Rejenček
| Rejenček. Sličica. Janko Kessler |
Sličica je bila objavljena pod imenom Janko K—r.
| |||||||||||||
Prosenova družina je štela sedem glav in sicer očeta Jerneja, ženo Lenko in pa pet lepih, zdravih, črnolasih otrok, od katerih je bil najstarejši sedem, najmlajši pa pol leta star. Jernej je bil spreten tesar. Po cele tedne ga ni bilo domov, hodil je za ljubim kruhkom. Tisto njivico pa, ki se razteza na koncu vrta do potoka tam v dolini, obdelovala je Lenka sama, brez tuje pomoči. In kaj bi tudi ne; zaslužka je bilo malo, otroci pa so bili vedno lačni, kakor vrabci v gnezdu.
Zjutraj je očedila in napasla dimko, skuhala zajuterk, odpravila najstarejšega v šolo, zaklenila vrata, zadela zibel z najmlajšim detetom na glavo in hajdi na delo. Odstavček se je previdno poprijel njenega predpasnika, dva pa sta nesla potrebno poljsko orodje.
Na njivi je postavila zibel v razbor, da je ležal mali ljubljenček v senci, otroci pa so natrgali maka in plavic ter živahno zabavali črnoglavega bratca. Ko pa jih je premagalo pekoče solnce, pospali so za vrstjo na trdi razrušeni zemlji ...
Nepričakovano pa se je pomnožila Prosenova družina. Poleg najmlajšega domačega sinčka ležalo je v novi, prestorni zibeli smehljajoče se, rmenolaso dete v živem nasprotju z domačim paglavčkom.
Šestnajstletni Koprivčevi Tončki se je bilo nekaj primerilo, kakor se to često dogodi deklicam, ki razpolagajo z raznimi mikavnostmi. Tončka pa tudi ni bila zadnja med dolinskimi lepoticami. Stara Koprivka je tarnala in jokala, da je bilo groza, toda jok ni pomagal hčerki prav nič. Za nekaj mesecev je šla v mesto k sorodnikom »kuhati se učit«, in tedaj je prišel Stanko na svet. Kmalu potem je že znala Tončka kuhati in prišla je domov.
Ljudje so si pripovedovali marsikaj, kakor je to že navada, le stari Koprivec ni vedel ničesar o vsem tem.
»Usnje ima na očeh, da ne vidi in ne ve, kar vemo že davno vsi,« se je ugibalo.
Stari Koprivec se res ni pečal mnogo s svojci, ampak po cele dni je ždel v svoji sobi, toda dogodi se pa vendar le, da se snide oče s svojo hčerjo; no, potem bi pa le moral videti kaj in kako! In prav je bilo, da ni vedel, kajti bil je grozno nagle jeze; ubil bi bil — tistega dacarja — in njo.
Ker je bil Stanko v mestu predrag, preskrbeli so ga na kmetih. Tako je prišel k Prosenu.
Lenka ga je takoj ljubeznivo uvrstila med svoje otroke; nič ga ni ločila od njih. Če je svojim rezala kruha, dobil ga je tudi on; če so šli na polje, šel je tudi on ž njimi: imeli so ga popolnoma za domačega.
Stanko je kmalu odrastel svoji prostorni zibeli. V dolgi srajci je tekal z drugimi otročaji po vrtu in njivi. Nekega dne pa se je dogodilo, da so otroci opazili njegove mehke svetlormene lase in plave oči, prav take oči, kakor jih ima Koprivčeva Tončka. Najstarejši sin jih je razvrstil in zrl vsem zapored v oči, toda vsi so imeli rjave, črne oči, le Stanko ne.
»Plavček, plavček,« je zadonelo kakor v koru.
»Mama, mama, zakaj pa nimam tudi jaz črnih očij, kakor jih imajo drugi?«
»Nič ne maraj, tvoje so še lepše, kakor črne. Pa, saj si moj; z menoj pojdeš prat, drugi ostanejo za kazen doma.«
Z rokavcem si je potegnil preko očij in veselo poskočil, Lenka pa je pripomnila zase: »Revček, imaš in nimaš starišev ...« Tudi njej so solze zalile oči.
Popoldne je solnce pripekalo, da so cvetice na travniku povešale svoje zvenele glavice. Toliko prijetneje je bilo na potoku, kjer je prala Lenka in je brodil Stanko po plitvi vodici.
»Daj, sleci srajčico, da jo operem, bo precej zopet suha.«
»Mama, ali naj se medtem kopljem?«
»Le koplji se, pa vrat si umij.«
Tam po poti od Hrušice sem je prikrevsal počasnega, težkega koraka stari Koprivec. Pogledat je bil šel k čebelam, ki jih je imel pri Tomažinu v kostanjevi paši. Mala žival je bila pridna in obetala je obilo medu, zato je bil stari dobre volje, kakor že davno ne.
»Zmerom pridna, Lenka, zmerom?«
»O, dober dan! ... Moram, ni drugače.«
»No, vsi moramo delati, res je. Le taki smejo biti brez dela. Kaj se koplješ dečko? To mora biti voda topla ... Lepe otroke pa imaš, Lenka, lahko se postaviš ž njimi.«
»Kje jih pa vidite?«
»V vodi, za grmovje se skriva zali belolasec.«
»Ta?!«
»Dà, tisti-le.« —
»Mama, ali ni še srajca suha?«
»Kmalu bo, le malo potrpi.«
»Kaj mu srajco pereš?«
»Dà, nima druge, pa mora čakati, da se posuši. Revček je, nihče se ne briga zanj, jaz pa ne morem vsemu kaj; še svojih ne morem oblačiti.«
»Kako to?! Ali ni ta tvoj?«
»Ne, Stanko je le moj rejenček, v reji ga imam.«
»Čegav pa je?«
»Poglejte mu v obraz, pa boste vedeli. Čakajte, pokličem ga: »Na, Stanko, srajca je suha.«
Boječe je prilezel goli angeljček izza jelševega grmovja in naglo smuknil v oprano srajčico.
»No, ali ga sedaj poznate? ... Vaše Tončke je.«
»Kaj?!«
... »Vaše Tončke.«
Trenutek je postal kakor od strele zadet, potem pa odhitel lahkih nog kakor dvajsetleten mladenič proti domu; nič se ni bil poslovil.
»Kaj sem naredila? — Nič. — Naj ve!« —
»Ali me je hotel ta mož vzeti s seboj? Jaz ga nimam prav nič rad; jaz že ne bi šel, rajši bi zbežal po potoku, da me ne bi mogel ujeti.«
»Ta mož je tvoj ded.«
»Ded? saj ga nimam.«
»Ti tega ne umeš; le pomiri se, saj ostaneš pri meni, dragec moj.« —
Ves poten in višnjevo-rdeč prisopihal je stari Koprivec domov.
»Pokliči Tončko in pridita k meni v sobo,« je velel ženi.
Nekoliko prepadeni sta vstopili.
Srce jima je govorilo, da ima priti nekaj posebnega, nekaj nepričakovanega.
»Nò, kaj imaš nama povedati?« ohrabrila se je stara Koprivka, potem ko so si stali nekaj trenutkov molče nasproti.
»Kaj imam povedati? — Lenkin rejenček vaju pozdravlja.«
Pri teh, naglo govorjenih besedah, vskriknili sta obe. Tončka je ujela mater za krilo in stara Koprivka se je morala opreti na posteljino končnico, da ni padla. Tresli sta se; vsa kri jima je bila izginila z lic.
»Vse vem, nič se ne bojta, kar je, je,« pričel je mirneje, »le, zakaj se je meni vsa to prikrivalo?«
»Oh, oče ...«
»Nò, zakaj? Povej mi.«
»Kako pa naj povem? — Ker niste hoteli dovoliti, ko me je snubil, izgubila sem bila skoro vse zaupanje v vas.«
»Seveda, on ubogi dacar, od danes do jutri; ali naj te takemu dam? Ko bi bil pa to vedel, ravnal bi bil drugače. In kaj je sedaj ž njim?«
»V mestu je pri carinskem uradu, tri zvezde že nosi pod vratom, dobro se mu godi in ...«
»Kaj »in« ...?«
»... in rada se še vedno imava,« pristavila je zarudela v obraz.
»Prav. Zvečer mu piši, naj pride precej, da se dogovorimo. Sedaj pa se peljimo vsi trije k Lenki po Stankota, da bodo imeli ljudje vsaj kaj govoriti. Res, lep dečko je, precej se mi je prikupil, sicer se stvar morda ne bi bila rešila tako gladko. Veš, Tončka, pravega priprošnjika si imela ... «
»Oče, oče« in oklenilo se ga je dvoje mehkih rok, »kako sem srečna!«
»In jaz tudi,« šepnila je mati s solzami v očeh, »vedno sem se bala te ure in sedaj je vse dobro.« — — —
Danes ima Stanko celo vrsto mlajših bratcev in sestric in vsi imajo plave oči kakor on.