Režonja na svojem

Režonja na svojem

Režonja se je pripeljal z vojne z drugimi vred pijan in vrgli so ga z vojaškega voza pred njegovo hišo. Vojak pa, ki si je bil prisvojil voz in konje na fronti in se pripeljal z njimi domov, je odpeljal ,kamerade’ dalje in veliko neumnosti so počeli na vozu, vsi srečni, da je vendar že konec te umazane vojne. Režonja je pograbil svojo puško in je koračil v vojaški obleki in z dolgimi povešenimi brki proti svoji domačiji. Nasproti so mu pritekli žena in trije otroci; Režonja pa je privlekel iz žepa steklenico ruma in jim ga ponudil. Njim pa ni bilo do ruma, čeprav so stradali, bilo jim je samo do njega. Ko je povedal, da je vojne konec, da ni ne cesarja ne domovine, so bili še bolj veseli. Posadili so ga za mizo in Katica je morala v kuhinjo, da bi napravila očetu cvrtino; mati pa je prinesla od nekod slabega kruha, kakršnega so imeli doma; ker je bila jesen, je bilo tudi nekaj mošta v kleti, ki ga je napravil sedemnajstletni sin Naci. Režonja Jožef je pokusil mošt, pocmokal in dejal, da je dober. Motno mu je prišlo na misel, da bo odslej tudi sam prideloval takšen mošt, prišlo mu je na misel, da ima tako pametnega sina, tako veliko hčer, kakor je bila Katica, —-dvajset let ji je že bilo, kakor so mu povedali; zadovoljno je prijel ženo Geto okoli pasu in jo stisnil k sebi, rekoč: »No, Geta, dolgo me ni bilo.« Geta ni mogla izreči besede, bila je preveč srečna. Samo jokala je. Bogve da ga je bila vesela, tega svojega možička, ki se je štiri dolga leta klatil ipo bojiščih in je komaj enkrat prišel domov, da sta napravila otroka Anico, ki ji je zdaj leto in pol. Jožef zdaj ni spraševal po drugih stvareh. Življenje, ki ga je čakalo, je potisnil nazaj in je hotel, da bi zdaj uživali samo radost. Nekako bodo že živeli, ni vrag, da ne bi živeli. Saj so tudi prej, ko sta bila sama z Geto in je bilo huje, kot bo zdaj, vsaj kakor pravijo. Šestnajst let je Jožef odhajal vsako pomlad na delo; in vsako jesen se je vračal. Moral je, ker doma niso imeli toliko, da bi bili lahko živeli. In šestnajst let je garala Geta z otroki na majhnem najetem gruntu, hodila drugim delat; pa so živeli. Zdaj pa so bila vmes štiri leta vojne in po tem zaključku je Jožef upal, da se bo življenje siromakov spremenilo, močno spremenilo. »Vse skupaj je bila velika sleparija,« je dejal. »Rekli so: za cesarja se bojujemo, za domovino. A kje je zdaj Franc Joška in kje je domovina? Nikjer ne enega ne druge; mi pa, — ljudje, smo ostali. In to je. Ti prokleti fiškališi, Židje, grofi, notarji, duhovniki, vse to je velika sleparija: kako so nas pošiljali na vojno in govorili: Sveta dolžnost je, sovražnika pobiti. Kakšna sveta dolžnost, vas vprašam? Laž je bilo vse skupaj; mi pa smo to spoznali. Bil je skrajni čas, da smo spoznali: po štirih letih že moraš presoditi vsako stvar. Mi smo se streljali zanje: nič več jim ne verujem.« Žena ni razumela vsega tega, kar je mož pobral po svetu, le prijalo ji je, ko je slišala, da je vojne konec in da mož ne pojde več nazaj. To ji je ugajalo in ugajalo je tudi otrokom, ki so sedeli okoli njega kakor okoli preroka, ki je sicer nekoliko vinjen, a govori prijetne stvari. »Pravijo, da bodo zemljo delili,« je spet dejal Režonja. »Kakšno zemljo?« je vprašala žena. »Grofovsko vendar. Čemu smo se pa potlej borili, če ne za zemljo?« Žena ni rekla ničesar; mislila je, da so to samo njegove neumne misli, zdaj, ko je pijan; ko bo pa trezen, bo že videl, da je govoril neumnosti; zato ni rekla ničesar. Kaj pa, tisto noč jo je nadlegoval; in Geta ni bila prav nič huda. Dolgo sta se najprej pomenkovala: ali ni imela kakšnih ljubimcev, ko njega ni bilo? Kakšne ljubimce, je rekla in bila skoraj užaljena. Še tega bi ji trebalo, da bi se z drugimi pečala. Saj ima svoje otroke, ne pa, da bi še za drugimi gledala. — Da, nadlegovali so jo, to je res, ona pa ni hotela imeti z njimi ničesar. — Kdo pa?! Tisti kruljavi Matjašecz. — Eh, ti prašiča. Mislil je, da bo zdaj lahko ribaril, ko ni moža doma, ko se samo on steguje po vasi s svojo polomljeno nogo! Pa Režonja mu že pokaže, da si bo zapomnil. — A rekli so, da so vsi vojaki imeli svoje ženske na fronti in niso mislili na žene —? je poizvedovala Geta. »Eh, nekateri so že imeli. A vsi niso bili taki. — Naj bo, Geta, poslej bo vse dobro, kaj praviš ti?« »Jaz pravim, da bi bog le dal, jaz sem že sita vsega.« »,Bog dal’ — kako govoriš. Sami si bomo vzeli Cesar in bog nam ničesar ne dasta, razen slabega, dobro pa si moramo reveži sami vzeti.« »Govoriš, kakor bi se docela pokvaril v svetu.« »Pokvaril,« je dejal. »Zdaj šele gledam, kakor treba. Doslej so nam držali roke pred očmi, da nismo mogli videti, kako je vse to, zdaj pa smo odtrgali te roke in vidimo, kakor je v resnici.« Žena ni ugovarjala: saj bo jutri drugače mislil, ko se bo iztreznil. Režonja se je do jutra v resnici iztreznil. Zdelo se mu je, da se ni bilo prav nič zgodilo in kakor da ni bilo vmes štirih let klanja. Le zanimalo ga je vse: hodil je po tesnem vrtu, ki mu ga je sin razkazoval (vse to so imeli v najemu od stare Petrove), pogledal je v hlev, kjer je čepela majhna krava z velikimi zaokroženimi rogovi, z velikim vimenom. Pogledal je v svinjak, kjer je godrnjal majhen pujsek in je pritrdil, da bo tako okoli božiča dober. Delal se je važnega, kakor ne bi videl vse radosti, ki se je naselila na ta revni gruntec, med te ljudi, ki so čakali svojega gospodarja. Vrgel je vojaško obleko stran in se oblekel v civilno. Toda po glavi so mu rojile še drugačne misli: štiri leta je bil v strelskih jarkih, zdaj bo pa treba nadaljevati tisto bedno življenje, ki je bilo prej pri njih. Videl je, da je bilo tisto o zemlji, o novem življenju, s čimer se je včeraj tako ustil, sen, gol, oduren sen. Spomladi bo treba vzeti s seboj sina in hčer, in iti na delo za kruhom. Nič več ni bil tistih širokih, svetlih misli, ki jih je prinesel s seboj z vojne. Ničesar nismo dosegli z vojno, si je dejal. Tedaj pa je prišel k njemu sosed Žid, Bergmann po imenu. Visok ded, močan, ki je vso vojno na neki način prebil doma, češ, da ga meče božjast. Nabiral si je denarja in nagrmadil lepo premoženje. Dvajset let je že ta žid sedel v vasi: najprej si je najel skromno luknjo, potlej je začel zidati svojo hišo, postavil hleve, imel živino, veliko trgovino in gostilno. Režonja pred vojno ni bil njegov sovražnik. Mnogokrat je delal pri njem, kaj pa, pošteno delal in slaho zaslužil in tudi njegova žena je vedno tam čepela in delala. Včasih je prinesla domov kakšne malenkosti, ki pa so ji pri kuhinji zelo prav prišle. Ko so drugi godrnjali nad Židom in ga kleli, je Režonja molčal in rajši še dalje delal pri njem, da je vsaj nekaj zaslužil. Kaj drugega pa mu je bilo storiti? Bil mu je zvest služabnik. Zdaj je prišel ta Bergmann k njemu, ves nemiren in nestrpen. »Ali ste že slišali, Režonja? Razbiti nam mislijo in pokrasti, kar imamo!« Režonja je že slišal, da bodo Židom razbijali trgovine in prav tako grofom gradove; tudi sam je bil med tistimi, ki so se navduševali, da bi bilo res dobro Židom vse razbiti in odnesti. A to je bilo, ko je bil še med drugimi in je imel dovolj poguma. Zdaj, ko je bil sam, ga je prva navdušenost minila. »Tako, razbiti vam mislijo?« je rekel Režonja in se delal nevednega. V obraz Židu vendar ni mogel povedati, da je tudi on med tistimi, ki bi radi razbijali. »A kdo vam misli razbijati?« »Sodrga, ki se je vrnila z vojne. Prokleta drhal! Poslali so mi listek, da pridejo zvečer k meni na večerjo. Včeraj opoldne so bili pri grofici na obedu. Kaj pravite, to ni nič dobrega?« »Ne, bogme, to ne bo nič dobrega. In nerad bi bil zdaj na vašem mestu.« Režonji je v srcu ugajalo, da se je upal Židu povedati to v obraz. »Zato pa, Režonja. Vi ste mi bili vedno prijatelj in dober sosed. In tudi jaz vam! Ženi smo med vojno, ko je bila povsod lakota, vedno pomagali, kadar je prišla k nam. Pojdite in mi pomagajte, da poskrijemo in razprodamo, kar je mogoče. Kaj pa mislite, saj me lahko docela okradejo. Kako pa naj potlej živim? Dvajset let se že trudim in spravljam, zdaj naj bi mi pa odnesli —!« Režonja na to ni rekel niti besedice. Prav nič ga ni ganilo to Židovo tarnanje. Tudi on se že dvajset let trudi, nabira, se ubija; bil je na vojni zavoljo Židov in popov in grofov, a vendar od vsega nima prav nič in ne ve, kaj bodo čez mesec dni jedli. Žid pa je lahko državi dajal posojila, da bi zmagala. Brez dvoma pa vsega ni dal, ker žid je žid in rajši vidi, da država propade, kot pa bi propadel on. Toda kljub tem mislim se Režonja ni obotavljal iti. Naposled je res, da mu je žid pomagal. Zdaj ne more odreči. Kako naj bi mu razodel: Ne grem, ker mislim tudi jaz razbijati?! Ne, toliko poguma ni imel. Ves dan je prenašal pakete in jih skrival: v slamo, v seno, v kotičke, kjer ne bi nihče iskal kaj vrednega, in naposled celo v log za hišo. Židinja, majhna ženščina, je tarnala in Režonja je moral nositi njeno posteljnino k sebi domov; svoje revne postelje so napravili visoke, kakor bi tu spal sam grof. Podstrešje so napolnili z raznimi stvarmi. Židinja pri tem ni pozabila Režonjičke, temveč ji je dala cel dolg klobuk sladkorja, lepega sladkorja, kakor ga že dolgo niso videli. In še mnogo drugih drobnarij je priletelo Režonjički v dar: bolje, da oni porabijo, kakor da bi drugi odnesli. Režonjička ji je bila — bogme — hvaležna za to. Žid pa je stal v trgovini in prodajal, kar je kdo hotel kupiti. Ves dan je prodajal in trgovina se je praznila, kakor bi na pomladni sneg posijalo toplo sonce. Bil je prijazen in je dajal veliko pod običajno ceno. Ženske so nosile kakor s sejma. Tarnale so nad tem, da so taki ljudje v vasi, ki bi se upali razbijati. Pri tem pa so si vse ogledale za zvečer. Denar je vrel Židu v predale, da bi ga komaj v vreči lahko dvignil. Zvečer je žid nekaj tega denarja v resnici spravil v lesen zabojček, ki ga je vtaknil v vrečo — bil je sam drobiž — in s sabo ga ni mogel vzeti. In ko se je že dobro zmračilo, ga je skrivaj nesel nekam za hišo. Tam je bila jama, kjer so gasili apno, polna vode; žid je spustil denar v vodo. Saj je kovan in ne bo razpadel, tu pod vodo pa je varen. Režonja Jožef pa je bil pijan in se je vlačil po senu, ker ga noge niso več nosile in ker je svoj posel opravil. Zato je lahko popil ruma, kolikor se mu ga je hotelo; prav tako vina, šampanjca in drugih neumnosti. Vzel je dve steklenici s seboj na seno in tam užival. Tedaj je slišal, da hodi nekdo za hlevom; misleč, da so prvi razbijači, se je nagnil izpod strehe, ker ni bilo sena gori, in oprezoval, da bi videl. Ampak doli je stopal žid z vrečo za hrbtom, se oziral na vse strani in naposled je vreča zdrknila v vodo, ki je rahlo zapljuskala. Žid se je ko j umaknil, se skrivaj ogledoval in prisluškal. A povsod je bil še velik pokoj. Tedaj je Jožef Režonja pomežiknil samemu sebi. Zvečer je žid pogasil vse luči, zaprl trgovino, zaklenil hišo; prijel je jokajočo ženo pod pazduho in vprašal Režonjo, ki je kolovratil po dvorišču: »Kam naj se skrijeva, Režonja?« »Kam?« je dejal Režonja. »Ne vem, kako bo v vasi, in ali bo dobro kje ostati. Ampak v mrtvašnici,« se je norčeval potihem, »tam ne vem, če ne bi bilo varno. Tudi ste blizu doma in boste lahko vse videli, ko bo — mislim — mesec svetil.« Židu je ta misel ugajala in je odvedel po logih in prek polja svojo jokajočo ženo v mrtvašnico. Režonja je šel z njima in jima odprl staro, razpadajočo mrtvašnico, ki je bila polna duha po trohnobi. Komaj je zaprl za njima, že se je zaslišalo kričanje od trgovine. Nekdo je zalučil kamen v zamreženo okno in steklo je zazvenelo; nato trije streli iz karabink, sekanje po težkih vratih. »Pojdite, Režonja in glejte, kdo vse razbija. Poplačam vam, ne bojte se. Vse to se spremeni in vse mi povrnejo.« Režonja je posmrknil, hotel čikniti, pa se je premislil. Na glas je izročil Žida božji pomoči, nato pa odšel proti trgovini. Trgovina je bila vsa v luči ročnih električnih svetiljk in Režonja je videl pri durih in pri oknih vaščane, ki so se pehali, da bi vdrli v trgovino; slišal je kričanje, zmerjanje, kletvice, in nekaj neprijetnega ga je obšlo: ti ljudje, ki so tako mirno živeli in ki se nikdar niso nič upali proti Židu, so zdaj zbesneli, zdaj, ko je bila noč in ko je minila vojna. Režonji bi bolj ugajalo, če bi prišli podnevi, žid je vendar pri belem dnevu goljufal! Ko so vdrli v trgovino, je šel Režonja za njimi, stal je ob steni in pijano brundal. Tedaj so se ženske spravile nadenj: Ta je Židov, gleda, kdo kaj odnese, da mu potlej lahko izda. Po njem! »Briga mene Žid,« je odvrnil mirno. »Pa tudi ve me figo brigate. A zakaj niste prišle že dopoldne, ko je bila trgovina še polna? Še tedaj ste dajale Židu denar.« Ženskam to ni bilo po volji in tudi nekateri moški so že lovili po Režonji. Režonja pa je privlekel revolver iz žepa in ga držal proti ženskam, rekoč: »Naj se me le kdo dotakne. Preklete babure! Mi smo bili štiri leta na fronti, ve ste se pa doma gonile! Vojne še ni konec in še lahko streljamo. Jutri pa ne bo več vojne!« Revolver je pomagal in Režonja je ostal junaki Potlej je krenil iz trgovine, prisluškal, naposled obstal pred apneno jamo, se sklonil in z roko iskal po vodi. Izvlekel je vrečo z lesenim zabojem, jo potežkal in nato odšel proti gozdu. Vrečo je vrgel na polje, zabojček pa daleč v gozdu vtaknil v staro trohlo vrbo. Toda teden dni kasneje je bil po vasi velik hudič: vojaki so vse pretaknili; našli so mnogo pokradenih stvari. Postavljali so ljudi pod kostanj in jim dopovedovali, naj se pripravijo na smrt, ker morajo biti do jutri vsi obešeni. Ljudje so se v strahu pripravljali na srečno smrt in kleli Žida in kleli tudi Režonjo, kateremu se ni nič zgodilo. Taki junaki so bili! Dva dni so znašali Židu skupaj, Režonja pa se je zadovoljno smehljal: pred dnevi si je bil ogledal zabojček, in bogme, dobro je bil naložen. Eh, ampak, Židinja je od Režonjičke zahtevala ves sladkor in vse drugo, kar ji je bila poklonila. »Zdaj smo reveži,« je opravičevala to početje. Režonja je čiknil na to in velel ženi, naj vse vrne. Še sitnosti bi bili kmalu doživeli. »Tako,« je dejal Režonja proti Židu. »Prej ste nam dali, zdaj pa nazaj. Lepa hvaležnost in drugič si bom premislil, preden vzamem kakšno vašo uš pod streho.« Tako se je razkačil in ojunačil Režonja. Toda žid ni imel časa za take stvari. Pravi hudič pa je bil zaradi vreče z denarjem. Prebrozgali so jamo in v jami ni bilo ničesar, vrečo pa so našli nekje na polju: Prijeli so Režonjo. »Ali ste videli, Režonja, ko je gospod Bergmann nesel vrečo za hišo? Vi ste bili ves dan pri njem.« »Rogme, ničesar nisem videl,« je dejal. »In hvala bogu, da nisem, ker bi bil sicer jaz kriv vsega.« Na vprašanje, kje je bil ta čas, je dejal, da je ležal pijan v hlevu — in v hlevu so res našli dve prazni steklenici. »Nič vam ne verjamem, Režonja,« je dejal žid. »Ravno taki ste kakor drugi. A če ste vzeli vi — in nikar ne mislite, da ne bi izvedel, če ste bili vi tisti, vam rečem, da se vam ne bo najbolje godilo« Zdaj pa je Režonja res čiknil pred Žida, in ga na glas poslal k vragu. »Ves dan sem mu skrival, zdaj mi bo pa še grozil!« — Njegovo srce pa se je na tihem smejalo. Potlej sta prešli prvi dve leti. Režonja je že zdavnaj pozabil na vojno. Stradali niso ti dve leti, toda razkošja tudi ni bilo videti: Režonja ni upal seči globoko v zabojček: ,Lahko mi pridejo na sled’. — Prišla je nova država, Režonja se je nekam odpeljal in izmenjal denar za novega. Zdaj je tega spravil v zabojček. Z novo državo so pričeli deliti grofovsko zemljo in Režonja se je na vso moč potegoval za zemljo. »Zakaj smo se pa bili, če ne bi zdaj dobili zemlje, kakor je prav!« »Koliko pa vas je?« so ga vprašali uradniki in inženirji. »Koliko? Bogme, dovolj nas je pri skledi. Dva stara, štirje mladi in eden se napoveduje,« se je smehljal. »Torej vas je šest?« »Šest!« je vzkliknil nejevoljno. »Seveda, zdaj nas je šest. Ampak tako-le mislim: zemlje ne bodo delili vsako leto in ta, ki zdaj prihaja, bo čez leto dni že segal v skledo.« Gospoda pa se je smejala. Rekli so: Če bi bilo tako, bi morali vsaki hiši dati še dva orala, ker bi žene jako rade rodile. Ne, to ne gre. Režonja pa si je samo brke podvihal. »Kaj pa, živine imate kaj?« so ga vprašali. »Kdor hoče njive, ta mora imeti živino; država ne more dajati še živine in pluga in drugega.« »Imam,« je pohitel. »Kravico, šeko so imeli že prej, predvčerajšnjim sem pa še teličko kupil, ker sem slišal, da sitnarite zavoljo živine.« Režonja se je upal proti novi gospodi: govorila je v njegovem jeziku in Režonja je bil štiri leta voj ak. »Dobro, a s teličko ne boste mogli delati,« mu rečejo. »Ne bom mogel,« je bil užaljen. »Saj ni taka kot koza. Spomladi bo že za vprego.« »Kaj pa plug in voz?« »Plug in voz in brana! Kakor hitro bom imel zemljo, bom tudi plug imel, voz in vse drugo, kar je potrebno. A čemu mi bo prej vse to? Mi — da vam povem — nismo imeli nič svojega, niti grunteca ne in ne koče. Vse imam v najemu, kočo in gruntec; gruntec tak, da bi prek njega, ne zamerite, da tako povem, lahko zjutraj scal. Nikdar me ni nihče vprašal: Režonja, ali imaš par krav, da boš vozil; ali imaš plug? ni vprašal ne gospod in ne grof, ampak vsak je samo vprašal, če imamo močne in pridne roke. In to je, vidite: samo z rokami človek nikamor ne pride. Delaš vse leto, pozimi pa zaješ vse skupaj. Nihče ne vpraša: Kako živiš. Delaš samo štiri, pet mesecev, živeti pa jih je treba dvanajst. Delaš sam, ali pa z ženo, je vas pa sedem. A kdaj se je kdo brigal za to?!« Dobro je razložil in gospodje so se nasmihali. Treba jim je enkrat povedati, naj slišijo, saj sicer ničesar ne izvedo. A tudi Gornjec, ki je bil tedaj prvi v vasi zaradi te gosposke zemlje — najbogatejši in pri obdelovanju prvi, tudi ta ni imel ničesar proti Režonji, prikimal je gospodi in Režonja je dobil zemljo, kaj pa, samo za tiste, kolikor jih je že živih pri hiši, oni, ki pa šele pridejo, tisti gospode niso brigali, ker bi sicer morali razdeliti preveč zemlje. Kljub temu malemu neuspehu se je Režonja vrnil domov s smehljajem na ustih: »Na, Geta, zdaj pa imamo; šest oralov zemlje so nam dali.« »Kako?« je rekla žena, »šest oralov praviš?« »Natančno šest oralov; in še več bi morali dati, pa ga niso vzeli v poštev, tega, ki pride. Škoda, da nisva nekaj mesecev prej počela. — Štiri orale lepe orne zemlje in dva orala senožeti. Kaj praviš ti na to, no?« Žena pa ni vedela kaj odgovoriti, samo dejala je: »Ali ne bo preveč za nas?« Tedaj jo je Režonja pogledal. Obrnil se je stran in čiknil: »Da moreš tako neumno govoriti. Preveč! Ti se pa razumeš na zemljo. Sedem nas bo, pa naj bi bilo šest oralov preveč. Jutri ne bodo spet delili, to je.« Oh, saj ona ni bila proti temu, da so dobili toliko zemlje. Toda, to je vsekakor toliko, da si nikdar ni upala misliti, da bodo kdaj imeli toliko zemlje. Njeno srce se je košatilo kakor bezgov grm spomladi in ni vedela, ali bi jokala ali kaj naj bi počela; nazadnje je le začela prelivati solze, dočim je Režonja moško sedel za mizo in 2 n govoril s svojim sinom in pomenila sta se v vseh stvareh zastran te zemlje. Katica je hodila po sobi kakor misel; in v resnici je je bila sama misel. Do zdaj po tujih hišah, brez vsega, vsako dekle je imelo vsaj malo zavesti, ker so doma imeli vsaj gruntec, oni pa nič. Dvajset let ji je bilo, kar je jako dovolj: na revščino bi morala priti, če bi se hotela omožiti, življenje bi bilo tudi potlej tako kakor doslej. O — poslej bo pa nekoliko bolje in laže bo gledala za onim, ki ji ga srce narekuje: in srce ni zadnja stvar pri vsem, pri življenju! Ker je bila še zgodnja jesen, telička pa še ni dorasla, je Režonja poprosil pri sosedovih za kravo, si sposodil plug, kolca, brano in voz, spravil na kola vso družino in jo zapeljal na njivo. Nihče ni smel peš, dasi bi bila hči rada šla. Pa ni dal. Bila je velika stvar: Režonja se pelje delat sebi, na svoje takorekoč! To je tisto: na svoje delat! Dvajset let sta on in žena garala vsej vasi, vsemu svetu, hodila skoraj prosit, zdaj pa se pelje na svoje! Sedel je spredaj na eni rebrnici, na drugi pa sin; nabasal si je pipo in si podvihal brke, bič pa je dal sinu, naj priganja: »Čali je na desno, hop pa na levo.« Sin je bil nejevoljen, ker ga je oče tako poučeval. Saj je že delal drugod in ve, kako je treba. Zato je dejal nejevoljno: »Saj vem; saj nisem več otrok.« »Zato pa,« je kimal Režonja. Ozrl se je po vozu: tam je sedela Katica in še dva mlajša otroka in žena: vsa sključena je čepela kakor kos orodja in je menda spet jokala. Joj, kako so ženske neumne! Kaj pa je to takega, če imamo svoje?! Saj nam gre! Ustavili so se na vratnicah in poskakali nerodno z voza. Najprej so si ogledali zemljo. Ogledovali so z veliko važnostjo in bili resni, da ne bi kazali pred svetom čustev, ki so jih navdajala, kar bi bilo smešno. Tu sta bila dva orala skupaj, lepe orne zemlje, ravne, kakor bi razgrnil prt po mizi, porasle zdaj z visoko, porumenelo travo. »To je zemlja,« si prikimava Režonja. Žena se ne razume dobro na zemljo, ampak če je mož zadovoljen, potlej je zemlja dobra. »Kako boš?« je vprašala žena, ki se ni razumela na oranje. Mož pa je odvrnil modro: »Na postati vržem. Tu je ravna zemlja in vedno več zraste, če vržeš na postati, kot pa po ogonih.« Vsi so resno poslušali to modrost. Le sin je bil v vedenju prostejši, kot bi hotel pokazati, da tudi on ve svoje. Režonja je skrbno napravil kolca in plug, upregel krave pred kolca in velel Naciju, naj mu priganja. In ko je fant zamahnil z bičem in dejal: »Naa,« tedaj je oče rekel skromno: »Bog pomagaj.« Na vratnicah stojita žena in Katica in gledata za onima, za plugom, kako obrača črno zemljo; kako mož z lahkoto drži za ročice na plugu in kako važno gre po brazdi. Tedaj se žena ozre okoli po polju; povsod orjejo. Obidejo jo ponosne misli: ljudje gledajo in si govore: Glejte, tudi Režonjevi orjejo. — Še pred leti so tu orali grofovski z junci, tu ni bilo nikakih meja; zdaj pa je na to polje stopila kmečka noga in zarisala vmes meje in med meje je zasadila svojo skromno, dolgo negovano ljubezen. Tako zdaj tudi Režonja zasaja svojo ljubezen med te meje. Tedaj je Geta prijela za motiko in nekaj popravljala na koncu, da ne bi tako stala in gledala in da se ji ne bi kdo smejal. Tudi Katica je počela tako: pa ona je bila vajena; hodila je delat h kmetom in se je navadila. Tako gre ves dan: Jožef orje in orje, potlej vlači in naposled seje: prvo setev. Treba je paziti, da ne pade pregosto ali preredko. Roka sega v 2* 19 prt, ki ga ima zavezanega okoli rame, meče z odločno kretnjo zrnje med brazde. Za njim pa gresta žena in Katica in z motikama tolčeta grudje, da ne bi zaslanjalo zrnja in ga dušilo. Treba je vse lepo napraviti, ne pa, da bi se samo malo obrnil vdiljen po njivi. Režonja se komaj ozre po ženi in po hčeri, njegove misli so v tem zrnju, v tej zemlji in samo čuti, kako ga škornji, ki jih ima obute, vlečejo k zemlji, kakor bi prirasel k tej črni mastni grudi. Ves dan delajo, ne da bi šli domov. Zdi se, da niso lačni, da imajo dovolj od tega dela. Zvečer pa, ko se spet zapeljejo domov, tedaj občutijo nad seboj prijetno, sladko utrujenost, utrujenost od dela in zemlje. Žena mora napraviti imenitno večerjo; bogme, danes so si jo zaslužili. Pri večerji Režonja reče važno in nekam jezno zaradi samega sebe: »To vse skupaj ni nič; tako dolgo ni nič, dokler nimamo svojega pluga, svoje brane, svojih kol, in vsega svojega.« »Da, svoj plug in svoja kola. Ampak, to je drago —.« Da, žena lahko reče: drago je, vendar kaj njo briga vse to? Ona nima nič skrbi in si jih tudi ne dela: to je moževa zadeva. — Zvečer se Režonja nekam umakne. Drugega dne pa se odpravi h kolarju in h kovaču. To ni nič, kaj bi človek tako okleval. — Kolar ga posluša in prikimava, nato pa pove, da so kola draga zadeva. In tudi ceno naznači, visoko ceno, a se pri tem dobrodušno smehlja. Boji se, obide Režonjo. Pozna me, da sem revež, pa misli, da mu ne bom plačal. »Ne boj se,« mu reče. »Saj sem vedel, da bo tako. Kaj pa! Misliš si, da ne bom plačal. — Vidiš, pa sem nekaj prinesel že vnaprej, da boš rajši delal.« Našteje pred kolarja nekaj denarja, da je oni ves presenečen: Oh, saj ni tako mislil. No, pa Režonja že ve, kako je. V mestu pa kupi plužno rezilo in vse, kar je potrebno. A za letos ne sme več, ne, za letos bo tega dovolj. Pozimi je imel Režonja v mestu opravke: treba je bilo nakupiti ženi in deci raznih stvari. Tam je srečal Žida Bergmanna. Režonja je malce zardel, ko ga je zagledal in bi se mu bil najrajši izognil, pa je bilo že prepozno. Žid je bil še vedno okrogel v telo in nič preslabo mu ni šlo, to se je videlo. Smejal se je zvito, a navidez dobrodušno: »No, Režonja,« ga je ustavil žid in mu prijazno dal roko. »Kako je z vami?« »Tako, tako, gospod Bergmann, počasi gre. Počasi. Pobili smo nekaj zemlje, grofovske zemlje in zdaj se nam bo obrnilo na bolje.« »Da, da. Tudi mi počasi rinemo dalje. Trgovino imamo in bolje se nam godi, kakor na vasi. Tu ni takih ljudi, kot so bili tam, ki so vedno mislili, da jih goljufam in kako bi mi vse odnesli. — A kaj sem slišal: hišo hočete postaviti, hišo, Režonja?« je dejal Bergmann. Režonja je zardel kakor mlado dekle, kadar prvokrat kaj nespodobnega sliši. To zastran hiše je bila docela njegova misel, še nikomur je ni bil izdal. Res je bilo: Režonja je v mislih nosil hišo in lep, majhen vrt. Ampak, vse to je bilo še zelo daleč in nikomur ni bil zinil o tem niti besedice. Zato je bil sila presenečen, kako je žid mogel izvedeti za to misel. Saj je bila Režonji samo za igračkanje, kadar je bil sam: na priliko, kaj bi bilo, če bi on imel svojo hišo?! Tako igračkanje vendar ni greh. Saj misli še niso dejstva. Potlej pa ga je postalo sram, da se je skoraj izdal s svojim zardevanjem. Ej, je pomislil: žid je zvit in rad bi me ujel. Pa me ne boš, ne, čeprav si žid. Rekel je pa z nasmehom nad samim seboj: »Eh, gospod Bergmann, hišo bi človek že pozidal, ko bi imel kaj denarja. A kje dobiti denar? To je! Zdaj so nam dali šest oralov zemlje in znabiti tudi do hiše počasi pridemo, saj bi jo potrebovali. A prej bo treba kam iti, če ne bo šlo drugače; Katica in Naci bosta morala služiti in potlej šele bomo mislili na hišo.« Na to Bergmann ni mogel kaj odgovoriti, razen da je pokimal. Lepo se mu je izvil Režonja. Dejal pa je, a z docela drugačnim naglasom, skoraj zaupno: »Režonja, ali niste mogli nič poizvedeti, kdo bi bil tedaj meni izmaknil denar? Saj ga ni bilo toliko; ni mi toliko do denarja, kolikor do tega, da bi onega iztuhtal.« »Denar!« je skoraj vzkliknil Režonja. »Kaj ga niste sami spravili?« »Jaz sem ga skril.« »Vidite, meni bi ga dali spraviti, pa vam ga ne bi odnesli. Kakor sem lepo pričuval drugo, na priliko sladkor, tako bi vam tudi denar.« In rahlo se je nasmehnil. Dobro mu je povedal, da je še Žida postalo malo sram in da se je opravičil zaradi tega. Žena je napravila tisto, ne da bi on kaj vedel o tem. A zastran denarja je vedel, da bi bilo tako res najbolje. Ko sta se poslavljala, je dejal: »Naj bo, saj blagoslova ne bo prinesel, pa naj ga je odnesel revež ali bogateč. Naj mu živina v hlevu pogine in vse, kar je mogoče, naj se mu zgodi.« Režonja ni trenil s pogledom, samo smehljal se je: kaj pa to mene briga. Najrajši bi bil čiknil pred Žida. Domov grede pa je ves čas premišljal zastran tega denarja. Globoko v njegovi notranjosti je že dolgo časa kljuvalo. Nič si ni bil na jasnem, ali je prav, ali ni. Režonja si je že neštetokrat dokazal, da je ta denar po vsej človeški in božji pravici njegov. Ne, vrniti ga, tega namena ni imel. Jasno mu je bilo, da je žid ta denar prigoljufal. Nič drugače ni moglo biti. Režonja se je še spominjal, kako je prišel žid v vas. Kar je prinesel v stari vreči na hrbtu, je bilo vse. Tridesetleten je prikoračil, suh v obraz, z ženico, ki je bila podobna beračici. A zdaj — dvajset let kasneje je imel veliko premoženje, žena pa je hodila okoli kakor velika, mestna gospa. Denarja je tedaj prinesel ravno toliko, da je lahko kupil obed sebi in ženi — žemljo in kos stare salame. Tudi Režonja je začel svoje življenje tako na suhem, brez vsega. Toda Režonja bi še danes hodil na delo v tuji svet, če ne bi bilo vmes vojne in če ne bi bili razdelili zemlje. Pri tem pa ni nikdar lenaril. Nasprotno, garal je, da je zdaj njegova glava — in komaj da mu je sedem in štirideset let — vsa siva in njegov hrbet se že nekoliko upogiba. Noge mu postajajo okorne; vse to brez dvoma ne zaradi lenarjenja, temveč vsled dela. Vsa leta na dežju, na soncu, v mrazu, neprestano lačen, slabo oblečen, spal je po slabih, zadušnih prostorih. Režonja je začutil, da se bo začel starati. Žid pa, ki je prej govoril z njim, je še ves svež, čil in zdrav in bo učakal preko sedemdeset let. Kaj pa je tak žid trpel? Sedel je doma v svojih sobah in se grel. Toda tudi to naposled ne bi opravičevalo Režonje in njegovega početja. Kajti lahko danes nekomu rečeš: »Ti si si naredil denar na nepošten način; zakaj, po vseh naravnih zakonih si nekdo ne more več spraviti kakor njegov sosed, ki ravno toliko dela in se prav tako hrani; nikakor pa ne more biti na slabšem, če več dela.« To lahko komu rečeš, ampak njegovega dotakniti se ne smeš. V tem je prav za prav nekaj krivičnega. Oba enako delata in eden ima manj kot drugi. In vendar mu ne smeš ničesar vzeti. Takrat pa je bil vojni čas. To je tista velika razlika. Rekli so jim, ali bolje: zapovedali so jim streljati ljudi. Režonja je sprva verjel v ,sovražnike’ in v ,naše\ potlej pa je sprevidel kakor mnogo drugih: to je vse skupaj velika budalost. Kaj se to pravi: naši in sovražniki? Režonja se je spominjal majhnega, jako majhnega dogodka s fronte, ko so zasedli neko gališko vas: prek vrtov je bežal človek in je odvrgel puško, samo da bi se rešil. To brez dvoma ni bil več sovražnik, ker, če kdo odvrže puško, ni več nasprotnik, vsaj takšen ne, da bi se ga bilo treba bati. Ampak Režonja je ustrelil za njim in videl je, kako se je oni prekucnil baš, ko je hotel prek ograje. Režonja je stopil za njim. Oni še ni bil mrtev, dvignil je roke in prosil Režonjo v ruskem jeziku, naj ga nikar ne ustreli: pet otrok ima doma, je rekel. Režonja si je premislil. Prav lahko bi ga bil ustrelil; in moral bi ga ustreliti, ker je bila taka zapoved; nihče ga ne bi bil klical na odgovor. Torej, tam je bilo dovoljeno streljati na ljudi, ki prav za prav niso imeli nobenih slabih namenov, razen da so prišli prav tako prisiljeni na fronto kakor Režonja in drugi. Zakaj tedaj ne bi bil smel vzeti Židu zabojčka? Saj so bili vojni časi. Tam so lahko ropali. Kdo je rekel, da je vojne konec? Nihče, le vojaki se niso hoteli dalje streljati. To je bil upor, in če bi malo prej kaj takega napravil, bi te ustrelili. Razbijanje židovskih trgovin pa je bilo še v načrtu vojakov, ki so prevzeli dediščino vojske. In kdo izmed tistih, ki so si bili kaj prisvojili bodisi v Židovi trgovini ali v gradu v Beltincih ali še na fronti, kdo izmed tistih se sprašuje, ali je prav storil in ali ne bi bilo bolje vrniti Židu in grofici? Nihče ni tako bedast. Razlika je samo v tem, ker si je Režonja prisvojil mnogo vrednejšo stvar, denar, in sorazmerno več kot drugi. Ne boj se, Žid Bergmann, da bi še kdaj videl svoj denar: kakor si prišel na lahek način do njega, prav tako lahko si se ga iznebil. Režonja bi morda še vrnil denar, če bi šlo samo za denar. Lahko bi ga odnesel ponoči, ga vrgel Židu na vrt in si tako olajšal vest. Ampak z denarjem je bilo zvezano še mnogo drugega: življenje Režonjevega doma. — Dvajset let sem garal in rinil to prekleto življenje naprej, samo iz zime v poletje in iz poletja v jesen, ne pa iz jarka na suho cesto. In — zdaj: zdaj me čaka isto, riniti dalje in ne vedeti zakaj. To je tisto: kje je zapisano, da je tvoje življenje manj vredno? Lahko si še tako pošten, nikamor ne boš prišel. Žid je bil nepošten, pa je prišel daleč. On je pomalem jemal in nikdar ga ni pekla vest. Pri meni je ta razlika, da sem vzel vse naenkrat. Oni je storil nešteto grehov, jaz samo enega. Lahko bi pa kdo rekel: Režonja, zdaj si dobil zemljo in lahko bi začel drugače. Toda, ali ni bila ta zemlja nekaj tako goljufivega kot zadeva s tem denarjem? Zemlja je bila grofovska, na kakšen način so jo grofom vzeli, in naposled, kako so grofi nekoč toliko zemlje dobili, ker grof ne dela s svojimi rokami, in Režonja je poslej verjel samo v to, kar si kdo pribori s svojimi rokami. No, to je Režonja verjel prej. Zdaj mu je vstalo, da ta rod, v katerem sam živi, nikdar ne bo prišel na breg samo s svojim delom. Treba je ukreniti nekaj več, nekaj takega, kot je napravil on. Zato je zelo neumno tako otročje izpraševati se o tem: treba je vzeti stvari, kakor so, in živeti z njimi. Res je: Režonja je vzel denar, to prizna pred seboj. Pred svetom tega ne sme priznati, ker v svetu vlada še ista oblast, ki je začela vojno, in bi smatrala to Režonjevo početje za greh. Žid ni dal denarja Režonji, naj ga shrani. Če bi bil to storil, bi Režonja imel dolžnost vrniti, ker mu je bilo zaupano. Žid pa je to, kar je bil nakradel, skril. Bil je gol slučaj, da je Režonja videl in potlej vzel. Sploh pa Režonji niti na um ne pride, da bi se zdaj kesal, se izpraševal, ali je prav tako ali ne, on hoče s tem denarjem začeti živeti. Žid pa naj gleda zase: bržkone zdaj spet dalje goljufa, kajti Židu je to v krvi. Zato si Režonja lahko pripali pipo in lahko stopi v tole gostilno in si naroči tri deci vina. Čelo je treba zbrisati, pot je naporna, sneg, blato, veter, težki škornji na nogah, in še takele neumne misli. — Vojna in stvari, ki so se godile tedaj, so eno; življenje, ki je tu, je druga stvar, in potlej se žid lahko na glavo postavi. To je! Tri in dvajsetega leta se je možila njegova hči Katica. On se za otroke ni brigal, vsaj za starejše ne. Kaj šele, da bi pazil nanje. Tako o tem ni vedel ničesar. Pred vojno ni utegnil, ker je vedno delal drugod, med vojno ga ni bilo doma, zdaj pa je imel preveč opravka z zemljo in z drugimi stvarmi. Tako je docela prezrl, da je bila Katica že v pet in dvajsetem letu in da je bil torej skrajni čas, da se poroči. »Tako, možila se boš?« je rekel proti njej in je bil skoraj užaljen. »Jaz o tem ne vem ničesar.« »Viš ga,« je rekla žena in opravičevala hčer. »Saj ti je samo rekla, da bi se omožila. Saj še ni nič gotovega. Naposled ti tudi ne bo hodila pravit, če ima kje koga. Saj veš — —.« Da, to je vedel in razumel: ljubezen je docela njena stvar. V bistvu je vse ostalo tako kot je bilo nekoč: ob večerih si pripovedujeta kakšne bedarije, vzdihujeta, si predstavljata veliko bodočnost. Vse je bržkone tako kot tedaj, ko se je on ženil tam daleč na madžarskih marofih. Le da je pozabil na to; misli, da so tudi drugi resni, ko je sam resen in da tudi drugi vedo, kako lažniva je ta sreča. Ne, drugi o tem ne vedo ničesar. To stvar mora vsak posebej preizkusiti. »Zastran mene,« je odvrnil, »pa se naj moži. Saj se ne ženim jaz. Kaj to mene prav za prav briga!« »Da, tebe to ni nikdar brigalo. Vselej, ko je prišlo kaj takega, si se izmaknil. Sama sem jih morala vzgajati. Pa niti zdaj nočeš, ko je vendar od tega odvisna njena sreča.« »Kakšna sreča?!« »No, njena zakonska sreča.« Zdaj je Režonja nekaj posmrknil. Neumnosti! »Kaj pa jaz morem pri tem? Mar ji naj jaz iz repe izrežem moža, da ji bo prav?« »Iz repe! Čudno govoriš.« »To je njena stvar, docela njena zadeva. Jaz ji ga vendar ne bom šel iskat. Naj si ga le poišče in dobro ogleda. Ti si si tudi sama poiskala.« Zdaj je žena posmrknila, pa vendar požrla ter samo rekla: »Saj ima že poiskanega. Samo če ji ti dovoliš, to je.« »Kaj pa hočem? Če bo njej prav, bo tudi meni, saj ne bo pri meni ležal —.« »Nekam ves zmešan si —. Sveti Bog! — — Ampak daj, da ti obrazložim. Ženi naj se, seve, to je lahko reči, a kam naj se ženi? To je tisto: ali domov, ali pa od hiše.« »K hiši se vendar ne more, saj je niti nimamo.« »Seveda nimamo, a nekoč bo vendarle treba misliti na hišo.« Zdaj jo je Režonja pogledal: kaj že tudi ona ve kaj o tem? In že hoče hčer priženiti k tej novi hiši, ki je še nekje daleč? »Saj veš,« opravičuje žena svojo misel: »hčer laže oženiš, če jo oženiš domov, ne pa k tujim. Do smrti pa tudi ne more tako ostati devica.« »Kaj je že tako stara?« »V pet in dvajsetem je že. To je dovolj. Saj sva se midva vzela v mlajših letih.« Režonja je nekaj zamrmral. Eh, vraga, kako to leta hitro teko. Zdi se ti, da si se včeraj oženil in že se moži tvoja hči in niti ni več tako mlada. Sicer pa je naposled vse to zelo naravno in nujno, da je tako. Le on je za trenotek stopil iz časa in se ne more razgledati. »To bom premislil,« je naposled dejal. Drugega dne pa je dejal proti ženi: »Tisto zastran ženitve pa le uredita. Pa tako uredita, da bo prav in da se ne bomo čez dva tedna vlačili prek praga. — Jaz------jaz pri tem nimam nikakega opravka. Če je njen čas prišel, je pač prišel. Ampak, prve trlice, ki jo sreča, naj nikar ne jemlje. Zakon ni samo za nekaj noči, zakon je tudi za težje stvari — —.« Drugega o teh stvareh ni povedal. Režonji pa ta hčerina možitev le ni bila nekaj takega, kar ga ne bi brigalo. Vse je prišlo tako nenadoma, da skoraj ni mogel o tem razmisliti. Režonja ni bil človek, ki bi obstal za trenotek na cesti in bi že skuhal pravo misel, temveč je razpredal in razpredal in šele potlej sprevidel, kako je v resnici. Živel je v svojih njivah, v delu na zemlji. Vse drugo je bilo ob tem velikem dejstvu — namreč da ima svojo zemljo — tako malopomembno, da se mu ni zdelo vredno premišljati. Štiri leta že ima to zemljo in začutil se je, kakor bi ribo vrgli s suhega v vodo. Zaživel je na tej črni, mastni prsti kakor črv, ki se zaje med korenje in ga ni mogoče uničiti, kakor krt, ki ruje in ruje. Zaživel je, ko je s svojo roko metal zrnje po razorani zemlji, s skrbjo, da bi lepo rastlo; kosil, sušil je po travnikih, imel v jesen koruzno trgatev in se vozil po vasi s svojima kravama. To so bile njegove skrbi in v tem so živele njegove misli. Drugod jih ni bilo. Kakor bi se mu ves čas povračala v misli ena sama melodija, ki jo je neznanokdaj nekje slišal, ali pa je živela samo v njegovi krvi, zakaj bila je nekaj posebnega, samosvojega. Še mnogo mnogo stvari je bilo, ki jih je nameraval. Niti ni imel časa, da bi ogledoval v ogledalu svojo osivelo glavo. Komaj v nedeljah zjutraj, ko se je bril, je videl, da mu tudi brki pričenjajo siveti. Ni maral čutiti, da je vsak večer močno utrujen, kakor bi bil ves dan vprežen v težek voz. Ne, ni hotel priznati, da se ga polašča trudnost; hotel je biti močan, trden, zdrav, vesel. Ta hčerina ženitev pa ga je nenadoma spomnila na nekaj drugega. Ali ne pride k njim mlad mož, ki bo poslej oral, ki bo hotel biti povsod prvi, ker je še mlad? In ali ni to znak in dokaz, da se on, Režonja, stara? Kaj pa, nekaj let mu bodo še pustili, da bo vodil gospodarstvo s svojo roko, nekega dne pa se bo moral umakniti. Režonja je premeril svoje življenje: zdaj mu je devet in štirideset let, drugo leto bo v petdesetem. To še niso tako visoka leta in če bi pomislil na to, da nekateri učakajo sedemdeset in še delajo, bi bil še lahko vesel. Ampak njegova glava je že vsa osivela, hrbet se upogiba, telo je trudno. Režonja je občutil: proti koncu gremo! Tako je dočakal poroko svoje hčere. Nekaj ganljivega je bilo v tem. Drugi so gnali velik hrup pri stvari in žena Geta je imela toliko opravka, da ni vedela, kaj bi počela. Njej je bilo na tem, da se vse čim lepše izteče. Globlje se je ta stvar ni doteknila niti malo. Njej je bilo samo za zunanjost. Kaj pa, ko se je hči zjutraj poslovila od nje, je tulila, kakor je navada. A dobro uro kasneje je bila potolažena in je pripovedovala možu, da se je hči vendarle dobro omožila. Režonja pa je vse občutil globlje. Ko ga je hči za slovo poljubila, mu je bilo neprijetno, kakor bi ga kdo udaril: to je njen prvi in zadnji poljub njemu. Poslej ne bo med njima nič, kar bi bilo pomembno. In vendar: več kot dvajset let jo je hranil, delal za njo. Zdaj bo služila drugemu. Njegovi in njeni načrti se bodo križali. Privedla bo moža, ki bo šel svojo pot, mimo Režonje in njegovih zadev in ona z njim, kar je prav. Ampak, ko so ženske tulile, je čiknil in dejal: »No, kaj bi tulile. Saj se ni nihče obesil. V vojni,« je izrekel, »so padali ljudje kakor muhe v jeseni, pa ni nihče jokal za njimi.« Okrenil se je in’šel. Ko pa so se opoldne vrnili svatje, ko je prišel novi človek k hiši in ko so bili vsi najbolj veseli ter so čakali, da se vse šele začne, tedaj je bil on že dobro pijan, da niti stati ni mogel. Opotekal se je in nekaj razlagal na široko, brez bolečine, kakor izkušen človek. Nato so ga spravili spat. Nekateri so se smejali in še žena se je smejala, rekoč: »Poglejte ga, našega junaka!« On pa je samo čiknil na vse skupaj. Ne, to ni bila sama neumnost. Režonja pa se še vedno vozi po vasi, orje in seje in nosi s sabo velike načrte. Poroka ga je dokaj stala in moral je seči v svoj zabojček. Pa se ni branil žrtvovati za svojo hčer: naj ljudje vidijo, da niso tako revni, kakor bi kdo mislil. — Potlej je pa videl, da je ta soba, kjer so bivali, premajhna za toliko ljudi. To ni nič: treba je misliti na kaj večjega, na nekaj svojega. Te misli ga poslej niso več zapustile. Zet hodi po hiši in Katica je živa, kakor sama pomlad: vedno se smeje in poje in vedno si imata z možem kaj povedati. Kaj pa, to se ni nič spremenilo od tistih dob, kar se je on ženil. Taki mladi ljudje si imajo vedno kaj povedati in to se jim zdi pametno. Najbrže nosita s sabo velike načrte o bodočem življenju. No, pomalem bo že vse splahnelo, kakor je drugim. Ampak Režonja nikakor ni obupan nad življenjem. Ne, življenje je vendar nekaj posebnega, česar ne moreš nikdar premeriti. Šest let orje svojo zemljo, vsako leto po štirikrat, kakor da bi kdo zakopal dragulj v to prst in bi Režonja vedel, da je na njegovem; treba je neštetokrat preorati, preden ga odkriješ. To prijetno občutje mastne črne prsti, ki se ti nabira med prsti bosih nog, kadar greš vdiljen za plugom, ali pa na težke škornje, če si obut, da komaj vlačiš noge za sabo, kakor bi bil sam zemlja, ki se je dvignila in hodi nad sabo —, in ti črvi, podjedci, ki rijejo po zemlji, ki jih plužno rezilo trga in ki jih pastiričice in vrane pobirajo po brazdah; potlej pride košnja, v rana junijska jutra, polna rose, ko se pomladno sonce dvigne na sinje nebo kakor veliko mlinsko kolo, ožarjeno od bogve česa; vriskanje mladih ljudi, kar izvablja celo Režonji vrisk iz ust: obstal bi nad to zemljo in poslal v svet en sam zadovoljen krik, krik življenja! Štrk se sprehaja po travi ves moker in lovi mrčes in žabe za svoj zarod, ki ga vzgaja na dimnikih ali na jegnjedih; in nič bedasto se ne zdi temu štrku vse to; tudi štrk gara, ko mora vsak dan stokrat poleteti na polje, se vrniti z nabrano golaznijo. In vendar — vse je naravno: nikdar se ta štrk ne bo vprašal: čemu vse to. Bedasto bi bilo tako vprašanje. Tako je in to je prav. Mar ta štrk lovi žabe in vzgaja svoj zarod cele mesece za nekaj tiste pomladne razkošnosti, ki je je doživel? Slabo bi se obneslo. Le vpraševati se, je neumno. Treba je slediti temu nagonu zemlje, ki te je vrgla iz sebe, da jo dvigneš, da orješ po njej, ki ti je dala cvetočo mladost, ki ti je dala ljubezen, noči dvajsetih let; in treba je naposled do konca dokoračiti in se povrniti vanjo. Samo stari ljudje, ki niso doumeli življenja, se izprašujejo in jih obhaja strah pred smrtjo ali pred čimerkoli: mladost se ne vprašuje, čemu vse to, in tudi zemlja se ne vprašuje. Zdaj je Režonja spet zadovoljen. Iz vsega je vendarle otel mnogo zase, pa prav zase in za nikogar drugega. Ne tako, da bi bilo večno njegovo; kajti zemlja služi vsem. Toda ta radost, ki ga navdaja nad življenjem, je samo njegova. Tega mu nihče ne more vzeti. Res, da je ob njem zet, ki bo nekoč stopil na njegovo mesto, ampak, to mora tako biti, to je nekaj drugega. Dorasel je njegov sin Naci in že so ga poklicali k vojakom. Kaj pa, svet se je sicer uredil, toda vojakov še vedno potrebujejo. Naivno bi bilo, če bi Režonja mislil, da so vojno zaključili oni sami osemnajstega leta. Še daleč ne: oni so samo vojno začasno prekinili. Že nekajkrat je Režonja o tem mislil in govoril z drugimi. Kako naivno je bilo, ko so mislili, da oni vladajo svet. Pripeljali so se domov pijani, napravili malo revolucije in že mislili, da je vse opravljeno. Oni, ki so prej vladali, so se potuhnili, a počasi prilezli na površje in prevzeli oblast. Ostali so grofje, prav tako Židje in ostali so duhovniki. Dokler živijo ti in vladajo, tako dolgo ne morejo vladati ljudje. Še vedno govorijo o ,naših’ in .sovražnikih’, le' da se je vse nekoliko spremenilo. Zdaj so .sovražniki’ tisti, ki so bili prej ,naši’. In dokler je tako, vojne še vedno ni konec, ker se bodo ljudje dali zavesti. Slejkoprej se bodo ljudje še tepli in ti, ki zdaj doraščajo in ki bodo nekoč polegali po strelskih jarkih, mislili na dom, tudi ti morajo doživeti vse to, ker drugače ne bodo mogli pojmiti grozot sveta. Lahko bi sicer bilo drugače, docela drugače. Ko se bo sin vrnil od vojakov, tedaj se bo hotel oženiti, kakor je storila Katica. Spet se bo nekaj odtrgalo od Režonje. Počasi bo ostal sam v življenju. Že zdaj čuti na sebi dih osamelosti. Le toliko, da rine naprej, dasi mu prigovarjajo vsi, naj popusti, češ, saj bodo delali drugi. Toda Režonja dobro ve, kaj je to: popustiti. Popustiti je: umakniti se, priznati, da si zrel za smrt. Ko bodo že vsi imeli prav svoje stvari, bo Režonja še vedno grebel za svojimi zadevami. Nikomur noče biti v napotje in noče, da bi bil kdo njemu. Da, garal je, dvajset let je garal kakor vol, ampak ni se še nagaral, ni se še naveličal življenja, dela. To je nujno: taka je narava. Kaj se ptice, ki so že stare, ne vračajo v domovino in ne odhajajo, kakor ob svojem rojstvu? Samo, ko omahnejo in ne morejo nikamor, tedaj nekje potihem zamrejo. In zemlja, — ta zemlja rodi vedno znova, in nikdar ne vpraša, zakaj in komu. In rože, ali rastejo zato, da jih pokosi koščeva kosa, ko se komaj raz-cveto? Prav zato rastejo in ni jim žal, kljub vsemu bodo vsako leto enako lepo cvetele, ne da bi bile užaljene, da morajo upogniti glavo kosi. Da, vse to je prekleto naravno, nujno, drugače ne more biti. Režonja, spoznaj: vse to je nujno, to je zakonitost življenja, stvari v življenju. Ampak, nekaj mora Režonja vendar še napraviti, čeprav se stara: hišo mora postaviti. To je tisto njegovo zadnje dejanje in zdaj živi samo temu. In Režonja je sklenil: k leti začnem z zidanjem. Režonja je še na tujem in še vedno čuti, kako neprijetno je, če ti kdo gospodari. Najrajši se umakne iz hiše, kakor bi se bal gospodarja. S pipo v ustih hodi okoli in razmišlja, kje bi bilo bolje za hišo. Ali kupiti tu na vasi kos zemljišča in tu pozidati, ali pa oditi na sredo polja, kjer je njegovo? Vsi so zato, da bi pozidali v vasi. Zet je podedoval nekaj zemljišča in tako se domenijo, da tam postavijo hišo. Zategadelj vzame zeta s seboj, da si gresta ogledat prostor. Režonja vleče iz pipe in kima, ko mu zet razklada. Vidi se, da se bo fant vendarle razumel tudi na druge stvari, ne samo na ženino krilo. Režonja je s tem zadovoljen. Merita zemljišče s coli in si kimata. »To staro jablan posekamo,« de zet. »Mislim, da bi bilo dobro tudi druge posekati in nasaditi nove.« »Potlej pa ne bo nič sadja?« ugovarja Režonja. »Saj bi eno pustili toliko časa, da druge zrastejo. In naposled: enkrat je treba saditi.« »Pa tega mi ne bomo uživali.« »Da, bodo pa drugi —.« Režonja si pomežikne. To je tisto: ne, fant ne bo napačen, razvil se bo v pravo stran. »Ogledala sva si,« reče Režonja svoji ženi, ko se vrne z zetom. »Tako?« »Mislim, da bi postavili nekaj takega, kot je Lakijeva: hiša mora biti živahna, sončna, jasna in pisana; okoli nje lepo drevje in cvetoč vrt.« Žena gleda. Lakijeva hiša —. Najlepša v vasi; in tudi Lakijevi so nekoč bili revni, zdaj pa so si postavili lepo, sončno hišo, da jo vsakdo gleda, kdor gre mimo. Tedaj se ženi zasolzijo oči. Ne, kaj takega ni nikdar pričakovala. To je preveč, skoraj si ne upa misliti, da bodo imeli svojo hišo, da bodo vendarle na svojem. Okrenila se je zaradi teh solz in hotela ven. Režonja pa ni bil človek, ki bi se solzil. Bobnal je s prsti po mizi in dejal: »To so neumnosti, ta ženska jokavost.« Kaj je to tako nenavadnega? Enkrat je vendarle treba začeti. Kaj pa, drugim za nami se bo zdelo to docela naravno, da imajo hišo in bodo kvečjemu godrnjali, da je premajhna. Ne bodo občutili vsega tega, kar zdaj občuti Režonja. Toda, ko se postaviš na svoje, kakor zdaj Režonja, ki je bil nekoč prepričan, da se življenje ne bo dalo niti za korak premakniti iz tistih ozkih poti, kjer ga je začel on, je to naposled vendarle nekaj velikega. Tako se je spustil v to stvar, v ta naj večji svoj sen, v hišo. A spet je prišlo nadenj zaradi prisvojenega denarja. Kakor si je tudi prigovarjal, da je vse to neumno, se je le pojavilo. Zato si je dejal: Star postajam, odtod vse to. Zdelo se mu je, da bi bilo le dobro, če bi stvar zaupal ženi; čutil je, da bi se potem umiril. Naj bi mu svetovala kakorkoli, dobro bi bilo. Nekoč sta vse skupaj presojala in ona se je pri tem vedno dobro izkazala: znala je vse dobro preudariti. Zdaj jo je že nekaj časa odrival od svojih stvari; ni ji zaupal, ni je cenil tako visoko, da bi ji lahko vse povedal. Da bi jo spet nekoliko pritegnil, je ob priliki rekel proti njej: »Ko so Židu razbijali trgovino, bi bil lahko odnesel tisti denar, zaradi katerega je bilo kasneje toliko vpitja. Videl sem, kam ga je bil shranil.« »Tako?« je rekla žena, »pa nisi odnesel?« »Ne,« je dejal, da bi se natančneje izrazila. »Bedak,« je dejala nejevoljno. »Bi bil pa meni povedal, kje je. Jaz bi ga že spravila. Koliko laže bi nam bilo zdaj.« »Bi,« je prikimal. »Ampak ne bi bilo naše. Vedno bi moral misliti, da sem nekomu ukradel, pa čeprav Židu. Tudi on je človek.« Zdaj pa je pomislila žena. »Da,« je prikimala. »Naposled imaš prav. Nikoli ne bi imela miru, ne ti ne jaz. Nam pa je bog tako dal dobro. In čisto vest imamo. Kdo bi si bil kdaj mislil, da bo vse tako prišlo.« Zato Režonja ni izdal svoje skrivnosti. Naj ostane to njegova stvar: kakor je bila doslej, tako naj bo poslej. Zdaj je Režonja gledal na to zadevo drugače kot doslej. Doslej mu je delalo nekaj radosti, da je Žida tako rekoč ukanil in neka strast ga je opajala, ko je pomislil na to, da ima toliko in da bo s tem lahko nekaj ustvaril. Ko pa je začel ustvarjati in ko je gledal na vse to nazaj, je dognal, da ni mogoče ničesar več spremeniti. To leto, ki pride, pozida hišo. Potem bo skoraj vse dovršeno in ne bo treba vsaj za zdaj ničesar več. Vedel pa je: ako se premisli, bo treba vse to, kar je zgradil, podreti in se vrniti daleč tja, kjer je začel pred davnimi leti. Res, da je dobil tudi zemljo, a lahko je videl, da drugi na tej zemlji počasi rinejo dalje, nikakor pa ne tako hitro kakor on. Kajti že je postajalo skoraj sumljivo, odkod ima toliko denarja. Tisto leto so prišli opekarji in so delali opeko. Prekopavali so zemljo na zetovem vrtu, delali blato; eden ga je dovažal, drugi je v majhnih modelih obdeloval to blato in ženska je odnašala izdelek na obtesano zemljo, kjer se je opeka sušila na vročem julijskem soncu. Režonja je že pozimi nakupil drva za obžiganje, trebalo je dokaj drv, kajti dal je izdelati trideset tisoč kosov opeke. Potlej so jo zložili v obliko velikih peči in so kurili v njej tri dni. Ves čas je Režonja hodil zadovoljno okoli in ogledoval. Tako je rastlo to, kar je sam zasanjal in sam hotel izvesti. Drugi pa so na stvar gledali drugače. Žena Geta je zdaj pogosto morala peči pogače, ker so mnogokrat imeli tuje ljudi pri hiši. Prav nič ni štedila z vinom, ki ga je Režonja kupil nalašč za te prilike, temveč je vabila k sebi sosede in z njimi popivala; ženske so klepetale in jo blagrovale, kar ji je močno ugajalo. Pa tudi ni več tako skromno živela. Vse leto je imela ljubimca, ne da bi Režonja vedel za to. Kaj pa, saj je bila nedolžna stvar in ko je Režonja kasneje izvedel, je samo čiknil; to je bilo najbolje, kar je mogel storiti. Ona pa je vendar le utrgala malo cvetja ljubezni. Med njo in možem že zdavnaj ni bilo več tistega, kar ju je bilo nekoč združilo daleč na madžarskem marofu. Tiste noči in večeri so splahneli, kakor skopni marčni sneg. Režonja ni nikdar čutil potrebe, da bi se to obnovilo. Nasprotno, z nekim prezirom je gledal na tisto početje in samo odmahnil z roko, kadar mu je ona kaj omenila; bile so otročarije, brez katerih pa vendar ni moglo biti. On je imel svoje skrbi, žena pa, ki ni nikdar toliko trpela, se je pričela zadnja leta debeliti v telo. Kazalo je, da ne bo več rodila, kar ji je bilo všeč. Toda Geta je bila ženska in v teh časih sreče si je želela vsaj malo vsega tistega, kar je bilo nekoč. Hotela je obnoviti tiste malenkosti, s katerimi sta se nekoč igrala. On pa ni hotel imeti časa za take stvari in ne smisla. »Ah,« ji je dejal. »Misliš, da človek samo za take stvari živi?!« »Tako,« je rekla malce užaljena. »Zdaj tako govoriš, nekoč pa ti to ni bilo vseeno.« »Nekoč,« je dejal. »Takrat smo bili mladi in neumni.« »Neumni! Samo ženeš se, ženeš, ne da bi imel kaj od življenja.« Režonja je pomislil. Toda, saj njemu ni bilo do tega, da bi imel od življenja kaj več. — Potlej, ko bomo stari, bomo lahko uživali, si je dejal. Zato Geta zdaj ne opusti nobenega proščenja, da ne bi šla pogledat. Tudi po sejmih hodi in sploh, kjer je kakšna stvar. Tam pleše in ima svojega ljubimca, vdovca, človeka svojih let. Nič se ne brani poslušati njegovih zapeljivih besed. Uh, kako ji govori, kakšne neumnosti prav za prav. Ko je pa tako prijetno poslušati te sladkobne neumnosti! Geta že dolgo ni slišala nič podobnega. Njen mož nima smisla za take reči, on je odšel nekam na svojo stran in ne vidi življenja. Ljubimec pa je razumen in prijetno klepetav. »Zdaj boste imeli svojo hišo,« ji reče. »Da, imeli jo bomo. Oh, saj si že tako želim. Vedno sem si želela samo še tega, da bi bila na svojem.« »Saj že zdaj hodiš tako ponosno okoli, kakor da nas drugih ne bi bilo.« Geta se smehlja. »Samo mož ti je v mislih.« »Mož,« reče skoraj nejevoljno. »Sita sem ga. Pust je postal, da ni mogoče pri njem biti. Samo neke svoje stvari vlači, o čem drugem noče nič slišati.« »Jaz pa sem mislil, da ga imaš zelo rada.« »Eh, rada. Skoraj trideset let živiva skupaj. Kdo se ne bi naveličal vedno istih stvari?« »Eh, Geta. — Kolikokrat sem mislil nate.« »Res?« se smehlja. »Da, že tedaj, ko si ti še samo njega videla in nikogar drugega. Dejal sem si često: Kako je ta-le Geta brhka ženska, vredna velike ljubezni. Njene sinje oči vedno o nečem sanjajo. Bogve, o čem razmišljajo. Njena ustka vedno nekaj pričakujejo, nekaj posebnega.« »Hm,« se smehlja. »Moža ima, to je res, sem si dejal. In vera nam prepoveduje v zakonu na druge misliti. A kaj je mož? V začetku ima to še pomen, potlej pa vse mine. Oh, saj bi ti lahko marsikaj povedal. Oženjen sem bil in vem. Prežil sem dvajset let pekla in sit sem ga. Tako nekam prost sem zdaj, brez vseh skrbi in brez tistega, kar me je prej neprestano morilo. Deset let je še nekako šlo, potlej se je pa začelo: bila sva sita drug drugega.« Geta je čustvovala bolj s seboj, kakor z njim. »Tudi med nama že zdavnaj ni več tistega, kar bi moralo biti.« »To je tisto; saj sama uvidevaš. On te potrebuje: delaš mu. Mož nosi vedno kup načrtov s seboj in samo zanje živi. Žena in otroci so mu potrebni, da mu pomagajo pri teh načrtih. A ko zvečer lega k ženi, je truden in nima za njo prav nič časa. Žena pa misli vedno na kaj posebnega, čisto svojega. Toda, počasi odmre temu in si pravi: Jaz imam svojega moža rada. Pa sama ve, da je to velika, grda laž.« Geta ne reče ničesar, zdi se, da je ta človek dovrtal globoko v njeno notranjost, kamor doslej ni nihče prišel. Tam je počivalo vse dolgočasje, ki se je je včasih polaščalo v življenju. Geta se sicer ni mogla pritoževati, da bi ji bilo zadnja leta v življenju slabo. Prej je trebalo neprestano skrbeti in med takimi skrbmi je pozabljala na vse drugo. Zdaj pa se je obujala k življenju; prišel je ta človek in ji odkril njeno pravo dušo. Kaj ni vse res, hudo res? Nič drugega ne zahteva od nje mož, kakor, da gara in gara. A ona se je naveličala tega, posebno, ker pri vsem nečesa manjka. Čemu to garanje brez prestanka? V petdesetem letu bo in bi se rada malo oddahnila; zdaj je že hči poročena, a ona naj gara dalje. Ne, tako ne pojde dalje! Geta si je želela sprostitve pred možem, ki noče vedeti za njene želje, ki tuhta samo svoje načrte in razen njih ne vidi ničesar. Režonja slejkoprej nima za druge stvari prav nič časa in se tudi ne spomni nanje. Komaj mu pride včasih na um, da stopi k ženi in ji reče: »No, Geta, kako se ti zdi vse to?« »Bo, bo,« pritrjuje ona in mu drugega nima kaj povedati, ko se je že odvrnila od njega. A on spet premišlja dalje. Tako je pretuhtal zadnje čase po velikem naporu: zdaj pride domov Naci in se poroči; vse pojde svojo pot, le on ostane. Kmalu bo star, za delo ne bo sposoben in dobro bi bilo, če bi imel kakšen košček zemlje, da bi delal na njem, ko vse drugo izroči otrokom. Nič srečnega se ne bi počutil, če ne bi smel več stopiti na svojo zemljo, zdelo bi se mu, da so mu prezgodaj vse vzeli. Samo, da hišo pozida! Tudi košček goric ne bi bilo napačno imeti! O — koliko je stvari, če bi človek vsaj sto let živel in spravljal, potlej bi se poznalo, kar bi zapustil. Pozimi mu je poginila najlepša krava. Zvečer se je najedla, zjutraj pa je bila trda. Žena je spet tulila ob tej nesreči. Režonja pa se je prvo-krat ustavil in zamislil: Zdaj prihaja, si je dejal. V njegovi duši je ves čas tlelo in vedel je: enkrat bo prišlo. Z bojaznijo je pričakoval, kdaj se prične. Želel je samo, da bi se dolgo zavleklo. Toda, da bo prišlo, o tem ni dvomil. V njegovi notranjosti je še vedno tlelo tisto staro prepričanje, da se vsak greh v življenju maščuje. To je bilo tisto kmečko prepričanje, ki so mu ga vcepili v mladih letih. Vse predvojno življenje je bilo zgrajeno na njem. Zdaj po vojni pa je začel graditi na docela drugačnem prepričanju, ki je bilo onemu ravno nasprotno. Vendar to nikdar ni moglo čisto spodriniti starega. Preveč se mu je bilo zajedlo v srce in mnogo let bi moralo preteči, da bi zamrlo. Neprestano si je moral prigovarjati. Življenje je sicer dosledno in ga ne moreš ukaniti, to je vedel. Vse pa je v tem, koliko si človek sam ustvarja privide; s tem že nekako gre polomu naproti. Zato je treba biti močan in se nikdar ne vdati. — Spominjal se je, kako je hotel nekoč vse zaupati ženi. Ali ni bila to ura slabosti? Žena bi bila izdala otrokom in — potlej — potlej bi moralo priti, česar se je bal. Treba je zaupati vase, biti dosleden in ne kloniti, čeprav stojiš na slabih tleh. Ta krava mu je bila majhen opomin. Ljudje so rekli: nesreča; nekateri so ga pomilovali, dočim so mu drugi v srcu privoščili, češ, kaj bi takšen revež, kakor je ravno Režonja, tako hitel naprej, namestu da bi hodil zložno, kakor gredo vsi drugi. Saj so bili tudi drugi reveži kakor on, vendar so šli počasi, zavedajoč se, da je strma pot nevarna. Še tako ti rado zdrsi, in kaj potlej? Zopet nazaj? Tudi drugi so hoteli zidati hiše, vendar ne tako hitro; tudi drugi bi radi imeli polne hleve živine kakor on, radi bi kupili še nekaj zemlje, a vse to je zavito še v daljno bodočnost, dočim so pri njem to načrti bližnjih let. Stal je pred hlevom, ko je konjederec privezoval žival na svoj voz, da jo popelje zakopat. Režonja je vtaknil palce v žepe na telovniku in si nedoločno frluckal. Potlej je snel klobuk, kakor bi si hotel obrisati čelo, gledal nejasno barvo svojega klobuka, že močno oglodanega, brez traku, in to ga je spomnilo na nekdanje čase: še vedno nosi oglodan klobuk kakor nekdaj in se torej pri njem ni nič spremenilo, njegovi otroci pa hodijo v nedeljo lepo oblečeni k maši, kakor da bi bili rasli na veliki kmetiji, kar jim je sicer privoščil. Pokril se je in njegov pogled je spet obvisel na mrtvi živali in zdelo se mu je, da se bo moral posloviti od nečesa posebnega; kakor da bi bil nekdo spodmaknil podlogo njegovim načrtom, na katerih vse sloni. Računal je, koliko bi mu vrgla ta žival. Potlej je vedel, da bo treba spet čakati leto dni, preden lahko spet kaj pomisli o zemlji. Lahko bi postalo sumljivo. Vdal se pa ne bo! Spomladi je kljub tej nesreči začel z zidanjem. Prišli so zidarji, premerili zetov grunt, kopali fundament po načrtu, kakor sta ga bila določila Režonja in zet: veliko sobo, kuhinjo, vežo, malo sobo, potlej klet, hlev na dva poda, skedenj, Parmo in svinjak. Vse bodi prostorno, ne samo za nekaj ljudi in za malo glav živine, temveč za več. V kuhinjo sta določila štedilnik, da se ženi ne bi v oči kadilo, ko bo kuhala, kakor se ji je doslej. Pri vsem je treba misliti daleč naprej in ne samo nase. Treba je misliti za vnuke, le tako gre življenje lahko dalje, če stari mislijo tako daleč. Misel mora seči mimo teh vnučkov in vnukinj, ki se zdaj pode brezskrbno po cesti, mimo tistih, ki še pridejo. Tam daleč, daleč, kamor več ne moreš videti, tam mora obstati. Kdor bo kdaj tu živel, naj vedno misli na tvoje načrte, pečat tvojega življenja mora biti v tvojem delu močno viden. Ampak, žena — ta hodi skoraj pijana okoli. Oh, kar preveč je postrežljiva, z obema rokama daje in če se kdo brani, je skoraj užaljena: »Ne misli, da nimamo. Zato pa ponujamo, hvala bogu.« Noče videti, da se bogati posmehujejo: ,Naj le daje, se bo že naveličala, še sami bodo stradali.’ Ona lahko daje in nikdar ne vpraša, ali to komu dela skrbi. To je moževa zadeva. A Režonja ni pijan, noče okusiti preveč vina. Njegove misli so vedno trezne, skoraj preveč trezne. S palci v žepih, s pipo v ustih hodi okoli in meri v mislih. To ni hiša, kakor so druge; Režonja je postavil fundament življenju in ta fundament mora stati na trdnih nogah. Tako bi človek zidal hiše po vsej vasi, vsem tem revnim zatiranim ljudem, ki jih je življenje doslej davilo. Postavil bi to beraško življenje na mogočen fundament, in čeprav na ukraden fundament. Režonja čuti, da stoji vse to na lažnivih nogah — bi dejal —, na ukradenih, vendar za to nihče ne ve. To je tista stvar: nihče nikdar ne bo vedel, na čem je zgradil Režonja novo življenje, in v tem je veliko dobro: da nihče ne ve. Kakor hitro bi se razvedelo, zamajal bi se ta fundament, zamajali bi se ljudje, ki živijo v tej hiši, in življenje bi se povrnilo v nekdanjo temoto. Tem ljudem je treba velike vere v življenje, ne pa obupa! Zato jim je treba nekaj prikriti, zaradi njih slabotnosti. Zidarji polagajo opeko na opeko in hiša se dviga in že so pri oknih. »Kakšna okna, Režonja?« »Velika okna, zidarji, da bo v sobah svetlo in jasno, ne pa zadušno. Da se bo vsakdo lahko razgledal.« Že so pri strehi: tesarji vlačijo težke hlode, lepo obtesane in izdolbene, kakor je treba, jih polagajo drugega na drugega, ljudje pomagajo; vsi so pijani, otroci se pode okoli; kričanje, pesem, vse to se meša in še bolj opija ljudi. In ko je zvečer streha pokrita, pride nekdo z vijo-lino in zaigra, dekleta, fantje, moški in žene, vse se suče in pleše in spet pije. Med njimi je Re-žonjička z motnimi očmi, med njimi je Katica, vsa srečna, med njimi je mlajša Bariča, ki ji je osemnajst let, in vsi so pijani od sreče. Samo Režonja je ob strani, kakor da njega to ne bi zadevalo. Sedi pri mizi in naliva starejšim možem, ki niso za ples, se modro pogovarja z njimi, kajti Režonja je zdaj bogat — bi lahko rekli — in zdaj drugi verujejo njegovi besedi. Bogme, nič ne bi bilo napačnega, če bi ga postavili za župana. Kaj pa, doslej ni bilo nič s tem, ker je živel v tuji hiši, revež, težak, zdaj pa bo imel svojo hišo in pameten je, v življenju si je nabral dovolj modrosti. A Režonja nič ne pazi na svojo ženo, ki pleše z ljubimcem, nič ne vidi, kako sta se umaknila, pijana in razgreta. Ampak Anina Ana pride in mu pošepne na uho, ko hoče ven: »Pa tja malo poglej, v parmo.« »Tako?« se ozre po ženski. Režonja res pogleda v parmo; tam sta njegova žena in njen ljubimec. Režonja nekaj posmrkne, žena je vsa preplašena, gleda izbuljeno in ne ve, kaj bi počela, dočim se ljubimec skuša umakniti prek stene. Režonja ne reče nič, posmrkne in potlej čikne: to ni njegova stvar. Že je slišati, kako odhaja s počasnim korakom. Stopi na cesto in gleda po ulici: med revnimi kočami stoji njegov novi dom, visok, prostoren, in sončen bo, to je videti. Tam dalje so koče, same koče, a tudi take koče Režonja doslej ni imel. Če bog da, bodo tudi ti počasi zgradili nove domove in v tej beraški ulici bo vse tako jasno, lepo! Režonja čuti, da je vendar le vredno živeti. Tako-le ti prisije kos radosti nenadoma v dušo; doslej si gledal vse mrko, pa se ti nenadoma zjasni oko, da vidiš, česar prej nisi mogel videti. V nečem je naposled le tisti veliki smisel, zaradi katerega živiš; čeprav ga ne vidiš in ga ne moreš prijeti, pa ga čutiš: kdor bi šel v življenju po poti, po kateri je šel Režonja, kdor bi prebrozgal toliko vsega, lakoto, trpljenje, vojno, in bi nikjer ne videl nič pomembnega pred seboj, pa bi se mu potlej razodelo življenje, kakor se je razodelo Režonji v teh njegovih letih, ob dejstvu, da si je postavil hišo, bi moral občutiti isto, kar je občutil on: še bi rad živel, in bogme vredno je živeti za nekaj svetlih trenotkov. Vse drugo je malo pomembno; daleč nekje je žena, daleč so zdaj otroci; kajti otroci se bodo odtrgali, zemlja in misel pa človeku ostaneta. Ženo je prav za prav nekoliko sram pred možem. Že so se vselili v novo hišo, že so vse uredili, vsi so kakor bi bil pri njih večen praznik, samo ženo nekaj muči, radi česar hodi okoli in ne najde pokoja. Režonja pa nima smisla za to, da bi povprašal, kaj ji teži dušo. Vajen je vse prenašati sam. Ona pa le ne najde miru in nekega dne se mu hoče opravičiti. »Takšen si, kot da bi ti nekaj ne bilo prav,« reče Geta možu. Ne, on se prav nič ne kuja in je zato nekam presenečen. »Kakšen pa naj bi bil?« »Malo prijaznejši bi lahko bil do mene.« Tako? Režonja razmišlja. Res je, preveč jo je zanemarjal. Zagledal se je v svoje načrte in pri tem docela prezrl svojo ženo. A žena je vendar nekaj posebnega. Že res, da te spremlja pri tvojem delu, toda poleg tvojih načrtov hoče tudi življenja, ki je izven teh načrtov. In to je on prezrl. »Kaj ti je toliko do tega?« reče. Žena molči. »Saj sva že stara,« se opraviči Režonja. »To so stvari za mlade ljudi, tako za dvajseta leta.« Tudi zdaj žena molči. »Sicer pa,« nadaljuje z neko nejevoljo, ko vidi, da mu žena ne reče ničesar, »mislim, da tebi ni toliko do tega, da bi bil drugačen do tebe. Saj imaš druge. — Kaj sta morda končala s Švardo, da hočeš mene?« Žena močno zardi. Potlej pa reče skoraj z jokom: »Ti si bogve kaj vse misliš. Pa ni bilo prav nič.« »Saj,« se smehlja. »Saj nisem rekel, da je bilo kaj, in če je bilo, to ni moja stvar. Saj si videla, da me ni nikoli brigalo, kaj počneta. — Že prej so mi pravili, kako je. Pa nisem verjel. To je: nisem hotel verjeti. Kaj naj bi zdaj vedno pazil nate? Saj si dovolj stara in veš, kaj je prav in kaj napak.« Šel je in jo pustil samo. K pustu sta se hotela Naci, ki se je že vrnil od vojakov, in Bariča ženiti. »Ne,« je dejal Režonja. »Zdaj se ne moreta, lani smo preveč izdali in še ničesar nisem prodal. Še zadolžil sem se. Zdaj ni mogoče. V jesen, če bog da, v jesen se lahko ženita.« Otrokoma pa to ni prav nič všeč. Bariča se močno kuja. »Kaj se boš kujala,« zareži naposled oče. »Če ne morem, ne morem. Vaju prav nič ne briga, kje bom jemal. To je. Samo ženili bi se! Pa se dajte, saj ne branim, ampak gostije vama ne morem služiti.« »Čemu sva pa potlej delala pri hiši?« se opogumi Naci. »Kati, ki je doma, ste služili poroko, nama pa, ki greva, nočete.« Zdaj bi se Režonja skoraj razjezil, pa se le premaga. Nasmeh mu obkroži usta, a molči. Da bi vsaj malo razumeli vse njegovo početje. Pa ne bodo nikdar. Vse preveč jim je do zunanjosti. Zato se Bariča ves mesec nekam kuja. Vsa nesrečna je, ker se ji je fant poročil. Hodi okoli kakor senca in z nikomer ne govori. »Ti si kriv temu,« mu očita žena. »Tako?« se začudi Režonja, »kako sem jaz kriv temu?« »Dovolil bi ji, da bi se poročila.« »Saj sem jima dovolil. Povedal pa sem jima, da jima poroke ne morem služiti, kakor bi se spodobilo in kakor bi ona rada. — Kaj vi veste, kaj so skrbi. Vi samo živite in nič ne mislite. Dobra pogača, to je najvišje, kar si želite. — Komaj sedem let imamo zemljo, da nam ni treba stradati, kakor smo nekdaj, pa ste že na vse pozabili. Kakor bi se bili rodili pod to streho, na svoji zemlji. Tako se vam zdi. Malo bi se spomnili na prejšnja leta.« Odhaja in jezno godrnja. Ne, to se do zdaj ni zgodilo, da bi se bil Režonja kdaj tako razvnel, kakor se je zdaj na ženo. Saj je kričal in mahal z rokami. In niti malo ne pomisli, kako je to, če se dekletu poroči fant. Kaj on ve, kako težko je dobiti moža, dobrega moža in dobro mesto. On ve samo, kaj je denar, kaj je zemlja; o življenju pa nima nobenega pojma. In vendar so v življenju stvari vse drugačne, kakor pa si on predstavlja. Letos bi Bariča dobila dobro mesto, zdaj bo pa treba spet čakati, da se kje kaj najde. Veliko dote ji ne more dati, da bi se fantje tepli zanjo. To je: on ne premisli ničesar. Do drugega leta pa si je Bariča premislila: k nunam se je namenila. »Tako?« reče Režonja in razmišlja. »K nunam hoče?« »Ko pa nisi hotel, da bi se bila lani poročila.« Režonja molči in misli. Naposled pa le iztisne iz sebe: »Zastran mene greste lahko vsi k nunam in k patrom ali kamorkoli. To ni moja stvar. No, če misli, da bo tam življenje lažje in prijetnejše, naj pa gre. To je tako: nekateri so zunaj in sc ubijajo, drugi pa gredo noter, ker mislijo, da bo tam prijetneje, in še nebesa si mislijo prislužiti. Tu je treba delati, garati; ne da bi natančno vedel, čemu to garanje. — Tudi mož ni vse v življenju. Z njim pridejo otroci in skrbi in šele takrat se začnejo težave. — No, nune, sem slišal, živijo lepo in brezskrbno: molijo in se sprehajajo po vrtu in imajo sveto življenje.« Ko Bariča odhaja, je Režonja ravno na vrtu. Pomlad je na tem vrtu, on pa frlucka predse. Premalo sem jim spravil, veliko premalo. Ali pa nas je preveč. Vsak bi rad imel svoj dom, svojo zemljo, bogati bi bili radi. — In če ne bi bil tistega vzel, kaj bi imeli? Daleč zadaj bi še bili in še manj zadovoljni bi bili z mano. Nihče ne pomisli, da sem dvajset let garal zastonj, da sem bil na fronti, kjer bi bil prav lahko padel. Kaj bi bilo z njimi? Kaj bi rekli, če bi morali stopiti v življenje, v kakršno sta mene poslala moj oče in mati? Bariča pa se pelje zdoma, da spremeni svoje kmečko ime, da spremeni svoje misli in da ji bo življenje lepše. Hodila bo po samostanskih vrtih in videla življenje vse drugače kakor ga gleda on. Ali pa gre delat pokoro zanj, za vse, da bi se hiša nečesa otresla? V ničemer ni več na trdnem. Tedaj se mu zazdi, kakor bi mu odsekali ud od telesa, kot bi mu podirali hišo. — Ne, dom in življenje ni samo lepa zidana hiša, mastna, črna zemlja, lepa živina, cvetoč vrt, — dom je nekaj več. To so tudi ljudje, ki so okoli njega. Vse to komaj da zaokroženo življenje. Režonja ostaja sam. To občuti tembolj, ker se je Naci oženil. Nič več ni hotel odlašati, rekel je očetu, da se oženi, pa če mu kaj pripravi ali ne. Režonja mu je napravil prijetno gostijo. Za njim sta sicer še dva mlajša, toda on čuti, da njima ne bo več on pripravljal poroke. Glava mu je močno posivela, kakor bi bil kdo kodiljo obesil nanj. Ce gre le malo dalj, že si ureže palico — v pomoč. Glava mu nekam leze med rame in hrbet se mu sloči, kakor mlado drevo v vetru. Zopet je jok v hiši, ko se Naci poslavlja. Vse gre po nekem sporedu, žena spet tuli, kakor vedno, v srcu pa je vendar le vesela, da je sin našel tako dobro mesto, da bo srečen. Nič posebnega se ji ne zdi, ko jo otroci tako-le zapuščajo. A Režonja gleda na to srečo vse drugače. Vso zimo presedi pri peči, pri njem sta njegova najmlajša in zetov se tudi sili zraven. Vanek, njegov, je bolehen in najbrže ne bo nič iz njega, dekletce pa je zdravo in že dobiva prve niče-murne misli. Prišli so še sosedovi. Režonja pripoveduje. Odmaknil se je starim ljudem, samo med temi malimi živi. Mnogo jim ima povedati ta sivolasi očka, s pipo v ustih, ta dobrodušni mož, ki še nikdar ni dvignil roke na katerega izmed njih. Oh, za dober seženj nazaj je bilo življenje vse drugačno. Tam daleč nekje je njegova mladost, in ta mladost je podobna veliki pravljici. »Kruha nismo poznali — —.« To je pravljica o stradajočem dečku, »a tudi delali nismo dolgo.« V šestnajstih letih si bil dober za pastirja, zdaj pa otroci, kakor njegova najmlajša, že zdavnaj pasejo in so nejevoljni zavoljo te paše. Potlej je prišlo delo in trpljenje: kakor da bi te bili starši prej čuvali za ta leta. Bogme, dobro je bilo, da se je človek pričuval. S šestnajstimi leti se je začelo in je trajalo vse do zdaj. Marofi na Magjarskem, vedno tuj svet, skromen zaslužek, skromno življenje — bogme, pogač nismo poznali in tudi šunke ni bilo nikdar na mizi. Vse tisto, kar je bilo nekoč tako prekleto resno in težavno, je zdaj tem otrokom in vnukom samo še zabavno, vredno poslušati. In vojna! Režonja ve mnogo svinjarij z vojne, vendar o svinjarijah redko pripoveduje, kakor bi ga bilo sram tega človeškega početja. Toda tudi to, kako so streljali ljudi, kako so padali moški: očetje in mladi fantje, vse to nima v sebi tiste groze, kot bi jo moralo imeti. Ne, tudi ta vojna bo postala pravljica z vso svojo veliko grozoto, tiho bolečino, nikdar dovolj umevano. Ostalo bo samo, kako so se »naši« držali, kako so gnali sovražnika, ostal bo Hindenburg z Mazurskimi močvirji, kjer je Ruse po pravici nagnal v blato, ostal bo Przemisel, Soška fronta, Verdun, a vse to postaja pravljica. Otroci radi poslušajo in otroci teh otrok se bodo že navduševali za vse to. Grozote ni videti nikjer. Kaj je na priliko Kolenko, ki hodi z leseno nogo po vasi, ker je eno pustil nekje v Galiciji? Nič, invalidnino vleče in dobro mu gre. In vdove dobivajo pokojnino in dobro žive, že zdavnaj so pozabile na može, do katerih jim naposled niti toliko ni bilo. Topovi so imenitna stvar, strojne puške prav tako! In razbijanje trgovine Židu — vse to je zanimivo, samo on ni prav storil, da ni vzel Židu denarja. Geta je zdaj tako prepričana, kako vse drugače bi bilo, če bi imeli tisti denar. — Pa saj si rekla, da je greh? — Eh, greh. Kaj vse je greh, pa je vendar dobro. — Režonja pa samo pomežikuje in se smehlja. Ne ne! Resničnost ni pravljica. Ljudje, ki so ostali po frontah, topovi, lakota, Židov denar, vse to so po eni strani velike resnice, vsaj za nekatere. In vendar le: v neki razdalji, v kratki razdalji postane vse to pravljica, zanimiva stvar, nič grozna. Zakaj, težko je nekomu dopovedati grozo, ki je ni doživel; obrazložiti nekomu, kaj je — pasti daleč nekje na fronti, lačen, brez vsega, brez najmanjše misli in zavesti, da ima pomen: pasti kot živinče. Nikdar ni poizkušal, da bi vsaj malo naslikal vso tisto grozoto, ker je vedel, da tega ni mogoče storiti tako, da bi druge prevzelo, kakor bi jih moralo. Samo enkrat je prišlo nadenj, ko so v zimskem večeru seme lupili. Z naj večj o hladnostjo — iz zaničevanja do ljudi, ki jih prestrašiš, če jim nazorno poveš, kako si o polnoči daleč nekje srečal nekoga — brez glave! Zato je pravil o nekem človeku iz vasi, na pol potepuhu, ki so ga vsi poznali. Pravil je hladno, celo z majhnim posmehom — nad temi ljudmi, kako je ta zaničevani potepuh umiral. Tedaj sta dve ženi omedleli. To je bilo samo enkrat. Sicer pa pripoveduje z majhnim posmehom, z dobrodušnostjo, kot bi se hotel norčevati iz samega sebe. Tako Režonja sam prehaja v to pravljičnost. »Očka, pripovedujte nam.« Če bo živel še petnajst let, bo pravil velike pravljice iz svetovne vojne, pravljice iz svojega nekoč tako bednega življenja, pravljice o bogatem Židu, in tedaj bo kot pravljico razodel tudi zgodbo o denarju, ki ga je on ugrabil.------ Pozimi je Naciju kupil mlado telico za doto, poleg onega, kar so določili, da mu izplača zet iz zemlje. To dejstvo je v njem samem zbudilo nekaj zadovoljstva. Prignal mu jo je na dom in mu jo izročil z vajetjo vred. »Na, da vama bo laže.« In Naci in njegova žena sta srečna, zakaj telica ni bila v dogovoru. Stari pa se opraviči: »Glej, da boš dobro gospodaril. Meni je oče zapustil majhnega pujska, mati pa tri kure in petelina.« In hotel je še povedati: Tebi bo laže in dalje boš moral priti, kakor sem prišel jaz, ki sem si pozno mogel kupiti prvo kravo. Ampak Režonjo povsod izpodrivajo, četudi nehote. Zet orje, vlači, seje, kosi in vse opravlja z veliko skrbjo in Režonja mu ne more nič očitati glede dela. Nočejo, da bi se on, Režonja, še dalje ubijal. »Kaj bi vi orali,« reče zet. »Saj bi se mi ljudje smejali. Jaz sem mlad in lahko delam. — No, če že hočete, mi lahko pomagate: priganjajte mi krave, ali pa boste vlačili, ko bom jaz sejal.« Režonja je zadovoljen s tem. Prav za prav bi rad sam stal sredi vsega tega dela, z razpeto srajco, s podvihanimi rokavi in delal. A kaj hoče, treba se je umikati, tako počasi umikati. Zet je uvideven, pameten. Nikakor ne reče Režonji, naj pusti vse pri miru, temveč ga ima nekako za prijatelja, kakor bi čutil z njim, za kar ga Režonja zelo ceni. Drugačna pa je žena. Ta se pa naravnost usaja nad njim. Kaj pa, na tisto zadevo s svojim ljubimcem je že zdavnaj pozabila in nekam pobožna postaja zadnja leta. Do njega pa je skoraj surova: »Kaj se boš rinil naprej in silil, ko ti ni nobene sile.« In Katica, ki se vse bolj po materi meče, de: »Saj res, oče, kaj bi se tako gnali, ko vas nihče ne sili. Doma bodite, pa pazite na deco. Drugega vam ni treba. Na polju opravimo že mi, saj nas je dovolj in močnejši smo.« Tako mu poslej določijo, da bo on doma. Nič mu ne pomaga, če se upira: doma mora ostati, pri deci. — Da, star je, izgaran, to vidijo na njem, ne pa, da bi rad še delal. V teh dneh, ko ga tako odrivajo, se je porodila v njem posebna misel: sklenil je, da si kupi nekaj zemlje, ki bo samo njegova. Poizvedel je za pol orala v Murišču, kjer je zemlja najlepša. Ljudje so odhajali po svetu in so prodajali zemljo. Nekega dne je Režonja odšel v drugo vas in tam kupil zemljo. Da, to bo njegova, samo njegova zemlja in nikogar ne bo pustil, da bi stopil na njo in mu jo obdeloval. S svojimi rokami jo hoče obdelovati. Vrne se zadovoljen in niti z besedico ne omeni tega. Domači pa so le izvedeli, da je kupil zemljo. Zet pride k njemu in se pogovarja o tem kot o nečem posebnem. Ne, zet mu ni nevoščljiv, to je videti. Vse drugačna pa je njegova žena. Kakor bi pojedla nekaj kislega. Hodi okoli in se kuja in noče ničesar slišati o zemlji. Naposled pa le ne zdrži in reče: »Kaj si res kupil zemljo?« »Seveda sem kupil. Kaj pa je to tako posebnega?« »Nič. Nič posebnega ni, samo toliko je, da vem, da mi zadnje čase ničesar ne poveš, kar misliš in storiš. Že zdavnaj si se me naveličal, le povedal nisi. Pa jaz sem vse to videla. Naj bo, saj vem, kaj misliš o meni.« In toliko, da je niso oblile solze. Režonja pa se je nasmihal in ugajalo mu je: lepo sem jo sparil! Drugod zdaj nima več zemlje, vse, kar je nekoč dobil, je zetovo in njegove hčere, toda on ima svoj oral v Murišču. Tega obdeluje sam: vozi gnoj z živino, nato naloži plug, kolca in brano in se odpelje orat in samo svojo hčer vzame s seboj, da mu priganja krave, zakaj, zeta noče, ker bi se mu ta lahko vsilil, da bi oral. Ne, to hoče obdelovati sam. Z znojnim čelom hodi za plugom in jesenska sapica, ki veje od nekod s severa, mu prijetno de. Tudi jesensko sonce, ki je razlito nad vso pokrajino, mu je prijetno. Na vratnicah se vselej ustavi, gleda vdiljen po njivi in razmišlja. Vrivajo se mu misli: eh, malo časa je lahko delal na zemlji, v njem pa je še toliko sil, ki bi jih rad raztresel po tej prsti; pa se stara, odrivajo ga. Vse se suče v nekem krogu, ki ga on ne more premeriti. Tedaj bi mu bili morali dati vso to zemljo, tedaj, ko mu je bilo dvajset let, in vse drugače bi potekalo njegovo življenje. Toda, tudi tako je zadovoljen. Da, ko bi imel dvajset oralov takele lepe orne zemlje. Dvajset oralov. — Saj ni mnogo, pa bi bilo le nekaj posebnega. Stati sredi dvajsetih oralov take zemlje, ves dan stati do utrujenosti, ko si zaželiš počitka, stati sredi take zemlje trideset, štirideset let, ko si naposled vendarle utrujen od življenja in si poželiš večnega počitka in veš: še po smrti bom imel to zemljo nad seboj, pod seboj in okoli sebe. To je tista prijetna zavest. — In sejal bi: pet oralov pšenice, pet oralov rži, pet oralov bi sadil koruze in pet oralov krompirja. Pa tudi če bi bil dobil v svojem dvajsetem letu pet oralov, bi je zdaj imel več. Ali pa, če bi človek živel osemdeset let, to je, da bi ostal vse do tedaj svež in čil. Tako pa: komaj začneš in že se moraš umakniti. »Moja žena,« razmišlja, »bo živela do sedemdesetih, njej se hrbet še ni prav nič upognil. Takšna je, kakor je bila v dvajsetem letu. To je: ona ni nikdar toliko trpela — in hvala bogu, da ni. Ne rečem, da je imela lahko življenje. Ne, skrbelo jo je, kaj bo kuhala, toda ni je skrbelo, kje bomo tisto dobili. Nikdar ni mislila, kako bi bilo, če bi se življenje dvignilo; in če je že mislila to, ni mislila, kako naj bi se dvignilo. Ona je hodila Židinji pomagat, da je dobila malo kave in nam je vsem pripravila prijetno večerjo. Zato bo doživela sedemdeset let in bo še marsikaj videla, česar mi ne bomo « V takih mislih živi zdaj Režonja, ko mu je pet in petdeset let. Radi bi ga pridržali doma. Pa se ne pusti. Zdaj ima svoj kos zemlje in lahko dela na njem, kar se mu zdi. Kadar se mu zahoče, se dvigne in ga gre ogledovat. Ko gredo drugi v nedeljo k maši, ima on dokaj časa in lahko gre pogledat, kako vse raste. Prijetne so take poti: koliko lepih misli se mu vzbuja in on jih neguje. Kaj pa: vsak dan vendar ne more delati na tem kosu zemlje, zato pa lahko hodi ogledovat, kako raste. Tudi v tem je lepota: videti, kako se je klas izmotal iz širokega lista, ki ga je doslej varoval v svojem naročju, kako se razrašča, dokler se ne razcvete; kako nato odcvete, kako se klasje nagiba čedalje bolj, vsak dan je bliže zemlji, dokler naposled čelo steblo ne omaga pod rodovitnostjo in se nagne do grude. Njegov hrbet pa se čedalje močneje sloči, kakor bi mladci delali lok iz upogljive rakite, toda ta hrbet ni več prožen, da bi se spet uravnal. In Režonji je komaj pet in petdeset let. Ko mu jih bo šestdeset, bo kakor starec. Po vasi pa hodijo možje s pet in šestdesetimi leti, celo s sedemdesetimi, pa so ravni, gibčni, dvigajo težke vreče, orjejo, sekajo drva, kosijo v prvih vrstah. Svojo nemoč čuti Režonja tudi, ko v jesen orje na svoji zemlji. Za ročice drži, pa ne več močno, nego bolj tako, kakor bi se bal, da ga plug vrže iz brazde. Nekaj trpkega ga obhaja; to je: zemlja bo rodila vedno enako, celo čedalje bolj, ampak rodila bo drugim, ne več njemu. Zdaj spoznava tudi to: zemlja ni samo njegova. Močno občuti to dejstvo: zemlja je vseh. Vsi ljubijo zemljo enako močno in vsi orjejo po njej, kakor bi hoteli najti skrit dragulj v njenih nedrjih, dragulj, ki ga nikdar nihče ne bo našel, ker bi potlej prenehali orati. Pride čas, ko postane človeku vse malopomembno, tuje: žena, otroci; samo zemlja ima silo v sebi, vleče te, da se zakopavaš vanjo; kakor bi dvajsetleten iskal zavetja pri mladem dekletu, iščeš ti po tej zemlji, ki leži na tem obledelem jesenskem soncu, vsa razgaljena, puhteča ob jutrih, mastna, vlažna, težka. Ampak tvoje roke drhtijo, noge niso trdne, telo se nagiba in sili, da bi se zgrudilo na tla. Samo en dan naj bi prišel, da bi človek lahko obstal sredi zemlje, kakor dvajsetleten fant, poln življenja, z rokami v žepih, da bi zavriskal prek polja. Potlej naj bi ne bilo ničesar več, samo ta edini veliki dan, da bi stopil in zagrabil za ročice pri plugu in šel vdiljen po brazdi, ves dan bi tako hodil in čeprav bi se potlej zgrudil: bil bi vendar dovolj močan dogodek v življenju, vreden, da ga doživiš in potlej umreš. Doma pa je pusto, strašen dolgčas, z nikomer se nima ničesar pomeniti. Ljudje imajo svoje velike skrbi in Režonja je pri tem njihova najmanjša skrb: saj prijetno živi, kaj bi se še človek ukvarjal z njim. Se otroci odhajajo k sosedovim vasovat in se ne sučejo okoli njega, kakor bi bilo treba. Zato si Režonja navadno nadene klobuk, se ogrne in gre na svojo njivo pogledat, kako je tam. To pohajkovanje se zdaj ponavlja skoraj vsak tretji dan, vsaj enkrat na teden gre Režonja na nj.ive. S pipo v ustih, z rokami na hrbtu se premika počasi in vse ga zanima in vse mu vdihava lepe misli. V dveh letih postaja to sumljivo. V nedeljo, lepo jesensko nedeljo, ko so vsi pri maši, se Režonja spet odpravi in je še pred poldnem doma. Pripoveduje nekaj o polju, o letošnjem pridelku, ne da bi kdo kaj posebnega pridejal temu pripovedovanju. Popoldne pa ostane sam: zet je odgnal krave na pašo, Katica je šla z otrokoma na možev dom, Režonjička k večernicam in se je nekje zaklepetala, samo Režonja je ostal doma. Prav tedaj, ko se on odpravlja na njive, se vrne žena. Sveža v telo, še ne tako stara; brez dvoma se je dodobra razklepetala. »Kam pa spet greš?« vpraša moža. »Kam!« zareži nejevoljno. »Malo grem na polje, ko je doma tak dolgčas.« »Moj bog,« zaihti ženska, »saj si bil zjutraj na polju.« Režonja nekaj jezno posmrka. »Kaj pa to tebe prav za prav briga, kdaj sem bil na polju in kdaj mislim spet iti. Jaz lahko grem, kadar se mi zdi.« »Moj bog,« se opraviči žena. »Seveda lahko greš, ampak, saj si bil včeraj in danes si bil, pa že zopet hočeš iti. Kaj bodo pa vendar ljudje rekli, če vsak dan hodiš: da se ti meša! Saj nič ne rečem, če greš v nedeljo. — Pa v nedeljo bi šel lahko zjutraj k maši, da bi se malo zahvalil gospodu bogu za vse, kar nam je dal. Pa živiš kakor pogan.« »Kaj to tebe briga, kako jaz živim; jaz že vem, kako je treba živeti. Ne boš ti mene učila in ne kdo drugi!« Zdaj že na polje ne bi smel več! Kaj to koga briga, ali se mu meša, ali se mu ne meša. On že ve, kako je z njim. V resnici pa je začel nekoliko redkeje hoditi na polje. Po cele tedne je zdržal. Povrhu je prišla zima in sneg je naletaval cele dneve, poti ni bilo nikjer in tudi polje je spalo pod globokim snegom. Ni imelo smisla, da bi hodil tako pogosto ogledovat: zdaj je narava negibna, dremlje, kakor bo nekoč dremal človek, ne da bi se ganil. Nad njim bodo zimski vetrovi, sneg, mraz, kro- karji bodo letali nad njim in tu in tam bo tudi sonce posijalo. Toda zemlja se vselej zbudi, človek se pa ne bo predramil, tudi spomladi ne, ko bo južni veter vlekel prek njega. Režonja se zopet odeva v pravljico svojega življenja, v pripovedovanje. Vse do prve pomladi, ko je spet lahko stopil na polje, kjer so se kazale prve krpe črne prsti pod talim snegom. Tedaj se je zgodilo, da je prišla velika voda v Muro. Režonja je vsak dan hodil gledat, ali voda morda ne trga zemlje in je ne nosi s seboj. Mlinarji so spravili koče nekam na suho, mline pozaprli in jih potegnili k obrežju, se prevažali z ladjami po vodi in pazili. Režonja se je vozil z njimi in spraševal, ali ni morda nevarno za njegovo zemljo. Kimali so nekaj in niso prav nič vedeli povedati. Zdaj ni videti, so rekli. Voda nikoli ne je pred seboj, temveč, kjer je za sabo, tam je nevarna. Režonja tuhta: znabiti pride in mi vse odnese. Kaj bo potlej? — In ali ne bo to znak in opomin: Režonja, kako je s to zemljo? Hotel sem ogoljufati boga, da me ne bi videl, kaj počnem. Ampak bog prihaja zdaj z veliko povodnijo, lahko mi vse razdere in odnese in me opomni: Režonja, nisi gradil na dobrem. Zato mu je bilo žal, da je tu kupil zemljo. Res, da je tu najboljša, vendar kraj je nevaren. Zakaj, šel bo bog prek njegove zemlje in še drugim uničil radi njega. Zobje so se mu zagrizli v osinele ustnice, roke so se mu krčile. Ves dan se je potikal ob Muri in gledal valovje, kako se kalno mota in šumi. Kakor daleč je neslo oko, vse je bilo pod vodo; tu in tam so se mlinarji vozili s čolni. Režonja pa bi bil molil, klel, a njegove ustnice so molčale; pričakoval je, kdaj bo sinil blisk prek neba in se bo bog maščevanja pokazal nad njim. Toda vode počasi upadajo; za njimi ostajajo umazani travniki, kjer je ostalo za ped visoko, mastno blato. Režonja nima toliko časa pokoja, dokler ne ugleda tudi svoje njive, ki je več ne ližejo valovi: vdiljen po njej se je nabralo gosto blato, kakor božji blagoslov: najmanj tri leta ne bo treba gnojiti. Režonja se skloni in obtiplje zemljo, ta božji blagoslov, ki je prišel bogve odkod in se razlil na njegovo njivo; in nekaj prijetnega ga obide. Zadovoljen stopi v gostilno v vasi in si naroči četrt vina, pije in si nekaj pomežikuje: Ne, ni prišlo prekletstvo nadme zavoljo Žida. Zdaj je bil prepričan, da ta zemlja ne bo v nesrečo njegovemu rodu, temveč v blagoslov. Ampak, prekleto, saj to je žid Bergmann, ki je zdaj vstopil! Najbrže se je peljal mimo, pa je vstopil, da popije kozarec vina. Režonja se je okrenil k steni in prav nič ga ni mikalo, da bi govoril z Židom. A žid, ki ne bi bil rad sam, prisede k samotnemu 'človeku v gostilni ;in se nemalo začudi: »Kaj ste to vi, Režonja?« »Da, jaz sem, gospod Bergmann,« odvrne dokaj hrabro Režonja. »Kako pa vi?« »Tako tako, hvala bogu. Dobro mi gre, nič ne morem reči.« »Saj sem slišal, da ste si postavili hišo, lepo hišico, Režonja?« »No, bogu hvala, lepa je in zadovoljen sem; vsi smo zadovoljni.« In Režonja se nasmiha. »Vidite, vidite, kako se vse to spremeni v življenju. Kdo bi si mislil, Režonja, kaj? Ampak, vam sem vedno privoščil, vedno sem vam želel najboljše. A kje ste bili?« »Tu sem bil, v Murišču, zemljo sem šel gledat. Velika povodenj je bila, pa sem šel gledat.« »Tako, tudi tu imate zemljo?« »Da, pol orala sem kupil. To je tako zame, da me ne bi odrinili od onega, kar smo dobili na grofovskem.« »Slišal sem, da je bila velika povodenj in nevarnost, da zopet veliko zemlje vzame.« »Bila je nevarnost.« »Pa vam ni odnesla?« ga je žid pogledal. »Ne,« je dejal Režonja nekam pritajeno in z velikim zadovoljstvom. »Ni mi odnesla.« In zasmejal se je na glas. Žid je nekaj bobnal s prsti po mizi, čez čas pa rekel: »Režonja, slišal sem, da ste vi odnesli tisti denar.« Gledal je ostro Režonjo. Ta se je zganil, a se je takoj zavedel in spet mu je ležal nasmeh na obrazu. Režonja je vedel: žid ve vse. Le do živega mu ne more. Zato je rekel: »In če bi ga bil jaz odnesel?« Gledala sta se ostro. »Kaj bi mi mogli?« Žid je pulil brke. »Tožil vas bom.« Režonja se je zasmejal. »Zakaj ne tožite Ma-gjarov, ki ste jim posodili nekaj tisočakov? Ali boste tožili, ker smo ljudi streljali?« Pomolčal je za čas. »Sicer pa — ali mislite, da vam priznam? O vašem denarju ne bo nikdar nihče ničesar vedel. Ostalo bo skrito, čeprav sumite mene. — Sicer pa, gospod Bergmann, vse to je zelo daleč. Vi ste si že spravili novega denarja. Zdaj ni čas, da bi mislili nazaj in poravnavali stare grehe. Vsak svojo pot pojdemo v življenju.« Nato pa je rekel, da plača liter vina. Naj bo, saj je bilo včasih vse drugače in naj gospod Bergmann ne zamerijo, če zdaj revež plača njim. Pila sta dolgo, a Režonja se ni niti malo izdal. In ko se je žid odpeljal, je Režonja čiknil: »Pa me le nisi. In nikdar me ne boš.« Bil je zadovoljen. Režonja začenja z novimi močmi, ves pomlajen je in vsaka nedelja ga zvabi ven; vedno znova se mu razodeva zemlja v vsej svoji bujnosti. Nihče ga ne more zadržati doma. Njegove misli so se odtujile vsemu, samo zemlji so čedalje bliže. Ne posluša žene, ki mu hoče dopovedati, da je njegovo vedenje smešno. Ne, njega ne brigajo ljudje in nič ga ne briga, razen zemlje. »Kam, oča?« »Zemljo gledat.« Zdaj ga že drugi sprašujejo; sprva niti ne opazi tega, potlej se mu pa le prikrade spoznanje: opazili so, da hodim tolikokrat zemljo gledat in da pozabljam, če me kdo dvakrat vpraša. Zato postaja nezaupljiv do ljudi, in če ga kdo vpraša, kam gre, se zvito nasmehne in — zlaže. Vse leto se vleče tako, ne da bi se naveličal, vse dokler spet ne pade sneg po polju. Tedaj pa se zgodi, da obišče Režonjo bolezen. Kap ga je zadela po eni strani. Režonja leži bolan in z nikomer ne govori, razen z zetom. Sprašuje ga o zemlji, o delu, o njegovih načrtih. Tako preleži zimo, gledajoč, kako najprej pada sneg, neprestano pada, kako zunaj vetrovi brijejo po ravnini in zanašajo snežinke. Potlej se veter poleže in tudi mraz se umakne. In prisijejo lepši dnevi, prihajajoči pomladi naproti. Tedaj ga na željo nosijo pred hišo, kjer je toliko sonca: tam na stolu ždi in pomežikuje svojemu svetu in razmišlja skoraj na glas. Majsko nedeljsko popoldne so se vsi zbrali okoli njega. Prišla je celo Bariča, nuna. Menda so ji pisali, da je oče slab in da ne bo nič iz njega; dovolili so ji pogledat svojega očeta. Pa Režonja se ne briga za nikogar, temveč gleda cvetoče drevje, posluša ptičje petje, gleda, kako se otroci igrajo po mehki baržunasti travi na vrtu. Prišel je Naci s svojo ženo in z dvema otrokoma. Tam dalje od njega sedijo, med njimi Bariča z na-škrobljenim belim prtom okoli vratu in prek čela, v črni obleki, in se pogovarjajo: velike stvari morajo imeti med sabo, da govore s takim zanimanjem. Včasih ga kdo vpraša, kako se po- čuti; samo to ga vprašajo. Režonja si misli: kako je vse to otročje. Prav lahko bi že ležal pozabljen v gomili in nihče se ne bi brigal zanj. Samo mimogrede ga sprašujejo, sicer pa nič več ne pomeni med njimi. Oni imajo svoje skrbi. Sliši Barico govoriti o svetem življenju, pa vendarle spozna, da ji ni tako, kot je mislila, da ji bo. Zdaj se vara s to svetostjo tihega samostanskega življenja. In ne bi rada priznala, da se je morda varala. Zakaj naposled si mora vsakdo to priznati, le ona se še dalje vara s svetostjo življenja, z molitvijo dela pokoro za vso hišo, pravi, ko sama najbrže ne more grešiti, ker po njegovem grešijo ljudje samo v življenju, ona pa je izven življenja. Naci nekaj tarna, kaj pa, rad bi mnogo imel, nikdar ne bo zadovoljen s tem, kar ima. To je človek! Samo zet je pri Režonji — tudi žena Režonjeva je med onimi, še sveža, močna in se briga za vse! — Zet sedi pri njem, če bi bila sila. Kadi cigareto in nekaj tuhta, ker ne govori z onimi. »Si že oral?« vpraša tedaj Režonja. »Sem,« odvrne ta, »vse smo že posadili.« »Orješ dovolj globoko?« »Globoko sem oral, kakor sem videl vas.« Režonji to ugaja in zadovoljno kima. »Zemljo je treba globoko orati. Ne, da bi se samo s plugom obračal po njej! Vsako grudo naj ženske raztolčejo, da ne bo dušila silja. Ne podoravaj sosedom meja, da te ne bodo imeli za krivičnega in lakomnega. — A kako je z žitom?« »Hvala bogu, če bo lepo leto, ga dobimo toliko, kot ga še nismo.« »To je dobro. Treba je skrbeti, da se človek kam pomakne. — Mi včasih nismo imeli ničesar in tega ne smeš pozabiti. Ženske se ne brigajo za take stvari, tebi pa mora lebdeti pred očmi: ničesar nismo imeli. Meni je oče zapustil majhno svinjo, pa sem vendar živel. Pa je bil delaven človek. Le časi so bili takšni. Tako je bilo, da s svojim delom nisi mogel nikamor. Potlej nam je prinesla vojna. Vojna ni bila lepa stvar, ampak za nas je bila vendar koristna in nikdar si ne bom na jasnem, kako je z njo. Nam je mnogo prinesla: odnesla pa je Žide in grofe. Vidiš to je: za življenjem je vedno nekaj, kar ga ureja po nepojmljivih zakonih. Ti znabiti ne boš doživel vojne, ker so se ljudje spametovali, in prav je tako; zato delaj: zdaj je čas nas, malih ljudi, našega dela, da se izkažemo, ali smo bili vredni vsega tega. Zemlje se je treba okleniti z obema rokama. Ne tako, kakor slišim, da delajo drugi: prodajajo in odhajajo v svet. To je: niso ljubili zemlje, temveč bogastvo. Kadar se boš peljal na njive, me moraš vzeti s seboj, da te bom videl orati. Rad bi videl, kako se rezilo zareže v zemljo, rad bi duhal tisto sparo, ki prihaja iz nove brazde; kako brazde valovijo —.« Potlej je obmolknil; oči so mu splavale po vnukih, ki se pojajo po vrtu. Vsi ti bodo čez dvajset let stali sredi življenja. Tu pa regljajo ženske in si pravijo neumnosti. Eh, ženska ostane vedno sama sebi zvesta. Še ta sveta Bariča. »Kako ji pravijo?« »Sestra Kunigunda,« odvrne zet. »Še ta sestra Bariča ima svoje samostanske drobnarije. Prezgodaj se je naveličala zemlje; in to ni dobro. To je lenoba. Za nas bo delala pokoro? Lepa je ta! Za nas smo jo delali mi in oni pred nami.« »Kaj pravi?« je vprašala Bariča. »Da je to lenoba, če gre kdo s kmetov v samostan, da to ni prav,« je dejal zet. »On je imel vedno svoje čudne misli,« ga opraviči žena. »Nekdo vendar mora moliti za nas in sveto živeti.« Sveto živeti! Za nas. Zato se samo smehlja. Naj le živijo sveto — zaradi lažjega življenja. — Kaj bi pa rekli, če bi jim razodel tisto o denarju? Tedaj bi najmanj dva morala v samostan! Ne, tistega jim ne pove. Tudi zetu ne. To bi jim prineslo nesrečo. Postavil je dom na trdno podlago in ne sme povedati, kako stoji. — Mi smo streljali ljudi na fronti, mi smo razbijali Židom trgovine, ampak to je važno samo za tiste, ki smo se vsega tega udeležili, tisti pa, ki so to oddaleč gledali, tisti vidijo v tem samo nekaj lepega, pravljičnega. Vsemu temu se bodo pozni zanamci smejali, bolj čudili kot pa uvidevali, da je bilo v vsem tem vendarle mnogo groze; zakaj takrat se je svet preklal na dve polovici; kdor ni bil zraven, temveč samo na katerikoli polovici tega razkola, ne more dojeti tistega, kar so dojemali oni, ki so bili na sredi, kjer se je pretrgalo. Nihče ne bo premeril našega trpljenja in nihče ne bo nikdar razgonetil uganke onih, ki so obležali daleč v Karpatih; tudi oni sami ne bodo imeli nikdar pojasnila za svojo smrt, morali so pasti v surovi krutosti življenja brez jasne misli. Mi smo pa zato vendarle prijeli za ročice pri plugu in zaorali v to zemljo, ki smo po njej na fronti prelivali kri. Zdelo se mu je, da se je približal neki razjasnitvi; in bil bi še dalje premišljal, pa mu je vstalo v mislih polje; sredi najbujnejšega zaleta in s prijetnim nasmehom na ustnih je v mislih na to svoje polje zadremal. »Oče so zaspali.« In pustili so ga dremati celo uro; šele nato so tekli sporočit, naj mu zvoni. Zadnjokrat pojde Režonja na polje, v zemljo samo pojde, ki jo je oral in tako blazno ljubil, in se ne povrne več.