Reforma slovenske mature: cilji, sedanje stanje in nujne spremembe
| Reforma slovenske mature: cilji, sedanje stanje in nujne spremembe Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||||||
Povod za organizacijo posveta je bila ugotovitev, da se je o nujnih spremembah slovenske mature nazadnje širše razpravljalo leta 2012, tj. v času vlade Janeza Janše in ministrovanja Žige Turka, po zamenjavi oblasti pa je pripravljenost na morebitne spremembe zmanjšala oz. v javnosti povsem izginila.
Kot predstavnik vzgoje in izobraževanja v Interesni skupini za negospodarstvo in predsednik Komisije za kulturo, znanost, šolstvo in šport sem posvet vodil in imel na njem tudi uvodno besedo. Posveta se je udeležilo preko sedemdeset poslušalcev, razpravljavcev pa je bilo preko petnajst. Udeležili so se ga tudi predstavniki Ministrstva za izobraževanje, Državnega izpitnega centra in Zavoda za šolstvo.
V uvodnem nastopu sem poudaril, da se problem slovenske mature začenja že v osnovni šoli, ki jo zaradi izjemno velikega števila izbirnih predmetov v tretjem triletju preko šestdeset odstotkov generacije konča s prav dobrim oz. odličnim uspehom (po starem). S tem, ko smo opustili določanje splošnega uspeha in ga nadomestili s povprečno oceno, smo samo zameglili dejansko stanje in nismo rešili problema kakovosti.
Problem je tudi premajhna selektivnost splošne in poklicne mature (vključno z dijaki poklicnih šol, ki nadaljujejo srednješolsko izobraževanje po sistemu 3+2), ki omogoča, da se okoli tri četrtine srednješolcev vpiše na terciarno stopnjo izobraževanja, kar je izjemno visok odstotek tako v svetovnem kot v evropskem merilu. Posledica tega je, da veliko mladih sploh ne konča visokošolskega oz. univerzitetnega izobraževanja, veliko diplomirancev pa ne dobi dela.
Razlog za premajhno selektivnost mature je v tem, da najboljši dijaki, ki izberejo dva predmeta na višji ravni, lahko dosežejo 34 točk, za pozitivni uspeh pa je dovolj 10 točk (pet dvojk), kar pomeni manj kot ena tretjina možnih točk. Zahtevnost mature nižajo tudi popusti pri dveh ocenah dobro, ko ima dijak lahko pri enem predmetu samo 80 % točk za oceno zadostno, in povsem nerealne ocene pri ustnem delu maturitetnega izpita, ki so pri nekaterih predmetih izrazito pomaknjene na desno stran gaussove krivulje. Poleg tega posamezne predmetne maturitetne komisije še vedno nimajo vnaprej določenega praga točk za oceno zadostno, pač pa ga postavijo šele potem, ko dobijo računalniške izpiske doseženih rezultatov.
Za tem sem opozoril na problematičnost zasnove sedanje mature kot zaključnega in nadaljevalnega izpita, tudi v zvezi z v ustavi določeno avtonomijo univerze. Univerza tako razen na umetniških akademijah, Fakulteti za arhitekturo in Fakulteti za šport ne more sama odločati, po kakšnih merilih bo sprejemala bodoče študente.
Poudaril sem, da matura zaradi potrebe po (lahko tudi navidezni) objektivnosti spodbuja konvergentno mišljenje in ne divergentnega, saj morajo biti vsi dosežki vnaprej predvideni. Te težave bi lahko zmanjšali z večjo stopnjo internosti maturitetnega izpita in s ponovno uvedbo sprejemnih izpitov na univerzi. Prav tako bi bilo potrebno ponovno premisliti razmerje med splošno in poklicno maturo, saj je slednja neprimerno manj zahtevna (samo štirje predmeti, večji delež internosti, pri slovenščini bistveno manj dela in napora pri literarnem spisu), z dodanim petim predmetom pa omogoča vpis na okoli 80 % univerzitetnih programov.
V razpravi se je pokazalo, da je večina tistih, ki so sodelovali ali še vedno sodelujejo pri izvedbi tako splošne kot poklicne mature, vključno z nekaterimi ravnatelji, za ohranitev sedanjega stanja in predvsem proti ponovni uvedbi sprejemnih izpitov. Glede poklicne mature so nekateri poudarjali, da se za peti predmet odločajo sposobnejši dijaki (in to v majhnem številu), ki bodo kljub temu, da je poklicna matura manj zahtevna, brez večjih težav lahko enakovredno študirali na univerzi. Nekateri so predlagali popolno ukinitev precenjenega internega dela na splošni maturi, čeprav bi uvedba sprejemnih izpitov na univerzi rešila tudi ta problem.
Posebej je bilo izpostavljeno, da v sedanjih gimnazijskih učnih načrtih ni obveznega besedila nobene avtorice, ne domače ne tuje. Tudi pri besedilih za tematski sklop na maturi se doslej ni pojavila nobena slovenska avtorica. Poudarjeno je bilo, da so v maturitetnih in drugih komisijah, ki odločajo o šolskem kanonu, v večini strokovnjakinje, kar pa še ne zagotavlja, da bi pri izboru besedil bolj enakopravno upoštevali tudi avtorice.
DVA POUDARKA IZ RAZPRAVE PO UVODNIH NASTOPIH SLOVENISTOV
Polemiziral sem s trditvijo kolega Hotimirja Tivadarja, da je slovenščina kot eden od treh obveznih predmetov na splošni maturi na višji ravni. Uspeh pri slovenščini res prinaša do osem točk (enako kot matematika in tuji jezik na višji ravni), vendar pa so iste priprave in iste naloge za celotno populacijo, zato je lahko le na osnovni ravni (posredno je mojo trditev podprl direktor RIC-a Darko Zupanc). S tem smo slovenisti prikrajšani, saj imamo v primerjavi z matematiki in učitelji tujih jezikov manjše število ur, poleg tega pa ne moremo učinkovito usmerjati najboljših dijakov v študij slovenistike. Podprl sem prizadevanja kolega Igorja Sakside in predlagal, da bi vsaj poskusno preverili možnost pouka slovenščine na višji ravni, pri čemer bi njeno večjo pomembnost (glede na to, da je tudi učni jezik) lahko ustrezno ovrednotili tako, da bi osnovna raven prinašala do sedem točk, višja raven pa do deset točk.
Prav tako sem podprl kolega Saksido glede njegovega predloga, da bi opustili vsakoletni tematski sklop za pisanje razpravljalnega in razlagalnega eseja na pisnem delu maturitetnega izpita iz slovenščine. Razpravljalni esej je v veliki meri reprodukcija posredovanih znanj v razredu oz. zapisov v vsakoletnih priročnikih, razlagalni esej pa izbere zanemarljivo število dijakov. Glede na lastno univerzitetno izkušnjo se sedaj v srednjih šolah temeljito obravnava besedila iz tematskega sklopa, kanonska besedila, ki so predpisana za vsakoletno domače branje, pa se naredi površno in jih dijaki pogosto niti ne preberejo. Zato imamo na univerzi težave z medbesedilnimi navezavami. Rešitev bi bila (podobno je predlagal kolega Saksida), da se za esej izberejo besedila iz večletnega sklopa besedil za domače branje. Del pisnega izpita pa bi bilo lahko pisanje eseja po neznanem besedilu obravnavanega avtorja, pri čemer ne bi izbrali samo odlomka (kot je to na poklicni maturi), pač pa celotno kratko zgodbo.