Remis

Remis Fran Milčinski

Izdano:	Slovenski narod 5. avgusta 1923
Viri:	dLib 177
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nič ne pomaga, tako je in se bo treba privaditi: moji otroci so očitno boljšega rodu nego sem jaz! Črnega kruha sploh ne jedo, prikuho vsako tretjo in Bog ne daj, da bi bila zabel jena z ocvirki! — in ko sem bil jaz v njihovih letih, od ocvrtih piščancev nisem drugega poznal nego vratove in so mi hvalili in sem verjel, da je vrat najboljši kos; moji bi pa jedli samo bedra!
Potem oblačilo jim takisto ni nobeno dovoli po modi. Zdaj je za fante iztaknlla žena krojača na Gorenjskem, ta jim je naredil take obleke, vsaka ima po enajst žepov. Zastran obleke so zdaj tihi. Pa že kriče zastran črevljev, da so strgani. Križani Bog, saj smo vendar v poletju, kdaj boš nosil strgane, ako ne poleti!
In ustriženi hočejo biti mladi gospodje fantički pri frizerju in na frizuro! Zame je dobro, če me doma na kratko oškompa žena in še hvaležen sem ji, ker sem lahko zraven golorok in skoro bos in še si prihranim, ne vem, koliko — zadnjikrat ko so me strigli v brivnici, je stalo 40 vinarjev.
Tako jim je seveda tudi vzgoja bolj fina, nego je bila moja. Kino jim močno pospešuje izobrazbo, stari so sedem do dvanajst let, že se mi včasih smejejo, če mi kaj povedo in jih ne razumem.
In pa šah igrajo!
Po pravici povedano, šah je prinesla v hišo žena, ko sva se poročila, in mislim, da ji te bil za doto ali kakor se tej reči pravi, njena majka ga je bila zadela pri kegljanju. Ie se ga nisva ves čas doteknlla, ona goji sveto spoštovanje pred šahom in pravi, da bi se prej naučila žoganja z nogo nego šaha, jaz pa tudi nisem imel prilike in je igra še kompletna in sedaj služi najini deci — deca igra šah!
Šah je jako slavna igra in sem bral, da je kraljevska igra. Deca je deca — kje ste, zlata moja mlada leta! — deci je privoščiti, da se veselo in brez skrbi poigra in ne bi imel ničesar zoper šah. zlasti ako ne bi bilo treba pri šahu z eno roko podpirati glave, to ni koristno za razvoj mladega telesa. Nikakor pa mi ne ugaja, da šah v taki meri razburja strasti.
Eden ima dve vrsti črnih figur, eden dve vrsti belih in jih potezata sem in jih potezata tja in kadar poteza moj srednji fant, drži mezinc lepo Iztegnjen, to se mi vidi jako fino in priporočljivo. Eden pa stoji vzad in se vtika v igro, temu ni treba, da si podpira glave, ampak ima prosti obe roki, da si lahko trebi nos.
Potem pa je na mah položaj tak, da ima eden več figur nego drugi — oni, ki jih ima več, pravi »šah« in »šeh«, drugi pa vlači svojo figuro semkaj in jo vlači tjakaj in venomer »šah« in »šeh« in semkaj in tjakaj in se prično kregati in je oni, ki Ima le še par figur zatožen: napovedan mu je šah in sedaj vedno ponavlja leto potezo, da igra ne pride h koncu!
Meni niso znani paragrafi za šah. Težko ml je izreči odločilno sodbo. Le splošno jim lahko razložim, da Je hudobni naklep v področju naših zakonov prepovedan. Ne vem, kakšen je bil stvarni položaj v navzočnem primeru. To bi bilo šele ugotoviti po vestni oceni obojestranskega dokazanega gradiva. Toda ako je položaj takšen, sem dejal, da je kdorkoli na »šah« ali »šeh« ali »šoh« ponavljal isto potezo iz hudobnega naklepa, bi bilo to njegovo početje vsekako ožigosati kot zavržno — razun ako je bilo započeto v zmedenosti duha, v silobranu ali v popolni pijanosti.
Toda me deca niti ne posluša in so se vsi trije že spoprijeli in se ob tej priliki jasno razodeva, kako koristno je baš za ljubitelje plemenite šahovske igre, da imajo glave ustrižene do kože, kajti si moji trije najrajši segajo v lase in gorje lasem in frizuram, ako bi jih kaj bilo! Tako pa opravijo brez las z bunko in klofuto in h koncu se eden joka. to je po navadi srednji, tisti, ki igra z iztegnjenim mezincem, temu najbolj rahlo tiče solze pod kožo in se mu potem usipljejo na tla in godrnja naša Otilija, ker mora po šahu vsakikrat na novo krtačiti pod. Ako se Izjemoma ne joka srednji, se joka starejši, toda ne zaradi bunk in klofut nego te jeze, da mu ni uspelo onega spraviti v jok. Najmlajši pa je tak, da se joka šele tedaj, kadar je oštet.
Potem prično novo Igro pa se nova igra po navadi konča ravno tako in to je tisto, zakaj šaha ne morem pohvaliti.
Nanesla je prilika, da sem spoznal gospoda načelnika šahovskega kluba in sem mu razodel svoje pomisleke: noben šah brez tepeža! — to je hujše od nogometa, taka igra vendar ni kos, da z učinkom pospeši nravni prerod slovenskega naroda.
Poslušal me je in me je še to vprašal in to in potem se je smehljal in dejal, da dece nisem pravilno podučil. Tisto od hudobnega naklpa da je kratkomalo kozlarija. Ampak če ostane igra neodločna, je treba brez krega in tepeža reči »remis!« in se nato otvori nova igra.
Vprašal sem ga, ali se mu ne zdi izraz »kozlarija« krut.
Priznal je, da je resnično krut, toda se je opravičil, da se mu vidi primeren.
Zadovoljil sem se z opravičbo in sva se prisrčno poslovila in sem doma povedal deci: ako bi se imel razvneti tepež, da je treba reči »remis!« in pričeti od kraja. Mislil sem si pa, pomagalo bo figo.
Pa so igrali in je bil zopet »šeh« in »šah« in cigu in migu in se je pričel kreg in sem jim bral z lica. zdajle pride običajni konec — klof In čof!
Pa se je spomnil najmlajši — počasi govori in zelo modro — in je dejal: »Atek, kako se pravi tista beseda, ki jo je treba reči?«
Sam se jo bil že skoro pozabil pa sem se Je še spomnil in sem rekel: »Remis«.
»Remis!« so zakričali vsi trije hkratu In so Jim oči žarele zmagoslavno, kakor da so vsi trije dobili igro. In so takoj pričeli drugo. Resnično se niso stepli!
In se ne tepo več prt Šahu. »Remis!« se zadero pa je stvar opravljena — samo to se bojim, oni na Gradu bo napak razumel, ko se tako deró, in bo ustrelil.
Čudno, koliko včasi zaleže ena sama beseda, posebno če je tujka!