Rešitev iz Vodic
| Rešitev iz Vodic. Alojzij Kokalj |
Pisal pod psevdonimom Luigi Calco
| |||||||||||||
V krasno opremljeni sobi ponosne ljubljanske palače je sedel pri obloženi pisalni mizi mož bledih, upalih lic. Na steni njemu nasproti so visele z zlato — modro — rdečimi trakovi ovite slike največjega finančnega ženija Lawa, znanega grškega Herostrata, amerikanskega Barnuma in sv. Liguorija.
Pri pisalni mizi sedeči mož je bil v najboljši moški dobi. Njegove tresoče roke so nervozno prelistovale in premetavale na mizi razpoložene spise, obstoječe iz voluminoznih pisarij, obsežnih računov in kilometrskih načrtov. Čim bolj se je mož utapljal v svoje pisarije, račune in načrte, tem bolj je bledelo njegovo lice, tem bolj so se mu tresle roke. Na mrko čelo so mu pa začele stopati mrzle srage, viden znak njegovega notranjega razpoloženja. Obupno je dvigal svoje oči k podobam na steni in šepetaje vzdihnil:
»O sv. Liguorij, v zgodovini prosluli Herostrat, ženijalni Law in ti nedosežni Barnum! Na vas vse se obrača vaš verni učenec z vročo in ponovno prošnjo, priskočite mu na pomoč, ne zapustite ga v njegovi stiski in nesreči. Saj sem se celo svoje življenje ravnal po vašem vzvišenem vzgledu in vaših krasnih naukih. Po tvojih naukih, pretkani sin solnčnega Neapolja, sem uravnaval vedno svoje misli, besede in dejanja in ti nisi imel doslej še vrednejšega učenca na slovenski zemlji. Sledeč tvojemu vzpodbudnemu vzgledu, krepostni Efežan, sem brezsrčno zažgal ponosni hram slovenske Talije in brez sramu pognal po svetu v bedo in siromaštvo njene učence. Kako dobro in temeljito sem znal posnemati in tudi posnemal tvojo amerikansko reklamo, mojster Barnum, mi še poudarjati ni treba! In končno, ti moj vzgledni Law! Ali nisem noč in dan proučeval tvoje življenje in se noč in dan z vsem naporom svojih možganov poglabljal v tvoje očarujoče finančne mahinacije. Saj si gledal name s te stene, ko sem, posnemajoč tvoj vzpodbudni vzgled razmetaval in razsipaval hladnokrvno milijone! Vrhovno moje načelo je bilo: S tujo roko je lahko loviti gade. Sedaj, ko sem po vaših naukih zabredel v zagato, iz katere ne vem izhoda, sedaj, ko se vsled posnemanja vaših vzgledov nahajam v škripcih, iz katerih se ne morem izmotati, me puščate na cedilu brez pomoči! Zaklinjam vas, prosim in rotim vas, ne zapustite me, temveč usmilite se me ubogega nesrečnika, podelite mi svojo pomoč!«
Z mrzlimi sragami na svojem bledem čelu in upalih licih je srepo zrl mož na slike na steni. Toda slike na steni so ostale neme ...
Tedaj je mož skočil po koncu in začel nemirnih korakov meriti svojo prostorno sobo, sikajoč med zobmi:
»Torej molk in nič drugega kot molk je vaš odgovor na moje mile prošnje za pomoč in rešitev. To je torej vaša hvaležnost za to, da sem vam posvetil vse svoje dejanje in nehanje, da sem se vam zapisal z dušo in telesom! Lepa hvaležnost to! Ko sem zavijal svoje besede in delil dannadan udarce v obraz resnici, božji hčerki, ko sem ubijal slovensko gledališče in deval na natezalnico učiteljske trpine, ko sem tolkel ob bučni boben amerikanske reklame in do neba povzdigoval svoje velikopotezne akcije in neizvedljive utopije, ko sem metal skozi okno v Savo in druge vode itd. od žuljavih rok skupaj znešene in od gladnih ust odtrgane stotisoče in stotisoče, da celo milijone, tedaj ste z zadovoljstvom zrli na svojega vernega in poslušnega vajenca in niste niti z mazincem ganili, da bi ponudili rešilno bilko človeku, ki udarjen s slepoto, tava brez rešitve proti pogubonosnemu brezdnu. Danes ne poznate več svojega učenca, nimate zanj pomoči in rešitve, nego ga prepuščate njegovi strašanski usodi ...«
Obupani mož se je vrnil k svoji pisalni mizi, katere globoki predali so bili na stežaj odprti, se zopet vsedel, sklonil svojo izmučeno glavo na roke in se zamislil. Njegove misli so pa morale biti težke in mukotrpne, ker so se mu sem in tja izvili iz prsi ječeči vzdihljaji, medtem ko mu je roka nemirno švigala po razprostrtih spisih, računih in načrtih. Tako je nesrečni mož prebil ure in ure ...
Naenkrat se je začulo na vratih rahlo trkanje. Kakor bi nesrečnika pri pisalni mizi pičil gad, je šinil pokoncu in s svojimi tresočimi rokami začel metati vse počez na kup na mizi razpoložene spise in načrte in jih mašiti v odprte predale, katere je skrbno zaklenil potem, ko je bilo vse notri zmašeno.
Ko je bil s svojim delom gotov, je zaklical z mogočnim glasom: »Naprej!« stopil do vrat, jih odklenil, potem se pa vrnil zopet k svoji pisalni mizi, oprl se s komolcem ob naslonjačo svojega stola in v mogočni pozi malega Korzičana pričakoval svoj obisk.
V sobo je stopila mlada in skoro do nepoznanja v velike rute zavita ženska, ki je pred vsem šinila s svojimi očmi po celi sobi in tiho vprašala:
»Pa vsaj ni nobenega orožnika tu?«
»Kakšnega orožnika?« se je zadrl mož pri mizi nad žensko. »Tu nimajo orožniki, hvala bogu, še ničesar opraviti. Kakšno vprašanje je pa sploh to? Ali mar ne veste, kje ste? Najodločnejše si prepovem vsako besedo o policajih, orožnikih, državnem pravdniku, sodišču, kriminalu in o vešalih! To si zapomnite, ako hočete z menoj zlepa izhajati!«
»Nikar se ne jezite,« je prekinila došla ženska razjarjenega moža. »Saj s svojim vprašanjem po orožnikih nisem cikala na vas, temveč mislila samo nase. Pa ste postali pri nedolžni besedi orožnik takoj tako srdit, kakor osa in ste se začeli tresti, kakor šiba na vodi ... Če vam ni všeč, pa bom kar šla, čeprav ste po me pisali in me za božjo voljo prosili, da naj pridem čim preje k vam. Če se bodete pa tako name drli, potem pa z bogom, veste mož, z vodiško svetnico se ne govori s takim zadiranjem ...«
»Kaj, vi ste, vodiška Johanca,« je začel mož s popolnoma izpremenjenim, angelsko- in ljudomilim glasom. »Zakaj pa tega niste takoj povedali? Ali je bilo potrebno tisto neumno vprašanje po orožnikih? Prosim lepo, stopite le bližje in se blagovolite vsesti na to - le zofico, prav mehka je in človek lahko sedi ure in ure na nji, ne da bi ga začele boleti kosti.«
»Tako se govori z menoj,« je odvrnila došla ženska, se vsedla široko na zofo in začela odlagati rute, v katere je bila čez glavo zavita. »Ne zamerite mi, če se malo odvijem, ker mi je vroče, kakor bi se že v peklu cvrla. Pa sem se morala malo boli obleči, ker me poznajo že vsi ljubljanski izvoščki, postreščki in mesarski hlapci, ki bi takoj vsi zatulili, če bi me zopet videli v Ljubljani in spoznali. Ha, ha, pa pi nihče spoznal vodiške Johance, ko je šla skozi Ljubljano in krenila k vam. Tako, sedaj sem pa gotova z odvijanjem in pripravljena poslušati, kar mi bodete povedali. Pred vsem bi rada vedela, zakaj ste me klicali. Vam kar naravnost povem, da nisem nič kaj rada prišla, ker so se sedaj pričeli zanimati zame tudi taki ljudje, ki niso verovali v moje čudeže in še manj nosili cvenk v Vodice. S takimi ljudmi pa ne maram nič opravila, se tudi ne izplača, zato vam bo razumljivo tudi moje prvo vprašanje pri vstopu.«
»Le malo potrpite, moja ljuba Johanca, vse vam povem,« je omenil naš mož ter stopil k vratom sobe in jih skrbno zaklenil. Vrnivši se k Johanci, je pa začel z ljubeznjivo besedo:
»Veš, ljuba moja Johanca, saj dovoliš, da te tikam, ker se čuje to bolj kolegijalno, stvar je taka - le: Tebi so zmešali tvoje štrene v Vodicah, meni pa mešajo štrene v Ljubljani. No, pa ti se boš že izmotala, saj znaš delati čudeže in ti bode prava malenkost, izviti se iz svojega sedanjega neprijetnega položaja. Pri meni je pa stvar vsa drugačna ...«
»Kaj pa se je zgodilo strašnega?« je vprašala sočutno vodiška svetnica na jokave in obupne besede našega moža. »Pa saj ni izšla kaka taka postava, da se bodo morali duhovniki odslej brigati le za sveto cerkev in za izpolnjevanje težkih dolžnosti svojega svetega duhovskega poklica, posvetne zadeve in ženske pa pustiti popolnoma v nemar!«
»Hvala bogu, take postave pa pri nas ne bo nikdar, če se liberalci še bolj derejo in se sklicujejo na izveličarjeve besede, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Na to stran me pa čevelj nič ne žulji, čeprav imam pri enem veliko večjo peto kot pri drugem.«
»Saj res, pa to nič ne de, so vseeno prav postaven gospod,« potolaži vodiška svetnica malega Napoleona.
»Veš, moja ljuba Johanca, stvar je vsa drugačna. Upam, da smem odkrito govoriti, saj sva si sorodna po svojih dušah in po svojem delovanju.«
»Kar nič naj se ne ženirajo, gospod kolega,« bodrila je svetnica Johanca našega moža.
»Če je pa tako, potem bom pa govoril kar naravnost in brez vseh ovinkov, čeprav tega nisem nič kaj prav navajen. Vidiš, preljuba Johanca, stvar je taka-le: Jaz sem utaknil svoj nos in svoje prste v stvari, na katere sem se toliko zastopil kot zajec na boben. En čas sem prav dobro vozil, sedaj je pa prišlo tako, da sem jo prav pošteno zavozil, da tiči moj voz čez kolesa v močvirju in nepredirnem blatu in da ne morem ž njim ne naprej, ne nazaj. Vse sem že poskusil, da bi spravil svoj zavoženi voz iz močvirja, pa vse nič ne pomaga. Nikdar živeče ljudi sem najemal, da so lomili za me bojna kopja, na debelo smo kršili in potvarjali postavo, odsotnim ljudem sem podtikaval krivo prisego, lagal sem kot cigan, celo nasprotno stranko sem naganjal s krivoprisežniki, pa vse zastonj! Moj voz tiči naprej v močvirju in v to močvirje potopil se bodem skoro tudi jaz, ako se ne izvrši nekaj izvanrednega, nekaj nenaravnega, z eno besedo, ako se ne zgodi čudež. Tedaj sem se spomnil tebe, preljuba Johanca, ki znaš delati čudeže, ker ti edina mi moreš pomoči, ti edina moreš postati moj rešilni angelj. Ali mi hočeš pomagati s svojimi čudeži, preljuba vodiška svetnica? Ne bodeš delala zastonj čudežev, kakor jih nisi v Vodicah, kraljevsko te bom nagradil in ti nasul tvoj predpasnik toliko bliščečega zlata, da boš lahko stopila takoj v pokoj in da se ti potem ne bode nikdar več treba ukvarjati s čudeži. Poglej, predobra Johanca, na kolenih klečim pred Teboj in s povzdignjenimi rokami te prosim rešitve! Usmili se me, usmili!«
Pri zadnjih besedah je zdrknil naš mož na kolena, vzdignil svoje roke in milo zrl v vodiško svetnico kot svojega edinega spasitelja. Johanca je nekaj časa molče opazovala nenavadni prizor, potem je pa počasi vstala raz mehko zofo, stopila h klečečemu trpinu, ga prijela za povzdignjene roke in izjavila s svečanim glasom:
»Ker znajo, gospod kolega, tako lepo prositi, naj pa bo! Tu je moja beseda, hočem vam pomagati, vendar pristavim, da moji čudeži niso zastonj! V Vodicah sem sicer prislužila s svojimi čudeži ogromne vsote, pa kaj mi to pomaga, ker so mi skoro vse odnesli oni moji španovarji, ki me sedaj izdajajo in me niti poznati nočejo več. Zato jim pa še enkrat ponovim, hočem jim pomagati s čudeži, toda nikakor ne zastonj. Za svoje čudeže zahtevam plačilo in to mi bodo tudi dali, kaj ne gospod kolega?«
Ko je klečeči mož slišal to svečano zatrdilo, planil je po koncu, se zavrtel trikrat okrog svoje osi in končno tako glasno zavriskal, da se je stresla vsa palača.
»Juhuhu. Juhuhu! Rešeni smo, rešeni! Vodiška Johanca me bode rešila, ona je moj rešilni angelj! Ne bodo me ugonobili še ti smradljivi liberalci, če se tudi postavijo vsi na glavo! Juhuhu! Rešeni smo, rešeni! Juhuhu, smo že iz vode!«
Mož je še parkrat zaplesal Davidov ples po svoji prostrani sobi, potem se pa sopihajoč zopet vstavil pred vodiško svetnico, ki se je mej tem zopet vsedla na zofo, in široko razkoračen izjavil s svečanim glasom:
»Preljuba moja Johanca, odslej naprej punčica v mojem očesu! Za enkrat ti bodi izrečena najiskrenejša besedna zahvala za tvojo obljubljeno pomoč v skrajni sili in stiski, cvenk pa pride pozneje, smo sedaj ravno malo suhi. Pa pustiva to stvar za enkrat na strani, ker ti bom že pozneje natančnejše vse obrazložil, kajti tudi tukaj bo treba tvojih čudežev. Da te ne bodo izvohali smradljivi liberalci, ti bom preskrbel varen kotiček! Pa ne bo slab ta kotiček! Poglej, v ti - le lepi sobi zraven mene boš varno skrita. Sobo ti bom dal takoj kraljevsko opremiti. Veš, pod streho imam kupe najlepšega pohištva, katerega je naš najvišji gospodar predčasno in zgolj iz zapravljivosti zavrgel, ker je hotel imeti še lepšo in bogatejšo opravo. To po krivici zavrženo pohištvo nam bo sedaj prav prišlo in ti boš tako bogato nastanjena, kakor malokatera cesarica. In stregli ti bomo vsi od prvega do zadnjega. Ti boš pa za mojo rešitev delala čudeže, da se bo kar kadilo. Izjavi se, če ti je tako vse prav urejeno in mi še enkrat ponovi odrešilno besedo, da mi hočeš stati na strani in s svojimi čudeži izkopati moj zavoženi voz iz blata in močvirja.«
»Hočem,« se je odrezala moško vodiška svetnica.
»Juhuhu in še enkrat juhuhu!« je zaukal mali Napoleon in se samega veselja poskusil postaviti na glavo, kar se mu pa ni posrečilo. Vendar pa to ni njegovega veselega razpoloženja prav nič kalilo, ker je bilo brezmejno njegovo zaupanje in trdna njegova vera v čudodelno moč vodiške svetnice.