Registrator Lapuh

Registrator Lapuh. Franjo Roš

Podpisan s kraticama F. R.

Izdano:	Nova doba št. 102–105, 1920
Viri:	dLib 102, 103, 104, 105
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prolog.

Tragična, a resnična je povest o registratorju Jakobu Lapuhu prav tako, kakor je resničen tudi njen tragični junak.

Če pridejo te vrste kdaj v roke njemu samemu, kakor je to tudi malo verjetno, naj pisatelju blagohotno prizanese, da njegovo osebnost izrablja v prijetno zabavo sebi in slavnemu občinstvu in to še celo brez slabe vesti. Ta zgodba se je namreč dogodila pred tolikim časom, da je danes že zabrisana sled za njenim junakom v našem ljubem mestu. To je bilo treba povedati, da ne bo kdo zaman ugibal v preteklost in preizkušal sile svojega spomina po nepotrebnem. Tudi obstoji možnost, da je registrator Jakob Lapuh danes že srečno onkraj vsega slabega in dobrega in se za naše posvetne vsakdanjosti ne utegne več zanimati. Ne tajim pa tudi možnosti, da je še živ in zdrav kje v naši novi domovini ali izven nje. Morda celo uživa v svoji okolici visok ugled in čaščenje in ga zato pač ne vznemirjajo več take in enake malenkosti, kot so naše.

Povdarilo se je že, da so dogodki teh časov že davno utonili v oceanu minulosti. Pisatelj sam si je mogel osvežiti spomine le s pomočjo takrat napisanih beležk. Predno pa je pomočil pero v črnilo, je sveto sklenil, da v to delo zastavi vse svoje pisateljske sile in tako kolikor mogoče dostojno proslavi moža te povesti. Vendar pa se ne more otresti bojazni in nezaupanja vase, ko se odpravlja na to veliko delo, polno težav in odgovornosti. Ali bo mojster temu junaku? Ne da bi hvalil svežosti svojega spomina, pa mora priznati, da stoji registrator Lapuh še danes v spominu pred njim povsem tak, kot je bil nekoč.

Suhljato telo na precej dolgih nogah. Drobna, nekam voglata in sploh čudno ustvarjena glava s pokonci štrlečimi, redkimi lasmi. Človek bi mislil, da so tako zaspane, pa so le tako drobne oči pod ozko stisnjenim čelom. Skozi tanko, bledo kožo se razločijo žilice na čelu in sencih. Pod ne baš kratkim nosom lezejo maloštevilni brki skoro v usta. Govori počasi z visokim, malo hripavim glasom in v odsekanih stavkih, kakor da lovi pravih besed in jih le s težavo najde.

Marsikdo izmed čitajočega občinstva je utegnil opaziti, kako zelo se je pisatelju mudilo, da čim preje v glavnih potezah oriše zunanjost svojega junaka. To pa je storil iz enostavnega vzroka, da že v začetku zgodbe pridobi svojemu delu in junaku vse simpatije čitajočih. Upa, da je to v polni meri tudi dosegel in zato pospešuje korake, da čim preje konča uvod in pride k dejanju.

Vse te slike so posnete iz resnice, le tupatam so položene v okvir, ki ga je ustvaril pisatelj sam, s kolikim uspehom in okusom, tega sam ne bo sodil. Do konca pa bo vztrajal pri svoji sveti prvotni nameri: pisati brez pretiravanja in z resno dostojnostjo, katere je vredna tragična usoda našega junaka. Prosil bi pa tudi vse, ki te vrste čitajo, da spremljajo z odkritim in iskrenim sočutjem junaka na poti, ki jo v tem trenutku nastopa pred nami.

1.

Točno ob šesti uri zvečer se je zgodilo, da je registratorju Jakobu Lapuhu palo gosje pero izmed dolgih prstov. Ugasnil je plinovo svetilko, vstal s stola in zmetal na kup vse akte, kar jih je ležalo na mizi. Ogrnil se je z dolgo, obnošeno suknjo, ki jo je nekoč nosil njegov bratranec, predno je umrl za zavratno jetiko. Nato je, registrator namreč, snel klobuk s kljuke na steni in se globoko poklonil šefu. Malomarno se je okrenil gospod z zlatimi naočniki in se v istem hipu iz neznanega vzroka popraskal za tolstim vratom.

Registrator se je poganjal preko kamenitih stopnjic z občudovanja vredno naglico in sigurnostjo. Saj je poznal to vratolomno pot že dolgih pet let. Ob vsakem koraku so se mu zabliskale še precej bele nogavice izpod znatno prekratkih hlačnic. Njegova zimska suknja je zadaj frfotala v zraku kakor silna perot.

Stopil je na razsvetljeno cesto in krenil naravnost v bližnjo stransko ulico, kjer je bilo prav malo ljudi. Luže še niso bile zamrznile, čeprav je bil mraz že oster. Hitel je dalje in se z dosledno in preračunano spretnostjo izogibal blata v temi. Že je bil blizu stanovanja, ko se mu je približal vinjen človek omahujoče postave. Da se mu ogne, je stopil na desno in pri tej priliki po nesreči v lužo. Že je občutil mokroto skozi odprtine podplatov. Zamrmral je nevoljno in pomežikal, kakor je to bila njegova navada.

Čez temne stopnjice je prišel v zaduhlo kuhinjo. Lojeva sveča je gorela na mizi in njen duh se je mešal z duhom plesnobe in revščine. Ob mrzli peči je sedela gospodinja, stara in bogaboječa ženska. Rožni venec z debelimi, črnimi jagodami je bil razpleten med njene prste in ko je registrator vstopil, ga niti opazila ni. Morda je bila preveč zamaknjena v molitev, morda pa je že dremala. Na peči je čepel velik, črn maček z belo liso na čelu in se ni ganil.

Lapuh je stopil h gospodinji. Najprej se je prekrižala, potem je vstala, da mu prinese večerjo. Šel je v izbo in ni snel klobuka. Morda se je bal prehlajenja, morda pa je bil preveč zaposlen z mislimi, morda z mislimi o večerji.

Gledal je nekaj časa skozi okno, nato se je okrenil in prižgal dišečo petrolejko. S slastjo in naglico je izpraznil krožnik krompirja, prigriznil kos kruha in slednjič popil ostanek jesiha. Nato je upihnil luč in hitel iz sobe. V kuhinji ga je ustavila gospodinja in mu stokala z milim glasom, da je celo maček na peči dvignil glavo:

»Gospod, kdaj bote plačali? Za božjo voljo, gopod, saj jaz ne morem ...«

»Vse bom plačal, da le denar dobim.«

»Drugi se mi ponujajo na stanovanje, ki plačajo. Študenti in drugi ...«

Dobra duša je bil registrator in starka se mu je zasmilila v srce. Le ko je omenila študente, se je nekam razburil:

»Ej, kaj ti študenti! Lumpi so. No, dvaindvajset kron sem Vam dolžen. Tukaj je pet kron, drugo pa plačam prvega.«

Bil je to njegov zadnji denar in težko se je ločil od njega. Starki so se razmaknile gube na obrazu in tudi maček je priznavajoče zamrmral in zlezel s peči.

»Sploh pa je kmalu prvi,« je dostavil in že je bil na stopnjicah. Tesneje se je zavijal v suknjo in računal polglasno. Prvega, to je v desetih dneh dobi šestinšestdeset kron plače. Polovico dolga vrne, plača hrano in stanovanje in še mu ostane dvajset kron. Čevlji so potrebni popravila. Parkrat mora peljati gospodično Faniko v gledališče in tudi sveti Miklavž je blizu, Božič in Novo leto.

V ozki ulici se registrator ni mogel ogibati vsem lužam, ker je tema bila že gosta. Vodo je čutil v čevljih in spoznal je neizogibno, da je treba novih podplatov še pred prvim, takoj danes ali jutri.

»Sneg lahko zapade in še zbolim navsezadnje. A odkod denar?«

V tej stiski se je domislil prijatelja.

»Takoj jutri se napotim k njemu in ga prosim posojila. Uro mu zastavim, da mi posodi do prvega.«

Pogledal je na uro. Tričetrt na sedem je kazala in Lapuh je pomislil:

»Četrt ure še in gospodična Fanika pride iz trgovine.«

2.

Registrator je stopal mimo ljudi, ki so se na večer sprehajali po glavnih mestnih ulicah. Mislil je na gospodično Faniko in se spominjal onega večera, ko jo je bil peljal v gledališče. Igrali so »Legijonarje«. Sedela je poleg njega v prvi vrsti sedežev. Kako brez primere lepo se ji je podala bela bluza, pod vratom nekoliko izrezana! Kako bohotna je bila frizura njenih svetlih las, kako opojen njih vonj! Večkrat se mu je nasmejala tako mehko in prijazno, da se mu je srce topilo v nemirni sreči. To je bil menda najlepši dan njegovega samotnega življenja.

Takrat v gledišču je stal tam zadaj oni prismojeni študent, ki se venomer reži in se imenuje Brlogar. Stal je tam v kotu in se vselej hudobno zasmejal registratorju naravnost v obraz, kadarkoli se je obrnil nazaj in vanj. Ta smeh je prihajal iz same onemogle jeze in nevoščljivosti. Za Faniko hodi ta ubogi študent, pa bo pošteno propadel. Kaj pa bi ona s študentom? Uči naj se raje mladič, ki je še gol pod nosom.

Registrator je sicer držal roke v žepu, a vendar ga je zeblo v prste in pomislil je:

»Tudi rokavic bo treba, zima je zgodnja in bo dolga. In tudi bolj imenitno je tako.«

Obstal je pred veliko trgovino. Pogledal je vanjo pri steklenih durih in mimogrede videl Faniko. Sipala je moke, ne, menda je bil riž, v vrečo, ki je stala na tehtnici. Bila je srednje višine, rejena in živo rdečih lic. Rdečkasti lasje so se svetili v luči kakor čisto zlato. Lapuhu je ugajala zelo. Že več tednov je častil njeno lepoto in je hodil brezčuten mimo mičnosti drugega sveta. Ko jo je ta hip zagledal, se je nehote nasmehnil blaženosti. Morda v svojih mehkih čustvih niti čutil ni mokrote v čevljih.

Zapirali so trgovine in ni trajalo dolgo, ko je tudi Fanika prišla na cesto v sivi suknji in gologlava. Glasno je odzdravila in segla registratorju v roko. Njene rjave oči so se smejale in živahno merile njega. Spremljal jo je do njenega doma, ki je bil v sosednji, stranski ulici.

»Veseli me, da ste zdravi, kakor vidim, gospodična.« To so bile običajne besede registratorjeve takoj po pozdravu.

»Kakor vidite,« je zinila.

»In drugače?« je nadaljeval.

»Hvala.«

Šla sta približno petnajst korakov molče. Nenadoma je zopet Lapuh sprožil besedo:

»Čez dva tedna, gospodična, je predstava v gledališču. Neka nova igra, burka pravzaprav, imenitna burka.«

»Tako?«

»Da. Prosil bi vas ... Mi dovolite, da grem v gledališle z vami kakor zadnjič?« Pri tej drzni prošnji ni bil niti najmanj v zadregi.

»Dobro, godpod Lapuh,« je dovolila. »Takrat torej na svidenje pred gledališčem!«

»In nič preje, gospodična? Ponižno vas prosim, dovolite mi, da vas spremljam takole včasih iz trgovine? Gospodična ...« Sam se je čudil svoji veliki predrznosti, sam ni vedel, odkod jo jemlje. Spoznal je, da vendar ni tak strahopetec pred gospodičnami, kakor so ga včasih sodili.

»Če že ni drugače, pa pridite drugi teden enkrat,« je privolila Fanika.

»Srčna hvala,« je dejal registrator in zdelo se mu je, da njegov glas ni več tako hripav kakor včasih, da je zveneč in prijeten.

Poslovil se je in stopil odločnih korakov preko ceste. Sam je občudoval svoje junaštvo in srce mu je plavalo v sreči in zadovoljstvu s samim seboj.

»Za božične praznike ji kupim kaj lepega, zlate uhane ali kaj podobnega. In ob tej priliki ji povem svoje misli, izpovem ljubezen. Saj ni treba, da že tega prvega vrnem polovico dolga. Gospodinja že še počaka.«

In v duhu je videl, kako se mu Faika zahvaljuej za zlate uhane ali kaj podobnega. Uhane bo nosila v ušesih, uhane, ki jih je on podaril njej.

Lepa in srcu prijetna je bila ta misel in usta so mu zlezla na smeh.

Kaj se je registratorju Jakobu Lapuhu sanjalo to noč, o tem viri trdovratno molčijo.

3.

Zvečer prihodnjega dne je registrator potrkal na duri mojega, to je pisateljevega stanovanja. Razveselil sem se gosta, ki se mi je smehljal že oddaleč v dobri volji.

»Zdravo,« mi je rekel in segel v roko. Pomežikal je in odložil suknjo, nato pa je sedel. Desno nogo je položil čez levo in govoril:

»Veš, tako je. Če se ne motim, je ravnokar pričelo deževati. Morda še sneg zapade, kaj praviš?«

»Morda.«

»Mraz je. Veš kaj? S Faniko sem govoril. Povem ti, meni jako ugaja. In tudi jaz njej. To sem razločno spoznal.«

Iz žepa je potegnil obsežen raznobarven robec in prenehal za nekaj časa. Ko je bil srečno gotov, je nadaljeval:

»Najbrž sem že ujel nahod v tem pasjem vremenu. Pa saj ni čuda. Moji čevlji so slabi, čevljarja jim bo treba. O Faniki sem pripovedoval. Glej, večkrat sem si že mislil takole: Šestindvajset let bom imel skoro. Kaj, ko bi se človek oženil? Samotnega devištva se tudi naveličaš. Dobra misel je to, uvaževanja vredna. Včeraj sem se pa trdno odločil. Kar povem ji, Faniki. Gotovo ji bo všeč in prav. Kaj praviš?«

Ta izpoved me je silno presenetila in miril sem ga izlepa. Počaka naj še, saj zdaj je njegov zaslužek še majhen. Gotovo bi mu bilo še žal, če se prenagli. Upošteva naj svojo mladost. Imel bo še obilo časa.

»Nikoli se ne bi kesal. Par mesecev že poznam Faniko. V gledališču sem že bil ž njo. Gledališče jo namreč silno zanima. Pa moj zaslužek? Šestinštirideset kron mesečno. Od novega leta dalje deset kron mesečno več, torej šestinsedemdeset. Kaj praviš? In še podedujem po stricu. Star je že, preko šestdeset jih ima. Pravijo, da ima pet tisočakov premoženja. In še celo goldinarjev baje. Morda še več, saj nihče ne ve natančno. Boleha pa že pol leta, odkar mu je umrl edini sin, katerega suknjo nosim.«

Pripovedoval mi je vse to tako živo, kakor da ni več nekdanji Lapuh. Kri mu je prišla v lice, oči so se razširile in niso gledale zaspano. Slednjič mi je vendar obljubil, da še počaka s poroko do poletja. Do takrat gotovo umrje stric in mu zapusti znaten del premoženja.

Registrator je sicer kadil le ob posebnih prilikah, a zdaj si je prižgal cigareto in puhal v zrak kolobarčke dima. Levo nogo je dvignil še više, da sem opazil raztrgan podplat. Pomežiknil je in dejal:

»Snežilo bo morda še danes, jaz pa imam te čevlje. Nahod že imam, lahko se me še loti pljučnica. Denarja pa ni. Čez deset dni bo prvi ...«

Prenehal je, kakor da si ne upa dalje. Še le, ko sem se mu prijazno nasmehnil, se je ojunačil:

»Plačo dobim prvega in ti vrnem. Oprosti mi, če sem ti nadležen. Zastavim ti uro, tu jo imaš ...«

Iz žepa je potegnil uro z verižico. Ker sem se branil, je pristavil:

»Vzemi jo, prijatelj! Nisem namreč tako enostranski, da bi vzel le denar. In ura ima precejšnjo vrednost. Nedavno je bila v zastavljalnici. Pomisli, dvanajst kron so mi izplačali. Drag spomin mi je.«

»Koliko potrebuješ?« sem vprašal.

»Za vse slučaje bi prosil za deset kron. Čevljarji so zdaj dragi. Morda še pridejo druge stvari. Do prvega je še deset dni, jaz pa sem suh. Včeraj sem še imel pet kron. Zadnje so bile, a gospodinja se mi je smilila. Sicer pa bi tudi lahko počakala do prvega. Neumno sem ravnal.«

Položil je uro na mizo. Bila je srebrna ura starega izdelka, a steklo je bilo počeno. Lapuh je stvar takoj pojasnil:

»V pisarni jo namreč vselej obesim nad mizo, da jo imam pred očmi. Zadnjič pa se je zrahljal žebelj v steni in padla je na mizo. Samo steklo je počilo, hujše nesreče ni bilo. Dobra ura je to, kaže točno.«

Ko je spravil denar, je vstal, a takoj je spet sedel nazaj na stol in rekel:

»Še nekaj, še eno prošnjo. Pa ne zameri mi, prosim. Saj veš, jutri bodo moji čevlji pri čevljarju. A jaz imam samo ta par. Tako pa ne bi mogel v urad. Ti imaš najbrž dvoje parov. Ali bi bil tako dober? Ne zameri mi, saj samo za jutri. Zvečer bi ti jih že prinesel nazaj.«

Privlekel sem izpod postelje par starih, zasprašenih čevljev in Lapuh jih je ogledoval pri luči z vidnim zadovoljstvom. Nasmehnil se je:

»Dobri bodo. Prisrčna hvala zanje, prijatelj. Preveliki mi bodo malo, pa to nič ne de. Saj mi oprostiš. Drugače namreč ne bi mogel v pisarno. Pa brez zamere, prosim.«

Čevlje sem mu zavil v papir in stisnil jih je pod suknjo. Še poslednjikrat se je zahvalil in opravičil in že so se duri zaprle za njim. Samo njegovi neusmerjeni koraki so še trkali po stopnjicah do hreščečih vrat na ulico.

Pri meni na mizi pa je ležala srebrna ura starega izdelka z verižico in steklo je bilo počeno.

4.

Prvega so izplačali registratorju Jakobu Lapuhu šestinšestdeset kron. Z veseljem je preštel bankovce in srebro in se poklonil šefu globoko in ponižno. Pomežikal je in spregovoril:

»Gospod šef, prosim ...«

Debeli gospod ga je pogledal strogo preko zlatih naočnikov. Lapuh pa je strahoma nadaljeval z udanim glasom:

»Prosim ponižno, če bi bilo mogoče, da bi smel danes že ob štirih iz urada, dve uri preje. Obisk imam namreč in prosil bi. Da pa ne zaostanem v delu, delal bom ves teden čez uro ...«

»Tako? No, da.«

»Hvaležen sem vam. Gospod šef, klanjam se vam, sluga ...« Pomencal si je roke, sedel k mizi in delal dalje.

Popoldne ob četrti uri je zapustil pisarno. Hitel je domov in izplačal gospodinji osemintridesct kron. Štirinajst kron je ostal dolžen. Rekel je, da podeduje v kratkem, najbrž že ta mesec najmanj tri tisočake. Takrat ji plača tudi bogate obresti, ako Bog da. Starka se ni upirala.

V izbi je snel ogledalce s stene, stopil k oknu in se dolgo ogledoval v njem. Iz miznice je vzel britev in košček mila, gospodinja pa je prinesla gorke vode in kos starega časopisa. Ker se je v izbi že mračilo, je prižgala petrolejko.

Registrator se je včasih bril le redkokdaj. Navadno so mu zadostovale škarje. V poslednjem času pa je potreboval britev skoro vsakih štirinajst dni. To pa ne vsled bujnejše rasti brade, temveč iz drugih vzrokov. Ves obraz se mu je zdel čistejši, pravilnejši in mlajši. To je nameraval doseči tudi danes.

Z zadovoljstvom je zrl v zrcalo in se je nasmehnil svojemu pomlajenju. Vedno bolj je ugajal samemu sebi.

Nenadoma pa je občutil nemirno misel, strah pred velikim korakom, ki ga danes stori. Dolgo je že odlašal vso stvar, a danes hoče, da jo izpelje do jasnosti.

»Naj bo tako ali tako, jaz moram. Čemu sem malodušen zdaj, ko sem si bil že poslednji čas svest zmage? Ni se mi bati, gotovo dosežem vse,« je bodril samega sebe.

A ni se mogel otresti nemira in razburjenosti. Ko se je bril, se mu je roka tresla, da se je vrezal dvakrat. Prvič pod desnim ušesom, drugič pa pod brado, kar se k sreči ni opazilo. Peklo ga je, a kmalu ni več čutil bolečin, ker so bile njegove razburjene misli vse kje drugje.

V stanovanju nad svojo izbo je začul drobne korake in spomnil se je gospodične Herte, ki je tam stanovala.

»Herta ni napačna. Samo zdi se mi, da nekam krivo gleda. A kadar se srečava, odzdravi vselej prijazno. In govorijo, da ima njena mati denar. Bog ve?«

Ta hip pa je nevoljno zamahnil z roko:

»S Faniko bom govoril danes, pa mislim na Herto. Neumnost! O, če bi Fanika vedela!«

Registrator je poiskal svež ovratnik, skrbno okrtačil klobuk in obleko. Da ne bi kdo opazil, da je brez ure, je tesno zapel suknjo. Njegovi čevlji, popravljeni in osnaženi so se svetili kakor malokdaj tako.

Pripravil se je na važno pot. Stal je pred ogledalom in z roko popravljal lase. Zagledal je rdečo črto pod ušesom in ni mu ugajala. Ker ga je zeblo v mrzli sobi, je oblekel zimsko suknjo in poveznil klobuk na glavo. Ko pa se je zopet živo domislil svoje važne namere, se ga je lotil še hujši mraz.

»Morda pa bi bilo res bolje, da počakam. Neumno je bilo, da sem se pripravil kakor za praznik.«

In morda bi Lapuh nikoli ne bil napravil tistega usodnega koraka, da se ni takrat spomnil slivovke. Zeblo ga je namreč v telo in dušo in segel je v kot za posteljo. Odmašil je do polovice polno steklenico, si natočil in pil čudovito pijačo, ki jo je imel doma kot zdravilo raznih bolečin.

Zdaj je prišla toplota vanj, čutil je njeno pretakanje po žilah, zažarelo mu je lice. Navdala sta ga mladost in pogum.

Že se je zunaj skoro popolnoma stemnilo. Registrator je gledal pri oknu v noč. Iz nje so svetile lučke, majhne in plahe. Nad strehami so sijale zvezde. A Lapuh ni videl in ni občutil lepe noči. Že je bilo manj pijače v steklenici, a njemu je bilo v telesu in srcu gorko, da nikoli tako.

5.

Gospodična Fanika in registrator Lapuh sta si segla v roke. Začudila se je, ko je videla njegov v veselju razgreti obraz. Tudi jecljal ni, čudno gladko mu je tekla beseda. Vedel je toliko novic in zabavnih govoric, kolikor še nikoli preje. Parkrat ga je pognalo s te strani na ono, kakor da ga je pijača obvladala. Glasno je govoril in kadil cigareto, lepo obrit je bil v lice in klobuk je nosil po strani. Nikoli ji še ni ugajal, a danes bi ji bil skoro. Ugajala ji je njegova nenavadna, skoro moška prešernost, ki je pri njem še ni poznala. Videla je, da je pijača kriva njegove razigranosti. Hotela se je poigrati ž njo v lastno zabavo:

»Dragi gospod Lapuh, kako vam je danes? Zdi se mi, da ste v nenavadnem razpoloženju.«

»Imate prav. Veste gospodična, dobre volje sem danes. In to po vsej pravici. Prejel sem plačo. To se mi zgodi samo enkrat v mesecu. Sploh se počutim jako dobro. Ničesar ne pogrešam. A vendar mi nekaj manjka. No, pa se tudi to še spremeni. Upajva oba.«

»Nejasno govorite, ne razumem vas,« je rekla Fanika z začudenjem in se veselo zasmejala. To je napolnilo registratorja še z večjim pogumom, vrgel je dogorelo cigareto v velikem loku preko ceste in zamahnil z roko:

»Gospodična, govoril bom resno z vami, kakor se to spodobi v tako važni zadevi. Dolgo že čutim, kako dobro bi bilo, da se oženim. Plačo imam zdaj sijajno in tudi stric je na smrtni postelji. Najbrž še letos izdihne svojo blago dušo. Tako blag človek. Po njem podedujem najmanj štiri tisočake, najbrž pa še več. Saj nihče še ne ve. Mislil sem torej na ženitev.«

»Ah, tako. No, obilo sreče.«

»Še vedno ne razumete, gospodična.«

Gledala je na tla in skrivala hudoben smeh. Lapuh ga ni videl in si je mislil:

»To je ona ženska sramežljivost, o kateri so mi že pripovedovali mnogi.« Zmagoslavno je nadaljeval:

»Tudi vem, da je na svetu mnogo ...« Tu je obstal, ker je hotel reči »žensk«, pa se mu je ta beseda še pravočasno zazdela neumesna. Nadaljeval je:

»Izmed vseh, Fanika, pa ste me vi edini vredni. To jaz dobro vem. Zato pridite, pridi na moje ubogo srce, Fanika ...«

»Hvala lepa! Pijani ste in kako ste ostudni in bedasti!«

»Ni mogoče, oprostite!« Zapletel se mu je jezik, zastokal je in se namah streznil v razburjeni bolesti.

Preko ceste je hitela gospodična drobnih korakov. Registrator je stopal naglo za njo. Morda ga je napačno razumela, ali pa ji je rekel kaj nerodnega, kar ni nameraval. Morda misli, da se on norčuje in niti ne ve, da je govoril vso sveto resnico. To vse bi se še dalo morda popraviti.

Tedaj ji je prišel nekdo naproti in segla sta si v roke. Lapuhu je zakrvavelo srce in napel je oči. To je bil tisti hudobni študent Brlogar. Tudi ta je opazil registratorja in se mu divje zarežal že oddaleč.

In tedaj je vzvalovila Lapuhu vsa kri, kar je je premoglo slabotno telo. Razdraženo so pogledale njegove drobne oči, ki so bile drugače vedno plahe in ponižne. Kar je storil takrat, mu ne bi prisodil nihče, ki je poznal gosp. Lapuha. Gotovo je, da niti sam ni vedel, kaj dela.

Kriknil je in dvignil obe roki:

»Proč odtod, domov pojdi! Ni treba, da zvečer zalezuješ poštene gospodične. Lump!«

Zamahnil je s pestjo in ž njo zadel študentovo ramo. Fanika je prestrašena zbežala v stransko ulico.

Takrat pa je padla koščena roka Lapuhu na nos. Njegov klobuk je odletel v steno, se zakotalil čez tlak in obležal v luži. Kri se mu je vlila iz nosa čez lice, glasno je zasopel in študent ga je zgrabil okoli vratu in potisnil na tla. Pobral se je, ko študenta že ni bilo nikjer več in tudi Fanike ne. Po vsem telesu je čutil mokroto in zobje so mu šklepetali. Poiskal je blatni klobuk in tiščal robec na nos, da ustavi kri.

Kakor brez uma je divjal skozi mesto. Kam in kaj hoče, tega ni znal. Zdelo se mu je, da se godi vse to v strašnih, mučnih sanjah. Resničnosti vse velike sramote ni mogel obseči takoj. Še le polagoma je prihajalo spoznanje, da je zanj končano vse, kar je sanjal in upal.

Govorica o njegovi samoti pojde po vsem mestu. Tudi v uradu se mu bodo smejali in rogali v obraz. Navsezadnje lahko še službo izgubi.

Spomnil se je romana, ki ga je čital pred leti. Njegov junak se je ustrelil, ker ga njegova oboževalka ni marala in je drugega ljubila. In bil je prepričan, da mora tudi on storiti tako in še nocoj. Tedaj bo rešen vseh neznosnih misli, ki se besene zaganjajo vanj.

6.

Registrator Jakob Lapuh je našel pravo smer do svojega stanovanja. Planil je v temno kuhinjo in odprl obsežno skrinjo, ki je stala v kotu. V njej je stipal vrvi. Vse so se mu zdele preslabe, dokler ni slednjič našel dovolj debele. Tudi dovolj dolga je bila in spravil jo je v žep. Nato se je zaklenil v izbo, prižgal svetilko in zagrnil okno. Poiskal je vse potrebno, pisemski papir, modrikaste barve, gosje pero, črnilo in začel pisati pismo:

»Gospodična! Ko prejmete to pismo, ne bom več živel. Zaradi vas in te velike sramote ne morem več živeti. Moja sreča je na veke pokopana, brez nje pa se mi ne izplača življenje. Ne rečem, da ste samo vi krivi moje smrti, ne imejte nemirne vesti. Predno odidem odtod, odpuščam vsem in prosim vse, da meni odpustijo. Odločeno je! Zadnji pozdrav!

J. Lapuh.«

Roka se mu je tresla, ko je še enkrat prečital napisano. Razburjen je pismo zaprl in napisal naslov.

Hitel je zopet skozi mrtvo mesto in ni ničesar videl, ničesar čul. Kar se mora zgoditi, to je stalo neizogibno pred njim, kakor da so drugi, silnejši tako odločili in ni drugega izhoda. Treba je tako storiti. Tam v gozdu za reko se bo sklonila tiha veja in na veke bo pozabljena vsa ta velika sramota. Domislil se je pisma in ga vrgel v bližnji nabiralnik.

Ko je šel čez most, je otipaval vrv v žepu. Sedaj ga je nenadoma vsega spreletel silen mraz kakor strah in onemoglost. Zbal se je te debele vrvi, ki hoče napraviti konec njegovemu življenju. In prišla mu je misel:

»Ali ni drugega izhoda, kaj se mora zgoditi tako?«

»Mora!« je zakricala sramota vanj, da so mu vztrepetala kolena. Občutil je vso neizprosnost usode, spoznal je, da ji ne more uiti, da je ne more preprositi. Sklonil je glavo in se udal.

Tedaj se je prikazala na mostu drobna postava, ki se je zibala kakor v pijanosti. Zagugala se je naravnost v bežečega Lapuha, da je obstal in se vzdramil iz omotice. Prestrašen je spoznal ofic. Kravarja, ki ga je objel in govoril vanj s sapo, ki je dišala vsa po vinu:

»O Lapuh, gospod registrator, nikar tako hitro, ne bo še zmanjkalo pijače pri Beli miški. Brez skrbi! Kar z mano, pojdeva skupaj. Kdo bi hodil že spat, saj še imamo današnji dan. Tudi jaz pojdem nazaj, pojdeva skupaj.«

Lapuh se je udal Kravarju, ki ga je držal tesno pod pazduho. Izpustil ga je še le, ko sta dospela v krčmo pri Beli miški. Čeprav je bilo že pozno, je sedelo tam še precej veselih gostov. Vsi so poznali registratorja in posadili so ga v sredino svoje družbe. Takoj so opazili, da ima na obrazu in obleki krvave madeže in da se obnaša, kakor da ni pri vsakdanji zavesti, da se je opil in ob tej priliki potolkel do krvi. Oficijant Brlizg mu je segel v žep po robec, da ga očisti ž njim. Otipal je v žepu debelo vrv in jo privlekel na svetlo:

»Kaj pa to? Lapuh ima obešenjaške namene.«

Vsa družba se je glasno zasmejala in ni razumela. Tudi registrator se je vzdramil in segel po vrvi:

»Pustite mi, to je moje. Jutri ne živim več, umreti moram.«

»Na zdravje in na mnoga leta gospodu registratorju, ki je danes izredno dovtipen in zabaven. No, saj prvi je samo enkrat v mesecu in mi mu ne zamerimo. Naj živi!«

Tej napitnici Kravarjevi so vsi navdušeno pritrdili in Lapuh je moral trkati ž njimi in piti. Na njegov račnn so padale nove šale, a on jih ni poslušal. Vsega ga je prevzela pijača in zaspal je pri mizi.

Zjutraj se je prebudil na trdi klopi v gostilni. Oficijant Kravar ga le vzdramil in postavil na noge. Prišla je krčmarica in mu povedala račun. Plačal je in se napotil proti domu s težko glavo in vestjo.

Kravarjeve oči so bile rdeče zalite in zaspane, a v nogah je bil trden. Lapuha je držal pod pazduho. Tako sta šla skozi mesto. Kolikor mogoče sta se ogibala glavnih ulic, kjer so ravnokar odprli trgovine.

Da sta prišla v ulico Lapuhovega stanovanja, sta morala prestopiti ulico, kjer je bila ona usodepolna trgovina. Pred njo je stala Fanika in čitala pismo, ki ga ji je ravnokar bil izročil pismonoša. Skoro na glas se je zasmejala, ko je prav isti hip zagledala registratorja še živega in v tako žalostnem stanju. Priklicala je še par ljudi iz trgovine, jim pokazala pismo Lapuha.

Registrator je videl in slišal in hitel, kolikor so to dopuščale noge. Še Kravar ni mogel za njim in se je obrnil raje proti uradu. Lapuh je izginil v svoje stanovanje.

Epilog.

Še isti dan je registrator Jakob Lapuh zapustil naše mesto. Nikomur ni povedal, kam odhaja. Pozneje so pripovedovali vsevedni jeziki, da je šel baje obiskat umirajočega strica, ki pa je še imel obilo življenja v sebi in je trdno držal tisočake v svoji oblasti. Nato se je baje napotil daleč proč od naših krajev. Morda živi še dandanes in morda še danes čaka zaželjene in zaslužene sreče, ki ga reši samotnega devištva.

Bivša gospodična Fanika je danes vobče spoštovana gospa in ob posebnih prilikah prav rada pripoveduje o dogodkih svoje mladosti. V skromnem kotičku njenega srca živi še spomin na registratorja.

Tudi pisatelj se je potrudil, da mu v tej povesti postavi sicer skromen, a vendar dostojen spomenik. Ob koncu svojega dela izreka zahvalo občinstvu, ki je z zanimanjem in sočutjem spremljalo junaka na vsej trpki in krivični poti.