Resignacija (Ivan Cankar)
← Luč je in Bog je | Resignacija (Objavljene nezbrane pesmi) Ivan Cankar |
|
Pogledal sem ji tisti dan v oči
in tam sem bral, da se je vse končalo,
vse do fermenta! Kar mi je ostalo,
je komaj vredno pustih besedi.
O vsi svetniki — saj bolest to ni,
blamaža je brezkončna! Še to malo,
kar je nogó na krovu mi držalo,
ponos — še tega ni! Zakričal bi!
Tak kriči, vraga — kaj boš s tem opravil?
Najboljše je še zmerom: sédi k mizi;
namesto da bi se moralno davil,
napiši testament, nató zagrizi
viržinko in hudič se bo pojavil —
zakaj če daleč ni, je morda blizi.—