Resnica
← Žalostinka | Resnica (Poezije) Dragotin Kette |
Na poljani → |
|
Skrili so resnico,
deklico nebeško;
vrgli jo v temnico
srednjeveško.
Tam je zdihovala
dolgo, dolgo časa
ta devica, spala
zlatolasa.
Videla ni reva,
kak nebeško solnce
na planine seva,
na zelene holmce.
Slišala nikoli
širnih rek šumenja,
niti v ječi hudi
govorjenja.
Prišel pa je v kraje
v zapuščeni lozi
vitez mlad jahaje
nekdaj skozi.
In ko je zagledal
grad v daljavi črni,
pot si je naredil
sam med trni.
Prišel v grad, v hodnike
je prišel bobneče,
sobe prevelike,
dvore preblesteče.
Groza ga obhaja.
V vsaki grajski sobi
krasno ko sred raja,
tiho, kakor v grobi.
A v dvorani zadnji
glej, leži devica;
kakor dan pomladnji
cvetejo ji lica.
Kakor dan v pomladi
kakor rdeča hruška,
vitka kot v ogradi
belouška.
Kdo bi se premagal,
kdo bi se ne zgubil?
Vitez je omagal,
jo poljubil.
Dražestna devica
vzdihnila, odprla
je oči — ah, ni še,
ni umrla!
Sladko nasmehljala
vitezu se deva,
ljubko pozdravljala
svit je dneva.
Šla je ž njim iz grada
po vsem širnem svetu,
in »resnica mlada
še je v cvetu«.