Reginina restavracija

Reginina restavracija Mateja Perpar

Spisano:	Uredila Nastja Leskovec
Viri:	Perpar, Mateja (2009). Reginina restavracija. Logatec: Ad Pirum- zavod za intelektualne dejavnosti.
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

O REGININI RESTAVRACIJI

Živela je žaba, ki je bila zagrizena vegetarijanka. Vse njeno sorodstvo se je sladkalo z mušicami, kobilicami in podobnim, ona pa je bila na strogi dieti: uživala je le travo, jagodičevje in listje. Prijateljice so ji zavidale vitko postavo in lahkotne skoke, toda mesu se niso mogle odreči. »Oh, Regina, kako lepe noge imaš,« ji je zavistno rekla sestrična, medtem ko si je trebila ostanke mastne kobilice iz zob. »Naša Reginica je prava manekenka,« je zadovoljno zakvakal njen brat in jo ljubeče potrepljal po mršavi zadnjici. Regina je bila na lepo telo zelo ponosna, motilo pa jo je, da so vse druge žabe vztrajale pri svojih prehranjevalnih navadah. Ko je z manekenstvom zaslužila dovolj denarja, se je odločila, da bo odprla vegetarijansko restavracijo in poskušala spreobrniti prijatelje in sorodstvo. Rečeno – storjeno. Na dan otvoritve se je v restavraciji gostov kar trlo. Z velikim tekom so poskušali juho iz alg, pečene lešnike ter kremo iz malin in borovnic. Kar krake so si oblizovali. Omamni vonji so v restavracijo poleg žab privabili tudi druge prebivalce mlake in gozda – zajce, polže, veverice in še koga. Vsi so se strinjali, češ da je bil že skrajni čas, da je gozd dobil takšno restavracijo, in zatrjevali, da je hrana tako okusna, da na meso še pomislijo ne. Zvečer se je restavracija zaprla. Regina si je zadovoljno pomela krake. Začetek je veliko obetal. Bratranec in sestrična, ki sta ji pomagala pospravljati, sta vegetarijansko kuho povzdigovala do nebes. Ko je bilo vse počiščeno, sta se pomočnika odpravila proti domu. Nista še prehodila desetine poti, ko je sestrična pripomnila: »Lačna sem kot volk.« Bratranec jo je pogledal. »Še nikoli nisem slišal za žabo z volčjim tekom,« se je zasmejal. Toda sestrični ni bilo do smeha. »Ti lešniki in alge so dobri, ampak od sile hitro gredo skozi želodec,« je nadaljevala. »Prav prilegel bi se mi tolst, hrustljav majski hrošč.« Zdaj je tudi bratrancu zakrulilo v trebuhu. Toda bil je večer, po zraku je brenčalo le nekaj suhcenih komarjev. Treba je bilo potrpeti do jutra. Naslednje jutro je restavracija že navsezgodaj spet vabila na brezmesne dobrote, vendar je bilo gostov opazno manj kot prejšnji dan. Ko je ura odbila dve popoldne in so vse mize samevale, se je Regini na čelu zarisala guba. Sorodstvo se je ob bližnjem jezeru zabavalo z lovljenjem mušic in veter je valove smeha in veselih vzklikov prinašal skozi okno restavracije. Regina je premišljevala, kako se na sorodnike res ne moreš zanesti in kako krut je ta svet, ko je nenadoma opazila, da je vsenaokrog zavladala grobna tišina. Dvignila je pogled in srce ji je zastalo v prsih. V restavracijo je vstopila štorklja. Bila je to prekrasna štorklja, bela, sloka in dolgonoga, s čudovitim oranžnim kljunom. Ampak, saj veste, štorklje in žabe ... Štorklja se je ozirala naokrog, potem pa se ji je pogled ustavil na Regini. »Dober dan,« je rekla vljudno. »Sem slišala, da se tukaj dobro jé.« Regina je izbuljila oči. Kraki so ji prigovarjali, naj skoči ven in jo brž pocvirna, toda poslovna žilica ji ni dala miru. »Dobrodošli,« je rekla. »Ime mi je Regina. Odprla sem vegetarijansko restavracijo, ker menim, da pri prehrani z mesom pretiravamo. Ponudim vam lahko odlične jedi, lahke in okusne, brez mesa.« »Lahke in okusne,« je ponovila štorklja in nepremično zrla v Regino, ki se ji je krčevito nasmehnila. »Kaj niste nekam koščeni za žabo?« je zamrmrala. »Vitkost je zdravje,« je živčno odvrnila Regina in se prestopala na mestu. »Hm,« je rekla štorklja in počasi sedla za mizo. Regina je poskočila in ji prinesla jedilni list. »S čim vam lahko postrežem?« je vprašala. Štorklja je gledala Regino, pa jedilni list, pa spet Regino. Nato je vzdihnila in zaklopotala s kljunom. »Kaj priporočate?« Regina je pričela naštevati: »Juhico iz alg, pečene mlade češarke, malinovo kremo, praprotne zvitke z lešnik...« »Klop,« je naredila štorklja, in Regine ni bilo več. Potem je počasi vstala, se ozrla okrog sebe, pobrala zobotrebec s sosednje mize in odletela. Na Regininem pogrebu se je zbrala vsa vas. Žalni sprevod je otožno korakal za praznim lokvanjevim listom, na katerega so položili edino stvar, ki je ostala za prelepo Regino – jedilni list. Pokopali so ga z vsemi častmi poleg deda Skokca, babi Žabkove ter strica Regislava, ki je umrl leto poprej, ker je tako silovito zaregljal, da se mu je ustavilo srce. Po pogrebu so bili žalovalci povabljeni na sedmino. Razpoloženje je bilo najprej precej turobno, toda sčasoma so se vsi zbrani nekoliko razvedrili in razdrli tudi kakšno šalo na račun žabjega življenja. Razšli so se skoraj dobre volje. Zadnja sta se s sedmine odpravila bratranec in sestrična. »Škoda je Reginice,« je pripomnil bratranec, ko sta nekaj časa hodila. »Ja, ubožica. Kakšen strašen konec,« je zavzdihnila sestrična. »Od nekdaj pravim, da vegetarijanstvo ni za žabe. Le poglej, kam jo je pripeljalo,« je dodala in se zastrmela bratrancu nekam čez ramo. »Kaj pa gledaš?« je zanimalo bratranca. »Čisto pri miru bodi,« je napeto rekla sestrična. »Kaj, ali gre štorklja?« se je ustrašil žabec. »Ne,« je odvrnila sestrična in bliskovito izplazila jezik. Potem je zadovoljno pogoltnila in se obliznila. »Muho si imel na rami.« In odšla sta domov.

O PREOBČUTLJIVEM PUJSKU

Nekoč je živel pujsek, ki ni maral jesti. Vsakič, ko je sedel za mizo in je mama postregla s kosilom, se je zmrdoval od prve do zadnje jedi. Juha je bila preslana ali premastna in rezanci v njej predolgi, krompir se mu je zdel pretrd, meso pa v prevelikih kosih. Če so imeli riž, se ga ni niti pritaknil, saj njegovega okusa ni prenesel. Zelenjavo je sovražil, fižol in grah sta ga spravljala v obup, ob korenju in cvetači so se mu ulile solze. Čebula mu je smrdela, po solati se mu je kolcalo, od kislega zelja je dobil vročino. Ob vsem naštetem se vam je nemara porodila misel, da je pujsek hiral in hiral in nekega dne ob zvrhano obloženi mizi od lakote poginil. Pa ni bilo čisto tako. Kadar je prišla na mizo sladica, se je pujsku povrnil tek. Kot bi mignil, je pospravil zajeten kos jabolčnega zavitka, sedem mareličnih cmokov ali celo porcijo riževega narastka. Zato je bil lepo rožnat in zalit, mama pa je bila, razen med kosilom, zelo ponosna nanj. In potem, nekega dne ... Ne, prav nič hudega nimam v mislih, le mama pujsa je morala za krajši čas na pot in je prosila svojo sestro, pujskovo teto, da poskrbi za njenega edinca. Pujsek je zložil svoje stvari v majhen kovček, mama ga je spremila do tetinih vrat, tam je dvakrat smrknil in se poslovil. Prvi večer je za tolažbo dobil kakav in piškote, kar je bilo čudovito. Teta je bila zelo prijazna. Naslednji dan je prespal zajtrk in zbudile so ga slastne vonjave, ki so prihajale iz kuhinje. Teta je pekla čokoladno torto. Pujsku je zakrulilo v želodcu. Komaj je čakal, da je odbilo poldan. Toda ko so sedli za mizo, je dobil predse krožnik zelenjavne juhe. Po njej so plavali koščki čebule in korenja, vmes so bila grahova zrna in cvetki cvetače. Pujsek se je ozrl okrog sebe. Teta, njen mož in njuni štirje otroci so veselo zajemali, glasno srebali in se še glasneje pogovarjali in smejali. Zdelo se je, da ni nihče občutil škodljivih učinkov graha in cvetače. Spet se je zagledal v svoj krožnik. Potem je prav počasi vzel žlico in jo pomočil v juho. Ob tem se je ponovno ozrl okoli sebe, toda stric je ravno pripovedoval šalo in vsi so ga napeto poslušali. Pujska je kar zvijalo od lakote. Previdno je nalovil v žlico čisto juho brez zelenjave in srebnil. In še enkrat. In še enkrat. Smešnica je bila prvovrstna in družina se je krohotala kot nora. Pujsek je naložil v žlico dve zrni graha in košček korenčka. Pa cvetačo. Pa spet grah. Juha navsezadnje sploh ni bila tako slaba. S tekom je pospravil še zadnjo žlico in si ogledal sličico na dnu krožnika – majhnega pujska, pred katerim se je bohotil krožnik z ogromnim kosom torte. »In zdaj posladek!« je naznanila teta. Pogledala je pujska in ga pohvalila. »Zelo sem vesela, da ti je bila juha všeč. Ti smem ponuditi še košček čokoladne torte?« Pujsek je navdušeno prikimal. Čokoladna torta je bila pošastno dobra. Ko je pojedel polovico svojega kosa, se je domislil, da ima najbrž kdo rojstni dan in bi bilo lepo in prav, da bi mu čestital. Pocukal je teto za rokav in vprašal: »Kaj pa proslavljamo?« Teta se je skrivnostno nasmehnila. »Proslavljamo dan, ko si brez ugovarjanja pojedel cel krožnik zelenjavne juhe,«  je rekla in mu navihano pomežiknila.

O GOSTOBESEDNEM GOLOBU

Nekoč je živel golob, ki mu je beseda strašno gladko tekla. Nekoče se je sprehajal po zaplati trave v mestnem parku in opazil prikupno golobico, ki je pila vodo iz bližnjega vodometa. Kakšna krasotica! Golob se je elegantno pognal v zrak, spretno zakrožil nad vodometom, pristal poleg nje, se odkašljal in dejal: »Ahem, gospa, ali mogoče gospodična, videti ste namreč tako sveži kot rosno pomladansko jutro, kje sem že ostal? Torej, če bi vas zanimalo, bi vam pokazal, kako čudovito stanovanje imam tamle čez, na podstrešju mestne hiše: povsod preproge in vreče zrnja za večerjo, pospravljeno in čisto kot iz škatlice.« Golobica se je obrnila in ga začudeno pogledala. Potem je rekla povsem ravnodušno: »Fanta čakam.« Golob je za hip obmolknil, vendar mu odgovor ni vzel poguma. »No, saj niti za hip nisem pomislil, da bi koga ne čakali, lepi in mili, kot ste, toda vidim, da vas muči žeja, in poznam krasen tolmunček, prav tako svež in bister, kot ste sami, kamor bi vas peljal, da bi se odžejali, kaj pravite? Seveda brez obveznosti,« je nadaljeval, »nikakor nočem biti vsiljiv, dame spoštujem in mi je všeč, če so nežne in hkrati odločne. Kaj pravite?« Golobica ga je nekaj časa motrila. »Oprostite, nisem vas dobro razumela,« je dejala raztreseno. »Kje je ta spoštovani in nežni tolmunček?« Golob je debelo pogledal in malce premišljeval. Golobica je skočila na tla in capljala po luži pod vodometom. Golob se je odgnal, pristal poleg luže in nejevoljno zmajal z glavo. »Vaše prelestne nožice bodo mokre in mrzle, prikupna mladenka. Če so nožice mrzle, lahko zdravje opeša, in tega vam nikakor ne bi svetoval. Najlepša gospodična je zdrava gospodična, tako vedno pravim.« Golobica je zavila z očmi in čofotala naprej. »Jejhata no, poškropili ste me! Pa nič zato, se bo posušilo, toda vaša peresca bodo mokra, rožnate nožice pa vam že pomodrevajo od mraza, dovolite, da vam jih pogrejem, sedite no tule v travo poleg mene,« ni dal miru gostobesedni ptič. Golobica se je ozrla naokrog, nato pa skomignila in počepnila k njemu v travo. Golob je zadovoljno zlezel čisto k njej, ji dvakrat ali trikrat dahnil toplo sapo na premrle nožice in se ves našopiril. Barve na vratu so se mu prelivale iz modrosive v kovinsko rdečkasto. Naj lepotica vidi, kako velik in postaven je. Nato je vstal, stopil korak stran, se dvakrat zasukal okoli svoje osi, jo strmo pogledal in razločno rekel: »Gruuuu. Mislim, da sem zaljubljen v vas, in če velja, da če mislim, torej sem, velja tudi, da če mislim, da vas ljubim, vas tudi v resnici ljubim.« Toda golobica ga ni poslušala. Strmela je v zrak in veselo mahala piki na nebu, ki se je hitro bližala in se kmalu izostrila v goloba. »To je moj zaročenec,« je rekla ponosno. »Ali nima čudovito krivih nog?« Golob je ostrmel. Zaročenec je pristal nekaj korakov stran in se priklonil izvoljenki, nato sunkovito in opletajoče pricepetal do njiju, svoji dragi pritisnil goreč poljubček na lice, tujcu poleg nje pa prijazno pokimal. »Kako si, Bučibiči?« je zaljubljeno zagrulil s precej visokim, prav nič možatim glasom. Lepotica je zardela. »Lepo, zdaj ko sem pri tebi, Bičibuči,« je milo dahnila. »Daj nogico,« je rekel zaročenec in iztegnil krivo rdečo nožico s sivimi krempeljci proti njeni. Lepotica je malce sramežljivo in nadvse ljubko iztegnila svojo drobceno rožnato nožico in prepletla krempeljce z njegovimi. »Ah, Bučibiči, ali boš vedno moja?« je od ljubezni mrl krivonogi zaročenec. »Vedno,« je skoraj neslišno obljubila zaslepljena krasotica. Zaročenec se je s solzami v očeh obrnil k možatemu gostobesednežu in ga prijel za desno krilo. »Ta dama je moj največji zaklad,« je rekel ganjeno. Dama je posmrknila. »Aha, aha,« je brez zanimanja rekel golob, ki mu je bilo že zdavnaj jasno, da je v tem prizoru odveč. »Aha, ja, seveda.« Hotel je odleteti, vendar ga je zaročenec še vedno čvrsto držal. »Prihodnji teden se bova vzela,« je zagrulil. Potem je sklonil glavo in potiho priznal: »No, vsaj upava. Najini družini sta v hudi stiski, jaz imam devetnajst bratov, ona pa dvaindvajset sester. Ne veva še, kje bi dobila dovolj zrnja za pogostitev.« Prelepa golobica se je v solzah zazrla v gostobesednega znanca. »Kaj niste rekli, da imate polno stanovanje zrnja?« »Ahem, da, seveda. Seveda ga imam,« je malce obotavljivo potrdil golob. Lepotica se je nasmehnila skozi solze. »No, potem bi nama ga pa lahko prgišče odstopili. Vrečico ali dve. Kaj pravite?« Golob se je malo namrščil. »Oh, prosim,« je rekla lepotica in v očesu se ji je spet zalesketala solza. »Kaj je to za vas? Rotim vas v imenu ljubezni.« »No, no,« je rekel golob, ki ni bil navajen, da bi govorili drugi, sploh pa ne gospodične, ki so ponavadi v njegovi družbi molče zardevale. »No, no,« je rekel še enkrat, kajti res ni vedel, kaj drugega bi lahko rekel. Mila lepotica in obupani krivonožec sta ga gledala tako upajoče, da je končno pokimal. »Seveda vam podarim vrečo zrnja. Želite koruzo ali pšenico?« »Koruzo in pšenico, lepo prosim,« se je hitro znašlo krivonogo bitje. Golob ga je pogledal izpod čela, odletel domov in se vrnil z dvema vrečama. »Oh, milijonkrat hvala, nikoli vas ne pozabim,« je hvaležno ihtela lepotica. Zaročenec jo je prijel čez pas in dobrotniku stisnil krilo. Potem se je obrnil k izbranki. »Zdaj se lahko vzameva, Bučibiči.« »Vedno bom tvoja, Bičibuči.« »Daj nogico.« Gostobesedni golob je zmajal z glavo, še nekaj časa stal ob zaljubljenem paru, ker pa se nista več zmenila zanj, je skomignil z rameni, odletel na železniško postajo in kljunil malo bureka, ki ga je na tla odvrgel taksist, ker se je moral na hitro umakniti avtobusu. Med žvečenjem je za seboj zaslišal nežno gruljenje. Obrnil se je in ugledal čudovito belo golobico. Naščeperil se je in se dvakrat zasukal okoli svoje osi. Golobica je zardela. Golob ni izgubljal časa. »Ahem, gospa, ali mogoče gospodična, videti ste namreč tako sveži kot rosno pomladansko jutro,« je dejal. »Kje sem že ostal? Torej, če bi vas zanimalo, bi vam pokazal, kako čudovito stanovanje imam tamle čez, na podstrešju mestne hiše: povsod preproge, pospravljeno in čisto kot iz škatlice.« Potem si je obrisal kljun in dodal: »Za kosilo pa z veseljem z vami delim to slastno in mastno pecivo. Kaj menite?«