Rezika
| Rezika Zofka Kveder |
Ljubljanski zvon, letnik 18, številka 12
| |||||||||||||
He, he, oče Pegan! Kako pa pazite na Reziko?« je ogovoril mlad fant starikavega moža v zamazani delavski obleki. »Kaj praviš?« se je odzval le-ta ter je malo ne- jevoljno pogledal fantinu v obraz. »Kaj pravim! Kaj drugega, nego da ste mi res dober, prav dober oče, če pustite hčeri, da se takisto' peča s tistim našim nadpaznikom, ki ima vas tako na piki. Ha, ha! Menda je zato tako robat z vami, ker je z Reziko bolj sladak«, se je smejal mladenič surovo.
Staremu Peganu so se zaiskrile oči pod košatimi sivimi obrvmi, in roka se mu je stisnila v pest. »Fant, pazi se — stari Pegan ne pozna dosti šal, in moja hči je predobra, da bi jo- tak nebodigatreba vlekel črez zobe!« »Nebodigatreba! No, no, menil sem, da se zlepa pomenim z vami; če pa nočete, je pa tudi dobro! — Sicer pa dobite morda kmalu kakega nebodigatreba v hišo — vi in Rezika!« Po teh besedah se je fant hitro obrnil ter izginil za bližnjim voglom, stari Pegan pa je pretil za njim: »Naj te le dobim v pest — zrahljam ti kosti, cla ti preide vse veselje, otresati svoj jezik nad poštenimi ljudmi!« —Se vedno malo razburjen, je korakal proti domu, in njegove nagrbančene obrvi so pričale, da se ne snujejo vesele misli za starim, nagubanim čelom. Bil je delavec, ubog delavec! Nikdar ni čutil nezadovoljnosti s svojim stanom, a zdaj v zadnjih dveh letih jo je čutil, bridko čutil. Prišel je nov nadpaznik od nekod iz Švice. Slovenskega ni znal skoro nič, a z delavci je postopal surovo do kraja. Stari Pegan je bil ob vsi svoji ubožnosti zaveden in postaven človek in od prejšnih paznikov navajen Ijudomilega ravnanja. A ta novi nadpaznik je delal z delavci kakor z živino. Drugi delavci niso imeli poguma, da bi se mu bili uprli, a stari Pegan ni mogel molčati, zato ga je Švicar še bolj gulil. Ko ne bi bil imel hčere, bi bil vse skupaj pustil, a zanjo, za svojo Reziko, je pretrpel vse! Rezika je bila jako šibko dekletce, in zato ni oče dovolil, da bi se bila mučila s težkim delom; gospodinjila mu je doma, mu nosila kosilo v tovarnb in mu prala obleko.
Bila je sicer šibka, a vendar lepa; nekaj gosposkega je bilo na nji, in Pegan jo je ljubil, kakor je sovražil Zipplerja, svojega nadzornika v tovarni . . . Malo počasneje je pritiskal oni večer na kljuko veznih duri nego sicer; neka neprijetna slutnja mu je bila legla na srce. In čudno — sedel je za mizo ter večerjal priljubljene žgance z zeljem, a danes pa mu niso nič šli v slast, in jedel je mehanski, ne da bi vedel, kaj deva v usta. Misli so mu nehote uhajale k temu, kar mu je bil malo prej namignil oni mladi delavec. »Rezika — ne — ne morem verjeti!« Poklical jo je z imenom, in plaho je prišla iz kuhinje. »Zakaj ne večerjaš z menoj ?« »Ne morem, ni mi dobro.« Pogledal jo je, in zdela se mu je bleda in upadla. »Pa vendar k meni sedi!« Sedla je na klop k njemu, a ni mu pogledala v oči. Sedela sta tiho in zamišljeno. Hkratu je Pegan vprašal skoro boječe: »Poznaš-li Zipplerja?« Zardela je močno in plaho odgovorila: »Poznam«. Njega je pri ti besedici neka groznica izpreletela po životu — vedel je v istem trenotku, da je res, kar je trdil oni mladič. »Poglej mi v oči!« je ukazalPovzdignila je svoje goste, temne obrvi in uprla velike vlažne oči vanj; a v istem trenotku jih je povesila, se mu vrgla na prsi in zaihtela: »Oče, oče!« . . . Njemu je tisti hip zaščemelo po kosteh; zdelo se mu je, da čuti, kako se mu nekaj groznega ujeda v dušo. Dvignil je roko, da bi jo pahnil od sebe, pa zasmilila se mu je v dno srca, in božajoče ji je pogladil lase. »Je-li res ?« »Oče, res . . .«
Molče sta stala drug ob drugem. Nazadnje je on omahnil in se stokaj e zgrudil na klop. »Povej mi vse!« je jecljal. In ona je stala pred njim in mu pripovedovala s solzami: »Oh, oče, že dolgo je hodil za menoj, pa jaz ga nisem marala . . . bala sem se ga . . . Tedaj pred tremi meseci ... ko ste se vi sprli z njim ... je dejal, da vas spodi ... če ... in jaz . . . jaz sem se bala za vas . . .« Molče je gledal v tla. »Ali ga imaš rada, dekle?« je kriknil črez nekaj časa ter planil kvišku. »Ne, ne« je jokala ona; »nisem se ga mogla ubraniti. Dejal je tedaj . . . jaz sem bila sama doma . . . samo, če ga poljubim, potem vas pusti . . . in . . .« »O ta volkodlak!« »Pa spat pojdi, Rezika!« je dejal namah mehko, položil svojo žulavo, raskavo roko na njene mehke lase, potem pa je planil skozi vrata. Drugi dan so našli delavci nadzornika Zipplerja ubitega pred tvornico, stari Pegan pa se je sam naznanil sodišču. — »Ni mi žal,« je ponavljal; »ubil mi je hčer!« Rezika je res umrla, še preden so očeta odpeljali v Gradišče ob bistri Soči, kjer naj premišljuje, kako se sme ali ne sme braniti čast svoje hčere . . . Zipplerju pa so delavci položili na krsto ob svojih stroških nekaj vencev ter se »in corpore« udeležili pogreba — ali na višji migljaj, ali iz proste volje, o tem nočemo razsojati.