Riba pav

← Obala barbarov

Riba pav Morje Tomaž Šalamun

Prepričan sem v ravnini 1-5 →

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

S sokom v mišicah.

Nisem slab, vajen sem in miren.

Oči raztapljam.

Slišim, kako jadro zaplapola.

Sonce poljubi belo platno

tridesetkrat in se

uleži kot žareči kij.

Kaj me brigajo refoli!

Z leve in desne – morje!

Štirinožec najprej uporablja vse

štiri noge, teče po zemlji.

Grm praska, kako potepta, zdaj to, zdaj

ono, ampak kaj stopi v svilo,

režo lima, še na zemlji?

Je še v triumfu in soku, ko vzleti?

V nebesih te niče ne čehlja. Ne

moreš spodviti kopita,

ni granitne kocke za tvojo

glavo. Udi, prepereli, imajo smisel.

Zrak je sivo-broneno rjav,

nekdo zažiga lanene prte,

drobnica je pijana in omamljena.

Zajameš pljuča,

rolajo se in odkrivajo

svežo češnjevo pito, ki jo nekdo

odvija, preden je bila dana v

pekač. Rastline rasejo na

not in na ven,

koža je ulita kot luna.

Se spomniš modrih hlačk in

rekorda na sto metrov prosto?

Tega, kako si se zleknil nad špago.

In svojih spočitih utripov,

malo kot riba, ki trza, in

malo, kot bi se pahljala.