Resignacija (Ivan Podržaj)

Resignacija
Ivan Podržaj
Izdano: Slovenski narod 18. julij 1922 (55/160)
Viri: 160
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pozna nočna ura ...

Vse tiho in mirno. Še ura stoji ...

Rado Hostnik se je vzdramil in odložil pero.

Čedno je življenje! Komaj se zavemo, že umiramo ...

Natočil je kozarček konjaka ...

In ti, Vera, ki te ljubim na življenje in smrt, ti se ne zavedaš velike resnice? ... Ti ne veš, da umiraš? ... Ti, ki si nalila moji duši polno čašo novega življenja, ki hrepeni po tvojem, ti nočeš piti v objemu z menoj? ...

Napolnil je kozarček drugič, tretjič ...

Se spominjaš, Vera, lepih večerov, ko sva živela od pričakovanja po odrešilnemu trenutku, ki bi spojil najini duši? Ko so najine oči iskale skrivnostne niti srčnega posredovanja? ... Iskala sva se, ker sva si bila preblizu in se nisva mogla videti ...

In pozneje? Moja duša je živela v tvoji ljubezni, živela in trpela v upanju, ker je vedela, da gre pot do zmage skozi trpljenje.

In ti? Si mislila name? Vsaj ob lepih večerih, predno si zasanjala sanje dekliške nedolžnosti in fantazije?

Si ali nisi? Ako si, so bilo tvoje misli ognjene kakor tvoji pogledi, ako nisi, tedaj si me varala že prvi večer pod kostanji, ko jo tvoj pogled kakor blisk v temni noči razsvetlil mojo, ob prepadu tavajočo dušo ...

Da si tu, morala bi priznati resnico! Ni težko varati drugih, toda varati sebe, je težje nego lagati. In jaz bi videl v tvojih očeh vso resnico, še predno bi odprla usta. Čutil bi laž, ko bi se komaj spočela v tvoji duši ...

Toda ti si daleč in jaz sem sam v svoji sobi. Sam? ... Sam, sam! Še nikdar nisem bil tako sam, kakor ravno nocoj!

Prokleta samota in vsa ta tišina! Vedno želim miru, ker sem človek, ki išče pozabljenja v delu, toda nocoj jo vse tako mrtvaško mirno, da me je strah samega sebe ...

Položil je steklenico konjaka na stojalo za knjige, se naslonil ob mizo in molčal.

Grozna tišina ...

Kaj je življenje? Kaj ljubezen?

Prokletstvo človeške duše? ...

Zakaj?

Kdo naj odgovori?

Vse molči, niti plamen svetilke se ne gane ...

Vstal je in se zagledal v sliko razgaljene ženske z levom.

Dobro si zadel, mojster! Vse si povedal, samo resnice ne!

Kaj je resnica?

Tega nisi vedel, kakor ne vem jaz in kakor še ni vedel nihče! ... Čemu vsa filozofija, čemu beseda resnice, ko pa niti pojma ni za to besedo? ...

Resnica je laž in prevara!

Tudi ljubezen je laž! Kdor še ni ljubil za vsako ceno, ne ve, kaj se pravi ljubiti. Kje je ženska, ki bi mogla položiti roko na srce in priseči, da ne ve, kaj jo prevara? Priseči v prepričanju, da ne laže? V zavesti, da je odgovorna za vse, kar ji narekuje njena tajna narava?

In mi moški, ki si osvajamo pravice – soditi in obsojati ženske? Kdo nas je zavaroval pred grehom? Ženska vara nezavestno, toda javno, mi pa se skrivamo za njeno slabost in ji očitamo svoje lastne grehe ...

Natočil je znova kozarček in se zamislil ...

Zakaj ne živimo tjavendan, brez misli in refleksij? Čemu preudarjamo in se mučimo? Zakaj smo obsojeni na smrt, še predno grešimo? In kdo je naš sodnik? In greh? Kdo si je izmislil, da je greh – izpolnjevati najsvetejše dolžnosti življenja? Čemu imamo vest? Čemu zavest, da živimo?

Razumeš vse to, Vera moja?

Tvoj molk mi je bil priča, da razumeš. Govoril sem ti resnico srca, ki ne laže in ne prikriva skrivnosti – in ti si molčala ...

Razumela si vse. In jaz sem razumel tvoj molk in molčala sva oba!

Kako naj govori duša, ako govori srce?

Srce ne pozna filozofije in mrtvi paragrafi so zanj nečitljivi hieroglifi ...

Čemu razmišljam? Neplodne so vse misli, ki jih stiskajo okovi konvencijonalne laži. Neplodne kakor telesa žensk v objemu tisočerih vampirjev, ki v imenu javne moralo oskrunjajo svetost ženskega svetišča.

Kakor ostudna kača v zlati posodi in kakor smeh zločinca pod vislicami se mi zdi junaštvo ljudi, ki se hvalijo v pijani družbi s svojim cinizmom na račun najsvetejšega, kar imamo v življenju.

In ti ljudje so naši sodniki? Ti ljudje imajo pravico presojati naše grehe? Grehe? V njihovih očeh je greh vse, kar se ne zgodi tako, kakor hočejo zastopniki javne morale! Odkar je moški odvisen od ženske in ženska od moškega, so ti ljudje sodili in obsojali vse one, ki niso hoteli iz boljšega prepričanja priznati laži in hinavščine ...

Vse to ti je znano, Vera moja, in zato si molčala, zato nisi in ne boš nikdar odgovorila.

Zato je vse tako tiho v najinih dušah. Čemu krik, ko je pa molk tako glasen, da prevpije ves sveti ...

Segel je po konjaku ...

Mar res umiramo?

Ne, ne! Vsaj jaz ne! Nalašč ne! In Vera tudi ne!

Kdo bi se vznemirjal in tratil čas s problemi! ...

Čemu dvomi? Nepotrebne skrbi!

Iskanje resnice? Zmote filozofov!

Sreča ljubezni? Prazne sanje!

Skrivnost življenja? Polna mošnja!

Greh? Višek neumnosti!

Ženska? ... Ženska je ženska! ...

Prijel je steklenico in jo vrgel ob tla –

Bilo jo pozno ponoči ter vse tiho in mirno. Še ura je stala ...

Rado Hostnik jo odprl okno, prijel za pero in zapisal v dnevnik:

Življenje je kakor izgubljen biser. Kdor ga išče, se trudi zaman, kajti zapisano je: Ne išči življenja izven sebe!