„Viribus unitis“.
Naš apostelj svet Ciril!
Naš apostelj svet Virgil!
Kdaj sem slišal perve glase,
druge slišal druge čase.
Pač zavisti v raji ní,
ko se ta pred tem glasí:
Pa na zemlji ni pravica,
kadar se molči resnica.
Se ravna zamuda zdaj,
družtvo zbrano je tedaj
svetemu Mohoru v slavo
za pobožnih knjig napravo.
Sem pa mislil: „Bil je mar
sveti Mohor slovničar?
Znal je samo uk veseli,
znal je sveti evangeli“.
„Tu pa kdo ko iz slovnice
uči vseh jezikov se!
to ni svetega Mohora,
to bo žalega razpora“.
Zdaj pa me razveselí
glas, ki budno krog hití:
„Razna moč se bo združila,
delo važno doveršila“.
Pismo sveto, ki delí
eno vero zemljo vsí,
v enem duhu se tolmači,
se beseda tudi enači.
Res da čerka le morí,
da le duh duha živí;
kot telo pa duši služi,
tak se čerka z duhom združi.
