Reka vonjav
Reka vonjav Skozi množico glasov Vanja Strle |
Hočeš govoriti → |
|
Enotna
ostaja v slepi senci vej
ta pot,
ta reka vonjav, ki jo brani
in spušča na dno skrivnosti
tvoje srce.
Tvoj glas, ki ne prihaja iz ust,
in nož, s katerim režeš
prgišče prsti:
trgajoči krik jeklenih globin,
hijena z gobcem orje
sredico kosti;
kakor žaloben zvok smrti,
ki ne more postati ponižna.
Šepet neudomačene ljubezni,
tako oddaljen, tako od nikogar;
preveč izgubljenih sanj
ga je popilo.
Bila je razmnožena rana,
ki je postala atom za tvojo reko,
biserovina za tvoje kaplje,
za peno krvi,
hitečo kakor jezdec
k svojemu grozdu malih smrti.
In ta reka vonjav, ki jo brani
in spušča na dno skrivnosti
tvoje srce,
blodi po morju
in se pogovarja
s prvino lastne zapuščenosti.