Reki

← Kaj sem Ti storil?

Reki (Pesmi) Fran Levstik

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

<poem> Teci, teci, hladna voda, hladna voda, svetli val, bog ti mnogega naroda zemljo meriti je dal!

Spet vijoliv ti pokrila greda je dehteča breg, ker pomlad se prebudila, mraz odbegnil, skopnel sneg.

Iz obraza ti odseva sonca zlatozarni trak, v grmu črni kos prepeva, ščebeta škrjanec v zrak.

Vse, kar leta, hodi, lazi, čuti v sebi novo kri; radost se igra v obrazi, radost v srcu vseh ljudi.

Meni se pomlad ne smeje, jaz veselja nič ne znam; mene zlati up ne greje: jaz sem na vsem svetu —— sam!

Bistra voda, v tvojem hladi zadnji lek cvetel bi moj, ko po srečni bi navadi v naši stran šel curek tvoj.

O da šel bi k zemlji južni, koder pere Sava prod, tam je moji duši tužni vir doma gorečih zmot!

Brez bojazni v te bi planil, kjer je najglobočji val, z milo prošnjo ti oznanil, da privzdigni me od tal!

In da kakor dlje potuješ s soboj vzemi me skrivaj, da potem z menoj pripluješ v Nje veseli, blagi kraj!

Na obrežju tvojem stala ona bi in ljubček nje, slika njiju se zibala v dnu zrcalne bi vode.

Smeh na ustih, smeh v očesi, na obličju sama slast, tih trepet po vsem telesi in v pogledih žejna strast.

Roka njena bi v njegovi, na obrazu bil obraz in tedaj na breg z valovi k njima bi priplaval —— jaz!

Opleten s povodno travo, vdrte bi imel oči, nema usta, bledo glavo, mrzlo —— ali mirno kri.