjačih, gostitelj prižge sodobno, lepo oblikovano svetilko. Sprejemnica je nekakšen vodič po glasbi: na stenah visijo glasbila z vsega sveta, tehnični pripomočki, totemski in umetniški predmeti, ki dopolnjujejo ezo¬terično skrivnost muzike. V desnem kotu stoji velik koncertni klavir, ob njem sintetizator zvoka, povezan z računalnikom. »Sva sama?« vprašam, mimogrede. »Sva,« odvrne, z rahlo trepetavim glasom. »Razkrinkal sem te,« rečem brez oklevanja, s kazalcem, uperjenim v njegovo čelo. »A ja?« povesi kotičke ust. »Ja,« pribijem. »Na vaji.« »A ja?« ponovi kot pokvarjen gramofon. »Videl sem demona glasbe, ki si ga ujel v svojo partituro.« Zdaj molči, z nagnjeno glavo in Štrlečimi uhlji, kot bi bil pes slednik. »Metulja.« »Metulja?« dahne, zdi se mi, da ga beseda skeli, izreče jo s strašnim odporom. »Aha. Skril se je v spiccato. Saj veš, v pianissimo pred finalom capriccia.« Tiho grizlja spodnjo ustnico. »Pa ti verjameš, da je metulj lahko demon glasbe?« reče z igrano brezbrižnostjo, ki me ne preslepi. »Brez skrbi,« rečem. »Peklenska moč glasbe se ni mogla utelesiti v kačah, se ti ne zdi? Ali v šimpanzih.« Naenkrat skoči iz naslanjača, uren kakor poljska miš, in plane proti vratom. Ne, ne pride daleč. Kljub temu, da me je mladost že zdavnaj zapustila, ga potolčeni z enim samim, dobro odmerjenim udarcem v pleksus. Zasika kot preluknjana avtomobilska pnev¬matika in se sesede. Pogledam ga in ocenim, da se še nekaj časa ne bo mogel pobrati. Pomanem si roke in počasi, dostojanstveno odkorakam iz sprejemnice, odprem vhodna vrata in odidem do stranskih duri, ki vodijo v rastlinjak. Brez pomisleka vstopim, javsknem in zakričim... Javsknem in zakričim, kajti vame prhnejo metulji, na stotine, na tisoče metuljev, vseh barv, vseh velikosti, črtasti, pikasti, poslikani kot Picassovi krožnički in vaze! Znašel sem se v bestiariju, obkrožen z vsemi demoni glasbe, kar si jih je izmislil svet! Takoj jih razpoznam, Vivaldijevega, Haendlovega, Bartokovega, Mahlerjevega, Chopinovega, Satiejevega, Kogojevega in vse druge! Klecnem in pričnem udrihati okrog sebe, srce mi hoče uiti iz grla, iz ust se mi cedi slina, oči mi razpokajo, kot bi bile porcelanaste. Satan, pomislim, ujel me je. A tedaj začutim na koži čudno srbečico in pomislim, da je prišla odrešitev. Pomigam s krempeljci na koncu rok, bziknem, da bi videl, če strupne in predilne žleze delujejo. Kot kaže, je vse v redu, kajti demoni glasbe, prestrašeni, prhutajo proč in se skušajo skriti v zavetje rastlin. Kot v ukrivljenem zrcalu vidim ves prostor, tudi za svojim hrbtom. Seveda, pomislim, saj imam šest stranskih očes! Neslišno in okretno, kot vrhunsko izurjen rabelj, se odzibljem nazaj v hišo in se sklonim nad omamljeno telo svoje žrtve. Tako, si rečem, zdaj te bomo pa zapredli, bog glasbe. Ne boš več rojeval demonov glasbe, sploh ne boš več rojeval glasbe. Z glasbo je konec. V nekakšni motnjavi nagonov Čutim, da se moja misel giblje le v eni razsežnosti, da jo predem kakor pajčevino od ustnih kleščic k vratu Janeza Letonje.

Z briskom v krempljih

Vidiš ga, kako prihaja po dolgem hodniku, in veš, kaj ho sledilo. Želodec zadrgeta in se skrči, mehur se hoče izprazniti. Roke zatlačiš v žep, se obrneš in odideš proti stranišču. Mirno, si dopoveduješ, da ne bo opazil strahu. A telo te izda, koža te izda, smrdiš po strahu, izparevaš strah kot konj, ki ga vlečejo v klavnico. Na hrbtu čutiš njegov pogled in veš, da se ti bliža. Ko hočeš prijeti kljuko, te odsune in s telesom zastavi pot. »Hej, a te lulat?« Stisneš ustnice, da ti zobje ne bi šklepetali, pogledaš v njegove mrzle, porogljive oči, pokimaš. »Je huda nuja?« se zadovoljno slini. Pokimaš. »Te bom pospremil. Tvoja mamica mi je naročila, da moram paziti nate, in stranišča so nevarna. Saj veš, lahko ti spodrsne na ploščicah in si zlomiš vrat. Bi imel rad zlomljen vrat?« Odkimaš. Čutiš, kako te zgrabi za ovratnik in povle¬če za sabo. V stranišču ni nikogar, le hlad in tišina. Klici, smeh in vreščanje otrok na hodniku se oddaljujejo. Ta hip pogrešaš hrup, pogrešaš množico. Razmišljaš živalsko: z zobmi, z nohti, s stegni. Odkimaš. »No, vidiš,« reče, napne ustnice kot trobentač in pljune na tla, pred tvoje copate. »Vidiš, miško, kako splozka so tla?« Prikimaš. Čakaš, da bo čas prinesel spremembo, odrešitev, olajšanje. Morda bo kdo z ulice vrgel kamen v straniščno okno in povzročil preplah. Morda bo v Džeka treščila strela z jasnega, morda bo dobil astma-tični napad, morda ga bo vrglo po božje in se bo pričel sliniti in peniti, se zvrnil po tleh in si razgrizel jezik. Svoj zoprni prostaški svinjski jezik. Čakaš na čudež, čeprav veš, da ga ne bo, da čas nikoli ne prinese odrešitve. »Nisem Miško,« izhropeš. »Lan sem. Ime mi je Lan.« »Lan, zmeraj posran,« odvrne in se ti reži. Dlani se ti, proti tvoji volji, stisnejo v pesti. »Ha, miško, končno,« izcedi skoz porumenele zobe, nad katerimi poganjajo pravi pravcati moški brki. »Si se odločil?« S strašnim naporom razkleneš prste in, da bi ga pomiril, dvigneš roke pred obraz. Odkimaš, bled od izčrpanosti. »Okej,« sikne in se nagne k tebi. Začutiš smrad njegovih ust, zadah po česnu in še po nečem, česar v prvem trenutku ne razpoznaš. Zadah po pepelu, pomisliš, a ni to, ni to. Potem naenkrat razumeš: tako smrdi prežvečena hudobija, sovraštvo, ujeto v presnovo odraščajočega dečka. V oči ti stopijo solze. »Poslušaj, cmera lanena,« reče, »dolžan si mi tri prešerne. Obožujem pesnike, zato mi jih boš jutri prinesel. Pri šel boš sem, ob istem času, kapiraš? Vzel boš denar iz žepa in me prosil, naj ga vzamem, ker ukradeni denar boli in dela človeka umazanega. Jasno?« Trepetaš od strahu in gnusa. Prikimaš. Znova plju¬ne, slina ti oškropi copate in rob hlač, krene te v prsi, da odstopiš, z zaničljivo zmrdo na obrazu odsune vrata in odide. Skočiš v kabino, pokrov na školjki je k sreči dvignjen, iz spodnjih hlač izbezaš lulčka, ki se je skrčil in postal podoben zmrznjenemu črvu, mokriš. Iz telesa odteka strah, gnus pa ostaja in se ti dviga v grlo. Skloniš se in bruhneš. Pokukaš v garderobo, previdno vstopiš in odideš do svoje omarice. Nikogar ne vidiš, a v nosnice ujameš vonj po človeku. Ni nevaren, ni. Diši po višnjah, gabardenu in oblazinjenem pohištvu. Odkleneš omarico, natakneš čevlje in jakno, pospraviš copate. V spomin ti prhne slika stranišča, slabosti, Džekijevega pljunka. Ponižan objameš obraz z dlanmi in komolce nasloniš na kolena. Zajame te panika, zazdi se ti, da je dan minil in da bo kmalu jutri. Rad bi bil vesoljec, rad bi potoval s svetlobno hitrostjo, na ta način bi ustavil čas in jutrišnjega dne ne bi bilo. Zavzdihneš. »Nesrečno zaljubljen?« Po glasu spoznaš prijatelja, seveda, njemu pripada vonj po urejenem meščanskem domu, trzneš z glavo, vstaneš, zgrabiš torbo, se nasmehneš. Odkimaš. »Nehaj, Maj. Če bi le bil.« »Od kod torej težka glava in prsi, polne zdihljajev?« S konico čevlja pobrišeš nevidni madež na tleh. Razmišljaš o Majevi vedrosti, nezateženosti, pojavnosti. Odkimaš. »Ne morem ti povedat.« »Lahko,« reče, »a nisem tvoj prijatelj?« »Si.« Zasučeš se in odkorakaš proti izhodu, v preddverje šole. Presenečen si nad jakostjo prijateljevih korakov, ki ti sledijo. Slišiš jih s pasjo jasnostjo, zdi se ti, da dotiki gumijastih podplatov ob tla v tvoji glavi prižigajo majcene plamenčke. To pride od strahu, pomisliš, spreminjam se v žival. Med hojo proti velikim vhodnim vratom prisluškuješ prostoru, zbegan ododdaljenosti drugih glasov in zvokov. Varno, varno. Kljuka na vratih zacvili kot tovornjak ob naglem zaviranju, stopiš ven, v svetlobo, križišče glasov in vonjev ulice. Še včeraj bi se vzradostil, danes pa... Danes so tvoji čuti napeti kot gnojna bula, ne moreš uživati v bistrini vetra, ki ti hladi kožo. »Maj,« rečeš, »se ti mudi domov?« Prijatelj odkima, čaka, kaj bo sledilo. »Bi šel z mano do proge?« »Z veseljem,« reče, potem pa dvigne kazalec in se nasmehne. »Pod pogojem, da ne načrtuješ napada na bančni vagon.« Nič veselega se ne zgane v tebi, sklonjene glave se napotiš po ozki makadamski uličici, ki vodi prek travnika in se rahlo vzpenja k železniškim tirom. Presenečen si, ker slišiš, kako s svojimi stopali lomiš in druzgaš travne bilke. Ko v bližini cvrkutne splašena kobilica, se ti zazdi, da je kriknil otrok. Postal bom maček, ti gre skozi možgane, samodejno dvigneš roke, boječ se, da boš opazil, kako ti dlani kosmatijo in se ti prsti krivijo. Vse je v redu, členki so členki, nohti so nohti. Streseš z glavo, da bi pregnal blodne misli. Onstran proge so v ravni vrsti zasajeni divji kostanji, ki spomladi prelepo cvetijo, prvi rdeče, drugi belo in tako naprej v neskončnost. V neskončnost, kajti še nikdar ti ni uspelo, da bi jih preštel, čeprav si večkrat poskusil. Misli so ti odtavale drugam ali pa te je zmotil kak drobcen pripetljaj, bežen sprehajalec, mlad študentski parček, ki se je kljunčkal, naslonjen ob hrapavo lubje, pes, ki je revsknil za plotom, osupla muha, ki se je zapletla v pajčevino in se brenčaje zamotavala v smrt. Že dolgo jih ne šteješ več, sem hodiš sam ali z Majem in zmeraj odložiš torbo ob četrtem kostanju, saj ima veje, primerne za plezanje. Ko zlezeš v krošnjo, se počutiš lahkega in vrtoglavega, kot bi se te zemeljske reči ne tikale več. V krošnji drevesa je lažje hrepeneti, hrepenenje je nebesno čustvo. In tu so še vlaki, s katerimi potniki za zavešenimi, priprtimi ali spuščenimi okni bežijo pred utrujenostjo navad in utrujajočo vsakdanjostjo. Noben kraj ni primernejši za odra¬ščanje. »Koliko je ura?« vprašaš Maja in opazuješ ples svetlob in senc na drhtečem listju. »Pol enih bo,« odvrne. Čez dvajset minut bo pridrvel ekspres iz Rima, pomi¬sliš. Pravijo, da je Rim večno mesto, zaželiš si, da bi te neznana sila dvignila v zrak in odložila na eni izmed nje¬govih ulic ali trgov. V večnosti te Džek ne bi mogel najti. In tudi če bi te našel: v večnosti ti ne bi mogel do živega. »Misliš, da Bog obstaja?« vpraša Maj. Zdrzneš se. Skomigneš. Odkimaš. »Ne,« odvrneš. »Mislim, da obstaja večnost.« »Pazi, pazi,« se zasmeje prijatelj, »fotosinteza spre¬minja ljudi v pesnike.«  V glavi ti šumi, zvočni vrtinec te spominja na ploskanje v prenapolnjeni koncertni dvorani. Kaj je to? Kaj je to? Listje, uganeš, skoraj prestrašiš se, ko do¬jameš, da razločiš zvočni odtenek slehernega lista, da slišiš uglašenost tisočih in tisočih zelenih madežev, ki dihajo in se hranijo s sončavo. »Maj,« hlastneš, »se ti zdim podoben mačku?« »Ne mijavkaj,« se zareži, »podoben se mi zdiš kupu nesreče. Lanenemu kupu nesreče.« Ozreš se vanj in mu dolgo dolgo strmiš v oči, prijazne, a kljub temu neznansko tuje skodelice svetlobe. Člove¬ške oči, pomisliš. V tem hipu te prešine groza, da bo pridrvel vlak iz Rima in da ti bodo, ker imaš priostren sluh, popokali bobniči ali pa boš preprosto umrl od hrupa. »Pojdiva!« zakličeš, »pohiti!« Ko se posloviš od Maja, imaš do doma nekaj sto metrov. Prečkaš lesen most, ki te vodi prek potoka, kjer si, ko si bil majhen, preživljal ure in ure. Takrat življenje ni bilo nevarno, ni bilo avtomobilov, ni bilo žveplenega dežja, pedofilov, okuženih injekcij, ni bilo sosedov, bolno zaljubljenih v svojo malomeščansko travico. Ali pa morda nisi vedel zanje? Takratni prijatelji, ki so te posvetili v rabutanje in streljanje s fračami, so v potoku namakali trnke in lovili ribji drobiž. Sedel si med njimi na bregu, dišečem po rmanu, kislicah, ivanjščicah, trpotcu, jetičniku in zlaticah, in opazoval ščebetajoče lastovice. Molče, s prazno glavo, z lahko dušo. Kje je bil Džek? Je že takrat strahoval mulce iz sosednjih ulic? Se je Džek zasejal in zrasel iz žveplenega dežja in kisle prsti, iz po¬svinjanega, zapackanega, pobesnelega sveta? Zaviješ okrog ogla, do doma imaš le še nekaj korakov. Hiša je stara, a lepa, predvsem pa varna, varna. Za trdnimi vrati čaka mehka mama. V njenih očeh je jok minulega in smeh sedanjega. In naklonjenost. Naklonjenost, ki presega globino avgustovskega zvezdnega neba. Zakaj imaš noge težke, od kod se je v sklepe naselila nerazumljiva, prav nič mačja okornost? Prišel boš, jo pogledal in ji vse skupaj razložil. Da ti je nesramen, primitiven ponavljač nagnal strah v kosti. Da si pokleknil pred njim. Pred grobostjo. Da še nisi in še dolgo ne boš moški, ampak otrok, ki prosi za pomoč. Nisi moški, ne boš moški. Po svoji krivdi: nisi lovil rib in nisi se mlatil z vrstniki, ampak opazoval vlake in štel cvetoče kostanje. In po mamini krivdi: naredila te je iz premehkega testa, te ujčkala in uspavala z ljubeznijo. Če bi bil mačkon, bi usločil hrbet, v kremplje bi ujel blisk in grom divjih prednikov, neranljivost nagona, ki v soočenju z nevarnostjo ne priznava močnejših, pregnal bi pse goniče. Pregnal bi Džeka zalezovalca. Dotakneš se vrtnih vrat. Čutiš, kako les še vedno diha pod obarvano površino, les, mačji zaščitnik. Za ograjo raseta veliki tisi, njun vonj te spominja na Kitajsko. Čeprav nikoli nisi bil tam. Ampak zdaj, ko se spreminjaš v mačka, veš, da v tisah ne gnezdijo cesarjevi slavčki, ampak vrabčki in kosi. Prvi dišijo po še mlečnih lešnikih, drugi po rožičih. Pred straniščnimi vrati si, čakaš, s hrbtom obrnjen v globino hodnika. Zreš skozi okno, oddaljeno kakih deset korakov. V resnici sploh ni okno, ampak steklena stena, podzidana do višine pasu. Levico skrivaš v žepu, pod prstnimi končiči čutiš oljnato gladkobo bankov¬cev. Brez strahu čakaš. Zdaj si maček. Ker slišiš tudi s hrbtom, veš, da je prišel po stopnišču in zavil na hodnik. Bliža se ti. Zasučeš se, se nasloniš na podboj in smehljaje strmiš v njegove zenice. Vidiš, kako se postopoma, milimeter za milimetrom ožajo, kajti svetloba je vse močnejša. »Lepo, da te vidim, Lan poklapan.« Molčiš. »Si prinesel?« Pokimaš. »Potem pa vstopi. Kaj čakaš? Da zrastejo obresti? Ajde, mali, lulat pa roke umit.« Hoče te potisniti v stranišče, a se ne daš. Odskočiš in zapihaš. V njegovih šarenicah opaziš sled presenečenja, zmede in negotovosti. »Ujemi me, butasto ščene!« zakričiš, izvlečeš denar iz žepa in se poženeš proti stekleni steni na koncu hodnika. Slišiš, kako renči od besa in divje sopiha za tabo. Širi smrad po pasji togoti in neumnosti, zato veš, da ti bo uspelo. Togota ga dela neumnega, neumnost ga dela togotnega. Nobene možnosti nima. Skozi šipo vidiš praznino svetlobe. To je večnost, o kateri si govoril Maju. Pred stekleno steno se sunkoma, po mačje gibčno ustaviš in dvigneš roko z bankovci v višino Džekovih oči. Za hip se zastrmi vanje. Dovolj, da zamudi čas, ko bi se še lahko ustavil. Na ustnicah brbončice pene. Pravi buldog, pomisliš. Njegove oči postajajo vse bolj okrogle in izbuljene, v njih se grožnja, jeza, lakomnost in vse druga čustva umikajo paniki. Ko pridrvi do tebe, te grabi za majico. Hoče se ustaviti. Njegova kolena udarijo ob podzidek. Zavrti se kot pajac, z glavo raztrešči šipo. Kosci stekla brizgnejo v svetlobo, podobni slapu dragocenih ogrlic. Čutiš, da letiš. Džek, čigar pogled je razpokan zaradi bližajoče se bolečine, te še vedno stiska za majico. Telesi v loku režeta praznino. Dovolj časa imaš, še dve nad¬stropji časa. Zakričiš od slasti. Premagal si to prekleto mrcino! S kremplji se mu zariješ v roko. V hipu spusti majico. Elegantno se obrneš na trebuh in iztegneš vse štiri šape. Ni te strah. Niti malo ne. Saj si maček!

Za kužno zaveso

Bil je dan prvi in smet se še ni zavedala. Ko je helikopter pristal na jasi, označeni s halogenskim križem, me je čakal že znani prizor. Zračni vrtinec je s tal dvignil suho, odpadlo javorjevo listje, raznihal gole krošnje dreves na obodu kroga in zasičal v rebrih hladilnega sistema, obdajajočega svinčene komore. Komore so nadomeščale solarne shrambe energije; te so postale pred leti, po padcu Kužne zavese, neupo¬rabna šara. Opazovalna postaja je stala na desni, prisojni strani jase: tudi ta izraz, ki smo ga mutantologi še vedno uporabljali, je postal jezikovna zatrdlina mi¬nulih časov. Zdaj ko sonca ni in ga ne bo več, smo se na rovaš prisojnosti šalili v trenutkih, ko smo hoteli kakšno kolegico ali kolega (ne brez sarkazma ali celo cinizma) označiti kot pristaša romantike in ju s tem obdolžiti nepotrebne razčustvovanosti. Ne, odkar sem bil zadnjič tu, se ni (vsaj na prvi pogled) nič spremenilo. Pred vrati postaje, ki naj bi jih odlikovalo neprodušno tesnjenje, a so že zdavnaj spominjala na razklompan vhod v primestno kolibo, sta stala Jens in Christina in se smehljala. Ob njiju sta le¬žali velikanski mornarski vreči, napolnjeni z osebnimi stvarmi; tri mesece samotarjenja (izvidmštva v paru) niso mačje solze, da o številu spodnjih hlač, ki jih moraš imeti s sabo, niti ne govorim. Oblečena sta bila v uni¬formi »poslednjih skavtov«; glede na to, da se je zuna¬nja temperatura ustalila na dveh stopinjah Celzija in da se je bilo treba zavarovati pred nepredvidenim se¬vanjem, so bili jopiči s kapucami, hlače in visoki škornji presenetljivo »človeški«. Tetril z dodatki antimagne- tičnih vlaken je bil pri nas razvit do popolnosti; ruski mutantologi, ki so bili še zmeraj oblečeni v zastarele pajace, so se premikali kot kiborgi. Helikopter se je tal dotaknil najprej z enim kovinskim naslonilom in, preden se je dokončno prizemljil, rahlo zanihal. Prijel sem potovalko in pozdravil pilota; Nataša ga je cmoknila na obe lici in mu, ko sva izstopila, pomahala. Nisem se oziral; kot vsakič mi je bilo pri duši tesno, zdelo se mi je, da se poslavljam od sveta in vstopam v sarkofag. V krsto, kjer bom, kot vampir, prostovoljno čemel tri mesece. V resnici ni bilo tako; življenje v opazovalni postaji se ni drastično razlikovalo od življenja doma. Zunanji svet (v mislih imam realnost, ne pa virtualnosti) ni bil več pahljača raznolikosti, barv, zvokov, čustev, ampak skupek sive neprijaznosti. Čeprav smo že dolgo vedeli, da je naš planet občutljiv ekosistem, ki ga ne smemo v nedogled izzivati, nas pretekle napake niso izučile. Kljub nezanemarljivemu znanju smo bili ob padcu Kužne zavese povsem nepripravljeni: nihče ni vedel, kaj se je zgodilo. In nihče se (kako značilno!) ni počutil krivega. Iz dogodka, ki mu še danes ne moremo izmeriti posledic (iz trenutka v trenutek pa raseta nje-  gova usodnost in tragičnost), so najvplivnejši posamezniki pričeli kovati politični dobiček in skušali z obtožbami oslabiti nasprotnike. Nekateri so trdili, da je bila kriva povečana masa stratosfere zavoljo atomskih poskusov, drugi so trdili, da je nesrečo povzročilo nenadno povečanje biomase, predvsem anaerobijev in planktona. Zlagoma je (vsaj v znanstvenih krogih) pre-vladalo mnenje, da je treba na sistem planetarnega ravnovesja gledati holistično, torej na podoben način kot na presajanje organov: modri planet je, poljudno in poenostavljeno rečeno, zavrnil človeka kot tujek in se odločil, da bo kozmično odisejado nadaljeval brez nas. »Jorge, Jorge,« se je zasmejala Christina in me objela, »si se spet zapletel s kakšno dolgodlako kuzlico v semi-narju?« Zmajala je z glavo in se našobila. »Na uro poglej, zguba. A veš, kaj pomeni petintrideset minut v javorjevi večnosti?« »Nataša je pravi naslov za zamudne obresti,« sem se namuznil. »Moral sem jo odvleči iz solarija. V njem, kajpak, ni bila solo.« Jens je s podplatom škornja cepetnil, kakor da se jezi. »Obljubila si mi, da me boš čakala,« je požugal Nataši. »Zakaj je ženska zvestoba zapletena kot roman in kratka kot vzklični stavek?« »Ker ima kratko pamet in dolge noge,« se je zasmejala Nataša in ga prijateljsko plosknila po licu. Obred zamenjave dežurnih mutantologov je utečena igra: z besednimi puhlicami skušamo preglasiti strah, nezadovoljstvo, spopad s praznino, ki nas pričakuje. Tiste, ki prihajajo, in tiste, ki odhajajo, vozla ista tes-noba: tesnoba prihodnosti. Ni ji mogoče uiti: ne domov.  ne v gozdovje. Grda je, boleča, smrtna. Preži, preži. Ne daje upanja. Vsak pogled pod mikroskop, vsak pogled na genske metamorfoze, ki so zapisane v listje, korenine, vejice, brste, kalčke, ličinke zajedalcev, celo v molekularni ustroj ruševja in prsti, nas (jutro za jutrom, večer za večerom) trezni. Vprašanje časovne puščice, »negativnega časa, ki se vrača«, ostaja morda veljavno za galaksije, ne pa za ljudi. Za ljudi časa praktično ni več: naš konec je samo še vprašanje časa, če se smem pošaliti. Kar se tiče Christine: s kuzlicami, ki naj bi me naskakovale v seminarju, mi je le nagajala. Natančno je vedela, da me ženske ne zanimajo in da živim z moškimi. Tako sem se odločil z glavo in ne s tičem: šlo je za načelno, bolje rečeno, za etično zarezo, za samo- skopljenje. V kužnem svetu se je bilo treba odreči potomcem; nobenega upanja ne bi imeli, ne glede na trditve nekaterih biologov, ki so menili, da reakcijskih norm otrok v drastično spremenjenih bivanjskih raz¬merah sploh ne poznamo in da so (ipso facto) mogoče pozitivne modifikacije. »So stvari pod kontrolo?« sem rutinsko vprašal Jensa, ki si je zadegal vrečo na ramo in se odpravil proti helikopterju. »V mejah normalnih odstopanj,« je skomignil, naredil še nekaj korakov in zastal. »Pravzaprav,« je dodal in umolknil. »Pravzaprav?« je Nataša dvignila obrvi. »Pravzaprav nič,« je zamolklo rekel. »Računalniška simulacija biostimulansov v prihodnjih dneh opozarja na nenavadno povečano agresivnost.«  »A ja?« sem rekel besno. »V mejah normalnih odstopanj?« »Ne paniciraj,« je rekla Christina. »Dobro veš, kako nepopolni so podatki, s katerimi krmimo računalnike.« »Saj, prekleto,« sem zasopel. »V vsaki celici je šest mili¬jard baznih parov genskega zapisa. Se sploh zavedaš, koliko podivjanih in patogenih celic nas obkroža?« Zamahnil sem z roko, kot bi skušal odpoditi nadležno muho, v mislih sem imel neobvladljivo globočino javorjev. Med njimi sem se počutil kot smeh na prepihu neba. »Težava je v tem,« je z utrujenim glasom nadaljevala Christina, »da računalniki ne vedo, od kod prihaja, hm, nenadejana vitalna aktivnost.« »Jezus, da me ne bo pobralo. Nenadejana vitalna aktivnost. Sliši se kot napoved skupinskega seksa.« »Končno,« je stoično dahnila Nataša. Bil je dan prvi in smet se je naučila jokati, sem pomislil zvečer, ko sem v kabinetu zlagal oblačila in perilo v omaro in se zazrl skozi ovalno okno. Bil je dan prvi med zadnjimi in smet je spoznala svojega Stvarnika. Zunaj je svet skrepenel na robu teme; okno je bilo oko velikanske mehanične žuželke, ki se je spustila v brezmejno lesovje, da bi se naučila žvečiti tišino. Dotipal sem se daljinca in pritisnil na gumb, ki je aktiviral žaluzije. Okno so prekrile kot zaslonka na fotoaparatu. Odleglo mi je, kajti zunanjost me ni spravljala ravno v homersko razpoloženje. Čeprav na javorjih ni bilo listja, se je iz skrivenčene, vozlaste rasti vej videlo, da drevesa iščejo nove poti preživetja. Skopi viri svetlobe niso vplivali le na padec temperature, ampak na fotosintezo: rastline so pričele varčevati z energijo in s prekomerno rastjo. Bilo pa je še nekaj, česar nismo natančno raziskali, le slutili smo. Zaradi spremenjenega celičnega ustroja smo sklepali, da se drevesa pripravljajo na nov način prehranjevanja, ki naj bi bil do okolja precej neprijazen in bi v temelju načel zaloge kisika. Ozrl sem se proti omari: vse je bilo na svojem mestu, ljubim red in simetrijo. S police sem vzel pižamo in jo zložil pod blazino sveže postlane postelje. Tu ni bilo več kaj početi. Preden sem stopil v delovni pro-stor, katerega del, zagrajen s knjižnimi policami, je bil hkrati dnevna soba, sem ugasnil luč. Nataše še ni bilo iz kabineta, zato sem stopil do superračunalnika, ki je sproti beležil in urejal podatke merilnih naprav, na-meščenih na opazovalni postaji, na jasi in v gozdu. Odtipkal sem vstopno kodo v program Spremembe in pregledal zaslon. Med stolpci tabel je utripala vrsta rdečih številk in zapis Nezanemarljiva odstopanja. Sedel sem za računalnik, se sklonil k mikrofonu in vprašal napravo za vzrok sprememb. Vir neznans parametri nepopolni, mi je odvrnil simulator govora. Sijajno! Kakšna sreča! Bil je dan drugi in smet je videla, da ni neba in da si je modrino prisanjala. Ko sem se napravil in stopil v veliko sobo, se je Nataša sklanjala nad mikroskop. Bila je resna in lepa v svoji resnosti. Živel sem z moškimi, a do Nataše sem čutil več kot naklonjenost. Ljubeznivo sopripadnost? Najbrž, občudoval sem šaljive domislice, s katerimi je prekrivala otožnost in rane preteklosti. Mi je nadomeščala mamo? Ne vem, kaj naj si mislim o potlačeni libidinoznosti in vzhičeni podzavesti, vem pa, da ji ne bi mogel ničesar zameriti in da sem ji bil vdan kakor otrok. »Heja,« sem pozdravil. »Vir neznan? Parametri nepopolni?« Dvignila je glavo, se presukala na vrtljivem stolu in se nasmehnila. »Jorge, postal si jasnoviden!« »Kavo, skavtinja?« Prikimala je, odšel sem k vratom, ki so vodila v majh¬no kuhinjo. Pravih obrokov hrane si v opazovalnici nismo pripravljali; živeli smo asketsko, s pomočjo kapsul in tablet. Kava, čaj, tu in tam požirek (žal umetnega) vina, to so bile drobcene radosti v monotonem življenju mutantoloških stražarjenj. Avtomat za espreso je pričel brbotati, prelil sem kavo v skodelici, dodal mleko in se vrnil k Nataši. »Hvala,« je rekla, se zravnala, obliznila ustnice. »Kaj misliš?« »O nezanemarljivih odstopanjih?« »Ja.« »Nevznemirljivo,« sem se nasmehnil. »Ti?« »Ne vem. Bova videla jutri, ko bo dan tretji, ko bo zemlja pognala zelenino, bilje, ki bo rodilo seme po svoji vrsti, in drevje, ki bo rodilo sad, katerega sad bo v njem po njegovi vrsti.« »Ej,« sem vzkliknil. »Napad sarkazma?« Odložila je skodelico in zamahnila z dlanjo. »Ja. Depresivna sem. Vse skupaj se mi zdi posrana dolga agonija. Naj se že kaj zgodi. Naj se zgodi evtanazija.«  Pomel sem si oči, razmišljal. Molčal. Ni bilo prave besede, ki bi prevetrila zagatno občutje. »Smet je videla, da ni dobro. Naj se zgodi!« Zgodilo se je dne četrtega. »Moral sem ti povedat,« je rekel Gato prek videofona. »Ljubim ga.« In po dolgem premolku, ki ga nisem skušal prekiniti, živčno: »Upam, da bova ostala P prijatelja.« »Veš da,« sem rekel z otrdelim obrazom. »Naredil sem večjo luč, ki bo gospodovala dnevu, in manjšo luč, ki bo gospodovala noči. Druga drugi bosta sledili in ne bosta se dotaknili. Vendar bosta prijateljici, tako kakor midva. In zvezde sem naredil in jih skril pred ljubosumnostjo tistih, ki se ne znajo obvladati in hrepenijo po vsemogočnosti.« »Je kaj narobe?« je vprašal Gato in malce nagnil glavo, kot pravi pravcati mačkon. »Ne, ne, dragi moj. Le netipična postanost konca. Drži se.« Izklopil sem napravo, naveličan, resno naveličan. Vstal sem in stopil k panoramskemu oknu. Skrivenčene veje, sivina, negibnost. Kje je Nataša, sem pomislil, njen obhod se mi je zdel predolg. Gatovo sporočilo me ni potrlo zaradi tega, ker je napovedalo konec najinega razmerja, ampak zato, ker nisem čutil ne pekočine ne olajšanja, nobenega rezkega čustva, le topo naveličanost. Sporočilo je bilo dokaz, da v resnici ne pripadam nikomur, da me v bistvu ni več. Smet, ki moti svet, ha, sploh ne gre za poetično prispodobo. Smet, ki misli, da nadzoruje potek evolucijske tekme tudi po kužni zavesi, opremljena z najbolj prefinjenimi umetnimi senzorji, prekrivajočimi sleherno ped gluhega prostora. A prav v tem je napaka: tisto, kar je umetno, ne zmore velike sinteze. Manjka mu naivnost divjega, predzavestni nagon. Tisto, kar je sintetično, nima in ne more imeti nikakršnega smisla, niti najmanjšega po-sluha za iracionalnost, za čudežnost naravnega. »Naravno je nedoumljivo, Bog je norec,« sem glasno rekel. Komu? Noremu sebi? Noremu zraku? Noremu računalniku, ki je mlel in mlel podatke in nizal in nizal nepotrebna razmerja? Smrt ni razmerje. Neizmerno ni v nikakršnem razmerju. Hlastno sem pretekel delovno sobo in tresnil v kabinet. »Bog je nora smet,« je rekla smet, »trpinčena otrpla strpnost, najti moram Natašo.« Infrardeči iskalnik je zaznal toplotni madež po dvajsetih minutah hoje; imel sem srečo, da sem se odpravil po južni izvidniški poti. Nataša je ležala med suhim praprotjem. Takoj sem vedel, da je nekaj narobe. Na hitro sem se ozrl, in, čeprav nisem zaznal neposredne nevarnosti, sprostil zaklopko na laserski pištoli. »Jezus, Nataša,« sem vzkliknil. Gledala me je z zamrzlimi, prestrašenimi očmi, a ni odgovorila. Spodnja ustnica ji je drgetala. Na njenem telesu ni bilo nikakršne vidne poškodbe, torej niso bili vpleteni krvoločni jeleni ali gigantske vrane. Ko sem se sklonil in ji previdno obrnil glavo, sem sopnil. Na vratu je imela kot pest veliko oteklino temnovišnjeve barve. Razpel sem jakno, iz notranjega žepa izvlekel ampulo z antitoksinom širokega spektra in brizgalko. Z vajeno kretnjo sem odlomil stekleni vrat ampule, v odprtino potisnil iglo in izvlekel bat. Brizgalka se je napolnila s secnatorumeno tekočino. »Ne boj se,« sem se nasmehnil Nataši. »Saj veš, da sem nežen kot harfist.« Razkužil sem del kože ob klju¬čnici in počasi vbrizgal protistrup. Ko sem pospravil pripomočke, sem se oprl na levo koleno, z obema rokama segel pod Natašo in jo dvignil v naročje. Glava ji je omahnila prek moje nadlahti; oči so strmele v daljavo, izgubljene v neskončnem blodnjaku skrivenčenih dreves. Še prej, ko sem jo dvigoval, sta se najina pogleda za hip križala; zdelo se mi je, da iz Natašinih zenic pronica nekakšna mehkoba, mogoče milina. Oddahnil sem si; zdelo se mi je, da je njeno telo reagiralo na protistrup. Natašino telo je bilo težko, zelo težko, moral sem si jo zadegati prek ramena, kot vrečo. »Oprosti,« sem rekel, »mlin sem kupil pred kratkim.« Bil je večer in bilo je jutro, peti dan. Nataši je odleglo; oteklina je splahnela, temperatura je padla, dihanje se je umirilo, srčna aritmija je izginila. Ležala je v postelji in me opazovala. »Pripravil sem ti čaj in vitamine,« sem rekel. »Moraš piti, močno si se potila.« Pokimala je. Dvignil sem ji vzglavje in ji pomagal, da se je naslonila na blazine. Pila je počasi, pazil sem, da se ji ne bi zaletelo. »Lahko govoriš?« Pokimala je, se z naporom nasmehnila. »Kaj je bilo?« Poslinila si je ustnice. »Mislim, da podzemne čebele,« je rekla. »Počutim se grozno. A si me ti povozil z valarjem?« Podzemne Čebele. Doslej smo bili pozimi varni pred njimi. Vedeli smo, da aprila in maja (izjemoma) na¬padajo živali in ljudi, a ob menjavi leta so mirovale. Čeprav so letni časi (zaradi stalne temperature) izginili, so, tako smo verjeli, čebele, ki so se zatekle v gnezda pod zemljo, ohranile genski spomin na planetarne in kozmične ritme, veljavne v času pred padcem Kužne zavese. Očitno prihaja tudi pri podzemnih čebelah do novega fenotipskega preskoka. »Napaka, skavtinja,« sem rekel. »Brez zaščitne čelade opazovalnice ne smemo zapustiti. Zakon o varno¬sti pri delu: točka šest, odstavek tri.« »Nehaj, Jorge. Bodi nežen z mano, če si me že povaljal.« Poskušala se je zasmejati. »Poklical sem reševalce,« sem rekel. »Čez nekaj ur bodo tu.« Zaprla je oči. »Nikamor nočem,« je zašepetala. »Doma je grobnica.« Vedel sem, kaj ima v mislih. Pred dvema letoma ji je mož zbolel za virusno paranojo, v paničnem begu se je z njunim sinom ubil v avtomobilski nesreči. »Hej,« sem tlesknil s prsti. »Kolikor vem, je v mestu moštvo lepotcev, ki nestrpno čakajo na Natašo!« »Pa ja,« je zamrmrala, »pravkar igrajo v polfinalu.« »No, vidiš. Finale bo v kratkem, medtem opraviš preiskave in se vrneš k meni.« »Kdo me bo nadomestil?« »Nihče,« sem rekel. »Na območju vzhodne opazovalnice je prišlo do nepričakovanega napada dvočeljustih mravelj. Vse dežurne mutantologe so nemudoma napotili tja.« Pomolčal sem. »Dobro veš, da zate ni nadomestila.« »Lažnivec grdi. Lahko bi ti poslali kakšnega mišičastega svetlolasega pripravnika?« »Nataša, kolikokrat naj ti še povem: ne maram ameriških filmov in švedskih klonirancev.« »Kako podobni duši sva,« je rekla. Reševalni helikopter je prispel ob napovedani uri. Ekipa za hitro pomoč je v drncu tekla proti opazovalnici. Prizor je spominjal na burlesko; možje so bili oblečeni v zaščitne kombinezone četrte stopnje in ti niso bili najprimernejši za ples ali seksanje. Pričakal sem jih na vratih. »Umaknite se,« je zaklical vodja ekipe. Njegov glas, emitiran prek mikrofona in v obleko vgrajenega zvoč¬nika, je bil kovinsko neoseben. »Kje je bolnica?« Po¬kazal sem z roko in odstopil: z vajenimi kretnjami so Natašo dvignili na nosila. »Pazi se, skavtinja,« sem rekel, »ne hodi ponoči sama po mestu. Naj te spremlja moštvo zmagovalcev.« Nasmehnila se je. »Ti pa glej, kako boš zvečer zložil hlače.« Ko se je helikopter dvignil, je suho listje zaštropotalo po strehi postaje. Ozrl sem se v nebo. Toliko oblakov, sem pomislil, a nobenega dežja. Blagoslovljena bodi praznina, je rekla prismojena smet božja, plodi se in množi in napolni morja in zemljo. Bil je dan šesti in smet se je zravnala iz sanj in se zakrohotala. Naredimo človeka po svoji, po smetji podobi, je rekla. V snu sem videl, da je Gato postal srobot in se ovil okrog najvišjega javorja v gozdu. Javor sem bil v resnici jaz in z vejo sem držal kanglico s krvjo in zalival Gatove korenine, da je rasel vse višje in višje, se vzpel v sivo oblačje in ga prebodel. Rasel je v modrino in takrat je vzšlo sonce in scvrlo vrh srobota. Pokadilo se je; iz osmojenine se je dvignil pernat novorojenček s kačjim jezikom in švignil v nebo. Strmel sem za njim, a ni se vrnil. Namesto njega je z višine priletelo mavrično jajce, se obdrsnilo ob mojo krošnjo in se razletelo na tleh. Jaz sem stvarnica, sem zaslišal, napenjal sem lubje, dre- vesaste oči, da bi videl, kdo govori. Bila je solza in v njej je utripal Natašin obraz. Stvarnica sem in z dnevom šestim se bo vse začelo znova, je rekla solza. Bil sem zbujen, trepetal sem v postelji. Začenjal sem razumevati svojo usodo. Kaj je bolj vredno pomilovanja kot smet, ki v vsem, česar se dotakne, pomnoži svojo grdost? Bilo je jutro, šesti dan, vse je bilo dovršeno. Napravil sem se, malomarno, s pogledom ošvrknil ekrane, na katerih so trepetale številke, in se obul. Že sem bil odprl vrata, ko sem se nasmehnil in se zasukal. Plin in elektriko je treba izklopiti, sem si rekel, dopust bo dolg. Potem sem se podal na sivino jase, v pepelino gozda. Stopal sem, sledeč klicu, ki me je vodil in mi zvenel v glavi. Ko sem bil majhen, je na podoben način zvenelo pritrkavanje žolne. Žolna v mojih možganih je šaman, sem pomislil, z bobnanjem bo uspavala črvive misli, ki ne bodo mogle pobegniti. Nezmotljivi klic me je peljal mimo praproti, v kateri je ležala Nataša, in nič se mi ni zgodilo. Peljal me je mimo zaledenele struge, ki je bila nekoč potok, tja, kjer ni bilo več poti naprej in kamor nisi mogel priti od nikoder. Prav nič ganljivo ni biti zadnji, ker to je neke sorte popolnost, je rekla smet; njeni možgani so bili ravni in so sičali kakor likalniki na paro. Že na daleč sem se zagledal; že na daleč sem videl, kako prihajam, kako ravne možgane imam in kako mi vlakenca in sinapsice sičijo, pšššc, pšššc, likalnik na paro. še nekaj korakov in srečal sem se, si pogledal v obraz zasmeteni. Zarežal sem se, sikavo sikajoče, in čakal, čakal: kaj kunštnega si imam povedati? J »Ej«, sem rekel, »zato, da sem postal večen, je moral umreti cel svet.«

Izpoved pomembnega človeka

Gospod, jaz sem pomemben človek. Ko sem prejle prečkal cesto, da bi prišel k vam, je pred menoj ustavil avtomobil kanadskega veleposlaništva. Pomislite, kako velika je Kanada in kako važno vlogo ima v proizvodnji hokejskih palic, in lahko boste razumeli težo dogodka. Zame to ni bil le dogodek, ampak, ne razumite me napak, namig usode. Predočite si usodo kot uspešno žensko v zrelih letih, ne brez felerjev, gospod, ne brez napak. Ženska sicer ne škili, a njen pogled je zamegljen. Od senzualitete zamegljen. Gospa je namreč razdvojena oseba, po poli puščavnica, po poli prašiča. Brez zamere, nisem seksist. Ampak bobu je treba reči bob. Mislim potrebnica, a veste, lovača, ki se podi za pomembnimi ljudmi in jim meša glavo in šibko meso. In če ti takšnale raznožkarca po¬migne s kazalcem, te odkrito vabi v postelj, zavijajoč z vijoličnimi očesci, kaj boste storili? Molčite? Bom pa jaz odgovoril, sledili ji boste. Konec koncev se usodi ne morete ogniti, pa čeprav ni vaš tip. In lahko se nasmolite kot pes. Imam prijatelja, ki je prst usode videl v igranju na frajtonarco. Vadil je kot obseden in je postal res dober, sem ga slišal na lastna ušesa, špilal je, kot bi dunajske valcerje sadil v jalovinasto dušo sodobnega človeka. Frajtonarci je daroval mladost, kot pravijo kmetje. In kaj se je zgodilo? Tudi banalnost je usoda, gospod. Muzikantje so iznašli semplerje in sintiče in računalniške generatorje simfonij in šc! Z odra zgodovine pomedli virtuoze na knofkih. Zato je svet disharmoničen, če dovolite! Jaz sem topogledno previdnejši. Učim se na izkuš¬njah prijateljev, gospod, zato sem se ob kanadskem linkolnu, ki je ponižno obstal pred menoj na prehodu za pešce, pošteno zameditiral. Če se iskrenju misli v moji sicer lepo pospravljeni glavi lahko reče meditacija. Mogoče pa, mogoče pa, v bistvu je šlo za razodetje. Ko se individualist sreča z razodetjem, je to zanj, po¬navljam, zanj, ne za vsoto svetov, čudež. Poskusite meditirati o čudežu, pa boste videli, da se tudi vam krešejo misli po glavi in se podijo kot zadrogirani žo- gobrcarji po zeleni trati od vrat do vrat. Poskušate? Vidite, prav imam. Vprašanje, če lahko človek z meditacijo razkrinka temno vabljenje usode, mora ostati ta hipček neraz¬rešeno, spoštovani, končno si tule zreva iz oči v zenice iz drugačnih namenov. S filozofijo ne prideš do službe, to veva. Meni je bil namig o pomembnosti le povod in uvod v retrospektivo že videnega. Če sem zdajci pomemben, od kje, prosim lepo, je prifrčala pomembnost? Človek ne postane pomemben kar tako, samodejno, ni res? Da bi zaspal anonimen, zbudil pa se najmanj Mojzes. Ampak tudi prida ne verjamem v obisk Svetega duha ti skozi uho zleze do srca, malce prenaivno, tako kakor kvantna mehanika. Duh bi načelno lahko bobnič, ne da bi ga defloriral, ampak, gospod!  Saj nisva Kubanca, s srpom ne moreš deskati po internetu. Če se ima sveto dotakniti človeka, mora biti le-ta, kar smejte se, odprtih ušes! Duh prodre tja, kjer je zanj prostor, to pa pomeni, da osreči le ljudi, ki ga že imajo. Na določen način, kajpada potencialno, se duh, kamor¬koli se poda, sreča sam s sabo. Povsem logično, sicer bi ne bil duh, ampak maščobna vrečica. Iz svizca ne boste napravili kolonjske, spoštovani. Tuhtal sem bil torej, skrepenel na prehodu za pešce, medtem ko se mi je šofer visokega uradnika kanadske vladne administracije prijazno, dasi za spoznanje bedasto, nasmihal. Bil je črn, gospod. Ne, ne, nisem rasist, je pa notorično dejstvo, da imajo črnci namesto ustnic plavuti, kar je le ena njihovih frenoloških posebnosti. Bi se vi lahko s plavutmi smejali pametno? O tem ni vredno zgubljati besed, tudi gepardi so nekaj drugega kot domače prekmurske mačke. Se strinjava? Tako sem se moral, da bi spoznal, na kakšen način sem postal pomemben, podati po vijugavih klancih svoje preteklosti. Čeprav sem, kot rečeno, zameditirano stal na zebri. Kako urna je analitična misel, gospod! Posebej če se sprehaja po faktografskem spominu člo¬veka, ki je sicer marsikaj pretrpel, a nikdar ni bil avanturist. Prva stvar, ki sem jo moral v svoji notrini preteh¬tati, je bila: naj čas prečesavam naprej ali nazaj? Naj torej začnem pri rojstvu ali celo, da mi ne bi ušla kakšna pomembna malenkost, pri starših in njunih rodovih? Ali pa naj, nasprotno, najpoprej pobrskam po komaj miftuleni, stopim, če se smem tako izraziti, po svežih stopinjah ritensko do doma in še enkrat zajtrkujem? In tako nazaj. Dilema nikakor ni bila puhlo sholastično umovanje, logična gimnastika, nikar ne mislite tako, spoštovani prijatelj. Saj vam smem tako reči? Nikar se ne bojte, nočem posegati v nedostojno bližino vaše intime, a o pomembnosti, ki se je razrasla iz najskritejšega kotička moje duše, ne morem govoriti s popolnim tujcem. Razumete? Razumete? Dilema, cenjeni gospod, je dilema, vedno je prevratnega značaja, pa najsi zgleda kot gorčično zrno majcena. Zgodovina, prijatelj, je stkana iz osebnih izbir, iz odločitev za pro et contra, ki so jih sprejeli kleparji, perice in poštarji. Ne le generali in premierske ljubice. Odločitev, ali naj raziskujem svojo pomembnost proti izviru ali proti izlivu, je bila odločitev: Balzac ali Joyce, gospod, in med tema dvema ne moreš ostati brezbrižen. Lahko bi rekel tudi: Ptolomej proti Koperniku, Lee proti Grantu, žajbelj proti prehladu. Kar se nahoda tiče: človek se težko usekne v operi, še teže pa na gredici dehteče materine dušice. Ne vprašajte zakaj! Opera je, cenjeni gospod, če zanemariva pomembnost, moja druga slabost. Klasična arijozna opera, lasje mi grejo pokonci, spoštovani. Mrščavico čutim, poglejte, Rossini rečem, in me oblije kurja polt. Jaz poznam vse partiture in librete od renesanse do impresionizma, in tudi vse izvedbe. Je pa res, da me v operi, bolj kot kulise, privlačijo timpanisti. Ne bi se rad preveč ponavljal, a timpanisti so moja tretja šibka točka. Ko jih gledam, te stasite možake z zavihanimi brki in boemskimi zalizci, kako zbrano, miže in z nagubanim čelom sedijo v orkestrski jami in čakajo na svoj udarec, sem ganjen, gospod, globoko ganjen. Čutim, kako sem eno z bitjo muzike, tako kot je bil eno moj ubogi irajtonar. Čemu se nasmihate, spoštovani kolega? Vas je zavedlo moje dvoumno govorjenje, ki najinemu snidenju ne prince? Govorica je zmeraj dvoumna, saj veste, enoumno je le komarjevo brenčanje. Ne, ne bojte se, nisem homoseksualist. Timpanisti me privlačijo kot reprezenti svojih glasbil, napete kože, v kateri vibrira neskončnost, gospod, kaj jaz morem, če so v glavnem mišičasti mladci, od katerih veje po morju? Koža bobnov, valovita površina oceana, kakšen pleonazem, preobilje lepote. Povprečneži ne zdržijo plenerjev, prijatelj, zato so izumili centralno kurjavo. Za vsem, kar sem rekel, bodite pozorni, za vsako črko stojim! To, da nisem nagnjen k avanturizmu, še ne pomeni, da sem kolerabast! Nisem v zemljo zapičena perjanica, dragi moj, moja duša je razprta širjavam kakor kipeči val. Nisem jaz kakšen golšast Tirolar, to pa menda zdaj že veste. Iz vsega povedanega. Da bi ne padli v zmoto: nacionalnisocialšovinizem je zame zajčji bobek, kozji drekec. Ko jih gledate, obritoglavce, z bedastim pirastim poscanim pogledom, srečne tumpavce, krete- naste pitbulaste čeljustnike, uf! Skoda je milostnega strela, kolega. Ampak saj vem, saj vem, tudi oni so ponesrečene Stvarnikove kreature. In to bodi danes, za naju, o teh prdečih pnevmatičnih sodih tudi vse, gospod. Ko sem torej stal na prehodu, meditirajoč, medtem ko je nasmeh kanadskega negroida čudno mezel skozi blago tonirano linkolnovo šipo, ko sem torej okrepenel na zebri, iščoč trenutek, v katerem sem vdrl med po¬membneže, je na mojem levem komolcu pristala pikapolonica. Ampak, gospod moj nadvse dragi, najprej vam moram pojasniti svoj odnos do vere. Sicer bi zmotno menili, da omenjam Njegovo ime po nemar¬nem, še posebej, ker sem okrog prevzvišenega Prvega gibalca nanizal venček krompirjenoscev s kosmatimi popki. Tu ste me ujeli na spolzkem terenu, kamerad, na napačni nogi. Moj odnos do religije je namreč klavrn, to pomeni, da per fas et nefas, s faco in hrbtom dvomim o tem, da bi bilo vse, kar bije, klije in pije, božji izdelek. Popoln dokaz za to trditev sta tekoči helij in kvadratni koren iz minus ena. Sploh pa nisem hotel razpravljati o metafiziki, ta s pragmatičnimi zadevami, zaradi katerih sva tukaj, nima najmanjše zveze. Moral bi vam povedati čimveč oprijemljivega o sebi, o svojih sposobnostih, in, hm, tudi težavicah, kajnede. Tudi o težavicah, nihče ni popoln, razen če... Vidite, dragi moj, pomembnost in popol¬nost pa sta sosedi, še več, sestrični. Bil bi običajen tatarski lažnivec, pa nikar ne mislite, da imam kaj proti mongoloidnim nomadom, bil bi običajen slepar in demagog, če bi tajil. Namreč tole. Ko sem se zazrl v retrovizor življenja in izključil možnost nadnaravnega dotika Svetega duha, se mi je v možgane vgnezdila ideja. Ni bila kak šna fiksna ideja, dragi poslušalec, samo fiksirana je bila, kot pribito. V glavi se mi je nazorno izoblikoval enačaj med pomembnostjo in inteligent-nostjo! Vidim te, dragi moj, kako si osupel, a tako je bilo in temu se ne da odpomoči. Vsaj kar se mene tiče, mene, v bron ulitega na prehodu čez dokaj nevarno cestišče. Kako, da svoje inteligence nisem odkril že prej? Razlogov bi moglo biti veliko, od tega, da vsaka stvar dozori ob pravem času, do neugodne konstelacije zvezd in politične ureditve rajnke države. A jaz sem, naj mi bo odpuščeno, potrpežljivi prijatelj, takoj pomislil na svojo ženo Gretico. Seveda, skrila je mojo inteligenco, da bi ne vedel zanjo. Kajti če bi jo našel, bi z njo odžvižgal od doma, še preden bi se Greti obrnila v kuhinji. Direktno na Harvard bi odkorakal in tam bi naredil kariero, da bi strmela Amerika! Ne, nič nimam proti ženskam, dragi sotrpin, nasprotno, zdijo se mi lunarna, vilinska bitja, v vesolju jim pripada več prostora kakor moškim v stranišču. Saj ti vendar decidirano razlagam, da je žena skrila mojo razumnost, kar pomeni, da je preklemano inteligentna. Ko sem to ugotovil, so se stvari pričele postavljati na pravo mesto. Moje življenje, še posebej dogodek na zebri, vključno s pikapolonico, je postalo prosojno in preprosto, kot otroška zloženka. Če sem že omenil pikapolonico: nekateri, morda si celo ti med njimi, prijazni poslušalec, ne razumejo simbolne vrednosti žuželk, jaz pa sem takoj preštel pike na rdečem hrbtu. Šest, jasno, prevedeno v časopisni žargon: z dvignjeno brado naprej, vse poti so odprte in oblite z zarjo. Da ne boš mislil, da so hrošči in podobna zalega bistri, nikakor niso. Nekaj drugega je res: živali nagonsko čutijo bližino, bolje rečeno sevanje, zamagnetiziranost pomembnosti in se ji pridejo poklonit. Pomembnosti se ne morejo upret, živalsko jih privlači. Tudi pikapolonico, ki sicer še za marmelado ni dobra. Pa ne da bi bil kak živalomrzec, dragec, le tako preklemano nedostojna je ta drobnjad in perjad v svoji bestialni nepomembnosti. Tiholazi, opleta, kljuva in poskakuje po svetu in kvari dioptrijo veličastnih civilizacijskih zamisli. Katerih pa meni, bodi prepričan, ne manjka. Kar bom v kratkem dokazal, če mi boš dal priložnost. Uganka, ki sem jo moral do konca razrešit, meditirajoč, meter in pol oddaljen od kanadskega dirkaškega zombija, se je glasila takole: kje je bila skrita moja inteligenca, da sem jo nevede in nehote našel in vzel s sabo? Vidiš, ljubček, to pa je bilo vprašanje, vredno Racina. Poglobil sem se v fenomenologijo dopoldneva. Od pojavov k bistvu, od akcije k pomenu, to je deviza pomembnih ljudi. Med nogavicami je ni bilo, inteligence, to misel sem nemudoma zavrgel. Tudi ne med spodnjicami, ki so, če smem navreči, rahlo zaudarjale po kislem kvasu. Takrat pa me je usekalo, kot strela z jasnega! V jajcu je bila, v jajcu, tja jo je skrila, vedela je, da z jajci nimam nobenega opravka. Danes zjutraj pa sem si ga privoščil! Zamižal sem in ga spil, surovega, ker me je praskalo po grlu in sem se bal, da bom prišel ob glas in ti ne bom mogel povedati, kako po¬memben sem. To je vse. Naključje prevrne stoletni hrast, srček dragi. Če pa v nekaj rineš z obema nogama, takorekoč sistematično, ne dosežeš pasje fige. Kako veličasten je smisel biti, nadčutne vezi med jajcem in kanadskim veleposlaništvom! Samo to lahko rečem. Samo to. Ne bodi sramežljiv, srček, na plan s pogodbo... Kako, prosim? Da vi tu ne sprejemate novih uslužbencev? Vrata naj bi zgrešil? In to me bo stalo petin¬šestdeset tisoč? Tako dragocena da je ura z doktoratom? Pišmeuh, ne primarij! Oderuh ste in ne pomemben človek.

Hommage prevaranemu dekletu, ki izginja

Kip stoji na belem podstavku, za njim je okno, obrnjeno na jugozahod. Zunaj je sončno, a svetloba je mehka in razpršena, najbrž zaradi slanega zraka in nemirnega vetra. Ali pa zato, ker je morje zelo blizu, videti ga je moč pod gričem, kot popikano modro ploskev, dišečo po olivah in ženskih trticah. Ker je morje blizu in se je svetloba navzela njegove valovite drže, mehke, čeprav uporne drže neutrudnega sprehajalca. Zdi se, kot bi kip živel zaradi te svetlobe, se iz nje rodil; zdi se, da ga svetloba doji, obliva brončasto površino z blago materinsko naklonjenostjo. Mamin sončni smehljaj je velikanski, saj sega prek celega mesta, skozi plasti in naplavine vekov, v katerih je naselje nastajalo, se širilo, dihalo plime in oseke posvečenosti in posvetnosti. Kip je patiniran z mnogo krajšim časom; nastal je, kot opozarja tablica ob imenu Joan Miro, pred nekaj desetletji. Človek je zelen, ko je nedozorel; ta kip je zelen, ker je zrel. Zrel za spopad z večnostjo. Mladenič, ki gleda kip, je oblečen v kavbojke, majico in suknjič iz jeansa in obut v superge. Na majici je v polkrogu z romanskimi črkami izpisano Umbria Jazz Festival, nad črkami je odtisnjena prelepa renesančna katedrala. Visok je, slok, podolgovatega obraza. Nosi brado in ima modre oči. Postrižen je športno. Težko je reči, da je lep; skoraj zagotovo pa je privlačen moški. »Ženska, ki skupaj s ptico gnezdi v Luninih sanjah,« reče in se nasmehne. Glavo narahlo nagne. Dekle, ki stoji ob njem, ga pogleda, najbrž pomisli na psa, prisluškujočega gospodarju. »Ženska, ptica in Luna so oglišča idealnega univerzuma.« Tudi mladenka je visoka in sloka; vse na njej je visoko in sloko. Prsi, gležnji, strast v zelenih očeh, nosni koren, ličnice, hrepeneče ključnice, zmagovalni bog lovorja, zataknjen v gostih laseh. Pogleda statuo, nato počasi, kakor zamišljena kamera v melodrami, zasuka glavo in se zazre v pršeče kaskade sredozemske son- čave. »Preveč za naju, preveč za eno samcato ljubezen.« Vzdihne, videti je, kot bi z očmi zaman iskala oporo v razburkanem plenerju nad mestom, nad morjem, pod nevidnim nebom. »Ojla,« dahne mladec, glas mu zavibrira v hipni zmedi, »prezgodaj je za nostalgijo. In sploh: nostalgija pripada umetnosti, za ljudi je žalost.« »Če je tako,« s kovinskim mirom odvrne dekle, »če je tako, sem jaz tale kip. Me prepoznaš, razbereš v Mi- roju zgodnjebronasti spomin na svojo nedolžnost?« Mladenič si z jezikom živčno oslini ustnice in se za¬strmi v statuo; tih kot metla v kotu spovednice, tih kot izcedek arheologije. Tudi kip molči. Oblikovan je kakor dlan z rahlo pokrčenimi prsti, ki kipijo kvišku. Na podoben način kipijo kvišku prsti Sagrade Familie, njena kopita. Njena kopita, kajti Sagrada je konj. Konj je sveta praznina, s  celim bitjem obrnjena v vnanjost dira. A prsti kipa, ki ga opazuje mladi par, so nekaj drugega, utelešenje sanj¬ske zbranosti. Sanje nikdar ne zblaznijo, nikdar, nikdar. To moški čuti, z bridko jasnostjo. In molči, da bi se zbližal s kipom in s svojo spremljevalko. Verjetno razmišlja o spiralni zasukanosti dlani. V ritmu tega zasuka se razkriva, da v dlani ni ničesar, v ritmu zasuka je sam gol golčat gib, vsebina sveta. »Zakaj si me prevaral?« reče dekle. Mladi mož trzne z vekami, mežikne, zapre oči. Pod nežno kožo, prepleteno s sinjimi žilicami, pod utripajočimi olivicami, kljuje prepadenost. »Nisem te prevaral.« Besede se krušijo, podobne laporju. »Si,« reče ona, »ja, pa si me.« Trmasto kot užaljeni otrok. »Kdaj?« »Takrat.« Njene ustnice so stisnjene, tenke kakor rož-marinova lističa, belkaste. »Ko sem te najbolj rabila.« Molči, gleda v prazno vreteno dlani. Išče žensko v bronastem zarodku nadčasja. Usmiljeno žensko. Le dve oglišči idealnega trikotnika obstajata, Luna in gnezdo. »Ni te bilo,« reče z goltancem, kot bi se oglasil iz grobca. »Oja, bila sem,« se utrujeno nasmehne, »le opazil me nisi. Včasih sem pač rosa, drugič kresnica, ležaj nihala, nezačinjeni piskrček. Saj sem ti povedala.«  »Ne vem, ne spominjam se,« reče, od napora ima celo zgubano, spremenjeno v krhelj. »Poslušaj, ljubi,« se ozre vanj, svetla od spomina. »Sk sva po Passeig de Gracia, z luskinastih streh in kožuhastih balkonov so padali dojenčki.«  Sla sta po Passeig de Gracia, z luskinastih streh in Kožuhastih balkonov so padali dojenčki. Ko so se dotaknili asfalta, so se spremenili v katalonske besede, ki jih nista razumela, le toplo jima je bilo ob spoznanju, da bo šolanje dolgo, da bo sleherni dan prinesel nov pojem, novo spoznanje. »Želim si,« je rekla, medtem ko se je spuščal mrak in so krošnje platan postale slične riževemu narastku z vmešanimi ciganskimi kodrčki, »da bi lahko zlezla vate. Da bi postala otrpel kameleon v predzimskem spanju. Nosil bi me s sabo kot kožo in moral bi biti zadovoljen z mano. Vedno.« Pogledal jo je, zaman je v njenih očeh iskal sled sprenevedavega smeha. Nad njima se je po fasadnem okrasju in mavrskih stebričih vzpenjala hiša in se za-ključevala v koničastih gotskih črepinjah. »Milost,« je dejal in nestrpno izpuhnil zrak, »preveč bližine boli.« Zmajala je z glavo kot vrba, se odvrnila od njega, povesila glavo, zamišljeno zakoračila po rahlo dvigajoči se aveniji. Passeig de Gracia je nenadoma postala preširoka, spremenjena v bojišče. Stopil je za njo. »Ej,« je nežno zaklical, »samo šala. Užaljenost, komunizem in aids pustite doma.« Ni se obrnila. »Bedna šala. To, da hočem biti vedno s tabo, je vredno občudovanja, ne posmeha.« Mežiknil je, da bi se lažje zbral, v žepu zatipal za robcem. Nenadoma se ga je nekaj dotaknilo, siničje. Presenečen se je obrnil. Neznanka je bila čokoladna, govorila je temno. Čeprav je ni razumel, mu je šlo do kosti: temno snubljenje, snubljenje neznanske teme. Njeni tenki prsti, prešiti s prstani in glasbo, so zdrsnili prek ovratnika naelektrenega suknjiča iz jeansa navzdol, po majici na prsih, mimogrede so oplazili kožo pod vratom, da je otrdela. »Com us dieu?« se je nagnila k njegovemu ušesu, ni se spomnil imena, ime, užaljenost, komunizem in aids je pozabil doma. Panično je zasukal glavo, ni hotel, da bi njegovo dekle vedelo, da je pozabil ime. Ni je bilo. Namesto njenih korakov so se na tleh svetlikala ogledalca, obuta v črtaste nogavice. »Ni te bilo,« reče z grobnim glasom in opazuje bronasto, ozelenelo dlan, ki poganja iz nekakšnega bistva, iz srži kovine, spominjajoče na hrbtenjačo ali morda grodnico. Dan je še svež, a čas se je presukal, sonce se je spustilo in z ostro vsiljivostjo nadleguje kip. Oči ga zaščemijo, zato se ozre v levo, k veliki polkrožni steni iz stekla, obrnjeni na jugovzhod. Za steklom se v vetru pregibljejo pahljačaste veje mogočnih palm, kot da bi bile zamaknjene, od vina in težkih sinkop omamljene plesalke. Sredi njih, na dvorišču z vodometom, stoji okrasto pobarvana gajbica za krompir, na vrhnji ploskvi opazi belo belcato jajce, ki, kot v posmeh zemeljski privlačnosti, stoji na konici. Ob jajcu, v vogalu navpične ploskve, molijo iz gajbice tintnomodre vilice z zobci, zakrivljenimi pod kotom devetdeset stopinj. »Gajbica, jajce in neuporabne vilice so oglišča idealnega kozmo- grama,« reče, brez vsake zveze s situacijo. Dekle se ne zmeni za njegovo blodnjo. »Ne izmikaj se,« šepetne. »Že res, da skupaj drsiva v laž, a dejstvo je, da si me prevaral. Ne varaj se, da me nisi prevaral. Morala sem gledati, kako to počneš. Ogledalca, ki so ležala na tleh, so podeseterila tvoje dejanje.«  »Veš kaj,« sikne, sikne z besnim falzetom, »veš kaj!« In gre, odločno, na robu topotanja, proti stekleni steni, kot bi hotel stopiti skoznjo in na dvorišče in se skriti v okrasto gajbico. »Nesmisel,« reče, ko se vendarle ustavi tik pred šipo, s stišanim in omahljivim tonom. In se obrne. Ni je. Ne ob kipu, ne drugje. Izginila je. Ihtavo steče proti brončasti dlani, ki zdaj dejansko razpira vso ničevost sveta. »Nesmisel!« zakriči, s prašičje počenim glasom, da se pazniki v zamolklosivih uniformah grozeče napotijo v njegovo smer. Tedaj se skloni in zazre v konico bronastega kazalca. Iz njega raste drobna stre¬šica, ki je prej, še trenutni hipec pred tem, ni bilo. Zdaj ve, kaj pomeni biti prevaran. Le tega ne ve, če je strešica na prstu ženska, ptica ali Lunina sanja.

Metla ciganka, radirka velikanka

»Znate reči nekaj absurdnega?« »Igor,« je rekla, »Igor, Igor.« Pogledal jo je in ugibal: navihana? zlobna? nesramno izzivajoča? »Samo tri stvari? Kako reven je svet,« je zmajal z glavo, »Kaj pa vi? Ki vidite v globočine vesolja?« »Vijolična gravitacija.« Sklonil se je, si v kozarec natočil slatino in jo izpil. Voda je bila hladna, z vonjem po grškem podzemlju, orfična. Na ustnicah je hlapela kot kreketanje žabic. Nagnila je glavo, se našobila. »Emanuela je ena zmešana pohotna prašička,« je zašepetala. »Ženska je, ne razume metafor in bejzbola. Zna pa Igorja pobožati po jajcih, da se mu stemni pred očmi. Vijolično.« Nagonsko je trznil, se zravnal, zasmejala se je njegovi zadregi, odprto, jeziček ji je trepetal kot maestral. »Še požirek peska?« je ponagajala. »Saj veste, pogrezamo se v zametih lepote.« »Jezus.« »Tudi on. In Carl Jung, ki je, kot navajajo čitanke, jahal izključno metle znamke kadilak. Medtem ko je pohajkoval nad začudenimi pacienti, je rad izvajal osmice in druge traparije.« »Kako?« »Tako. Bil je humanist in je psihoze zdravil z norčijami. Vi kajpak zaupate resnobnosti? Znanost je stroga. Smrtna askeza, ni res?« Sedela sta na terasi, strmo nad morjem, v blagem popoldnevu, polnem camusovske melanholije. Sonca nista videla, spustilo se je za škrilasto streho sosednje hiše. Zrak je bil vlažen, prepojen z oslovskim riganjem in origanom, zato je bila svetloba zatrta, patinirana s časom, starinska. Razkrivala je patos narave in odkrito simpatizirala z njeno veličino, se koketno primikala in izmikala morju. Ljudje so bili temu primerno tihi, zamaknjeni; nobenega ostrega krika ni bilo v zraku, nikakršne tarantinovske obsedenosti, ki bi vodila v nesrečo. Večnost je brez čustva, je pomislil, Palaiokastritsa. »Kako?« je vprašala. »Palaiokastritsa. Prihajam iz dežele, kjer besede zvenijo drugače. Naprej in naprej imajo nov, moderen pomen. Prihajam iz krajev, kjer dež ne pada, ampak se usuva. Palaiokastritsa pa zveni starodavno. Kot nekakšna palača, utrdba ali graščina divje preteklosti.« »Opla, na moje področje stopava.« Nasmehnil se je. »Saj res.« Spodaj, v zalivu, je bilo morje posejano s turkiznimi lisami. Kakšen je etični kodeks morskega dna, se je vprašal. Petkrat bolj domišljen od zakonika kopnega? »Saj res. Tudi vi ste tu zaradi tega.« »Točno,« je rekla. »In ne pozabite na mojo baročno roko.« Pod mizo ga je prijela za koleno in se z dlanjo počasi sprehodila po njegovem stegnu. Morala se je skloniti naprej, da ji je videl za majico. Skoraj do bradavic, modrih madežev črnila. Na vrhu usločenih belih pivnikov, kakršne je videl v enciklopediji o pisavah, v Packa, packica,« je zašuštela, »prihaja čas skušnjave.« Naenkrat se je odmaknila, njena roka je splavala na mizo, se dotaknila dolgega pecljatega kozarca z vinom. Ni vedel, kaj bi. Ni vedel, kam z nemirom. Ošvrknil je gostilniške goste, ki so ždeli v praznini svojih zgodb, odrinil stol, da je škripnil ob zlizanih kamnih. Na obali, tik ob črti, kjer se je sušilo perilo zrele pomladi, je tekel otrok. Nad njim je lebdel galeb. V perspektivi pogleda se je zdelo, da sta otrok in galeb ujeta § v isto igro, premikala in gibala sta se po enakih krivuljah. Za otrokom so ostajale sledi v drobnem mokrem pesku, za ptičem komaj vidne premene modrine, ki jih 1 je povzročal z lomom svetlobe, s perutmi, nežno odrivajočimi zrak. V perspektivi pogleda; v perspektivi Igorjeve želje pa je kraljevala naklonjenost Emanueli, pripadnost razcveteli neznanki njenega spola, ki je zaobjemala dušo in inteligenco. Nič emanuela, palaiokastritsa. Povezana sva, kot otrok in galeb. »Kot otrok in galeb,« je rekel in jo pobožal po ra-menu. In potem, na očeh gostov, po robidnicah, zore¬čih na gričih neznanega klinopisa. Prijela je njegovo dlan, jo pobrala s prsi in položila na mizo. Spominjajoča na neuporabno relikvijo po-zabljene vere je ležala ob prtičku, na katerem je bila slabo odtisnjena, zapacana figura nimfe in ob njej napis Kerkyra. »Pri nas,« je resnobno rekla, »so galebi sivi od mraza in otroci se rojevajo drugače.«  »Drugače?« »Drugače. Na silo. Ne iz ljubezni.« Pri sosednji mizi je nekdo v angleščini zahteval račun. Igor ga je pogledal: star gospod, brezhibna pričeska, ne¬govana bradica, pergamentna koža, ki ne prenese sonca. Ob njem pegava gospa v široki obleki, posuti z rožami, okrog vratu preveč svetlikajoče se steklovine. Modre, meglene oči z nerazberljivo zgodovino. Najbrž sta par. »Vidite?« se je nasmehnila. »Šele včeraj mi je postalo jasno, čemu so na srečanje povabili mikrobiologe,« je dejal po premolku. »Hm,« je zamrmrala. »A mislite, da ste astrofiziki kakšna privilegirana rasa?« Zamahnil je z roko in se nasmehnil. »Ne, sploh ne.« »Aha, že vem,« je zategnila, »romantik ste!« »Romantik?« »Ja, zvezde, veličastni sij galaksij, trepetanje bož¬jega načrta.« »In kaj je v tem romantičnega?« »Minulost. Minulost je romantična. Kar gledate, spoštovani kolega, je, kot nas učite, strategija smrti. Več prostora, več smrti.« Slan veter, znanilec večera, ji je razmršil lase. Med njimi je videl iskrenje daljave v pošumevajoči cipresi, v zamolklozelenem nagibu drevesa. Nagibu, ki je zakri¬val in razkrival neznan otok onstran preliva. In belo cerkev in vas. Vetrc in cipresa, je pomislil, metla ci¬ganka, radirka velikanka. Skupaj brišeta bojazni in ljubezni, dojenčke oblačita, mrtvake slačita. In moj pogled, ki ustvarja zgodbe. Slabe štorije, žajfarije. Zamiži, se zazre v Emanuelo. »Ja, točno. Zato sva skupaj, a ne? Ujetnika kongresa in nesmiselne medite¬ranske lepote okrog in okrog in povsod naokoli.« »Oj oj,« vzdihne ona, »nevarna so močvirja vznesene homoidne duše. Na kakšen način bi lahko bila narava nesmiselna?« »Madona, ne se zezat,« reče nestrpno in skoraj hla¬dno. »Se niste ravno vi celičarji dolgo trudili, da bi to dokazali?« Emanuela dvigne desnico in s kazalcem kot užaljeno dekletce pomiga levo desno. »Jok,« reče. »V tem mlinu ne bo moje moke. Resnice se ne da dokazati, resnico je mo¬goče le razumeti. Trudili smo se razumeti, zakaj je svet, zakaj je tkivo sveta podivjalo. Kar ste vi horoskoparji vedeli že dolgo pred nami. Vsaj od takrat, ko ni bilo mogoče uravnotežiti materije in antimaterije. Kakorkoli obračate, Igor, vedno isto sranje: človeštvo je prigomazelo iz črnih lukenj in črne luknje ga bodo, epilogično, posrkale. Ni me treba tolažit. Oba sva po isti vroči vroči župci priplavala.« Leži ji na prsih, počiva po ljubljenju. Čuti njegovo sapo, razbeljeno od prestanega poželenja. Mirna je, pomirjena, a kljub temu čuti, kako ji telo valuje. Žensko telo, tako se ji dozdeva, je pokrajina, zmeraj deviška, zmeraj nedotaknjena: neznana. Blizka, ker rodi, tuja, ker je ni mogoče pokoriti. Nič v njej ne zrase v so¬vraštvu. Kvečjemu pasjeglavci, kvečjemu krvosesi z devetimi prsti in kosmatimi ustnicami. Z levico si podloži glavo, s pogledom počeše Igorjeve noge in se zazre v polknice. Skoz priprte reže v sobo dehti pozni večer, tipajoči slepi timijan, krinolinasta naduta artičoka. Ne ve, ali sliši blejajoče puhce sanjajočih ovčic; nekaj otožnega. Nekaj, kar gre kakor jegulja skozi pesek v njeno razkoračeno dušo. »Ljubi,« reče, »imaš kaj proti melanholiji?« Čuti, kako trzne z vekami, se opre na komolce, dvigne glavo. »Imam,« reče in se nasmehne, jo prime za desnico in si jo položi med noge. »Najlepša roža visi od moža in razkraja melanholično ženskovje.« »Tale Šviglja, tale bodika škarpinasta? Tale Prunus spinosa trnuljasti? Ej, hvalisavec, potrudi se in poišči kaj učinkovitejšega.« Prikima, ji z jezikom oblizne bradavičko, poseslja. »Kakor ukazujete, madame. Na izbiro imamo s čokolado oblito Petrarkovo kancono, Haendlov oratorij z belim rumom in mletimi mandeljni ali Seviljskega brivca, potopljenega v šabesi.« »Nič ne bo, gospod, imam sladkorno.« »Skoda,« zmaje z glavo, »preostane nam le še neza¬beljen sprehod po sedmih ezoteričnih ravneh do konč¬nega izginotja.« Znova se potopi v njene prsi. Žgečka jo, a žalost ne mine, z naraščajočo nočjo, ki plimuje za priprtimi polknicami, se razrašča v tesnobo. Tesnoba tesnobno kljuje v ščitnici in pod pazduho. »Igor,« reče, »zakaj smo pravzaprav tukaj?« »Ej,« zamomlja, »ej.« »Ne, res,« odvrne in nalahno odstavi njegovo glavo od svojih prsi. Vidi temni blisk razočaranja v zenicah. »Saj veš,« zabrunda in se prevali na hrbet. Tiho strmi v strop. »Slutim,« reče. »Ne verjamem,« reče. »Ste našli nove dokaze?«  Ozre se k njej, naveličano. »Teoretično je mogoče,« pokima. Emanuela sopne. »Če gledamo na kozmos kot enot¬no dušo, s prostosrčno naivnostjo Hindujcev, po¬tem...« Zastane, prekriža roke na prsih, kot bi ji postalo hladno. »Ja,« odvrne Igor. »Na nek način nas dejstvo, da ne obstaja ostra meja med snovjo in energijo, med vsebino in obliko, med negibnostjo in potovanjem v prostoru, opozarja, da, da...« »Da čas ni odtekanje trenutkov v nepovrat,« reče ona, trepetaje trepetlikavo. »Fej! Umoriva znanost z razvratom!« Dvigne dlani in jih ukrivi v mačje krempeljce, za¬piha. Ampak ne plane na moškega, pred očmi ji blisne nekaj minulega, kar se ji je že zgodilo in se je moralo zgoditi tudi polknom in polžem, slepemu timijanu in okamenelim nimfam, identična konstelacija vsega, postavitev sveta, ki pade v čas skoz maternični vrat večnosti. »Znate reči kaj absurdnega?« se obrne h golemu moškemu. Usta odpre, a molči. Samo molči, ker ne zna. Ne zna reči nič. Ko ustavi avtomobil ob cesti, ujedkani v skalovje visoko nad morjem, je zbegan. Še pred kratkim je stal na vrhu gore, vtkan v usnjasti prepiš vetra, ki mu je z duše zbrisal madež spominjanja, brezova metla, snežna radiranka. In zdaj je tu, v težkem, opojnem blodnjaku rožmarinja, ki cvrči v popoldanskem soncu kot nevaren bog, padli škržat. Odpre vrata, preden izstopi, pogleda v vzvratno zrcalo. Na cesti ni nikogar. Ko jo prečka, vidi na terasi vrsto praznih mizic in nekaj gostov. V zavesti se mu zariše smešen belolasi starček z bradico in popečeno kožo; severnjak bo, pomisli. Ob njem sedi gospa v rožasti obleki, z milim vrbastim pogledom. Najbrž sta par, si reče, prišla sta pregret svoj megleni valižanski zakon. In ob sosednji mizi lepotica, ki jo je opazil na kongresu. In tedaj se v njem dvigne val milosti, črve bi božal in goliče grel v dlaneh, kamnom bi prebiral dolge pesnitve, s cedrami bi se rokoval, beračem bi lizal podplate. In stopi k njej in jo gleda. Dolgo jo občuduje, kakor barbar ne-znanega malika. »Imate kaj proti melanholiji?«

Privid z oleandrom

Pozorna postanem zaradi jadrnice. Ne zato, ker je starinska, ampak ker je smešno izrisana. Čudno. Napačno. Nikamor ne bi šla, ne v brezvetrju, ne v burji. Dvoje jamborov ima in na njiju dvoje jader. Levo jadro je izbočeno proti premcu, desno proti krmi. Kot bi veter nastajal v sredini ladje in pihal na obe strani. Je bil risar naiven? Mogoče se je po svoje poigral z večnostjo? Z večnostjo, namenjeno gospodinjam? Ladja, ki naj bi utelešala nenehno gibanje, je na belem ozadju obsojena na nepremičnost. Za zmeraj. Sežem na polico, tisto v višini oči, in z levico pri-mem škatlico. Ni škatlica, majhen valj je. Primem ga ob straneh, da ne zakrijem ladje. Na vrhu nalepke, ki je obrobljena in spominja na neokusno kmečko vezenino, piše morska sol. Z velikimi modrimi črkami. V loku. Pod tem napisom je manjši, rdeč, vodoraven napis. Kuhinjska, jodirana. Nad spodnjim robom, pod ladjo, kot v globini morja, je napisano Droga Portorož. In še nekaj, česar ne razločim natančno. Ko si škatlico dvignem k očem, lahko preberem številko 230997. Dvestotridesettisočdevetstosedemindevetdeseti pozdrav samoti. Znova in znova stojim med policami in polnim košarico z nesmiselnimi stvarmi. Pred leti, ko mi ni bilo tako hudo, je bilo reči manj, mleko, kruh, jogurt, piškoti, kakšna odvečna malenkost za otroke. Zdaj je stvari veliko, eksotične omakice, majonezice, beluši, artičoke, norveške polenovke, japonsko žaganje, južnoafriške salmonele, tirolski tabasco. Svet, poln odpadkov, obilje niča, nič obilja. Puščoba kupovanja. Pik, pik, pik, črtne kode, senzorski čitalci, blagajne, ki vzburjeno dihajo ob petmestnih številkah. In zmeraj bolj zapacano sonce in zmeraj bolj kisel dež onstran klimatiziranega raja trgovine. Natalija, a si slišala za Bojana? Ubil se je. Z motorjem. Na Bleiweisovi. Plaf! Direktno v zid. Ne vejo, zakaj. Obrnem se, panično razmišljam, komu že pripada žajfasti palmolivasti glas, Marjani? Ester? Janji, Janji, vse na njej poskakuje in me živcira, silikonski lasni vložek, vitaminsko aktivni svetovni nazor. A kaj more za to? Saj je v redu, še hujše babure so: kokljasta, neškodljiva. Kaj vem kakšen cirkus ima doma? Bojan? Ja, reče, ko vidi, da sem zbegana, zmaje z glavo. Jemcev. Od profesorja. Prikimam, čutim, kako mi ustnice trznejo. Všeč mi je bil. Mlad fant, govorili so, da je nadarjen smučar. Lep nasmeh je imel, neskvarjen, zapeljiv. Svežo ritko. Ampak nekaj čudnega je imel v glavi, vijoličasto bolečino, to sem čutila. Ni bil brezskrben, sploh ne. Prehiter za življenje brez ovinkov. In bankine ob koncu tisočletja niso utrjene. Bogsigavedikaj se mu je zamerilo? Oprosti, a si kje videla melancane? Zasope, zagomazi. Pa kaj je s tabo, Nataša? A govo¬riva o smrti ali o jajčevcih? Jezus.  Odmiglja, nesrečna. Z njo naj bi govorila o smrti? Kar na jok mi gre, resnično. V želodcu čutim napetost, naraščajočo željo, da bi dvignila roko in s polic pomedla trapaste piksne in tube in zavitke, a potem le zgrabim rob stojala in se ga oklenem. Členki na prstih postajajo prosojni prosojni. Temni se mi pred očmi, zato se skušam osredotočiti na avtomobile, ki jih vidim skozi stekleno steno trgovine. Obliti so s čudno koprenasto svetlobo, kot bi bili potopljeni v razredčeno mleko. Drvijo po vpadnici, ki vodi v mesto, zahodni vpadnici. To je cesta, ki vodi k morju, v mesto, kjer sem bila rojena. Kjer je svetloba dišala po lovoru. Kjer so bile stene hiš slane. Kjer je veter pihal do srca in ga hladil, hrepenečega. Razbeljenega od prihajajoče prihodnosti. Od neznanskosti. Pozor, pozor, prihodnost prihaja na prvi tir. Je vse v redu, gospa Nataša? Prodajalka Julka stoji pred menoj in me zaskrbljeno gleda. Prikimam, čutim, da imam robove ustnic vlažne. In vroče. Ne hrepenim dovolj? Vam je slabo? Odkimam. Čeprav je stanje, sodeč po tem, kaj vse sem stlačila v košarico, alarmantno. Ampak tega so v trgovini že navajeni. Imajo me za prismuknjeno žen-sko, ki dan za dnem prihaja med police po sveže zaloge družinske sreče. V resnici si kupujem čas. Od smrti ga kupujem, da me kar takoj ne vzame. Zato izberem enkrat grah, drugič polže, tretjič kače z gobicami, samo ekstra kvaliteto. Tudi prtički in ustna vodica pridejo v poštev. In modelčki za peko in noži. Čeprav si ne delam utvar, Kaj bi skrhan pipec proti bridki kosi! Kljubovanje je sladko in ne škodi. Ne škodi, draga Julka, še posebej vaši firmi, ki jo je sezidal Merkurjev sen. Vse je v redu. Stopim k drugi vrsti polic in v košarico položim tekoče milo in prtičke. Da bo moja izjava prepričljiva. Se enkrat se nasmehnem Julki in se odvlečem do blagajne. Plačam s kartico, se podpišem. Katerič? Katerikrat ta mesec? Naj pride tornado, naj pride črni dež in odplakne vedno iste, vračajoče in ponavljajoče se nepomembne sličnosti. Vrata se odpro, zunaj je soparno, zvoki so udušeni, kot da bi kdo na ptice in izpušne cevi, na smehljaje in drleskajoče oknice poveznil velik steklen zvon. Ampak ta utišanost ni prijetna. Ni šepetajoči mir, ki ga vidim v maminih očeh na fotografiji. Gleda me kakor golobica, od zgoraj. Ker sem še majhna. Na sebi imam krilce, ki mi sega komaj do sredine tenkih stegen. In belo bluzico, brez rokavov. Kolena hruškasta in potolčena. Za mamo vidim oleander. Cveti, temnordeče. Vem, čeprav je slika črno-bela. Še zmeraj čutim v nosnicah njegov vonj, vonj trikrat žgane opeke. Ob oleandru so stopnice, šest stopnic. In ograja iz litega železa, hladna, zlizana od prijemov. Oleandrov vonj je v spominu ostal, hiša je zbledela. Na fotografiji je strašljivo neznana, kamnita, resna. Tudi mama je resna, a njena resnost prihaja iz neznosne miline, s katero me gleda in drži za roko. Kot da je zadnjič in zato za vedno. Ni bilo zadnjič in ni bilo za vedno. Drago stoji v senci prehoda med blokoma in mi maha. Cekar, v katerem nosim stvari, ki sem jih kupila, predenem v drugo roko. Za hip oklevam, potem se mu približam. Ni mi do srečanja, res. Ker to ni pravo srečanje. Vsa prava srečanja so že bila. In s prividi se ne znam pogovarjati. Tu ob prašni vpadnici, v postani sončavici, ob pol enajstih. Nisem povsem prisotna. SplošČena gravura na steklu, volčin v herbariju. A se me sploh vidi? Okrog vratu ima kravato pre-hlajene barve. Trzne. Ne ve natančno, kaj se grem. Se mi kar zasmili. Bledične gospodinje se vse prerade stapljajo z ozadjem. Kdorkoli je že to zinil, smešno je. In se zasmejem. Ej, Nataša, odvrne in si popravi ovratnik, kje si? Cekar si pozabila! Sprejel je igro, gleda skozme. V nikamor bolšči. Nehaj, cepetnem, mudi se mi. Kot da ne bi sama zatežila. Samo v grob se nam mudi. Zresni se. Še dobro, da sem te srečal. Telefonskega odzivnika ne preverjaš, v mesto ne hodiš. V tisk bi radi že avgusta. Boš lahko prevedla do petnajstega? Stisnem ustnice, skomignem. Mučim se s Hardyjem. Mučim se z udomačevanjem viktorijanskih spreneve-danj, ko pes se matram. Sem že pri korekturah. A ja? razpre oči. Odkimam. Šala. Slaba šala. Vse je že prevedeno v vse jezike. Temu se reče ustvarjalna kriza. Saj veš? Po izrazu na njegovih licih vidim, da se mu zdi šala resnično slaba. Samo še dve poli imaš, zastoka. Izdihnem. Do ponedeljka? Velja. Me gleda malček sumničavo. Preiskujoče. Ampak se ne pustim zaplesti v Dragecovo skrb za stanje moje vranice in hipotezo, da gre pri prevajalkini psihi za kritični upad ce vitamina. Za prmej. Se nasmehnem, jo po francosko zbrišem med blokoma. Ne ozrem se, čeprav čutim na hrbtu njegov pogled. Problematični pogled. Za prmej. Do ponedeljka. Sem obljubila. A nikakršne volje nimam, da bi iskala jezikovne ustreznice problemov, ki se mi zdijo ob koncu tisočletja povsem bizarni. Junaki v romanu so razpadli na poglavja in strani, moja družina je razpadla v odsotnost. Skrb za otroke je postala nepotrebna, razšli so se v goščavje svojih skrbi. Kaj je torej resnica? Da nas veže strah, globina neznanega, nedoumljivost čiste odsotnosti? Ki ji nikdar ne dorasemo? Ker se vse, kar ljubimo, že v zasnutju izmakne? Poseli tišino sanjarij? Takrat, ko otroci, še mlečnati, na silo izhrzamo nebogljenost in si oprtamo moč očetovstva in materinstva. In si nadenemo oklepe smisla. Postanemo čudaški vitezi temeljev. Kakšnih? Kakšnih? Takšnih, da nanje ne moremo postaviti ne žitnic ne svetišč ne pernatih ne luskinastih božcev ne kristalov čistega duha. Le neznosno milino pogledov in dotikov, kot mama na fotografiji z oleandrom. Nataša, Nataša, kar temelji v prividu, bi moralo privid negovati kot prvi in zadnji smoter biti! Ne pa, da dan za dnevom klone in se spopada s kupovanjem, kuhanjem in presnavljanjem stvari. In pritisnem medeninasto kljuko na vrtnih vratih, stopim v ukročeni dom, tako ljub, takoj tuj. Odklenem, se sezujem, odidem v kuhinjo, odložim cekar na pult ob hladilniku. Sedem, se ozrem skozi okno v zelenilo tise in japonske češnje, kutine in nešplje. V breze v ozadju. Poznam jih, vse po vrsti, njihove listnate ka¬rakterje poznam. In tudi one me poznajo, opazujejo me z zrnatimi škrobastimi očesci in simpatizirajo z mojo nepremičnostjo. Postajam jim podobna, tako mislijo. Čakam z njimi. Problem je v tem, da me čakanje napolni z melanholijo, drevesa pa z modrostjo. Prednost njihove negibnosti: vse je tu, nič ni drugje. Telefon zazvoni. Klasika. Pet korakov naprej, tri levo, v dnevni sobi gledam, kje je aparat, opazim ga na televizijski omarici .Ja, re-čem, zakaj te ne bo?Halo, zaslišim, halo, zmedla sem ga, a si ti, Nataša? Ja, ljubi, na vroči liniji sem samo zate, se oglasim, Natalie, z roko si božam mucico, precej obupana sem, ker te ni. Sledi predvidena doza tišine, potem reče, z nestrpnim glasom: Pa kaj morem, če so nenapovedani prišli lastniki podjetja iz Duisburga, zajebanci švabski? Odmaknem telefon. Nič, ubožec moj, zajebanci so te zajebali. (le bom že spala, ko se boš vrnil domov, me pred uporabo močno pretresi. In kliknem na tipko za prekinitev pogovora, ki je trajal, kot se izpiše na zaslončku, 0.37 minute. Kar nekam malo za prefinjena sporočila, ki sva si jih izmenjala. Spet sem v kuhinji. Zakaj so vse stvari lepe, ko se rodijo, potem pa se postarajo in sfižijo in zavračajo vse, kar je drugačno? Zakaj je lepota vedno minulost, nepreklicna zapadlost in zaspalost? Globoka hipnoza šipka v predzimskem vetru? Zakaj se misli zbližajo z zemljo in jih meglice povijejo za ves dan? Čutim, kako me preplavlja bes do stvari, ki me obdajajo in zahtevajo od mene red, prijaznost in strpnost. Živim med avtomati, ki drobijo strasti, skušnjave, presenečenja, med opekači, sesalniki in mešalniki, pogovarjam se z likalnikom, ki ima vgrajeno umetno inteligenco. In premetavam stavke iz Hardyjeve podeželske tragedije, kjer najpošastnejša zadeva niso pokvarjeni pohotni macoti, ampak parna mlatilnica. Medtem pa podobe mojega rojstnega mesta umirajo v vse šibkejših kislinskih in magnetnih napetostih za mojimi očmi. In se osipa oleander in predani mamin pogled. Si bo skušal kdo od mojih otrok tako krčevito zapomniti hipček sreče, ki ga je doživel z mano? Trepet brezovih listov v modrosivem oktobrskem dežju? Krčeviti trzljaj neza- doščenosti na vse ohlapnejših licih? Tako ne gre. Tako ne gre, za prmej. Za prmej da ne gre več tako pa tako, o vsemogočni. Čeprav se napotim proti vratom, da bi uresničila kraljevsko zamisel in napravila radikalen rez v kadriranju življenja, vem, da je vse, kar me obdaja, močno, premočno, silno kakor kamen skala kost in me pomilujoče motri. Kaj boš, revica zbegana, vzemi se v roke, odrešitev ni zmeraj plaf, direktno v zid, televizor prižgi in se začni sončiti. To mi dopoveduje goba za pomivanje posode, očitno se je, medtem ko sem bila v trgovini, posvetila Študiju zena. Dvignem kazalec, da bi ji požugala, navihanki, tedaj pa škljocne v zapahu in vstopi Miha. Hojla, rečem. Gleda, nekaj mu ni všeč. Najbrž pretirana pozor- nost, ki jo namenjam gobi. Ziv, mami, zamomlja, je vse pod kontrolo? Nasmehnem se, pokimam. Očija ne bo? Prikimam. Nasloni se na pult, podrsa z nogami. A si slišala za Bojana? Prikimam, Groza, reče. Ja, se strinjam, groza. Bil je moj dober prijatelj. Fejst poba. Zelo v redu. Prikimam in mislim na Bojanova mišičasta stegna. Večkrat je v telovadkah tekel mimo hiše. Zelo v redu, ponovim. In čez čas, ker me izgubljeni sin sumljivo gleda, dodam Bojan je bil en ful v redu melanholik. Miha pa kar poskoči. Pa kaj je spet s tabo, mami, a moraš bit res vsak dan zatežena do amena? Si lačen? vprašam in ga gledam v vrat. Adamovo jabolko mu nervozno poskakuje gor in dol kot plovec na ribiški palici. Stoji, me gleda, narahlo zmajuje z glavo. Oprosti, ampak moram it. Se mi mudi. Na faksu imam en opravek in potem šibam v vrtec. Prikimam. Ja, rečem. Če rabita varstvo, pokliči. Dvigne desnico, kot bi se me hotel dotakniti, potem jo naglo potegne k sebi, si popravi ovratnik, zadenjsko odstopi, levico spodvije za hrbet, prime kljuko, odpre vrata, stopi na podboj, za hip obmiruje in me gleda. Velja. In gre. In zapre vrata. Velja, rečem vratom. Lepa so, prelepljena z bukovini furnirjem. Zasučem se, stopim od cekarja. Brskam, dokler ne najdem solnice z jadrnico, ki ne more nikamor. Primem valj, z nohtom podrsam po zgornjem robu nalepke, da vogalček odstopi. Previdno primem za vogalček in ga počasi, brez nestrpnosti, vlečem. Bojim se, da nalepke ne bi strgala. Lepilo je močno. Biti moram zbrana, ni mi lahko. Ampak gre. Ko je cela nalepka v moji roki, si pošteno oddahnem. Pogladim jo in dolgo dolgo ogledujem ladjo. Razmišljam. Stopim v dnevno sobo, pred veliko ogledalo na steni. Ob njem je obešena kopija Escherjeve grafike z naslovom Drugi svet. Magično delo, pred katerim sem presedela ure in ure, tako da je neskončni tuji prostor, upodobljen kot dovršena iluzija, postal del moje vsakdanjosti. Pričenjam ga čutiti na podoben način kot težnost. Doumela sem, da je mogoče neskončnost, vsaj v razponu človeškega čutenja, izrisati le kot popoln privid. Problem neskončnega ni brezmejnost, tudi točka je neskončna. V bližini neskončnega se me dotakne ledeni mir boga. In to je popolni privid. A zdaj gledam drugačen privid, svojo podobo v ogledalu. Popravim si rokav, ki je nad komolcem pomečkan, lase, ki mi zakrivajo obraz. Pogladim si kožo pod očmi, da bi postala prožna in napeta. Pripravljena sem. Ladja na nalepki počiva v dlani. Pripravljena sem. Na hodniku, kjer vedno diši po oblancih in višnjevih peškah, zastanem. Lahko bi odšla skozi vhodna vrata, skočila čez prag in poletela. Zakrožila bi nad grmiči hortenzij, kar tako, iz razposajenosti, potem bi se zapletla v slap višine. To misel zavržem. Odprem leva, nizka vrata, ki zaškripljejo v tečajih. Vodijo me v poltemo, v klet, navzdol, pet stopnic. Tu je bila nekoč drvarnica, dokler hiša ni dobila centralnega ogrevanja. Spodaj, pod stopniščem, se umirim. Počasi počasi dvignem roko z nalepko, da nanjo pade poševen snop svetlobe skoz kletno okence visoko pod stropom. Svetloba migeta, prašni delci so podobni okruškom junaške pesnitve. Čutim, da sedanjost v meni razpada. Koža, komaj drugačna od prostora, ki me obdaja, postane jasna, ostra gravura. Meja mene in nemene. Drugi svet vzbrsti, ona drugajaz diši po koromaču. Vem, vem, privabila sem davnino. Vem, vem, prišla bo. Srce mi zaprhuta od vzburjenja. Kot piščanec. I In pride. Tema na levi se razlomi. Vstopi iz svetlobe, ki nima smeri, ker ne prihaja iz nobenega časa. Pride, lasje mi zažarijo v neizmerni milini pogleda, tisti milini, katere ena barva in ena razsežnost je ujeta na fotografiji z oleandrom. Nasmehnem se, še bolj razprem dlan. Ladja v maminih očeh postane velika velika prava prava ladja sredi zaliva ki je zaliv moje mladosti ki je zaliv one druge nejaz ker mene pravzaprav v resnici ni več sploh me ni ker sem se spremenila v popoln privid krog in krog objeta z ljubeznijo prikovana v jedro ladje ki je privid negibnosti ki je privid vseh gibanj ki so bile in bodo in ne bodo in niso bile in so niso so niso

Orientalski lotos

Ko zavijem okrog cedre, zagledam osvetljeno kupolo klimatrona. Spominja me na oko ogromne žuželke, na fasetno roženico, kalejdoskop mavričnih lesketov. Ste-kla so rezana v obliki enakostraničnih trikotnikov, ki so med seboj povezani v pravilne šesterokotnike in vpeti v kovinsko paličje. Od daleč, iz zelenila parka, je kupola podobna puhasti Luni, ki je padla na zemljo in se je, ker je bila prelahka, le do polovice pogreznila v tla. Njena prosojnost je skrivnostna: takšen je sveže zapadel pršič v trdi zimi, ki ga veter raziskri in raznese v daljavo. A v klimatronu, to vem, ni zime, ampak večna pomlad, tropska pomlad, gosta, maslena, mezeča toplota, ki daje zavetje 1532 vrstam eksotičnih rož, dreves, grmičev, lian, mahov, epifitskih orhidej, ana- nasovk in praproti. V srcu me stisne; pogled na klimatron me znova in spet navda s tesnobnim pričakovanjem in strahospoštovanjem: kakšen tempelj narave, katedrala presnavljanja, kakšna molilnica slasti in klitja! V tej ogromni fotosintetični plodnici, inkubatorju, v fabriki obilja, kjer proizvodni proces teče neprekinjeno v treh izmenah, sem potrošil velik del življenja. Ampak mi ni žal. Fanatik sem. In fanatizem je onkraj obžalovanja. Ker zame ne velja krilatica: predal se je znanosti in zanjo žrtvoval privatno življenje. Z bližnjimi se nisem nikoli dobro razumel, ne s prvo ne z drugo ženo ne z otroki. Pač pa sem se zelo dobro razumel z rožami. Dobesedno. Tako, da me je usmeritev biologije v zadnjih desetletjih, ko je vse adute stavila na gensko kirurgijo in kopiranje, močno razočarala. In razburila. V začetku, ko sem s kolegi polemiziral in skušal svoja stališča utemeljiti v strokovnih revijah in na simpozijih, sem bil potrt, na robu depresije. A sem se rešil, s pomočjo klimatrona, ki sem ga zasnoval. Razmišljal sem namreč takole: če je človek zaradi znanosti ubil Boga in stopil na njegovo mesto, se mora vrniti k izviru. In sem zasnoval rajski vrt, idilično Arkadijo! Že res, da je novi paradiž prostorsko precej skromnejši od izvirnika. Visok je pičlih trideset metrov in je prenizek za južnoameriške balse, kaj šele sekvoje. S površino dobrih tri tisoč kvadratnih metrov se ne more kosati z igrišči nogometašev Reala. Seveda! Za projekte, v katere človek vloži sanje, ni nikoli dovolj denarja. Kolegi in njihovi meceni trošijo denar za kloniranje, ker ponuja videz večnosti, lupino večnosti. Pod njo kajpak ni ničesar: votlina brez spomina, brez naključja, celo brez možnosti napake. Brrrr! Da bi me klonirali! Vse, kar se mi je v življenju pripetilo, je predolgo trajalo, vleklo se je kakor duševna odrevenelost, mučilo sebe in čas. Razen nevarnega razmerja z rožami, se ve! Recimo prvi zakon: vnaprej zavožena zadeva. Zena živčna, nenehno v gibanju, čista pajkovka. Vlačila me je za seboj kot napol omamljenega trota, v trgovino, v savno, fitnes, lepotilni salon, kino, celo v filharmo- ni jo! Med napol prebrano knjigo me je zvabila iz kabineta, med vtipkavanjem s trudom razvozlanega kemičnega procesa v računalnik se mi je prikradla za hrbet, bila je zgoraj brez in me z bradavičkama božala po razgreti glavi! In kar naprej je kupovala nove postelje. Če sem ji omenil rože, je pobesnela, kričala je, da se bo preselila v Tibet, kjer še plevel nima volje do rasti, in da se bo šla skupinsko meditacijo v kakšnem samostanu, ki leži bogu za hrbtom in kjer znajo menihi ceniti napeto žensko ritko. Ampak se je lagala, mrha, z zamaščenim balkanskim zvodnikom se je odpeljala na Uršljo goro, kjer vodi penzion za iz¬brane goste. Tako se temu reče na oglaševalnih straneh visokonakladnih časopisov. Sreča, da sem se takrat ukvarjal s proučevanjem luskastih dlačic, ki pokrivajo poganjke luizianskega mahu, vsrkavajo vodo in na¬domeščajo korenine. Siceijbi se še zasekiral. Kakšen polet je doživela moja duša, ko sem opazoval počasno nabrekanje vrhnjih celic mahu. To je zame erotizem, ne pa penzion na Uršlji gori! In potem sem dobil v roke odločbo, ki jo je podpisal predstojnik oddelka. Jasno in glasno mi je ukazal, naj takoj prekinem »z romantičnimi, nekoristnimi in nesmiselnimi raziskavami, ki so s stališča ostrega pragmatizma postinformacijske dobe povsem otročje in žalijo dostojanstvo stroke«. Skrivnost luizianskega mahu je bila za mojega šefa otročarija! Odvihral sem v njegovo pisarno in mu zmetal v glavo, kar mu gre. V ponedeljek me je pri vratarju čakala odpustnica. Iz obupa sem se poročil vdrugič. Nič bolje se ni izšlo, le da je pajkovko nadomestila palicnjakinja z dvema asteničnima otrokoma. Natančno se spominjam: bilo je jutro jesenskega ekvinokcija, ko rože zadrgetajo in začnejo sistematično retardirati. Kako veličasten načrt! Pred smrtjo se branijo z umiranjem. V primerjavi z rastlinami so jogiji bedni primitivci. Zato je popravljanje narave, ki so si jo zamislili moji kolegi, resnična otročarija in žalitev stroke. V šali jih imenujem genski kretničarji, pa še to niso! Mogoče kretničarji na slepem tiru evolucionizma. Jutro jesenskega ekvinokcija, sivo in zanikrno in po kislem dišeče, je bilo zame jutro razsvetljenja! V čital-nici narodne knjižnice, kamor sem rad zahajal kot brezposelni, od državne miloščine živeči botanik, me je na sedemindvajseti strani opoldnevnika, med zanimivostmi iz sveta, ki jih sicer nikoli ne preberem, čakala naslednja vest: »Brezčasni lotosov svet. V primerjavi s pravkar odkritimi semeni so človeška življenja le utrinki na nočnem nebu. Tokio, 21. - V neolitskem čolnu, ki so ga odkrili v šotišču 6 metrov pod površino zemlje v bližini japonske prestolnice, so strokovnjaki tokijskega univerzitetnega biološkega središča našli tri semena orientalskega lotosa. Ko so z radio¬aktivnim ogljikom določili starost semen, so bili presenečeni. Izkazalo se je, da so več kot 2000 let stara semena še vedno živa in da obstaja možnost, da bodo kalila. Kaj to pomeni za razvoj botanike, še ni jasno, čeprav so si znanstveniki edini v tem, da gre za epohalno najdbo. Semena, ki segajo v čas pred Kristusom, je v varstvo in proučevanje prevzel prof. dr, Ičiro Ohga.« Mogoče ni bilo jasno, kaj odkritje pomeni za botaniko, meni pa se je odprlo nebo. V hipcu, ki je postal večnost, se mi je zazdelo, da sem v transu, da sem medij kozmičnega duha. To seme, me je prešinilo, mi bo razodelo, kaj je smisel bivanja. Razkrilo mi bo, ali obstaja in kako obstaja Bog. Kdo, če ne ono, zapredeno v svoj tisočletni mir, v neoskrunjeno, od nikogar dotaknjeno meditacijo o rojstvu in smrti, bi zmoglo razrešiti prva in poslednja vprašanja, začetne in končne aksiome vesolja? Spoznanje mi je po sredini presekalo zavest, šcccc! Čutil sem, da se mi je duševnost preklala, po simetrali, na pol. V rani je ležalo seme orientalskega lotosa in se pripravljalo na klitje. Vedel sem, kaj je moja življenjska naloga: postaviti klimatron, v katerem bo, med drugimi čudeži narave, rasel lotos. Še nekaj: naučiti se jezika rastlin. Tako se je pričelo: odhitel sem k bivšemu šefu, da bi mu razložil svojo namero. Vratar me ni spustil v inštitut. Ko sem pričel razgrajati, so prihiteli varnostniki, me premikastili in grobo vrgli po tleh. Nisem se vdal, kričal sem kot obsedenec, prosil, se slinil in klical, dokler ni moj bivši šef vendarle prišel. Takoj sem se pomiril in mu, zelo mirno in zelo zbrano, razložil zamisel o gradnji klimatrona. Tiho me je poslušal in prikimaval. In res! V naši prestolnici smo kmalu dobili veličasten rastlinjak. Takega še v Ameriki nimajo! Mojo zamisel so sicer pripisali gospodu šefu, a to me sploh ni motilo, ker sem dobil letno dovolilnico za prost vstop v klimatron. »Za opazne zasluge v sodobni botaniki,« je v reviji Zdravstveni vestnik o tem pisalo v rubriki Na kratko. Takoj sem začenjal zahajati v rastlinjak. Postal je moj pravi dom. Se prenočil bi v njem, če bi smel, a sem se bal, da bi me imeli za prismuknjenega in bi mi vzeli dovolilnico.  Jezika rastlin sem se začel učiti hladnokrvno in zbrano. Čas mi ni pomenil nič. Vseeno mi je bilo, kdaj se ga bom naučil, kajti dan za dnem je v mojem srcu rasla fanatična vera v uspeh. Lahko bi mi na teme vrgli atomsko bombo, pa ne bi trznil z obrvmi. Navadni ljudje vedo, da rastline komunicirajo z okoljem. Dostikrat so mi tajnice v službi, ko sem jih pohvalil, da njihove lončnice lepo uspevajo, odvrnile: »To je zato, ker se pogovarjamo z njimi.« A njihovo mnenje je bilo navrženo mimogrede, površno, kot nepremišljena fraza. V resnici se jim ni ljubilo posvetiti jeziku rastlin. Rastline so od nas silno različne, zato je precej teže prodreti v skrivnost njihove govorice kot, denimo, v skrivnost aramejščine. Razlogov je veliko. Bistveno pa je tole. Rastline so dinamične le pred rojstvom, ko se zasidrajo v zemlji, postanejo slične Budam: v lotosovi drži vztrajajo, vsem spremembam navkljub, na tistem kraju, ki so jim ga izbrali vetrovi, sončne pege, tektonski premiki tal, kroženje vode: usoda kot najgloblji ritem narave. Ljudje smo, nasprotno, bitja nenehne dinamike: pri nobeni stvari in na nobenem kraju ne zmoremo zdržati in se mu posvetiti. Še celo pri lastni misli in čutu ne! Večni Ahaserji smo, še tako skrbno sešita obutev nam ne služi leto in dan. Naš jezik je kar naprej obrabljen in pošvedran! Rastlinski pa ne! Je jezik, ki se »dograjuje« v višino, jezik, ki odbija čas, kot vosek odbija vodo. Da bi ga razumel, sem moral postati podoben rastlinam, v duši sem se začel istovetiti z narcisom in strelušo, z dristavcem in uvularijo, z voščeno lilijo in rdečim kačnikom. Opazil sem, da med različnimi vrstami rož, ne glede na to, ali so eno- ali dvo-kaličnice, obstajajo zanemarljive govorne razlike. Dialektalne, bi smel reči. Kajti jezik rož je esencialen, je razvitost, razraslost resnice same. Ta pa se ne spreminja! Ni nič človeškega! In potem je težava v tem, da je presnova rastlin, mislim na fotosintezo, nasprot¬na človeškemu požiralsko prežvekovalskemu grizlja¬nju sveta. Ne gre le ljubezen skozi želodec, ampak tudi govorica. In tako naprej, še in še. Če hočeš govoriti kot hrast, moraš postati hrast, na kratko, in zapik! Počasi počasi sem pričel razvozlavati pomene rahlih svetlobnih sprememb na listih, komaj opaznih tresljajev celičnih mrenic na površini rož, doumel sem simbolni pomen trenutnih toniranj rastlinskih delov, ki so bila posledica komuniciranja rož z menoj, posledica hipoma sproščene biološke plazme in ionizacije zraka v dotiku z govorečimi cvetlicami. Čista realnost, nič astralnega! Kakšna rastlinska avra neki! Kirlianski efekt je dobil povsem novo razsežnost. In Lichten- bergove številke prav tako: izkazalo se je, da so te številke v resnici besede, besede kompleksnega, čudežnega jezika. Bil sem omamljen, kot fantom sem se opotekal skoz metež rastlinskih govoric, ves iz sebe in prevzet, izgubljen madež med pretakajočimi se barv¬nimi lisami povsem duhovnega Logosa. Imel sem občutek, da sem se pogreznil v eno od platen Vasilija Kandinskega. Medtem ko sem se učil, sem zvedel, da je prof. dr.Ohga na poti k nam in da bo obiskal klimatron. Vedel sem, vedel! S seboj prinaša, tako so poročali v radijskem dnevniku, eno od neolitskih lotosovih semen. Uspelo mi je, uspelo! Trepetal sem od sreče in pričakovanja, vsako jutro sem se še v temi priplazil do parka in se skril v zavetje cedrinih vej. Trepetal, Čakal in dočakal! Prof. Ohga je prišel, si ogledal rastlinjak in našemu mestu, ker je zgradilo prelestno preročišče rož, podaril seme orientalskega lotosa. Ne sprašujte, seveda, vzklilo je! Ne, nisem si upal v bližino lotosa, nisem hotel skruniti njegove strašne lepote, od daleč sem gledal, kako raste in se pripravlja na cvetenje. Potem je njegov popek, ki se je dolgo dolgo pripravljal, počil in v hipu odrasel. Od bolečine me je kar zvilo, čutil sem, da se je sesula Rimska cesta. Štiri d ni bo cvetel, to sem vedel: prvi dan bo podoben vazici za sake, drugi dan skodelici, tretji dan jušni skledi in četrti dan krožniku. In bilo je tako. Na dan četrti sem se mu po prstih, milimeter za milimetrom, približal. Ko me je začutil, sem se mu poklonil in izrazil svoje občudovanje. Molčal je. In čakal. »Povej, Gospodar Lepote,« sem ga po-nižno nagovoril in padel pred njim na kolena, »kaj je smisel življenja?« »Priti prepozno,« je rekel, njegova misel je bila ostra kakor britev. »Ne razumem,« sem dahnil. »Ker si prišel prepozno.« »In Bog?« sem zaše-petal, »kaj je Bog?« »Oditi ob svojem času,« je zašelestel. Čutil sem, kako drevenim. »O Lotos, nakloni mi pojasnilo,« sem zadrgetal z olesenelimi usti. »Ne mo-rem,« je odblesknil, »nisi odšel ob pravem času.« V trenutku me je preplavila modrina. Odplaknjen vanjo sem čutil, kako mi skozi možgane poganjajo pelodne nitke. V sredini glave mi je pričela nabrekati plodnica, lobanja se mi je razmehčala in se razprhnila v dvanajst časnih listov. Vijoličnih. Vijoličnih v modrini. Bilo mi je jasno, da nisem odšel ob pravem času. Ampak zdaj sem imel čas. Veliko časa je bilo pred menoj. Toliko, da časa sploh ni bilo. Le še vijolična strpnost v medeči modrini, ki je priklila s Sonca. Vem, zakaj začudeni strmite vame. Ne razumete jezika rož. Nič ne de. Ponavljal bom svojo zgodbo, še in še. Toliko časa je pred menoj, in ljudi je skoraj šest milijard. Se bo že kdo naučil govorice orientalskega lotosa!

Postaja za preteklost

Postaja je stara, sezidana v jožefinskem slogu, leži ob veliki pivovarni. V prejšnjem stoletju je bila ločnica med mestom in deželo, potem jo je prestolnica pogoltnila kot kača miško. Zdi se, da ji ni teknila; izbljunila jo je v sedanjost, malce razjedeno in razkuzmano, a v bistvu nepoškodovano. Spremenila jo je v nekakšno kuliso časa, v nekaj, kar brez lastne volje postaja vse globlji spomin, kar brez lastne želje postaja čudaška antikviteta. Litoželezni stebriči, ki podpirajo z bakrom prekrit pristop na peron, posnemajoč plemenitost grštva, delujejo frivolno. So preostanek meščanskega svetobolja, ki je preskočilo mladost in se zgrbilo v krčeviti veri, da je svet še vedno mogoče urediti. Zanimivo pri stebričih in pri postaji je to, da je njena starost mlajša od mesta, ki jo oklepa, ne samo zaradi pivovarne, ki s postanim vonjem po kvasu deluje izmozgano. Nič bolje se ne godi komaj sezidanim kvadrastim blokom in stolpnicam: zaradi oblikovne preprostosti, zaradi funkcionalnosti izžarevajo popolno odsotnost duha. Postaja, v skladu s frivolnim značajem, nima osred¬nje prometne, kaj šele družabne vloge. Kje neki! Komaj obrobno vlogo ohranja, namenjena je potnikom, ki potujejo v dvajset kilometrov oddaljeno mestece, do koder je speljana proga. Ob peron dnevno pritleskajo le trije ali štirje vlaki. Bolje rečeno: kratke kompozicije, sestavljene iz dveh vagonov. Morda bi jih najbarviteje označili kot vlakovne krokije ali motorne divertimente. Le trije, štirje divertimenti v simfoniji dneva! Nič čudnega, da se človeku, ki stopi skozi osrednja vrata razpotegnjenega postajnega poslopja, zazdi, da je s pe¬rona možno potovati samo v preteklost. V njem se po eni strani razrase občutek ležernosti in z njo povezane sproščenosti, po drugi strani pa občutek nesmiselnosti. Ko skozi postajno poslopje stopim na peron, me preplavi občutek, da se je od tod mogoče napotiti le v preteklost. Prekleti spomini, prekleti! Kam naj potujem po svojem bledem, razmazanem življenju? Kaj se mi je zgodilo? Ena edina, sploh ne edinstvena, srednje velika ljubezen. Dokončana ljubezen in nedokončana akademija. Je to dovolj za potovanje v preteklost? Se v nedeljo se ne oglasiš več, bi rekla mama. Zakaj ne prideš domov na izlet, sine? Molčim in jo gledam. Kako naj bi ji razložil, da se počutim zvezanega, na pol zadušenega, prevaranega, neuspešnega? Odpadni kosovni material odvažamo v ponedeljek, mama, se vidiva na smetišču zgodovine. In potem se zgodi ravno meni, zgubi božji, meni in nikomur drugemu, da dekan, ki mi je grenil študij, postane direktor. Pesjan zdolgočaseni me z nasmehom na svojih volkodlakastih ustih pošiba na stranski tir, še huje, na odstavni tir. Hvala, gospod Božičnik, cenimo vaš talent, do upokojitve boste lahko napredovali v najznamenitejšega slovenskega statista. Bedno. Biti brez preteklosti pomeni biti brez perspektive. Moji kolegi so medtem postali nekaj, postali so imena, postali so obrazi, ljudje jih poznajo iz časopisov in televizijskih ekranov. Ne, nisem želel biti slaven kot Bruce Willis zato, da bi lahko pokončno umrl, ampak zato, da bi k srednje veliki dokončani ljubezni lahko pripel še nekaj epizodnih zaljubljanj, če bi se mi za¬hotelo, da bi me prijatelji pozdravljali s kančkom zavisti v glasu. To bi zadostovalo. Bilo bi dovolj za znosno preteklost, dovolj, da bi se vanjo zapeljal brezskrbno, ne da bi me obšel gnus, ne da bi v ustih začutil okus gnilobe. In zdaj naj mirno, takole zmačkan, nesamozavesten, poln dvomov, hladnokrvno, ne da bi se mi zatresla roka, dvignem revolver in jo pokončam, se ji maščujem za nezvestobo? Dva strela vanjo, tri vanj, ko bo izstopil? Saj sploh ničesar ne čutim, njena nezvestoba mi ne pomeni ničesar, kot beden govnač grebem po smradu svoje povprečnosti, iz katere se ne morem več izkopati. Ne, ne bo se mi posrečilo. Še tega, te enostavne, ušivo enostavne stvari ne bom znal izvesti, kot se spodobi. Pogledam v levo, vlak bo prišel z leve, pazljivo, tako da mi obraz zakriva litoželezni steber, ki podpira streho. Med menoj in njo mora zmeraj nekaj biti, se nasmeh¬nem, nekaj močnega in hladnega. Opazujem njen hrbet, kljub dolgemu plašču rubinaste barve, ki ji pada skoraj do gležnjev, slutim napetost v ledjih. Napetost priča¬kovanja, kajpak. Ampak sožitje dolgih rženozlatastih las in oblačila je ganljivo, tu ni pomoči. Nisi mi usojena, lepota. Lepota, vedno si nekaj minulega in jaz, človek brez preteklosti, se lahko za tvoj božanski dotik obrišem pod nosom. Lepota, zmeraj si spomin, še manj, hrepenenje po spominu, izginjajoče v utrujenih sinapsič- nih zankah. Lepota, obraz smrtnosti, kako naj te ubijem, rženozlata škržatasta smrtovka? V pasu in kolkih čutim napetost. Kje se mudi ta presneta kibla vlakasta? Ampak napetost ne prihaja samo od pričakovanja, prihaja od tvojih rok, ustnic, jezika, kolen, kurca, šarenice, sopeš, sopeva, svet je pomodrel, sinje je najino silno ljubljenje. Se te čutim v sebi, na sebi, ob sebi, okrog sebe, moj strah si, moj bog si, kozel dionizični, privzdigovalec privzdignjeni nadahnjeni, še te čutim, čeprav sem se morala, zato, da bi prišla na postajo, odtrgati od tebe, se izgristi iz postelje, se zbrcati skozi vrata. Koža pa mi žari in prasketa, moj korteks je električen, moj ščegetavček diši po Alfami, fadu, baziliki v pesnikovih očeh. Ljubi moj, nočem, da bi postal preteklost, nočem, nočem, čeprav me čakanje na vlak odmika od tebe in med naju potiska nekaj hladnega in močnega. Kako naj se zberem za človeka, ki prihaja od nikoder, iz izkušnje, ki je ne poznam in me briga manj kot lanski sneg? Kako naj odigram najino snidenje? Ko pa nisem zatrapana vanj, ampak vate, božavček, drgetavček, prašiček, vesoljček! Hočem, da si sedanjost, hočem, da otrpneš v mojem po¬gledu, kajti Meduza sem, strašanska lepota brez misli, nesmiselna slepota tu in zdaj. Da bi bil Bog in upepelil vozne rede, prihode in odhode, vlake, postaje, čas, prihodnost! Da bi preteklo ne preteklo in ne odteklo! Stresem z glavo, na pol iz jeze, na pol iz želje, da bi se zbrala. Punca, si rečem, ne biksaj ga. Posel je posel, uspešnejša boš, bolj te bo mečkal in peštal. Kje je ta ciza zaturana zanikana? Tole snidenje bo zame postalo umiranje na obroke. Ljubim tvojo kožo, diši po leopardih, če bi mogla, bi si iz nje naredila šotor, posteljo, ogledalo. Spomi-njam se, kako sva se spoznala, bilo je na portoroškem festivalu, ljudje so se gnetli v hotelski sprejemnici, od ponarejenega žvenketanja besed in trkanja s kozarci mi je postalo slabo, stopila sem ven, v noč, pihal je jugo, a ni deževalo, nebo se je spustilo nizko, prišepe- tuje mi, da živim v oblakih, tako me je obšlo, stekla sem v temo, po peščeni poti, proti morju, proti odrešilnemu vonju mirte in rožmarina. Najprej sem slišala le pljuskanje, začutila sem tvojo prisotnost, prisotnost človeka, ki ga morje zavrača, napela sem oči, stal si do pasu v vodi, oblečen v frak, z odpetim metuljčkom za vratom, ki je nihal, ne, bingljal je levo desno kot posušen netopir. Hej, sem rekla, kaj počneš? Utapljam se, si odvrnil, a ja, zakaj pa? Ker sem hrvaška opazovalna podmornica v tujih teritorialnih vodah in moram izginiti, si se zarežal. Si totalka ali kaj? sem vprašala, ne, si rekel, sem človek brez preteklosti, oče dveh otrok, poročen, svetovalec za vprašanje genetskih mutacij pri inštitutu za varovanje zdravja. Pravkar si srečal svojo prihodnost, sem rekla, moj glas se mi je zazdel čudno tuj, kot bi ga izrekla Šibila. Obstal si, potem pa pri- čofotal do brega in me pogledal v oči, naj se vam predstavim, si rekel, Enej. To je bilo res smešno, začela sem se hahljati, Šibila, sem rekla, pazite, si odvrnil, preveč se tresete, lahko bi vam odpadle prsi. In potem si mi jih, ne da bi se mi kretnja zdela nesramna, pokril z dlanmi. Preden grem v svet senc, si patetično zabaritonirai, mi odgovorite, ljuba Sibilica, na eno samo samcato drobceno vprašanjce. Pokimala sem, čutila sem, kako se tvoji prsti sprehajajo po mojih bradavicah in zarisujejo mandalo prve in zadnje besede. Ali je res, da je glasba sfer najnavadnejši cvilež v primerjavi s pesmijo vaših dojk? Prikimala sem, med zobmi sem začutila grenčico lovorjevega lista, ja, res je, kajti resnica sveta je gola, gola kot nerojeni otrok prepovedane ljubezni. V tem hipu zaslišim pisk, ozrem se iz preteklosti, stoječa na peronu, ki vodi v preteklost, vlak prihaja, tip prihaja, bitje, ki mi nič ne pomeni, a mu moram planiti v objem in hliniti sladostrastje. Nič ne maraj, dragi, kmalu bom spet pri tebi, moj podmorničar, moj leopard, moje ljubljenje bo daljše od Eneide, in ta, kolikor vem, ni nekaj, kar bi človek dokončal v enem samem življenju. Postaja, ki je bila doslej mirna kot Pompeji, oaza negibnosti, nenadoma oživi. Z leve strani prihajajoči vlak zavira, slišati je disonančno trenje oblog ob jeklena kolesa. Iz postajnega poslopja prihitijo trije moški s poslovnimi kovčki v rokah, ženska, na kateri sta najbolj opazna pisana ruta in šal, za sabo vleče otroka, ki se cmeri, da gre skozi ušesa, iz prometnega urada stopi postajni načelnik v uniformi, na glavi ima kapo, obrob¬ljeno z rdečim trakom, pod pazduho pa stiska loparček, s katerim bo ustavil vlak in kasneje dal znak za odhod; mladenič v usnjeni jakni, ki se skriva za lito¬železnim stebričem, naenkrat odločno zakorači proti v dolgem plašču, stoječi ob komaj še drsečem vlaku. Ženska ima dolge, valovite lase žareče ržene barve; z nervoznim gibom glave sune nazaj, proti zatilju, da bi jih ukrotila in spravila s čela, ne uspe ji najbolje, zato gre z levico skoznje kot julijski veter skozi utrujeno klasje. Mladenič, ki se ji bliža, opazi, da ima na roki troje prstanov, zableščijo se namreč v zraku kakor drobceni plamenčki in jih ni mogoče spregle¬dati. To vidi, ne vidi pa tega, kako se ženska nasmehne, ko se na vratih vagona pojavi visok moški v zelo elegantni sivočrtasti obleki in z dragim polstenim klobukom. A tudi če bi mladenič gledal mladi ženski v obraz, ga njen nasmeh ne bi več zanimal; iz žepa namreč iz¬vleče revolver, presenetljivo velik revolver, dvigne roko, jo iztegne in obstoji, vdihne in zadrži sapo, da bi na-tančno pomeril. Čas na postaji, ki vodi v preteklost, zdajci znova zamrzne; elegantni moški, ki dviga roke v objem, patetično zastane sredi koraka, s katerim bi se dotaknil perona, lepotica zagleda v njegovih punčicah podobo groze, presenečenja in najbrž tudi smrti, zato v spuščajoči se paraboli zasuče glavo, da bi videla, kaj se dogaja za njenim hrbtom, moški s poslovnimi kovčki obstanejo, tako kot tudi postajni načelnik in žen¬ska s pisano ruto; celo cmeravi otročaj utihne in otrdi v nenaravnem položaju. Potem moški sproži in s tem sproži čas; dva strela nameni rženolaski, tri gospodu s polstenim klobukom. Moški najprej trzne nazaj in potem dolgo dolgo pada mimo pričakujoče ga ženske, zviška tresne ob asfalt, se malce odbije, dvigne spod telesa oblak prahu, potem pa se, zdaj že mehak in brez volje, razmaže ob peron in mirno obleži. Mladenka pada drugače, z zasukano glavo, z nekakšnim očitkom v očeh, dekletove šarenice so zelene, to moški, ki je streljal, zdaj natančno vidi, prežete so z očitkom, ki ga spomni na Evridikin pogled, namenjen nepotrpežlji¬vemu Orfeju. Lepotica v resnici sploh ne pada, zdruzne, sesede se vase, podobna je predrtemu balonu, prazni vreči, slabo napisani knjigi brez duše. Na peronu obleži po polžje, embrionalno zvita, s koleni in slokimi stegni ob svoji bradi; tega bi ne zmogla niti dobro izurjena tekmovalka v ritmični gimnastiki. »Kupljeno!« zakliče mož s slušalkami na ušesih, stoječ za kamero, »zelo dobro!« Lahno tlesne s prsti od zadovoljstva, spogledujoč se z direktorjem fotografije, ki mu kima. »Čez pet minut bomo nadaljevali s snemanjem detajlov in bližnjih planov.« 

Momlogolmom

Brez zgodovine, brez priveza, brez posojil. Ne, nisem bil zagrenjen. Za slovar se nisem odločil, ker sem bil brez zgodovine, priveza in posojil, brez muštac in polcilindra. Ne razumi me napak, Adrijan. Biti brez vsega je razkošje, dano le redkim. Imeti, imeti je balast, skrbi prinaša, alergije in ploske noge. Kdo, te lepo prosim, ki je zasičen s stvarmi in s čustvi, bi se polotil pisanja slovarja? Jaz pa sem bil nekako... osvo-bojen. Svet je odpadel od mene, počutil sem se kot ukajoči partizan, ki na zmagoviti večer zavija v me-sečino. Hočem reči, da sem bil prost, prostaško prost. Odvezan od materialnega in duhovnega. Velike ideje so se mi zazdele brez pomena, kakor zeleni poper v torti. Takrat sem pomislil... Na veter, na veter. Ker veter razbija, razpihuje, raznaša, razblinja. Ker veter spodmika opore, na katere naslanjamo ubožna, šibka življenja. Torej je bilo treba vse točke, s katerimi sem sondiral in utrdil svoje bivanje, sistematično spodnesti, vključno z jezikom. Slovar vetrov je bil spočet. Še zdaj se spominjam, kot bi ne minila leta: pozen april je bil, gledal sem skozi okno v klavrno sivkast dan, v komaj ne več zimski dan, v ne še pomladanski dan. Gledal sem skozi depresivno umazane šipe v pobiti dež, ki je sunkoma, v kaskadah, padal z desne na levo, aha, sem pomislil, severnik, Primorci bi rekli tramontana, Grki akvilon, Arabci simum, strupeni veter, bogve kako bi ga imenovali Perzijci ali Indijci ali Kitajci. Ha, mi je šlo po glavi, kaj pa Eskimi, kaj pa Eskimi? Pri njih severa ni, torej tudi severnika ne? Zrl sem dol, na obrežje krastave reke, s kancem ironije v duši opazoval triumf nebeške žalosti, odrešen, odrešen. In si rekel, da bom sestavil Slovar vetrov. Kar toplo mi je bilo okrog srčne mišice. Slovar vetrov! Prazno zmagoslavje nečimrnosti! Seveda, seveda, Adrijan, slovar je utrdba, je Masada človekove sistematičnosti, medtem ko so vetrovi znanilci privida, namreč dih in žolč in danka sprememb. Vetrovi so smeh bogov, prijatelj, energija an sich, ki nam biča ksiht s šepetom: »Piš si, piši ti mene nekam!« Slovar vetrov je, skratka, najveličastnejša dvosmiselnost, za katero se mi je zdelo vredno boriti. In vanjo vložiti prihodnost. Odprl sem okno, da bi prevetril načrt. V lice mi je puhnilo vlažno podgobje z dodatkom Strindbergovih didaskalij, to je torej severnik, njegova leksikološka definicija, srčika prvega gesla! Odločil sem se še, da bom izbrana gesla pojasnil s polno pomensko, torej funkcijsko razlago. Nepopolno, posredno ali stransko razlago pojmov sem zatrl v glavi, v zasnutku. Hlastno sem zaprl okno, stekel k pisalni mizi, se usedel, zgrabil nalivno pero in list papirja in napisal: severnik -a (m): vlažno podgobje z dodatkom Strindbergovih didaskalij. Hladno, predvsem za otrobe ubranimo se ga s sulicami iz koromača. Njegovo domovanje je borova črnica, vendar se ne brani mastne laporovine in osojnih deteljišč. V sagi o kipe¬nju konjskih kopit ima pomen protizgodbe: Parsifal v hipu, ko si hoče natakniti krilo mamine mrtvo- udnosti, začuti, da je oblit s krvjo. Pri prozornokrilcih igra vlogo nezavednega, potlačenega, a s pripombo, da je to, kar je izrinjeno, obenem napoved faličnega vstajenja. Ko se pripravlja na paritev, se giblje vzvratno. Nanj opozarja skandinavska eksi¬stencialna hripavost; rado (s kom) poleže¡, a potem z novimi močmi divja nad nežnimi breskovimi cvetovi. V slast gre losom, posebej če se branijo s sicilijanko. Nedosežno v trohnenju: chriseis . Desnica mi je zatrepetala; ustrašil sem se, da bo geslo, ki naj bi rabilo kot vzorec bodočega slovarja, preobširno. Razvlečenost bi kajpak zahtevala od uporabnikov določen bralni napor, sposobnost koncentracije in hermenevtično prožnost. Po drugi strani mi je bilo jasno, da bom le z izčrpnimi, čeprav izbranimi razlagami, zagotovil slovarju ustrezno znanstveno neoporečnost. Bil sem mrzličen in potešen hkrati; začetek je vedno obetaven. Šel sem do okna, gledal v depresijo mračobja. Levo spodaj, na oglu stare rumene hiše, stoječe na bregu reke, se je nekaj zganilo. Bil je klate¬ški pes, mešanica zapuščenosti in brezsmiselnega nagona, dvignil je nogo in označil postajo izgubljenosti. Ganljivo, bi rekel, če bi bil dobrotnik, recimo Gandhi, a v meni ni bilo nič mehkega, le slovar v nastajanju. Slovar, kapital onstran dobrega in zla. Oglej si tole geslo, Adrijan. zahodnik -a (m): dvignjena noga zatona, larpur- Iartizem smrtevcev. Če skozi košare iz vrbja, nastane kremenčev napenjalnik Zahodnika ne prižigajte brez potrebe, posebej ne ob polni luni in nedokončanih revolucijah. Ogibajte se ga med hojo po tirih, takoj po branju Tolstoja. Vzljubila ga je kraljica Viktorija, zato so v drugi polovici 19. stoletja med mlačvo kar naprej naraščale reke in se kopičila prešuštva. Stabilen, ob robovih rahlo vijoličen. Težko ga je deliti na posamezna obdobja, čeprav nekateri vetroslovci omenjajo čas eklog, boljševističnih šumnikov in postkoitalnega petja. Posebej prija smejočim se mravljinčarjem; če ste brez ščitnika in vam piha v poslovni kovček, mižite na nasprotno oko in pazite na izgovorjavo stopinj. Edin¬stven zahodnik veje prek Cerkniškega jezera, kjer lahko ob nežnih zimah zanosite s podzemljem: džingižmoh Reci, da je v redu, prijateljček... No, ko sem dvignil glavo, je bila zunaj tema, globoka noč, počutil sem se utrujenega kot ščene zunaj pod napuščem. Sesutega, a vznemirjenega. Dovolj bo, sem si rekel, slovar zahteva svežo glavo, mreža, v katero se ujamejo vetrovi, mora biti tkana filigransko. Upam, da ti postaja jasno: iz¬delava enciklopedije gibajočih se bistev ni bila več gola idejica in trenutna odločitev, bila je postopek samouresničitve, dosmrtni maraton, neskončno vrtenje mo¬lilnega mlinčka. Skočil sem kvišku in odhlastnil k oknu, ga nastežaj odprl, da mi je v obraz hrsknil chriseis, se slekel do pasu, razbičan od neznane, čeprav skoraj boleče slasti, ki sem jo čutil ob prhutavih dotikih gibajočih se bistev. Chriseis, fuknihrop men v dioklast sem zatulil, Adriian, zatulil v jeziku bodočnosti! Nobene sledi nuačobja, nobene pasje zapuščenosti, svet se je začel polniti s smislom prepiha! Čutim tvojo nestrpnost, a nobenega prehitevanja po desni! Stavki novoreka dobijo resnični pomen šele, ko posamezne besede dol- go uporabljamo, v različnih podnebnih razmerah in psihozah. Zaenkrat ti bom skušal raztolmačiti le po-samezne sestavine prve vetrovne povedi. Fuknihrop je velelna oblika glagola pritisniti zmrznjeni slanik ob trebuh neznanega spreobrnjenca, men bi najlaže razložil z zaimkom vame, ne oziraje se na debelino povrhnjice, v je pomensko blizu venomer nekomu slediti z zašli- njenim pogledom, medtem ko dioklast slovenim z bogu v klas, las, čas in last. Padel sem v posteljo, Adri- jan, čofnil sem vanjo kakor v morje pričakovanja, jutri naprej, nadaljevanje sledi. Zbudilo me je koprnjenje, ki se je kot pajkova mreža pletlo prek mojega obraza. Koprnenje, šnickeset sem pomislil in tudi že rekel, šnickeset, šnickeset, koprnenje je stvar duše in duša kar naprej melje ene in iste zadeve. Jaz pa sem si brez sodelovanja duše pomel oči, se skobacal izpod odeje, sedel in z nogami poiskal na¬tikače. Odgovor na vprašanje, od kod se je vzela beseda šnickeset, je bil izpisan v težkem valovanju zaves in lilijastem vonju zraka, ki je vel skozi odprte oknice. Južni veter, Adrijan, veter, počasen, trmast in hrepeneč veter. Odšel sem v kopalnico in si oplaknil obraz, lotevalo se me je malodušje, kar je pomenilo, da je jugo pripotoval od daleč, iz Kartagine. šnickeset -a (m): južni veter, ki melje nasprotnike s plastificiranimi tangi Muhammada Alija. Če ga vdi- havamo z blitvijo vidimo čas v pasjem položaju z razkrecenimi bedri. Oscar Wilde ga je primerjal s škotskim kiltomy izpod katerega žuga prst večne neresnice. Bistrim prinaša otopelost, otopelim biskvite, bistrim otopelccm pitijsko mežikanje. Če se v njem pred rojstvom trikrat okopamo in ob izstopu z avtoceste zamrmramo »bemtibrezovco«, postanemo svetovalci vlade za brezdelje po internetu. Pred njim se branimo s knesetom in bazukami, ob izgubi ravnotežja s štetjem levih, izključno oranžnih kvarkov v puščavi. Nikakor ga ne smemo uporabljati kot pesniško prispodobo, ker takoj ostekleni in začne dihurjasto smrdeti. V njegovi družbi je nespodobno moralizirati in tlačiti v dlani prostitutk prismojene roženkrance. Če piha dlje kot tri dni, hodimo okrog privezani na svetovni nazor in se klanjamo dramaturški analizi Sartrovih iger. Meni se, kot ti je najbrž razumljivo, ni bilo treba privezati na svetovni nazor in tudi ne padati na kolena pred zaprtimi vrati. Z glavobolom na ustnicah sem vzel v roke sprehajalno palico (v resnici sem se z njo branil pred orli in davčnimi izterjevalci, oboji so me napa¬dali, čeprav sem bil brez posojil. Ali morda prav zato?) in odkopitljal po stopnišču. V možganih, rahlo sfuz- lanih od šnickeseta, se mi je izoblikoval stavek, ki je natančno opisoval moje počutje. Počutje klavrne raz- jebanosti, v katero me vselej pahne južni veter: šnifnem eksibris, gavgne šnickeset. Ja, ta stavek je bil votek po¬čutja, utelešeno počutje. Se en dokaz, Adrijan, da sem bil s slovarjem na pravi poti! Že sem bil zakoračil čez prag na ulico, ko je Šternovka, saj veš, leva soseda v pritličju, tista, ki ima na glavi gnezda in katedrale, sunkoma odprla vrata in pomolila svoj tabernakelj skozi režo. Ft vu šnifnem eksibris, gavgne šnickeset? sem jo vprašal, z gornjim delom telesa zasukan k njej, z rahlo pridvignjeno sprehajalno palico. S tem sem hotel izraziti pozornost do sosedinega počutja, saj me poznaš, iz stare šole sem. A misliš, da je Šternovka to pogruntala? A misliš, da je Šternovka sploh kaj zapopadla? Figo. Odprla je usta kakor kmet pred kačo in nekaj bogokletnega grgrala. Et vu šnifnem eksibris, gavgne šnickeset? sem ponovil, upoštevajoč njeno naglušnost. Zdajci se je, z vijolično grozo v očeh, dvakrat, trikrat prekrižala in divje zadrlesnila z vrati. Še dobro, da ima kratek vrat, ha. Skomignil sem in šel, zajadra! v šnickeset. Zunaj pa posran šnickeset, Adrijan, tema kot v zrelem paradižniku, le kje je klastribus, sem pomislil, kako bi ti rekel sonce? A kar sonce? No ja, če bi kdaj čutil pravi morilski šnickeset, bi rekel klastribus, zajam-čeno. Grem skozi to meduzasto močvirje in takrat! Dioklast, naj ti večno pojejo zajci na goljavi, vsemogočni Padre, takrat! Sem ga zagledal, Adrijan, kristina katalanya bianka kome smiirt, bel, belcat, kakih štirinajst, komaj štirinajst, slabih štirinajst, lepota sveta, preden so ga napadle opice, utelešenje MomlogolmoM, Besede vseh besed, Slovarja vseh slovarjev! Skočil sem k njemu, slep ko kura, skoraj bi me zbil neki kreten v klepetuhu, padel sem na kolena in mu pričel lizati čevlje. Kakšni miloprstniki, prijatelj, iz bordojskordečega semiša, s prešitim robom, rahlo valovitim, da je nežna popolnost deških, kaj deških, otroških nožič udarjala v oci in srce kot praesk entu brisbris, grom in strela. Lizal sem ga, šepetajoč dioklast, dioklast, kar naprej dioklast, kot da bi se mi zmešalo in bi od branjevke na tržnici hotel kupiti plutonij. Lizal sem, malo po gležnjih, malo po čevljih, v razburjenosti celo asfalt okrog njegovih stopal, abesinski vonj njegove sladke kože se je mešal z vonjem mazuta, pasje scaline in mišjih korači janj, na mojo patetično radost je padal šnickeset, mi močil čelo in rahljal možgane, dolgi lasje so mi viseli prek otrokovih nog kot obnemogel bršljan. Stal je, slan od presenečenja, napet kot leskovka, zbal sem se, da bi MomlogolmoM, Slovar vseh slovarjev, pričel kričati, da bi naenkrat izustil vsa gesla in podgesla in podgesla podgesel in me pokončal z njihovim nevzdržno močnim zvenom, dvignil sem se, ga zgrabil okrog pasu, z vso silo, ki je, saj me poznaš, Adrijan, navzlic mojim letom ni malo, dvignil sem dečka v nekakšen pietetni objem, ne vem, kdo od naju je bil v tem pri¬meru odrešeni in kdo križani, ozrl sem se okrog sebe, v bližini ni bilo nikogar, dioklast, dioklast, dioklast sem žebral z vročičnimi ustnicami in pričel teči nazaj, prek ceste, proti vhodnim vratom domače hiše, ne- vermor mi je piskalo skozi sapnik, vedno moj, vedno moj. Ko sem tekel, prijatelj, sem se začel v glavi smejati, zdelo se mi je, da se opazujem iz daljave, s konca ulice, opletal sem z dečkom kot kak ubrisan konjušar ali mogoče pretirano vesten kostumograf, ki si je naložil prehudo delo za novo teatrsko predstavo in zdaj nese krojaško lutko domov, doma se laže zbere in pre¬miera je blizu, vse preblizu! Kaj praviš? To je endešlus, Adrijan, to je vse. Nepismeni brezbožniki so mi skočili na hrbet in za vrat kot kakšni šakali veprasti in me tolkli po zobeh in senceh, mi iztrgali slovar, kričali pizda izrojena, očitno jih je Sternovka zbobnala nadme celo stotnijo. Do nezavesti so me, Adrijan, do polsmrti, z nevtronsko bombo so šli nad polža. In potem ko se mi je belina vrnila v oči, sem bil tu, v belem prisilnem jopiču, beli sobi, za belimi rešetkami. A to ni bila več kristina, Adrijan, to ni bila kristina katalanya bianka kome smiirt. To je bil samo še kap, ti bi rekel molk. Kam odhajaš, prijatelj? Adrijan, afroditiramb, afro- ditiramb, prosim, prosim, ostani! Nisem ti še ničesar povedal o vzhodniku, o zeničniku, vetru izpod pavje ščit-nice, vetru prenove in humanizma, Adrijan, Adriiii- jaaaan!!!