Resnica ima svojo moč
| Resnica ima svojo moč. Leop. Gorénjec |
| |||||||||||||
Pregovor pravi: „Noč ima svojo moč!“ Rés je to, ali še gotovejše je, da ima luč, svitloba — še večo moč. Resnici ne zajezi ust ni obrekovalec, ne krivična tožba. Če jej očitajo, da ima hudobo v sebi, če jo lučajo s kamenjem, če pljujejo và-njo in če jo bijejo po uhih, če jo bičajo in venčajo s trnjem, če jo pribijejo na križ, če jo celó v grob položé, — o vseh takih prilikah se resno in ljubeznjivo oglaša: nebo temni, zemlja se trese, skale pokajo, grobi se odpirajo — in naposled resnica vstane iz svojega groba, s čimer svoje sovražnike tepe hujše, nego kedar jih biča z besedami ali z dolgimi govori. Resnice ne preženeš s kislim pogledom, — ne odženeš je, zaničuj jo, kakor hočeš, skomizgaj z rameni, kakor ti je drago, zasmehuj jo in celó preklinjaj, vselej se ti zopet prikaže in oglasi. —
Kdor resnice neče slišati po dnevi, mora slišati jo po noči o spanji, o sanjah, — kedar je neče slišati iz ust svoje vesti, — kdor je neče slišati o sreči, mora slišati jo o svojih križih, — kedar je neče slišati o mladosti, mora poslušati jo o svojej starosti, — kdor je neče slišati, dokler je še živ in zdrav, mora slišati jo na smertnej postelji in o sodbi Božjej. Resnici je Bog dal spremstveno pismo pod vse strehe in v vse stanove, v vsa človeška serca in v vse naše misli. Resnica spremlja, ogleduje, motri, prošinja, javi in sodi vse naše misli, vsak gibljaj naših čutov in želj, vsak namen naše volje, vsako našo besedo, vsako naše dejanje, vsako našo zamudo, sleherno zapreko. Resnici je na mar naše delo in naš odpočinek, naša radost in naš terpež, — na mar jej je naša domačnost in očitost, in iz vsega tega nam prerokuje bodočnost, prerokuje, kaj nas čaka na zemlji, kaj v večnosti. Resnica nam ne govori le iz govornikovih ust, temuč govori nam tudi časi iz ust nedolžnega deteta, časi iz ust naših rodoviteljev in prijateljev, časi iz ust naših sovražnikov, časi iz ust naših poslušnikov, časi iz ust našega predstojnika, časi govorí nam iz mertve knjige, iz dogodkov davnih vekov, časi iz dogodjajev pričujočega časa, časi nam na izgled kaže tuje ljudi in narode, časi domače, časi nas plačuje z dobrim, časi nas kaznjuje, — česar smo vredni: ali je z nami ali pa nam se protivi. Resnica je človeku najresnejša sodnica in plačnica, pa tudi najnežnejša in najresnejša prijateljica. Resnica nas varuje o zlih sumnjah, zavetuje nas, ko nam nedolžnim hoté čast kratiti, resnica pobija krive priče in uničuje krive tožbe, ki se vzdigujejo na nas; resnica nas brani, ko nas preganjajo in stiskajo; resnica zatira naših protivnikov laži, resnica se poteza za naše pravice, zavetuje našo imovino, — in resnica, ko smo žé v grobu, dokazuje, kaj in kdo smo bili. Resnica je Božja služnica, ki koraka na ravnost naprej, ne hodi po ovinkih, ni hinavska, ne taji, kar mora biti očito, ne zagovarja tega, kar je vredno svaritve, nikomur ne zaderžuje, kar mu moraš dati. Resnica ne dela in tudi ne daje kvara delati nikomu, resnica zbada, ali ker zbada, zdravi stare rane, terpek lek podaje le na zdravje; bolesti zadaje, pa le zató, da iz njih izvira radost; resnici je v skerbi le človeška sreča, pa Božja čast.
Resnica se ne bojí nikogar, nič jej ni na mar osobnost, hvali ga, kdor je hvale vreden, a graja ga, kdor je vreden graje. Resnica svoje pravice zahteva od nas, resnica je naša ostra sodnica, pa tudi naša natančna, verna zavetnica, in prav zavoljo teh lastnosti ima mnogo sovražnikov.
Pregovor pravi: resnica oči kolje.