Reminiscence
| Reminiscence France Bevk |
| |||||||||||
Na Vrhniko!
Vlak je bežal čez svetlo polje, zrak se je tresel v soparici. Skozi okna je udarjal takt; nedeljski ljudje so pozdravljali potnike, kiso trpeli v vročini in gledali zdolgočasen skozi okna.
Tam zunaj so bežala mimo zelena polja, ceste in križi, okrog in okrog zeleni in temni griči, snežniki cerkve in hiše, hiše. Drevesa so širila sence, v sencah so sedela dekleta in pele lepo otožno pesem, ki je tako lepa, bi se jokal in smejal ob nji.
»Marija, k tebi uboge reve…«
Naš narod ima danes, da poje to pesem. Spomnil sem se na Ivana Cankarja, ki mi je dejal nekoč, povdarjajoč z očmi in kazalcem in svojim značilnim nasmehom.
»Ti, to je zelo lepa pesem.«
Čutil sem, ko da sem silno mlad. Vse je oživelo pred menoj. In komaj danes se resnično in jasno zavedam, da je bil to človek, ki mi je bil po svojem velikem duhu in otroški preprostosti najljubši izmed mož na svetu.
Kot bi bila segla nevidna roka v mojo razburkano, dijaško mladost in potegnila na dan najlepše hipe mojih sanj, sem sklopil pogled skozi okno; smeh je rastel v mojem srcu…
Tam so kozolci… Ali ne polega na kozolec potepuh, ki je zapustil očetov dom, da prespi do iutra in se s prvim ptičjim petjem napoti dalje v svet za lažjo srečo…
Ali ne teče po klancu pod rebriio za vozom Francka, da ji krvavijo nogé, da se ji kri zaganja v glavo; voz pa odskakuje in voznik se ne zmeni, ko pade Francka z obrazom po tleh…
Po stezi skozi gaj stopata Mate in Hanca in se držita za roko. Mate gleda na zarjo, ki je za hribom, Hanca pa se oklepa Mateja in pravi tako lepo: »Kjerkoli boš, bom mislila z ljubeznijo na te…« v Ob vrtincu pa stojita Milan in Milena in zreta v drno, kjer se svetijo nebesa, posejana z žarki. Nekaj takega leži v njunih očeh, da bi tudi Martin Kačur ne mogel cinično pljuniti na vsem in odmahati dalje… S ceste sem pa se razlega vesela Kurentova pesem, tako žalostna, da vsakdo joče ob nji, tako vesela, da pleše še ta, ki ni plesal nikoli…
Zdaj prihaja zadnji… hlapec Jernej s svojo bisago in krivico, ki mu je nagnila tilnik. Vse je žrtvoval, več ko vsakdo in ko zahteva navadno pravico, so zatisnili ušesa in delijo milosrčen posmeh. Pri cesarju je bil in pri župniku tudi, do Boga ne more. Ponižno je stopil s ceste v travo, ko je drdral mimo njega avtomobil z vojaki v italijanski uniformi, v svoji zmedenosti in žalosti bi se skoraj ponižno odkril in prosil odpuščanja. Ko je stopal dalje, je vzrastla pod slednjim težkim korakom nova strašna podoba iz sanj… in vendar raste drevo, veliko in senčno, tako kot ga nismo pomnili in ovija svoje korenine v človeške lobanje, to je kostanj posebne sorte…
Skoraj se nisem zavedel, kdaj smo prišli na mesto. Predramil me je glas, ki je bil plah in pol tih in je dejal: »Tam je sveta Trojica… tam je cerkev svetega Pavla… S kako ljubeznijo je opisal Cankar te zvonove: ga imam tako rada. Vojna nam je vzela lepe glasove teh zvonov. Kaj bi dejal, če bi jih zdajle slišal?«
Tiho zadovoljstvo je v človeškem srcu. ko vidi poleg cvetlic in fotografij Cankarjeve knjige v ponižni sobici, stokrat prebrane, skrbno ohranjene. Mislim, da ga je razumel in cenil naš duševni proletariat najbolj; vsaka beseda mu je bila zapisana naravnost v srce.
Po cesarski cesti, pod pojočimi kostanji, skozi gaj in pod breg po beli poti, v hlad in lepoto smo šli… Kako živa je bila vsaka Cankarjeva vrsta ki je opisovala ta kraj. Drevje, globeli in visoke skale izpod katerih gledajo vdrtine, ki bruhajo vodo — ali pa so tihe… Opisati jih ne more nihče lepše, kot jih je opisal on, ki je dejal: Največje ljubezni je vredna naša domovina.«
Tam v senci izpod svetega Antona, kjer je Mira to pot zvonila z vročo željo in prošnjo, in izpod votline, v kateri je živel čudak-puščavnik, tiho izvira voda, ki teče čez mah in kamenje v globel, in se prli v kapljice, ki se prehitevajo. Tam počiva truden pogled, kot bi se naslonil na blazino; zdi se, da je v sanjah…
Iz brstečih valov se je izobličil pogled; obraza nisem mogel razločiti, oči sem spoznal. Vprašale so me:
»Kaj pa delate, ljudje božji?«
»Kaj?« sem ponovil vprašanje pri sebi in nič me ni bilo groza. »Usoda hlapca Jerneja nas je zadela. Drugače šepamo in smo še vedno porazdeljeni v škatljice. Nek kritik te je še po smrti obrekoval.«
»Pozdravi kritika, in reci mu, da »Bele krizanteme« ne bi pisal radi njega. Kaj pa šentpetersko predmestje?«
»Intrig, da nikoli toliko. Krpanova kobila je postala objestna; tvojega biča nam manjka.«
»Vam ali kobili?« so se zasmejale oči.
Bil sem v zadregi pred samim seboj. »Kobili in – tudi nam«, sem dejal…
»Na tem mestu sem pisala zadnjič kartico,« je dejala z otročjim glasom Mira; jaz sem verjel, da laže, dasi to pot ni lagala. Oči v vodi pa so izginile… Kaplje vode so padale čez kamen se pršile v solačnem žarku vedno na istem mestu.
»Kadar grem po ti poti, mi je silno težko in žal po njem,« je dejala Albina kot bi bila uganila moje misli in se zazrla sanjavo v daljo. In molčala he in se nasmehnila.
Jaz sem se bal, da bi vedel kdo za mojo misel. Če bi jo vrgel v svet, r.i se razpočila in zagorela. Zato sembil vesel, ko smo se smejali: Mira je trgala lističe ivančice; pri zadnjem lističu je zakričala: »s srcem…« — V globeh je padal prvi popoldanski mrak…