Revmatizem
| Revmatizem Fran Milčinski |
| |||||||||||
Najprej je imel revmatizem prijatelj Tomo in ga je negoval, odkar pomnim. Nikdar mu ni bilo dovolj zakurjeno, vedno je tarnal: »Marko, ako poznaš Boga, kuri peč!« Marko je bil naš uradni sluga. Kar nas je bilo drugih na seji, smo vsi pojemali od puhteče vročine – on pa se je opravičeval: »Gospoda, vi ne veste, kaj je revmatizem!« Nismo mogli, da zdržimo, in smo se žurili, da končamo sejo in pridemo na sveži zrak. Če se je pa stvar krtovičila in se seja nikakor ni dala pognati k zaželjenemu koncu in se je bližala opoldanska ura, tedaj je prijatelja Toma rado prijelo, bolest mu je šinila preko lica in vsem se je smilil, ko nas je moral zapustiti sredi seje. Revmatizem je vražja reč! Pa smo po njegovem odhodu na stežaj odprli okna in pridno sejali še dve, tri ure.
Potem sej zgodilo, da sem nenadoma jaz začutil nogo. Boleti me je pričela v stopalu, nekako pod palcem in, in me je bolela včasi bolj, včasi manj. Zlasti sem opazil, da mi hoja ne dé dobro. Švepal sem, ko sem prihajal s sprehoda, komaj da sem prilezel preko stopnjic in žena je rekla: »Kaj je to?«
»Mislim, da je revmatizem«, sem dejal. »Prijatelj Tomo ga ima že od davnaj. Njemu pomagajo vroče kopeli; pravi, da tako vroče, da jih noga baš še strpi«.
Žena je ukazala in so mi pripravili za nogo kopel. Sodim, da je bila dovolj vroča, kajti izpustili so se mi mehurji, kakor je bila koža prišla v stik z vodo. Drugače pa mi je storila dobro, šel sem v postelji in mi je žena nogo zavila v gorko.
Tomo pije veliko črnega vina, pa ne vem, ali zaradi revmatizma ali kar tako. Poiskal sem ga v dalmatinski kleti, da čujem njegovo mnenje.
Zdelo se mi je hladno v kleti in vlažno in sem izrazil svoje pomisleke in mu razložil svoje stanje.
Vprašal me je, kateri mesec pišemo; rekel sem, da april, pa je dejal, ali mislim, da bodo meni v čast kurili sredi poletja. Pozval me je, naj bom mož in naj naročim liter dalmatinca – videl bom, da mi bo odleglo.
Storil sem tako. Vino mi sicer ne diši in ga nisem vajen. Ali človek ne sme biti mehkužen, zdravil se ne kaže braniti, tudi če so grenka. Pa sva pila in vmes mi je prijatelj Tomo razkladal in se je junaški glas razlegal po kleti. »Boš že še izkusil, po čem je spak. Mene poglej! Dvajset let že pasem svoj revmatizem, dvajset let, vse sem že poizkusil, da se ga iznebim. Preganjal sem ga z lepo in z grdo, z mokroto in s suhoto, od zunaj in od znotraj. Glorija božja! Sem ga pregnal iz stopala, preselil se mi je v koleno ; pregnal sem ga iz kolena, se mi je preselil, kaj vem kam. Boš še sam doživel in čutil in užival, kako se ti bo lepo šetal po tvojega rojstva kosteh. »Bog te požvižgaj!« Trčila sva in izpila in je zopet nalil in me pozval, naj bom mož.
Naročil sem še eno, pa se je prijatelj Tomo razvnel in je razodel meni in vsej prostorni kleti, kakšen je on mučenik, kadar se mu revmatizem naseli v desni roki. Glorija božja! Rad bi pisal v pisarni, toliko je dela, nak, pa ne more! Najrajši ga zgrabi tačas, kadar je največ dela. Pa ga drži in ga ne izpusti in lahko traja ta reč šest tednov ali še dalj!
Zamižal je, lice mu je izražalo globoko bolest, naslonil je glavo v roko in mi pustil časa, da premislim mero njegove tuge. Potem je zopet dal duška pobožni želji, da bi me požvižgal Bog, in je izpil in nalil.
Ne vem, do katere ure sva sedela skupaj v poučnem razgovoru.
Drugo jutro me je bolela glava, v želodcu mi je godlo, kakor da je konservatorij notri, hudo mi je bilo in sem stokal.
Žena me je vprašala, ob korej sem prišel domov.
Odgovoril sem, da se mi zdi, da se mu je revmatizem iz stopal preselil v glavo.
Rekla je, da dehti moj revmatizem po vinu.
Te besede so me dirnile jako neprijetno.
Vstal sem in se napravil, da grem po svojih poslih. Komaj sem dobro stopil, se se mi pojavile stare bolečine v stopalu. To mi je bilo v veliko zadoščenje. Mislim, stopalo ni še nikogar bolelo od vina. Iz tega je posneti, kako ničen je bil žaljivi sum moje žene.
Molče sem šel, molče sem prišel, molče prenašal svojo bol, zraven jemal kopeli in se lečil s črnim dalmatincem.
Peti dan je rekla žena: »Moj dragi, pa bi vendar stopil k zdravniku, da te pregleda in svetuje.« Pričenjal sem se ji smiliti, saj je vendarle plemenita duša.
»Ne,« sem dejal, »k zdravniku ne grem. Zdravniki ne znajo drugega, nego da režejo. Revmatizem ni, kar bi se dalo rezati«.
Žena je zmajala z glavo, skoro so se ji orosile oči. »Pokaži mi nogo, kje te boli!« in si je ogledala stopalo. Zopet je zmajala glavo in je šla in vzela moj črevelj in segla vanj.
»Nak!« je vzkliknila. »Res si revež in še sam ne veš, kolikšen. Mu moli iz podplata žrebelj, pol palca je dolg in ga bode v meso pa misli, da ima revmatizem! O, o, o!«
Res je bilo tako. Potolkli so žrebelj in ga spilili in je bilo vse dobro.
Sploh ne štejem za jako koristno, ako je ženstvo kos prvi pomoči v najobičajnejših boleznih.
Opozoril sem prijatelja Toma, naj bi mu še njegova gospa z veščo roko pretipala črevelj in tako zatrla vir bolezni.
Pogledal me je postrani, menda mu ni bilo prav, da je zdajci konec mojemu lečenju v kleti, in je izjavil, da so on pa tudi vsi predstojniki njegovi in tovariši že preveč vajeni njegovanja revmatizma; pogrešali bi ga in bi lahko nastale zmede v uradu, če bi nenadoma njegov revmatizem prenehal. Zato, je dejal, je bolje, da ostane, kakor je.