Rekviem za heroji

Rekviem za heroji Saša Vuga

Spisano:	Katja Kocmur
Viri:	Saša, Vuga (1969). Rekviem za heroji. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

POKOPALIŠČE. VEČER

Za pokopališčnim zidom drevesa, črna na sivkastem nebu. Pred zidom pa križi, revne plošče in steza, nekoč posuta z gramozom. Zamrmrana pesem OBLAKI SO RDEČI.

Pod zidom grob, pred kratkim izkopan. Ob grobu Nemec, častnik v škornjih, v širokih jahalkah in v usnjenem suknjiču s privihanim ovratnikom.

Iz drugega groba, kraj zelenike, se na lepem vzdigne glas.

GROBAR: Gospod hauptman, zdaj pa bo, a ne?

Vse je tiho. Spet se iz groba vzdigne ponižni, dobrovoljni, že malce nestrpni glas.

GROBAR : Pravim, gospod hauptman, če bo zdaj dovolj in kakor ste želeli?

Tu in tam se vranji krik zaplete v pesem OBLAKI SO RDEČI.

Iz jame se potisne grobo stesana lestva. Po klinih pridejo roke, z zemljo za nohti, skrčene: roke, ki vse življenje stiskajo med prsti in dlanjo lopato. Za rokami glava, pol plešasta, pol zmršena: lasje so svaljkasti, temnikasti in skoraj do ovratnika. Grobar zamežika, zmore še dva klina, se obrne: sitasto zgubano lice, majčkene oči.

GROBAR: Bi zdaj prišli pogledat, gospod hanptman?

Nemec se počasi, z rokami na hrbtu, približa grobarju: uniforma je črna, na okrogli kapi straši velika srebrnkasta lobanja, izpod usnjenega suknjiča gleda spodnji, prav tako črn in z označbami SS na ovratniku. Za pasom samokres, v žepu suknjiča pa rokavice.

GROBAR: (mencaje) ...dovolj globoko, skoraj pregloboko ...

Nemec stopi na odmetano zemljo, rahlo se skloni, pogleda v grob in nekako z odporom zamrmra:

NEMEC: Bolje, dobro pa še ne. Globlje!

Grobar pogleda podse, pa v Nemca in se spet pogrezne v jamo.

Nemec se ne gane. Kapo ima po gizdalinsko posajeno na suhljato, dolginasto lobanjo. Pod čelom kratke obrvi, na licu obraslek, nad ustnicami pa črne brčice, kakršne nosijo podeželski ljubimci in kleparski pomočniki. Za Nemcem sivo nebo in štrleče veje dreves, ki jih Nemčev obraz počasi pokrije z udrtimi lici, s trdimi očmi in z mrtvaško glavo nad ščitkom iz črnega celuloida.

POTOK Z MLINOM. DAN

Po prelivu in ko je napisov konec, se Nemec — spet z nebom in z vejami zad za glavo — nasmehne in pokaže rjavkaste zobe:

NEMEC: Pravite, da vam ni dobro, hkrati se pa šalite!

Markov obraz: mož je še mlad, gostih las, z ruto okoli vratu in s privihanim ovratnikom na dežnem plašču. Videti je kakor neprespan: kolobarji pod očmi, na pol bolan nasmeh ob ustih.

MARKO: Gospod stotnik, čisto resno vas prosim za prijateljsko uslugo, če bi me zadelo, če bi me na lepem nikdar več ne bilo, prosim vas, nadzorujte grobarja. Strašno globoko naj me potoži v jamo, da me ne bi narod kdaj izkopal, izpod zemlje zgrebel in s samokolnice stresel na smeti.

NEMEC: Ne razumem vas, ampak seveda obljubljam, gospod Marko!

Livado zapira v polkrogu mračno, staro drevje. Kraj potoka stoji mlin. Pol je kamnat, pol lesen. Čez velikansko kolo se v penah zliva voda.

Nemec in Marko nosita dvocevke. Pred njima gre vojak s tremi lovskimi psi na verižici. Za njima drugi vojak, postaren orjak s povešenimi kočijaškimi brki. Tretji, očitno šofer, z brzostrelko na hrbtu, se je bil oddaljil v levo.

NEMEC: (hoče pogovor obrniti) Zdaj pa recite, ali nisva izbrala kar imenitnega dne za lov! Vse sivo, vse vlažno, zemlja ko da škriplje pod podplati, veje so gole, mokre, po megli diši in jutri bom kihal. Sem za popolno harmonijo in docela drugačen kot neki major, ki sem služil z njim na Ruskem. Ta je na primer ukazal talce streljati sredi pšeničnih njiv. Imel je svojo teorijo, dokaj čudaško, ni kaj reči. Imenoval jo je »starogermanska«. Sovražnikova kri bo pognojila polje, je govoril, na katerem raste žito, ki bo nam dajalo kruh. Kdor se hrani s sovražnikovo krvjo, je dvakrat bolj močan. Kakor stari nemški lovci, ki so pobitemu medvedu kri popili in srce pojedli ... In tako je na stotine trupel ležalo na njivah, v zelenju in klasju, pod soncem, major je terjal kruh natanko iz tiste pšenice, ga je pa kljub temu nekakšna skrnina tolikanj zvila, da so ga poslali v invalidski pokoj. Hočem povedati, upira se mi ta kontrast: trupla, se pravi, mrliči, vsenaokoli pa živa narava! Dež, megla, brozga, da — in truplo. Zajčje ...ali pa, če hočete, človeško. Drugače pa mi je škripavo, rezko, kakor, denimo, ob črepinjah steklenice v pudingu... Pa ste res mrki! Ste morda slabo spali?

MARKO: Slabo spal, še slabše sanjal.

NEMEC: Živci. Potrebujete dopust.

MARKO: Nemara res.

NEMEC: Gumb ste izgubili.

MARKO: Ah da, prej, ko sem stopil iz avtomobila.

NEMEC: Globoko dihajte! Zrak iznad močvirij celi pljuča.

MARKO: Žal boleham na želodcu.

NEMEC: Hočete nazaj v voz? Tam so odeje.

MARKO: Nikar. Hočem biti tu.

NEMEC: Všeč ste mi, gospod komisar! Že nekajkrat sem premišljal: kaj pričakujete od konca vojne?

MARKO: Nejasno vprašanje.

NEMEC: Bolj slabo oblikovano kot nejasno. Hotel sem reči: kako bo z vami, ko bo konec vojne?

MARKO: To prepuščam zmagovalcu.

NEMEC: Pa veste, katera stran si bo lahko nadela to prelaskavo ime?

MARKO: (se nasmehne, pomolči, pogleda v tla in potlej vzdigne glavo) Slutim. In vesel sem tega.

NEMEC: Hvala, gospod komisar! Ko dobim odgovor, kakršen je vaš, me zmeraj sproti potolaži in zjezi. Ta¬krat se namreč vprašam: Koliko je pa Nemcev, ki bi na podobno vprašanje tako odločno in nič pitijsko odgovorili! Nemcev, pravim! ... Mene, vidite, zadovoljita le besedici »vsi« ali »vse«.

Prišli so do mlina. Nemec si s palcem potisne kapo s čela in se z nogo nasloni na črvivo klopco kraj vrat.

NEMEC: Spominjam se tretjerazrednega dunajskega komedijanta s smešnim imenom Kamilo. Kamilo Kokoška. Oskrboval nas je s prav tako tretjerazrednimi balerinami. Pa ga takole pri konjaku, ponoči, vprašam: Kaj menite, Kokoška, bi se leto 1918 utegnilo ponoviti … Ne, gospod poročnik, mi zaspano, odrezavo reče, leto 1918 se nikakor in nikoli več ne more ponoviti! ... Beštija, gledal me je z vodenimi očmi, nič trenil, in čeprav je molčal kakor zobotrebec, sem ga kot razločno slišal: (rahlo spakljivo oponaša) Ne, moj gospod, leto 1918 se ne more ponoviti, ponoviti pa se utegnejo reči, ki so se bile primerile v tem letu ... Beštija!

Nemec zakliče postarnemu vojaku z brkami:

NEMEC: Kefer, odpri v mlin in naj segrejejo kozarec mleka za gospoda komisarja!

MARKO: Mlin je zapuščen.

NEMEC: Ne verjamem.

Orjaški Kefer zgrabi za kljuko, odpre — takrat pa poči sedem strelov. Kefer se kot vreča zgrudi, s praga se prekobali pred klopco in si sname puško.

Psi cvilijo, pobevskavajo. Vojak, ki drži za verižico, požmurka skoz okno, odskoči — osmi strel razbije prašno steklo.

Marko široko stopi, počasi izvleče samokres in se pohuli vzdolž mlina. Nemec na slepo izprazni dvocevko v somračno vežo. Vojak s psi odvije jajčarico, pahne jo skoz okno — vzbuh, dim in predirljivo dolg rafal iz brzostrelke.

Streljal je šofer. Zdaj teče proti mlinu. Skozi zadnja vrata planeta dva človeka, eden pri tem zgubi klobuk, in zbežita v gozd. Šofer hoče spet streljati, pa ima orožje prazno. Pride do jablane, stare, veje ji segajo skoraj do tal, zamenja okvir, strahovito previdno in ves prižet k deblu pomeri.

Nemec, pred mlinom, med vojakom s psi in Kefer jem, tlači naboje v dvocevko. Na obrazu se mu je osuplost že prelila v bes, dere se:

NEMEC: Streljajta, tepca, streljajta!

Marko je negiben kot sfinga. Na pol se je potuhnil v nekakšen plevel, ki se suši na preklah v zidu. Vsa njegova pozornost velja šoferju pod jablano.

Iz mlina plane Tugo. Izpod suknjiča mu gledajo kvadratki hodnične srajce. Beži v nekakšnih piruetah. Vsakih pet korakov se obrne na petah, kot ponorel je. V roki stiska samokres.

Šofer pod jablano ga lovi na muho. Ustnice je posesal pod zobe, oči mu ne trenejo. Počasi pritisne na petelina — brzostrelka začne drdrati. Tugo prileti pod grm, vzdigne samokres.

Marko, v plevelu, ducat korakov zad za Tugom, vzdigne samokres.

Tugo strelja proti šoferju.

Marko pomeri, strelja proti šoferju.

Šoferju zleti orožje iz pesti, oberoč objame deblo, zamaje se sem, tja in se s kolen zvrne v travo.

Tugo uzre Marka kraj mlina, sproži nekaj strelov, Marko se umakne za zid, Tugo poskoči in zbeži.

Marko se ogleda, nekajkrat ustreli v zrak, potlej se sklonjen vrne pred mlin.

Keferju se je v puški zataknilo.

Vojak s psi odpahne z brco vrata na stežaj. Svitki žil mu lezejo izpod tesno zapetega ovratnika.

NEMEC: Streljajte! Pred sodišče vas bom vrgel! Streljajte!

MARKO: Prepozno, pobegnili so! ... Gospod stotnik, ste ranjeni? ... Trije so bili.

Za mlinom ni nikogar več. Na tleh leži klobuk. In pod jablano šofer.

K truplu pridejo psi na verižici, Nemčevi škornji in široke Markove hlačnice.

NEMEC: (kriči) Prekleti psi! Kaj takega! Ko da smo na Ruskem! ... Predrznost! Vse bi nas lahko pobili! Drugega za drugim! ... Ste vi straža? Ste sploh vojaki? Upokojene pestunje, vratarji iz bordelov, to ste! Vam bom že pokazal! Vam bom že po-ka-zal! Poglejte kamarada! Kot zajec se je pustil ubiti! Kot pijan mornar v krčmi! Kakor s steklenico po betici! Čestitam! In steklenico je vihtel na pol mrlič! Vas ni sram? ... Zdaj gospod kandidat za mrliča dirja tamle v meglo, nemški vojak pa tule, kakor mrhovina!

Nemcev škorenj se vzdigne, ko da bo brcnil mrtvo vojaško glavo.

NEMEC: Pfej, pa še neobrit!

Škorenj obstane, napravi pol koraka, poklekne. Nemčeva orokavičena roka zatiplje po šoferjevem plašču. Videti je luknjico in kri.

Marko stoji ob jablani. V spuščeni roki stiska samokres. Negiben je, kakor brez diha in ko da napeto posluša Nemčevo filipiko.

Kefer paberkuje okoli grma za tulci iz Tugovega samokresa.

Nemec strmo vzdigne glavo, dolgo gleda Marka. Ta ne odvrne oči. Nemec pogleda proti mlinu, obrne potlej glavo v Tugov grm in zamrmra:

NEMEC: Gospod Marko ... dovolite za trenutek, prosim, svojo pištolo.

MARKO: Izvolite, gospod stotnik.

Nemec kleči, Marko stoji: kot pri klasičnih prizorih strela v tilnik. Nemec je namrščen. Iz Markovega samokresa izpuli okvir, iz okvira vrže eno kroglo v dlan in jo povalja.

NEMEC: Dolga devetica... Njegova je bila prav tako dolga devetica.

Nemčeva roka vrne kroglo v okvir in okvir v samokres,

Nemec vstane, ponudi Marku samokres, si z rokavico oščetka kolena, iztegne roko proti mlinu, potlej proti grmu, skoči čez truplo, gleda, primerja in zavzdihne:

NEMEC: Neverjetno, gospod Marko! Res neverjetno.

MARKO: Oprostite, ne razumem. Kaj — neverjetno?

NEMEC: Poglejte rano, primerjajte udrtini šoferjevih čevljev v zemlji. Se pravi: stal je tukaj, ko je streljal ... tako je klečal, ko ga je zadelo ...

Nemec poklekne natanko v držo, ki jo je imel šofer, preden je omahnil.

NEMEC: Bandit je streljal od grma, krogla pa je priletela kot od mlina!

MARKO: (užaljeno) Tam sem bil jaz, da! ... (po premoru) In če gospod stotnik misli, da je ... balistična preiskava potrebna, prosim, rad se ji bom podvrgel ... Če že ne iz discipline, pa zavoljo tega, ker me mora stvar poklicno zanimati. Kolikor so seveda ta sum in dvom vzbujajoča znamenja otipljiva ... In kaže, da so!

NEMEC: (odsekano) Ostaniva prijatelja, gospod komisar!

MARKO: (vztrajno) Sodim, da bi majhna preiskava temu prijateljstvu prav nič ne škodila.

NEMEC: (rezko) Ukazujem, gospod Marko: ostaniva prijatelja!

MARKO: (skloni glavo) Razumem, gospod stotnik, ostala bova prijatelja.

Markov obraz, rahlo nasmehljan, rahlo krčevit, gube so se mu poglobile. Lahen veter mu mrši lase z glave.

MATEVŽEVA PODSTREŠNICA. O MRAKU

Markov profil se počasi prelije na sliko, zobčasto obrezano, veliko kot razglednica. Med kazalcem in sredincem jo drži umazana, spraskana roka. Čez čas je videti na mizi (empir, ki je pristal pod streho) tudi starinsko budilko, steklenico z žganjem, belgijski vojaški samokres, dva kozarčka in skodelo, ki je v njej najbrž bil čaj. Skodela je pod robom porisana s cveticami.

TUGO: ... Močvarasta tla. Skočil sem, voda mi je primezela skozi hlače, ledena. Bal sem se, da se mi bo pretrgalo v kolenih, razumeš, takole počilo da bo, stekleno, kaj vem ... ko da bi porcelanastemu bogcu odlomil nogo!

Tugo vrže sliko k samokresu in si z roko podpre glavo. Za silo je počesan, na ličnici opraskan, pod očmi utrujen. Oblečen je v izpran dežni plašč. Včasih krčevito zamežika.

Matevž sedi v stolu z visokim, izrezljanim hrbtiščem. Je čokat, grivast v lase, previden: preden premakne roko, pogleda, kam jo bo položil. Govori polglasno. Ven in ven si s palcem in kazalcem boža obradek, zalit in z jamico v sredi. Zbuja vtis človeka, ki pozna dobrodušnost, šale pa nikdar.

MATEVŽ: Škoda, ker nisi mogel Nemca podreti. Na pomlad smo ga tri noči čakali, pa se nam je zmeraj izmuznil za hrbtom in mimo preže.

TUGO: To bi bilo isto, recimo, ko da bi na morju po vsi sili iskal s svedrom luknjo v rešilni čoln.

MATEVŽ: Da, seveda, nočem reči, bognedaj, prav si ravnal, važno je, poglavitno je, da ste jo vsi trije unesli, da si tu. Ampak takole, pravim, imeti takšnega merjasca tako rekoč pred risanko ... Priložnost!

TUGO: Ne vem, kdo je bil merjasec, ampak ti samo Nemcu! Kaj pa komisar?

MATEVŽ: Kako ... kaj pa komisar?

TUGO: Zate ko da tega ni bilo! Ko da ne bi bil tale nikdar streljal name!

MATEVŽ: (kakor začuden) Tega mi nisi povedal! ...

TUGO: Streljal Se reče, v hrbet, bil sem pod grmom, podrl sem nemškega stražarja, takrat je komisar streljal, natanko vem, pet strelov, slišal sem krogle (ko da se ne more spomniti) ... Saj sem odgovoril!

MATEVŽ: Po podatkih, ki jih imam, je mož docela nezgrešljiv s pištolo. Mojster.

TUGO: (ihtasto) Mojster ali ne mojster!

MATEVŽ: (nasmeh, zvit, skoraj že zasmeh) Če je to res, in bo že res, si imel dvakrat srečo. Jutri pošlji sv. Antonu, bi rekli Primorci, velikansko svečo ... Prvič namreč slišim, da možakar ni zadel.

TUGO: (stišano) Ti, ko da ti je žal, ker je njegova ekscelenca okupatorjev sluga zgrešil! In da ne ležim za mlinom, v močvirni travi, zdaj najbrž že v krsti, z oblanjem postlani, a?

Matevž mirno lista po potiskanem papirju, ki bi utegnil biti vademekum z ulicami in mestnimi zanimivostmi, potlej komaj pripre ustnice:

MATEVŽ: Nadaljevala bova, ko boš končal neumnosti.

TUGO: Zmeraj enako! Nadaljevala bova, ko boš končal neumnosti. Kaj sem vam pravzaprav? Potrgano sito, pisker brez dna?

MATEVŽ: To, kar smo si vsi! Ne več ne manj. Samo da tu pa tam pretirano zrahljanih živcev.

TUGO: (skoraj ironično) Zrahljani živci govore vendar o poti, ki jo hodimo ...

MATEVŽ: (resno) Natanko tako. Posmeh je tu povsem odveč ... Mi vsi bomo po vojni stalni gostje sanatorijev.

TUGO: Čudovita perspektiva!

MATEVŽ: (zmigne z rameni) Stvarna. Otipljivo stvarna.

TUGO: (zamrmra) Prav, ampak ... preden me bodo zaprli v zdravilišče, bom še nekomu glavo snel!

MATEVŽ: (ga pogleda) Govoriš kot glavorezec! No — komu?

TUGO: (odsekano) Komisarju!

MATEVŽ: (pretirano strogo, skoraj preplašeno) Ne brez ukaza in nikdar brez obsodbe!

TUGO: Prej ti je bilo strašansko žal, ker nisem zvrnil Nemca!

MATEVŽ: Nemec, to je druga zadeva!

TUGO: Hudiča druga!

MATEVŽ: Rekel sem: druga in drugačna!

TUGO: Moral bi ga bil srečati, kakor sem ga jaz. Potlej bi govoril.

MATEVŽ: Ni rečeno, da ga še nisem ali da ga kdaj ne bom.

TUGO : (se nasmehne) Ti — ko da ga varuješ! ...

MATEVŽ: (počasi vzdigne oči) Pij čaj in molči. Tam so cigarete. V predalu.

TUGO: Oprosti no, zares, smrad po smodniku še zmeraj nosim v nosnicah in —

MATEVŽ: — pa kaj je tale komisar takšnega počenjal?

TUGO: Bil je tam!

MATEVŽ: Je to vse?

TUGO: (začuden do vzklika) Vse? ... Seveda, vse!

MATEVŽ: Sluga okupatorja pač. Kamor gre gospod, tja mora tudi sluga.

Tugo odrine stolico, potlej skodelo, in vstane. Cigareto ugasi v pepelniku.

TUGO: Ko da te ne poznam. Ko da sem od mrtvih vstal, ti pa si se vtem spreminjal. Ali pa jaz!... Najbrž jaz.

MATEVŽ: Mogoče.

TUGO: Nemara je bolje, da grem. Pa tudi policijska ura ni več daleč.

Tugo gre nekako utrujen do vrat, postoji pri ogledalu, si s prsti počeše lase, si popravi suknjič, naleti na samokres in se obrne.

TUGO: Tu je pištola... (prime za kljuko) Rad te imam, Matevž, prišel sem najprej sem, da bi si dušo shladil. Slišiš? Dušo shladil pa kolena umiril. Zdaj tuhtam, ali sem naredil prav.

MATEVŽ: Ne tuhtaj. Odpočij se in naspi, pa ne pozabi: na izdajalce polagamo roko šele takrat, ko jih je podkrižalo sodišče.

TUGO: (tjavdan pokima) Ah, da, še to: pištola je prazna.

DOLINŠKOV SALON. VEČER

Prostor spominja na zakotno gledališko garderobo: ovalno ogledalo, seveda počeno, umetna roža za okvirom, svečnik na mizi, pa škarje, mastiks, vrček s kremo in zajetna pudrnica iz papirja s Carmencito na pokrovu.

Tugo se je našminkal, komaj ga je spoznati: na senceh srebrikasti lasje, prečka, obrvi razpihane, lica rdečkasta, potlej še bela srajca s črtasto kravato in v žepku robec. Na nosu naočniki, »intelektualski«. S škarjami ravna brke, nos si je pred ostrino zavaroval s kazalcem. Dolinšek stoji pri pološčeni steni, ki deli čumnato od pravega salona.

DOLINŠEK: Zadnjih vrat ne uporabljaj več.

TUGO: (momlja izpod škarij) Zakaj ne, blagorodje? ... Da ni gospod kanonik na stezo sredi vrta zasidral tiste okrušene Cecilije, ki straši v župnijski pralnici?

DOLINŠEK: Pravi, da bo vrt prekril s fižolom, da se boji lakote in da bo vojna še trpela. TRPELA, tako pravi.

Dolinšek stoji pri majhni glinasti peči: je švejkovsko blag, nasmehljan, tistih nekaj las si je pravično razmazilil po lobanji v nekakšen senčnik. Nosi srajco, žametov telovnik in findesieclovsko umetniško pentljo. Pod nosom ima dva čopka znegovanih kocin, pod ustnicami muho. Zbuja vtis nebeško mirnega, na tla prilepljenega, včasih zvitega in zmeraj na umik in na poklon pripravljenega malega meščana.

TUGO: Pa bo varno, če bom hodil skozi glavna vrata?

DOLINŠEK: Bo. Tako boš samo ena mojih strank in ne peklenšček, ki ponoči potepta, kar je sv. Bolfenk čez dan koristnega zasadil. Kanonik bi zagnal krik, zbobnal sosesko in ji korak za korakom kazal stopinje v fižolu. Poznam ga. Sicer pa je ukazal, naj vrata zaklenem.

TUGO: In to si tudi storil.

DOLINŠEK: (vdano pokima) In to sem storil.

Iz salona pocinglja nadvratni zvonec. Dolinšek gre iz čumnate, skozi prehod v opažu. Plišasta zavesa se še ni umirila, že se pokaže Sapica: ptičji obraz, skrivljena postava, dolg vrat, kolesarska čepica. Skrbno je ostrižen, glavo nagiblje v rahlih sunkih, ko da z desnim uhljem ven in ven posluša ramo. Pametne oči, kolikor je moči presoditi skozi roževinaste naočnike.

TUGO: Zdravo, Sapica!

SAPICA: (prijazno, kakor iz zadrege) ... Dežuje. Prinesel sem dežnik ... (ga premeri) Očarljiv si! Večna škoda, če bi ti dež spral z obraza vse to premoženje.

TUGO: Pa kako dišim! Povohaj! Po vojni se bom hodil vsako jutro k mojstru brit in s pitralonom mazat.

SAPICA: (grenko nasmejan) Po vojni? ...

Tugo se skloni k ogledalu, si z levim prstancem in s palcem zadnjikrat pogladi brke in odvrže škarje.

TUGO: Daj pištolo!

SAPICA: Nimam.

TUGO: (počasi obrne glavo) Kako si rekel, Sapica?

SAPICA: Da nimam.

TUGO: ... nimaš?

SAPICA: Matevž je rekel, da ni treba.

TUGO: Ondan, ko sem šel v mlin na zmenek, mi jo je poslal. Res ne vem, kakšen je razloček med nocoj in ondan.

SAPICA: Ne vem. Ni me bilo zraven.

TUGO: Saj, vidiš, to: ni te bilo zraven. Ne tebe ... ne nikogar!

SAPICA: Matevž je rekel, da pošilja mene.

TUGO: Tebe! ... Angela varuha, ki ima namesto repetničk marelo na hrbtu!

Sapica jih mirno požira.

SAPICA: Rekel je, da nama bo nocoj orožje le v breme. Da bi nama utegnilo biti zgolj v zlo.

TUGO: (se namrdne) Ganljiva skrb! In kar na lepem! Če pivo le predolgo točiš v kozarec, prekipi!

SAPICA: S peno, kakor nas uče izkušnje.

TUGO: (presliši) Takšnale piškava, pubertetna reč! Matevž pa rekrutira zanjo dva človeka!

SAPICA: In ti bi v takšnole piškavo, pubertetno reč rad rinil s samokresom! Kavboj!

TUGO: Sapica, čisti svoje galoše, moje pa prepusti moji materi!

SAPICA: Matevž ima prav.

TUGO: Matevž ima zmeraj prav! Eminenca! Telefonska žica! Popkovina, ki veže nas, roke, z možgani revolucije!

SAPICA: (useka) Pazi! Brke boš izgubil!

Tugo si z obema rokama pritisne brke h koži in se zasuče proti ogledalu.

SAPICA: Ne bodo ti odpadli, brez skrbi. Mojster Dolinšek izdeluje, kolikor tudi iz prakse vem, najboljši mastiks v deželi ... Pravim, da si živčen.

TUGO: Ti bi tudi bil, če bi ti komisar v tilnik merili!

SAPICA: (za čudo neveden) Komisar? ...

TUGO: Komisar, da, Sapica! ... (se spet izlije) Klečal sem, pred mano Nemec v škornjih, za mano komisar s svojim žametnim klobukom, nad menoj pa megla in v megli vrane, kra, kra ... Ti ni Matevž povedal?

SAPICA: Matevž tako strašansko skopo govori. Pa še to kot v logaritmih. Če nimaš tablic, ga razumeš le vsakih pet minut.

TUGO: Ti, Sapica — ko da mi Matevž ne zaupa več!

SAPICA: Ne govori neumnosti!

TUGO: No, vidiš! Nadaljevala bova, ko boš končal neumnosti! Neverjetno! ... Ko da vsi žvečite isto stran slovarja in potlej pljuvate iste besede! Imenitno! Ne govori neumnosti!

SAPICA: Čisto resno — kaj ti je?

TUGO: Sapica, ne zaupajo mi več! Na primer nocoj: ni mi poslal pištole. Zakaj? Kdo je polkovnika, Rimljana, ponoči vozil gor in dol z dvigalom, dokler ni mož ostal v spodnjih hlačah — jaz! Kdo je dal peklenski stroj v pasažo in spremenil sedem tovornjakov v zarjavelo pločevino – jaz!

SAPICA: Pst, tiše!

TUGO: Kot litanije bi in ves večer lahko našteval.

SAPICA: Tugo, zaboga, kanonik te bo slišal!

TUGO: (se nasmehne) Ne bo, že spi.

Sapica razpne dežnik. Sramežljivo se nasmiha. Tugo se počasi umiri.

TUGO: (si gre z dlanjo prek čela) Pa sem res ob živce.

SAPICA: (zaplahutne z dežnikom) Vsak dober vojščak orožje preizkusi, preden gre v boj. Dežnika delata!

TUGO: (utrujeno, s posmehom) Torej lahko greva?

SAPICA: Pejva.

DOLINŠEK: Stoj!

Mojster lasuljar stoji na prehodu, plišasta zavesa ga na zakriva. Videti je dobrodušni, rahlo zamaščeni obraz, trebuh, korektno ujet v hlače, in nogo v čevlju iz žoltega mehkega usnja. S palcem si pokaže čez hrbet:

DOLINŠEK: Gospoda bosta morala izvoliti tu prek!

TUGO: (utrujeno) Za vraga! Oprosti, mojster. Železna srajca. Nikdar več!

Pridejo v salon. Ni velik, z nizkim, za spoznanje obokanim stropom, okusno urejen: dve ogledali, dva udobna brivska stola, na mizici ob steni časniki, telefon, težak pepelnik. Nič ni prazno, nič puščobno. Vidi se, da je salon s svojo patino namenjen redkim, stalnim gostom.

Pod skovanim lestencem potegne mojster žepno uro iz telovnika, jo odpre, primerja s stensko in zazdeha:

DOLINŠEK: Še pol ure, potlej bom svojo suhoto spravil brez večerje spat.

TUGO: (utrujeno) Mojster, hvala in ... spokojno noč.

DOLINŠEK: Srečno, fanta.

Na pragu se prikaže Marko: nevoljen, roke tišči v žepih, usta ima stisnjena. Ogleda se in, ko da ni nikogar, počasi sede v stol. Čez čas po strani vzdigne glavo:

MARKO: Dober večer, mojster.

Dolinšek si z očitnim naporom napiha zrak v pljuča. Potlej se ceremoniozno zlomi:

DOLINŠEK: Moj poklon, gospod, poklon!

Tugo si je v drugem ogledalu kanil še enkrat potehtati masko. Ustnice se mu povesijo. Z odsekanim gibom čeljusti si jih ujame med zobe.

DOLINŠEK: No, gospoda, pa lahko noč, kajne!

Sapica vrže roko Tugu čez ramo in ga prijateljsko potisne proti vratom in čez prag.

DOLINŠEK: (stišano) Ste videli?

MARKO: (naveličano) Nič nisem videl. Sploh ne gledam. Ne vidite, mižim.

DOLINŠEK: (razdraženo) Mrhi!

Dolinšek zdirja do vrat, ki jih je Sapica zaprl za seboj, pogleda gor in dol po grobnično razsvetljeni ulici, zadrleskne in se mrmrajoč vrne k Marku.

DOLINŠEK: No... zrak je čist in morje mirno!

MARKO: Rekli ste mrhi. Zakaj?

DOLINŠEK: Kako bi rekel in tako rekoč, bratca, topla, razumete! Sodoma in Gomora! Sleherni večer ju moram briti, negovati in masirati. Ko obdelujem prvega, ga drugi drži za roko. Prosim vas! Ves čas se gledata ko dva oleandra in se v ogledalu nasmihata drug drugemu. Ogabno!

MARKO: Občutljiv želodec, mojster!

DOLINŠEK: Božja resnica! Preobčutljiv. Takšnega mi ga je mati naredila. Kaj bova?

MARKO: Britje in dve kapljici parfuma.

Dolinšek brusi britev na jermenu.

MARKO: Recite tistemu, ki se je občudoval v ogledalu, da mu brki nekako ne pristoje ... Prav nič ne pristoje.

Dolinšek se obrne, potlej z britvijo v roki gre k Marku. Skloni se in vpraša, ko da ne bi bil dobro slišal.

DOLINŠEK: Kako pravite?

MARKO: Prosim, mojster?

DOLINŠEK: Vprašal sem: kako ste rekli?

Marko na pol miži. S počasnimi gibi si začne rahljati kravato.

MARKO: Jaz?... Nič. Nič takšnega. Rekel sem, če dobro pomnim: britje in dve kapljici parfuma ... Veste čaka me obisk. Se reče, obisk bom jaz, tako rekoč kavalir Galantna reč, sentimentalna, (z roko pokaže na tilnik) Pazite, na vratu imam bradavičko! črno znamenje ... Bežen spomin na svojo ubogo mater.

MATEVŽEVA PODSTREŠNICA. NOČ

Kot v Matevževi podstrešnici. Otroški voziček na velika kolesa. Iz vozička bolšči debeloglav svetnik krčevito vznemirjenih rok. Za vozičkom okovana pinja in v njej metla. Prostor je prevezan s prašno pajčevino. Na steni podoba: sv. Mihael tehta duše. Na glavi svetnika v vozičku gori sveča: v kolobarju svetlobe Matevž.

MARKO: Prav, pa kaj bi storil?

MATEVŽ: Karkoli! Predvsem pa nikdar več ne rini z glavo v tuje torbe, zakaj primerilo se bo, da boš naletel na modrasa.

MARKO: Pravzaprav kruto, Matevž …

MATEVŽ: (pokima) Ni kaj reči, kruto.

MARKO: (zadrežno) Počutim se kakor aristokrat, maziljenec, izbranec, kaj vem, od sile dragocen! ...

MATEVŽ: Natanko tako: od sile dragocen. Preveč dragocen!

MARKO: (zamrmra) Kot podobe starih mojstrov — tolikanj so vredne, da so v resnici brez vrednosti.

MATEVŽ: Pusti šalo in besedne igre. Praviš, da je Nemec ugriznil?

MARKO: Mož ima sicer nos, za izbruhi bistroumnosti pa nikdar ne trpi.

MATEVŽ: Toliko slabše.

MARKO: Zakaj? ...

MATEVŽ: Kljub tej označbi je uganil, da šoferja z brzostrelko ni podrl Tugo, temveč ... nekakšen Vprašaj!

MARKO: Tako ali drugače, zame je poglavitno to, da se je Tugo izmazal.

MATEVŽ: In pri tem prisegel, da ti bo glavo snel!

MARKO: Pravilno ... (rahlo šokiran) ... Čeprav ni pretresljivo trden v streljanju. Kadar on pritiska na petelina, ni krvi, je le brenčanje krogel. Iz izkušnje govorim.

MATEVŽ: Jah ... Pa bi vendarle bilo razumno, da bi se mu takole ... umaknil, umikal... če bi vaju po naključju pot pripeljala vštric.

MARKO: Koliko pa mora trajati ta ... razumnost?

MATEVŽ: Največ ducat dni. Tugo odhaja. Ven, v hosto. Mesto ga je izčrpalo, živci so mu nekako ostekleneli. Preglasno zvenijo in strašno krhki so.

MARKO: Pogrešal ga boš.

MATEVŽ: Bom. seveda ... Veselim se dneva, ko vaju bom lahko soočil, predstavil drug drugemu!

MARKO: Da, na kakšnem zborovanju veteranov, ponoči, ob harmoniki in kresu, ko bodo kuharji vrtili vola hi rinili pipe v sodčke s pivom.

MATEVŽ: Bog nebeški, kako je vse to daleč!

MAKKO: Misliš?... Saj, kot na onem svet.

MILUTINA IZBICA. NOČ

Marko miži. Kravato si je bil razvezal. Zdaj jo potegne izza ovratnika in pogleda, kam bi jo vrgel.

Izba je majhna, intimna. V kotu, na peči s posrebreno dimno cevjo, vrč z rožo. Po stenah japonska grafika, slika pompejskega psa v vitrini s škrlatnim dnom, plastika dekleta v narodni noši, gobelin iz nunskega zavoda, ne pretirano izviren, in na žeblju majhna liška kapa. Na predalniku šatulja, knjige in debelo jabolko.

Marko je sedel v naslonjaču. Prižge si cigareto, globoko vzdihne in se, z rokami na kolenih, zlekne.

MARKO: Si torej brala Danteja?

MILUTA: Kako bi povedala ... Poskusila sem. Prevod zanič, zraven pa za tri košare bajeslovja. Ne maram branj, kjer potrebuješ leksikon.

MARKO: Maram, ne maram, zlati besedi! Kaj bo pa rekel profesor?

MILUTA: Zanj bom znala! Na pamet odlomek, pa književno-zgodovinski podatki in življenjepis. Več dobričina ne terja.

Marko izreče zamišljeno, tiho, mehko:

MARKO: Taciti, soli e sanza compagnia N'andavam Vun dinanzi e 1'altro dopo, Come 'frati minor vanno per via.

MILUTA: Tihi, sami in samotni ... smo drug za drugim kot menihi šli... Vidiš, znam!

Na Markovem obrazu se je med Dantejem zarisala neskončna zagrenjenost. Gleda v prazno, obradek mu potone v podbradke, zamrmra:

MARKO: Seveda, ljubica, znaš.

Potlej se mu oči ustavijo, oživijo in okoli ust se kakor namrgodi.

MARKO: Kje si to staknila?

Miluta je rahlo razgaljena: na nogah ima copate, ki spominjajo na perzijske. Sedi na velikanskem slonu iz pliša. Slon je na koleščkih. Miluta se potisne tu in tam za pet pedi po podu svoje sobe. Nemara nima več ko dvajset let. Bogato grivo si je razpustila po hrbtu. Nosi jutrovske uhane in zapestnico iz bakra. Zvedava, prostodušna, resna, grešljiva, zvesta, hotljiva pa naivna, z vso svojo ljubeznijo naslonjena na Marka: temu se obakraj čela že rišejo srebrnkasti madeži.

Marko vstane in gre k steni: tam visi podoba, izrezana iz tednika in vdelana v pozlačen okvir. Pod steklom je Hitler v trdih škornjih, za njim visoki nemški častniki, pred njim, na prašni poti, pa vojaki, bojna truma brez začetka in brez konca. Vmes trije poljski vozovi s ponjavami in na konju jezdec brez čelade. Pod podobo napis v gotici: IM GLEICHEN SCHRITT UND TRITT AN IHREM OBERSTEN BE-FEHLSHABER VORBEI.

Marko sname sliko z žeblja, si jo ogleda, potlej se z nasmeškom, ki je hkrati zmeden, žalosten in nekako pomilovalen, obrne k Miluti:

MARKO: Deklica vendar, kje si to našla?

MILUTA: (ponosno, nagajivo) Dandanašnji tega res ne manjka ... Našla!

MARKO: Našla, spravila pod steklo, obesila?

MILUTA: Natanko tako. Kaj ti je? ...

MARKO: (prizanesljivo) Pa zakaj v ta kotiček, kamor taka truščasta podoba res ne sodi!

Miluta se guga na slonu. Kadar ga potegne za uhelj, pahne plišasta igrača skozi trobec kratko kruljenje.

MILUTA: Zakaj pa ne? Jaz sem tvoja, ti si njihov — torej sem jaz njihova!

MARKO: Zafilozofirala si se, poiskala kladivo, zabila žebelj in ...

MILUTA: Tu ni nič filozofije. Je samo resnica.

MARKO: Resnica? Čigava?

MILUTA: Najina.

Marko vrže sliko na predalnik, zmečka na Hitlerju ogorek, se našobi in počepne k slonu. Pod očmi se mu razlije blagost. Miluta zdrsne iz sedla, gledata se, vsak na svoji strani slona in čepe. Markov obraz pregrne nežnost, ganjen zre v Miluto. Ta je izgubila prostodušnost, ki je bila že mejila na frfravost. Resno gleda v Markove oči, potlej zmigne z glavo in zašepeta:

MILUTA: Najina, ljubi. Najina.

MARKO: Nimam glinastega vrča tule, vrh vratu, namesto glave, pa vendar: ne razumem te.

MILUTA: Nočeš razumeti.

MARKO: Res te ne razumem.

MILUTA: Siliš se, da ne bi razumel. Z obema palcema si tlačiš veke na oči — palca pa ko da si prej pomočil v kolomaz.

Seže mu pod suknjič in mu izpod pazduhe potegne samokres.

MILUTA: Kaj je to?

MARKO: (zadrežno in hkrati pokroviteljsko) Papiga prav gotovo ne.

MILUTA: In ne mlinček za poper. In ne budilka. In ne strojček za izdelovanje prsnih karamel!

Marko ji vzame samokres.

MARKO: Nekako ne pristoji ti.

Marko si vrne orožje pod pazduho.

MARKO: Ko da bi se ti v dlaneh napihnila krastača.

MILUTA: Natanko tako! Krastača. In pri tej krastači se začenja vse in vse končuje.

MARKO: Kaj začenja in kaj končuje?

MILUTA: Najina resnica. Midva. Najin jutri.

MARKO: Dan meglen, noč nič manj meglena — zdaj mi predeš pa še ti meglo. Ljubica, razjasni se.

MILUTA: Hočeš?

MARKO: (z nasmehom) Terjam.

Miluta sede v naslonjač. Komolce si nasloni na kolena, med dlani ujame obraz.

MILUTA: (po premolku) Takole mislim: kdor je dvakrat, trikrat prebral Uvod h Krstu, temu je v današnjih dneh vse ali pa skoraj vse docela jasno ... Počakaj !

MARKO: Zelo romantični … ti vznikljaji razdraženega domoljubja!

MILUTA: Zakaj se posmehuješ?

MARKO: Saj se ne. Rad bi le pripomnil, da je kakor zmeraj tudi dandanašnji pol ljudi nepismenih, drugih pol pa bere kuharske recepte ali pa molitvenik.

MILUTA: Ljubi, v dovtipih nisi močan. Nikdar nisi bil ... In če se povrneva k analfabetom ali k onim, ki so le kuhalniško ali tercijalsko razsvetljeni, prav! Ampak tu je še gospod, ki včasih, kadar je takole črno, belo ali rožnato razpoložen, bere, misli in primerja. In nemara je neštetokrat že slišal, vsaj z ušesi, če ne s srcem, stihe: ... Ječe pod težkim jarmom sini Slave, le tujcem sreče svit se v Kranji žari, ošabno nos'jo ti pokonci glave! ...

MARKO: (suho) Prešeren. Krst. Četrti, peti in šesti verz tretje stance.

MILUTA: Recimo ... In če natanko poznaš vse to in ne samo vse to: kako moreš? Ljubi, kako moreš?... Gledam te lancknehte, te soldate z debelimi zadnjicami in z mozoljastimi lici, kako ošabno se sprehajajo po ulicah ... Kako moreš? Že zavoljo estetike! Večkrat sem premišljevala: če bi že morala služit, nikakor in nikoli ne bi marala za deklo h gospodinji, ki ni lepa ... Veš, zakaj so pridrli, veš, kako bodo odromali. Tudi veš, da si jim le toliko drag, kolikor je kljusek branjevcu. In vendar, ljubi! Ti si tu! S tisto krastačo pod pazduho! ... Kot Valjhun, kot majčken, nepomemben, pa zato nič manj nevaren in, smešno, niti ne sin Kajtimara, temveč zgolj ponižnega in za domačo pesem vnetega primorskega beguna, Martina, pismonoše!

MARKO: Nehaj!

MILUTA: Saj sem že.

MARKO: Nehaj, ljuba, prosim te.

MILUTA: žalostna sem.

Marko posluša z zmeraj bolj sklonjeno glavo. Oči mu bolšče v prazno. Za njegovim hrbtom slika v pompejsko smrt priklenjenega psa.

MARKO: Ljuba, potrpi.

MILUTA: Ne morem, le rada te lahko imam. Gledam ti v oči — vse sivo, vse požgano, vse le gmajna. Iz noči v noč so ti očnice bolj udrte, roke bolj drhtave ... Kam misliš in kako misliš in zakaj ne greš nazaj?

MARKO: Ne morem.

MILUTA: Pa vsaj ven, če ne nazaj!

MARKO: Nočem.

MILUTA: Nočeš? ...

MARKO: Hoja po močvirju ... Ko si že zagazil, je povsem vseeno, ali rineš ali se obrneš. Spredaj je močvirje, zadaj je močvirje, oboje te izmozga, na kolena pahne, s travami pokrije, posesa.

MILUTA: Je ta žrtev upravičena?

MARKO: Je.

MILUTA: Pa verjameš?

MARKO: Verujem!

MILUTA: Te ni strah?

MARKO: Vsak dan, vsako uro, sleherni trenutek. Zmeraj! Strah.

MILUTA: (zadržuje solze) Ljubi, s tabo sem!

Iz predalnika poišče zvit lepak in ga razgrne : beštija v razcefranem plašču, v razšitih škornjih in z boljševiško kapo na razmršenih laseh. Frankensteinovski zobje. V pesti bodalo, na bodalu kri, pod krvjo napis TAKO PRIHAJA KOMUNISMUS!

MARKO: Spravi ... to vendar nima pomena!

MILUTA: Ljubim te!

MARKO: (raztrgano) ... Kljub vsemu?

MILUTA: Zmeraj in vsemu in vsem navkljub!

MARKO: Tudi proti vesti?

MILUTA: Tudi ... Se reče: ne vest, razum se mi upira. Vest ko da ne more vštric z razumom. Bi rekla, pomisli: vest, kako naj povem, ti zaupa. Ni čudno, ljubi? ... Da, zaupa! Vest ti ne verjame, vest zaupa ... Ti moj bog! (se vrže na kavč) Pekel naj se odpre — ampak rada te imam! Ljubim te. In če boš ti preklet, naj bom še jaz. Za drugo pa ne vem, nočem vedeti, ljubim te!

Marko stoji rahlo zgrbljen pred kavčem, ki na njem ihti Miluta. Odpre usta, hoče govoriti, povedati kaj več, pa se ugrizne v ustnice in iz žepka potegne cigareto.

MARKO: Včasih se mi vidi, kakor da je z mano konec. Ne vem, skratka konec. Sivi zid in čelo, stolčeno, olupljeno, udrto, ker je terjalo skozi ta zid.

MILUTA: Ne!

MARKO: Meglenega večera bodo štirje soldati prinesli truplo v mrtvašnico. Tukajle nad žepkom bo pisalo: Ta in ta, policijski uradnik.

MILUTA: Ne!

MARKO: (skoraj šepetano) Stari fijakar pred pokopališčem si bo zamrmral: Vendarle! ... Pisar pogrebnega zavoda si bo mislil: Tu si! ... Trgovka z rožami bo bziknila: Ušel pa nisi! ... In otroci, ki se pred večerjo podijo pod kostanji: Tisti je, ki je oče zanj povedat, da je pljunek in stranišče!

MILUTA: (steklasta v oči) Ne ...

MARKO: Vesoljni narod se bo hehetal, voščen v obraz in s figo v žepu.

Marko se zazre v podobo, ko da govori zveriženemu psu pod steklom.

MARKO: Stotniku sem rekel: Gospod stotnik, sem mu rekel, prav zares vas prosim za prijateljsko uslugo. Če bi me zadelo, sem še rekel, če me ne bi nikdar več bilo, prosim vas, nadzirajte grobarja. Kar se da globoko naj me v jamo položi, da me ne bi narod kdaj izkopal, zgrebel izpod zemlje in s samokolnice zvrnil na smeti.

Marko se sunkovito obrne.

MARKO: Udaril je s petami: Ne razumem vas, ampak seveda, obljubljam! ... (zamrmra) Vem, držal bo besedo.

MILUTA: Pa ni umika, ljubi?

MARKO: Ni. In ne sme ga biti. Včasih me zgrabi silna ... otožnost, kako naj rečem. Grem po ulici, pa mi je, ko da ne grem. Ko da ležim kraj greznice, prašen, poteptan, s krompirjevim olupkom v nosnici. Čezme pa hodijo, hodijo, hodijo.

MILUTA: Stori vendar kaj!

MARKO: (kakor sam sebi) Kljub zavijuganosti pa je pot docela ravna.

MILUTA: Prej si tejle ravni poti, če prav pomnim, rekel močvirje ...

MARKO: (kakor sam sebi, zamrmrano) Prišel bom do konca, se ogledal: maska smrti, krinka sonca — kaj sem nosil na obrazu? Kam sta me pripeljali?

MILUTA: Zapletaš. Meni se vidi vse tako preprosto.

MARKO: (kakor zdramljen, nasmehne se) Preprosto?

MILUTA: Povsem!

MARKO: (prijazno podsmehljivo) Recimo.

Miluta plane in pobere iz predala krokodila: laket dolgega, usnjenega in nič prijaznega, takšni so nekoč strašili v izložbah prodajalcev čevljev. Na široko mu razpre čeljust, postavi ga na kavč in zgrabi Marka za roko:

MILUTA: Glej, tam je! Hudič, smrt! Opotekal si se kakor mesečnik, skozi močvirje, proti žrelu. Uročen si vse globlje gazil. Pa reciva, da sem prišla in ti na lepem obrnila korak!

MARKO: Kot v pravljici ... Ampak dandanašnji, ljuba, ni več pravljic. Vse je samo kamen, dim, železo.

MILUTA: (obupano) Pravljice so! Pravljice morajo bi¬ti. Pravljice so se vendar rodile iz največjih stisk!

Miluta pade na kolena in potegne izpod kavča dva nahrbtnika. Prvi je moški, pol vojaški, na široke oprtavnice, drugi ženski, belkast, obšit v progah in ovešen z žepki.

MARKO: Kaj bo to?

Miluta si prizadeva z ganljivo skrbjo psa, ki skuša potegniti gospodarja iz vode.

MILUTA: Cula. Popotna. Natakne se, poglej, kakor padalo! ... Pomaga, če se zrakoplov vname in omahne, da bi se zaril v nič! ... Me slišiš?

Miluta natakne Marku, potlej pa še sebi nahrbtnik in gre proti vratom. Marko se smehlja, gleda si pod noge in si s sunki, zadrežno, popravlja oprtavnice.

MARKO: Slišim, slišim.

MILUTA: Bezata bova! ... Potonila v mravljišče tujih mest ... Odprla bova v svet miru, si sprala znoj in prah in saje, se zaklenila in z žebljem pritrdila napis: Kdor mimo greš, ne trkaj! Tukaj ni ljudi! Je samo pravljica, ki je ušla od smrti, pobegnila izpod pogorišč! Zdaj bi upala, se naspala in spočila, tale pravljica ... Ne trkaj!

Na lepem potrka. Miluta se zdrzne, Marko hitro odpre. Na pragu je agent, zadihan, star, okroglega obraza. Miluta skoči zad za vrata.

AGENT: Gospod Marko, kličejo vas!

MARKO: Ste z avtom?

AGENT: Spodaj čaka. Nujno!

MARKO: Takoj ...

Marko spet zapre, nežno objame Miluto in ji zašepeče:

MARKO: Pravljice je konec.

MILUTA: Konec ... Ljubi, varuj se, zunaj je noč!

Marko si pred steklom pompejskega psa zaveže kravato, potegne potlej s palcem križ čez sliko, postoji in prav počasi gre čez prag.

Sredi sobe ostane Miluta. Belkasti nahrbtnik ji visi z ramen. Z lic ji teko solze. Gre do slona, ga zajaha in potegne za uhelj.

MATEVŽEVA PODSTREŠNICA. DAN

Na mizi natančna skica uličnega kvadrata s hišami, z drevesi, s kioskom, z vodnja¬kom in s stražarnico. Matevževa roka vnaša v skico številke in črtkane puščice. Po kratkem trkanju se vrata odpro in zapro. Koraki po škripavih, starih podnicah. Matevž počasi spusti svinčnik na papir.

SAPICA: Prepozno!

MATEVŽ: Kaj ...?

SAPICA: Sestra pravi, da je vse dopoldne odpiral iz sobe, kadil, po kosilu pa je sedel, očistil pištolo ...

Matevž seže v predal in vrže na mizo Tugov samokres.

MATEVŽ: Pištolo? Saj je nima!

SAPICA: Tvoje ne, svojo pa najbrž. V naši deželi orožje vendar ne velja za redkost!

MATEVŽ: In ...?

SAPICA: Odšel!

MATEVŽ: (zaskrbljeno) Kam?

Sapica zmigne z rameni.

SAPICA: Dolgo se je poslavljal in vmes nekajkrat ... kakor zagrozil — dokazal bom, dokazat grem!

Matevž hrupno vstane, skoči k zidu. Tam visita plašč in klobuk.

SAPICA: Pa menda se jim ne boš šel na ulico ponujat! Matevž!

Matevž je bil vrgel Sapici Tugov samokres, svojega pa si potisne zad za hlačni pas. Iz

žepa potegne uro

MATEVŽ: Hitro! ... Pridi!

Matevž odsune Sapico, hkrati pa ga zgrabi za roko in zvleče po stopnicah.

TRAFIKA POD OBOKOM. DAN

Majhna, temačna tobakarna, pod obokom. Trafikantka, stara, s figico na tilniku in s čopkom las na čelu, bere z usti in s kazalcem časopis. Na nosu naočniki, ki jih ima iz docela odvečne previdnosti s črnim trakom privezane okoli glave.

Pri vratih Tugo. Kadi, gleda na tlakovano cesto.

TUGO: Oprostite, gospa, koliko je ura?

TRAFIKANTKA: Je ni! Je ni, pa je bila, zlata in s pletenim zlatim paskom. Češka filigrana. Pojedli! Krompir, slanina, za poldrugo cizo zelja. Kmet jo je odnesel. Še hvala ni rekel! In prav je imel. Poštena kupčija. Je pa pravzaprav ne potrebujem — glavo vzdignem, jo tako na desno zavrtim, zvonik: pol štirih ... A ne?

TUGO: Pol štirih, da... (gleda) In nekaj čez.

TRAFIKANTKA: Že mogoče. V življenju je ponajvečkrat kaj čez. Včasih pa kaj pod. Primeri se. Pa vi? Tako mladi in, bi rekla, tako živčni? Čakate ljubico?... Ali morda njenega moža? ... Ali nisem nesramna?

TUGO: Čakam brata. Se pravi, pismo ... Mar se ne vračajo tod mimo policisti iz zapora?

TRAFIKANTKA: Ah, potrpite, prižgala si bom luč!

Starka si na desnem sencu obrne namišljeno stikalo.

TRAFIKANTKA: Tako! Zdaj je svetlo. Vse vem: čakate Dominka. Ta vam bo prinesel pismo. Dominka s ploskim nosom in škrbastega v čeljust? Ni slab, je pa neumen. Od obojega ima korist. Ali nisem nesramna! ... Živi kot uš, pa tudi hodi kakor uš, čeravno misli, da skače kakor jara bolha. Prinese pismo v zapor, odnese iz zapora pismo, in tako mu zmeraj kaj ostane v mastnem žepu. Vse je na Dominku umazano, le škornji ne. Ti se mu bleskečejo kakor kobilji gobec! Torej Dominka čakate? Dominka z mrožastimi brki?

TUGO: Dominka, seveda.

TRAFIKANTKA: Ampak Dominka ne bo. Naphal se je menda s fižolom, menda se mu je slepič vnel, moral je v bolnišnico. Drugim pa tako rekoč ne gre zaupati. Vse vem, ker jih vse poznam. Pri meni kupujejo tobak. Moj gospod, Dominka ne bo.

TUGO: (zamrmra) Pa je, gospa, pa je! Na svidenje.

Onkraj ceste, po pločniku, prihaja Marko. Tu in tam mu korak zastane: zagleda se v izložbo, bere lepak na steni, ne mudi se mu, najbrž se vrača proti domu.

Tugo postoji na zlizanih, umazanih stopnicah, ki držijo z ulice v trafiko. Potlej odločno, naglo stopi. Cesta je prazna. Ob greznici paberkuje golob. Star mežnar v suknenih čevljih skrbno pometa cerkveni prag.

Tugo in Marko se bližata drug drugemu v trikotniku (vrh trikotnika je cerkovnik s svojo dolgo brezovo metlo). Mimo se na starinskem kolesu pripelje vajenec, uzre Tuga in začne zvoniti.

Marko vzdigne glavo, iz oči v oči se sreča s Tugom. Roka mu samogibno seže pod pazduho: ne izvleče samokresa. Sname si klobuk z glave in se lahkotno obrne v cerkev.

STARA CERKEV. DAN

Cerkev je žlahtna, mračna. Pred oltarjem gori večna luč, v lestencu, ki spominja na kadilnico. V stene so vzidane kamnite plošče z latinskimi in gotskimi črkami, vmes grbi. Pod stropom je križev pot, črnikast in v pozlačenih okvirih. Skoz lino pada snop svetlobe na oltar.

Marko steče vzdolž klopi, potuhne se za steber, potlej se umakne v spovednico, ki jo zapira težka, nabrana zavesa.

Tugo prihiti v cerkev. Zad za Tugom pride mežnar z metlo. Tugo se z desnico nasloni na kamen z blagoslovljeno vodo — ko da bi se hotel pokrižati. Razgleda se in prav počasi potegne iz žepa samokres.

TUGO: (cerkovniku) Kje je?

CERKOVNIK: Koga iščete, gospod?

TUGO: Prijatelja!

Cerkovnik uzre orožje v Tugovih rokah.

CERKOVNIK: Ne tukaj, gospod! Tukaj je bog!

TUGO: Je pobegnil?

CERKOVNIK: Jah, skozi glavna vrata ne ...

TUGO: Kaj pa tista, za oltarjem?

CERKOVNIK: So zaklenjena.

TUGO: So tudi vrata za na kor zaklenjena?

CERKOVNIK: Ne vem, najbrž ...

Mežnar se začne v stopinjicah umikati pred Tugovim orožjem.

TUGO: Zapahni vrata!

CERKOVNIK: (krevka) Pri priči! Ampak gospod vendar, gospodje!

Mežnar zgrabi za veliko kovano kljuko, oberoč, in zapre za seboj

PRED STARO CERKVIJO. DAN

Onkraj ceste se je nabralo za gručo ljudi. Proti njej jo briše mežnar.

Starka, našminkana, navitih las in v šolnih na zaponke, oprezuje s kukalom (gledališkim) proti cerkvi.

VAJENEC: Na policijo bom stekel!

Starec z brki ga zgrabi, sune v kot, kolo pa trešči k steni.

STAREC Z BRKI: Mir, ščene!

TRAFIKANTKA: (ki je vendar doživela svoj trenutek) Rekla sem, natančno, kar se da razločno: Dominka ni! Ječarja je pritisnilo na posteljo! On pa: Je, je, gospa ... Pogledam skozi vrata, vidim, zakričim. To ni mozoljasti Dominik, sem zaklicala. Ni me slišal, sta že bila v cerkvi!

CERKOVNIK: (s tresočim se, dramatičnim glasom) Bili, gospa, bili smo v cerkvi! Trojica! Tako rekoč množina. On in tisti drugi on in ta malenkost tu, ki je prosila na kolenih: Ne tu, samo ne tukaj, tu je bog!

Starec z brki se skloni k sosedu in pokaže na vojaka. Ta sta povsem mirno prikorakala in docela po naključju izza vogla. Mežnar steče na cesto, krili z rokami, ska¬če in kaže s prstom proti cerkvi.

STARA CERKEV. DAN

Tugo odgrne zaveso z leve spovednice.

TUGO: (kriči) Pridi ven! ... Ti, junak iz kazemate, sluga vseh gospodov, kar jih je prišlo nad nas!

Marko odpahne zaveso na desni spovednici.

MARKO: Kako si rekel? (s težavo se kroti) Kaj si rekel?

TUGO: (zasikano, skozi zobe) Sluga vseh gospodov, sem rekel!

Z rokami na križu, rahlo razkoračen, superioren, s težko krotenim besom stoji Marko kraj stopnic, ki držijo pred oltar.

MARKO: Saj ne veš, kaj delaš!

TUGO: To je rekel že oni!

Tugo pokaže s samokresom na Kristusa, ožganega od sveč in časa, vrh oltarja.

MARKO: In strašno prav je imel! Obrni se in pojdi!

TUGO: In ti groziš!

MARKO: Pomagati ti hočem — beži!

TUGO: (podsmehljivo) Zdaj sva sama in nad nama bog!

Stojita si nasproti. Besede skoraj zlogujeta. Glas jima tu in tam prehaja že v zasikanost, njega napetost se stopnjuje do poslednje Tugove replike.

MARKO: Bodi pameten!

Premolk. Vanj padejo štirje težki udarci cerkvene ure.

MARKO: Poslednjič ti pravim: iščejo te! ... Pobegni!

TUGO: Jaz pa zadnjikrat: (zamrmrano, skoraj že zlovešče) umazanec! Človek brez časti — izdajalec!

Tugo trikrat ustreli.

Marko se sključi, zgrabi se za trebuh, potlej se zravna kakor trstika, ko je veter mimo. Zatava sem, tja in po stopnicah, se s pestmi nasloni na oltarno mizo. Glava mu zakinka. Izvleče samokres, ne strelja: z nekakšnim gnusom ga potisne po platnenem, s čipkami obšitem prtu.

MARKO: Idiot! ... Idiot! ...

Tugo pobegne mimo balustrade. Odpahne vrata.

PRED STARO CERKVIJO. DAN

Sredi ceste vojak, na preži, razkoračen. Toča krogel se usuje iz njegove brzostrelke.

Onkraj ceste je ostala, mirna kot na promenadi, povsem sama, starka s šolni in s kukalom.

Tugo strelja, pa se izpodnese na petah, obesi se na kljuko in se vrže v cerkev.

STARA CERKEV. DAN

Nasloni se na vrata, še trikrat ustreli okoli sebe v prazno, potlej mu orožje zleti iz rok. Z dlanjo si pokrije oči. Gre po ploščicah proti oltarju, pijano, kakor slepec, z rahlo stegnjeno roko.

Tugo pride do stopnic, se spotakne, pade, stisne roko v pest in obmiruje.

Iz line lije na oltar svetloba. V tej svetli packi sredi mraka leži Marko. Na stopnicah, z glavo že pri Markovih nogah, Tugo. Nad njima pa črnikasti, ožgani Kristus.

POKOPALIŠČE. JUTRO

Pokopališčni zid, drevo v majskem cvetju, sinjina. Pred zidom križi, plošče in steza, posuta z gramozom. Del strehe na mrtvašnici: sive skodle in okrogla lina. Vse tiho, le tu in tam se krik vrane zaplete v pesem OBLAKI SO RDEČI.

Med grobovi, sredi kolobarja odmetane zemlje, jama. Na lepem se iz groba vzdigne glas:

GROBAR: Gospod hauptman, zdaj pa bo, a ne?

Vse je tiho. Spet se iz groba vzdigne ponižni, dobrovoljni, malce že nestrpni glas.

GROBAR: Pravim, gospod hauptman, če bo zdaj dovolj in kakor ste želeli?

Ob grobu škornji, pa jahalne hlače, suknjič in za pasom samokres: Matevž je v uniformi. Nosi kapo z zvezdo in na rokavih častniške našitke. Komolec leve roke drži na pesti desne, z dlanjo levice si je bil objel obraz. Gleda v grob, se kakor zdrami in spusti roke.

MATEVŽ: Dovolj, Viktor, le pridi ven.

GROBAR: Bom še malo počedil, gospod hauptman!

MATEVŽ: Le očedi, Viktor.

GROBAR: Samo v roke si bom še pljunil, pa bo!

Za Matevžem stoji mojster Dolinšek: kakor zmeraj čist in zlikan, v pološčenih čevljih in s klobukom v roki.

DOLINŠEK: Kdaj ju boste prekopali?

MATEVŽ: Jutri ... Popoldne.

DOLINŠEK: Skupaj?

MATEVŽ: (pokima) Skupaj ... Tudi starši so tako hoteli.

V travi, na dveh polenih in na otepu slame, stoji nagrobna plošča. Obakraj plošče sta prislonjena dva venca iz smrečja. Matevž si sname kapo in oščetka s plošče slamnati drobir.

Odideta po stezi.

Kraj groba ostane plošča: pod jajčasto obrezanim steklom dve fotografiji, Markova in Tugova, imeni — Marko Manfreda, Tugo Laharnar — zvezdici rojstva, križ smrti in napis, črn, globoko vklesan: PADLA STA ZA DOMOVINO.

Pod napis se v lopatah sesuva mastna, črna zemlja.

Zamrmrana pesem OBLAKI SO RDEČI.