Ribičev sin
| Ribičev sin ljudska pravljica |
| |||||||
Na Dunaju je živel neki gospod. Imel je ribiča, da je zanj ribe lovil. Ta gospod je pripravljal veliko pojedino in zapove svojemu ribiču, da mora v treh dneh tri cente rib nalovit. Ribič gre prvi dan zgodaj ribe lovit. Pa ni nobene ujel. Drugi dan gre spet zjutraj prav zgodaj. Hodi okoli vode, pa zopet nobene ne ujame. Pride tretji dan. Ribič gre lovit in hodi do poldneva, pa ni mogel nobene zasačiti. Opoldne se je napravil, da bi šel pri kraju vode domov in se je prav kislo držal. Kar se po vodi pripelje pisana barka. V barki sedi zeleno oblečen gospod. Ta povpraša ribiča, rekoč: “Mož, kaj ste tako žalostni tukaj pri vodi?” Ribič pravi: “Kako ne bom žalosten? Moj gospodar mi je zapovedal, da mu moram v treh dneh tri cente rib nalovit. Danes je že poslednji dan, pa nisem še nobene dobil.” Zdaj reče gospod: “Obljubi, da mi boš dal to, kar ne veš, da imaš, pa boš še danes zadosti rib nalovil.” Ribič si misli: “Kar ne vem, da imam, bom lahko pogrešal, če mu tudi obljubim.” Gospod pa še pristavi: “Čakal te bom dvajset let. Čez dvajset let pa mi boš moral obljubljeno odrajtati.” “Zadovoljen sem, pravi ribič, vrže mreže in vzdigne polno rib.” Vrže jih vdrugo, pa je bilo ravno tako. Vrže jih še enkrat. Gospod mu pravi: “Le pošlji sporočilo domov, da naj z vozom in s štirimi konji pridejo ponje.” Prišli so s konji in so naložili rib, da so jih s štirimi konji komaj peljali. Preden pa so šli domov, vpraša gospod ribiča: “Ali veš, kaj si mi obljubil?” Ribič pravi: “Gospod, ne vem. Kar ne vem, da imam sem ti obljubil, naj že bo kar hoče.” Nato se gospod zasmeje in pravi: “Ti ne veš, da ti bo tvoja žena rodila sinka in tega si meni obljubil. Ko bo preteklo od danes dvajset let, mi ga moraš pripeljati prav tukajle sem.” Ribič pelje ribe domov in je po eni strani vesel, po drugi strani pa silno pobit. Ko jih pripelje domov, začne gospod godrnjati, rekoč: “Ti si pravi cepec. Zakaj si mi hodil lagat, da ne moreš ujeti nobene ribe. Zdaj si mi jih pa toliko privlekel, da skoraj ne vem kaj bi z njimi.” Ribič se izgovarja in razlaga gospodarju vso prigodo od kraja do konca. In potlej povpraša: “Sam bog ve, kaj bo zdaj, ko sem tako lisasto (neumno) storil, da sem mu svojega sina obljubil.” Gospodar mu pravi: “Le kaj bo to. Dvajset let, to je dolgo. Do tistega časa se bo morebiti še vse drugače zaobrnilo.” Zgodi se. Ribičevka res porodi fantiča. Ta raste prav lepo. Ko pa majhno odraste, ga dajo v šolo. V šoli se je tako dobro učil, da je bil šestnajst let star že zadosti izučen, da bi ga blagoslovili za mašnika. Pa sta rekla oče in mati: “Za mašnika ni, ker je obljubljen. Dajmo ga rajši še štiri leta v črne šole.” Ko pa se je v črnih šolah izučil, je prišel spet nazaj na Dunaj. Vse je vedel vnaprej, kako se mu bo godilo, in za nazaj, kakor se je že zgodilo. Tedaj reče svojemu očetu: “Oče zdaj je čas, da greva.” Oče: “Kam, da greva?” Sin: “Kamor ste me obljubili.” Oče: “Kdo te je kam obljubil?” Sin: “No, ali ne veste, komu ste me obljubili že pred dvajsetimi leti. Kod pojdeva k tisti vodi, kamor takrat hodili ribe lovit?” Očeta je zdaj močno zaskrbelo. Sin pa pravi: “Nikar se ne bojte. Le urno suknjič čez ramo, pa hajdi za mano. Toda storiti morate vse tako, kakor vas bom poučil. Če me boste ubogali, se vam in meni ne bo nič hudega zgodilo.” Po poti je očeta takole učil: “Ko bova prišla k tisti vodi, se bo pripeljala prav tista pisana barka, kot se je pripeljala takrat, ko ste ribe lovili. V njej bo sedel zeleno oblečen gospod, kateremu ste vi mene obljubili. Jaz bom stopil z eno nogo na barko, z drugo pa bom stal na suhem. Tačas rečete: Sin, jaz te izročim bogu očetu in sinu in svetem duhu. Ti trije naj bodo zmeraj pri tebi. Ko boste izrekli te svete besede, jo bom jaz puhnil na barko.” Vse se je zgodilo natanko tako, kakor je na poti sin pravil očetu in ga učil. Pisana barka priplava po vodi. V nji je zeleno oblečen gospod. Sin stopi z eno nogo na barko, z eno pa stoji na suhem. Oče ga izroči bogu očetu in sinu in svetem duhu. Sin puhne na barko, gospod jo odrine. Kar naenkrat pa se vse potopi: barka, gospod in sin. Oče se grozno prestraši in zavpije na ves glas: “Jezus, Marija, moj sin se je v pekel pogreznil.” Potem krevsa domov prav žalosten. Sin pa prileti skozi vodo v mesto, ki se mu pravi Perdonkorten. V tem mestu so bili vsi ljudje začarani. Hodil in hodil je po mestu, a nikjer ni bilo nobenega človeka. Lakota se ga je polotila, pa ni oegel dobiti prav ničesar za pod zob. Kar mu pride na misel, da bi šel ribe lovit. Gre k vodi in jih nalovi, zakuri ogenj, jih speče in se naje. Potem gre, se uleže v senco in zaspi. Zasanja se mu: “Pojdi čez noč v graščinsko hišo. Usedi se za mizo. Na vsako stran ob sebi prižgi po eno svečo in čakaj.” Storil je, kar se mu je zasanjalo. Ura odbije polnoči in kar naenkrat se hišna vrata sama od sebe odpro na stežaj. V hišo se privali debela kača. Gre proti mladeniču in ga prosi: “Poljubi me!” On pa jo zaroti in reče: “Satan, poberi se proč od mene! Ti nimaš do mene nobene moči!” Kača se je vrnila skozi duri. Nato se je zdanilo. Mladenič spet hodi in hodi po mestu. Vidi sem ter tja kakšno vpreženo kočijo, človeka pa nikjer nobenega. Opoldne gre zopet k vodi in si nalovi rib. Ko se naje, gre v senco. Uleže se in hitro zaspi. Pa se mu brž zasanja, da bi le bilo prav, če bi kačo poljubil. Zbudi se in si misli: “Drevi pojdem spet v graščino in jo bom poljubil, če bo le prišla.” Šel je zvečer spet prav v tisto graščinsko hišo in se usedel k mizi. Prižgal je dve sveči in čakal. Ura udari dvanajstkrat, vrata se odpro. Skozi nje se privali še veliko večja kača kot prejšnji večer. Kača je imela dve glavi. Plazi se kača proti njemu in ga spet poprosi: “Poljubi me.” Mladeniča obide groza, ker je bila kača še strašnejša kot prejšnjo noč. Spet jo zaroti: “Satan, poberi se od mene. Ti nimaš nad mano moči!” Kača se spet odplazi iz hiše. Nato se je zdanilo. Mladenič je šel v mesto, nalovil rib in se najedel. Nato je šel v senco, se ulegel in zaspal. Pa se mu brž zasanja: “Pa bi bil vendarle storil prav, če bi bil kačo poljubil.” Mladenič se zbudi in pravi: “Drevi jo bom pa poljubil, če se mi še strašnejša prikaže.” Zvečer gre spet v graščinsko hišo in se usede za mizo. Prižge dve sveči in čaka. Ko ura v zvoniku dvanajstkrat odžvenka, se vrata odpro. Strašna kača se priplazi v sobo. Tri glave je imela in svaka je bila še večja kot prejšnji večer. Siknila je proti mladeniču in se mu nato vzpela po kolenih in ga zaprosila: “Poljubi me.” Mladenič jo stisne k sebi in jo poljubi. Ko pa jo je poljubil, se je kača spremenila v prelepo deklico, najlepšo, kar more biti deklica lepa. Kača je bila začarana graščakova hči. Ker jo je mladenič poljubil, je s tem rešil vso graščino in celo mesto. V hišo sta brž prišla oče in mati rešene hčere. Sprejela sta mladeniča s takim veseljem, da je bilo kaj. Oče mu je rekel: “Prijatelj! Dam ti svoje kraljestvo in svojo hčer, če se ti dopade.” Mladenič pa odgovori: “Počakajmo, da se malo spoznava.” Nato so priredili veliko večerjo. Navečerjali so se in se pozno odpravili spat. Zjutraj, ko sta vstala, sta se obljubljeni sin in očarana deklica šla po mestu sprehajat. Celo mesto se ga je veselilo in s prsti so kazali nanj, rekoč: “To je naš rešitelj!” Zdaj je bil mladenič z vsem zadovoljen. Le to ga je še žalostilo, ker je mislil: “Meni se tukaj tako dobro godi, moj oče pa misli, da sem se v peklensko grezno pogreznil. Ko bi le mogel še enkrat priti na Dunaj do svojega očeta, da bi mu povedal, kako se mi godi. Potem bi bil zares popolnoma zadovoljen.” Nato pa mu reče rešena deklica: “Jaz imam tako reč, da bi z njo ti lahko prišel do svojega očeta. Dam ti jo, če boš le zagotovo prišel nazaj.” Mladenič ji pravi: “Saj veš, da bom prišel. Kako tudi ne bi, saj se mi še nikjer ni tako dobro godilo kot tukaj.” Dogovorita se, da ga bo čakala sedem let, če ga prej ne bo nazaj. Natu mu deklica da neki prstan in reče: “Na tale prstan. Poglej skozi njega in si misli, da bi bil rad na Dunaju pri svojem očetu in znašel se boš tam. Ko boš hotel priti spet nazaj k meni, poglej skozi prstan in si misli, da bi bil rad pri meni. In znašel se boš pri meni. Nikomur pa ne smeš pokazati prstana, da ne boš prišel obenj. Če ga zgubiš, boš težko še kdaj našel pot do mene.” Mladenič pogleda skozi prstan in si misli, a bi bil rad na Dunaju pri svojem očetu, in “puh” že je bil tam. Oče in mati sta bila silno vesela, da sta ga spet videla živega in zdravega. Spraševala sta ga, kako in kaj, on pa jima je pravil, kako je skozi vodo priletel v začarano mesto in kako se mu je potem godilo. Vsi v hiši so skakali od veselja, ko so slišali, kako je srečen. Posebno vesela je bila mati in je vedno le po prstih hodila. Potlej ga je oče peljal h gospodarju, kateremu je še zmeraj ribe lovil. Tudi tam so se ga vsi zelo razveselili. Gospodar pa je imel dve hčeri in brž mu je rekel: “Ostani pri nas. Dal ti bom pol svojega kraljestva in tisto hčer, ki se ti bolj dopade.” Mladenič pa si je mislil: “Tam doli me čaka celo in pa še večje kraljestvo, kot je tvoje. Moja rešena deklica pa je tudi lepša kot pa ti dve skupaj.” Vendar je rekel še sam pri sebi: “Kaj pa potem, če ostanem tukaj kakšen dan. Saj bom lahko šel nazaj, še preden bo potekel čas. Sedem let pa ne mine tako hitro.” Nekega dne je šel z obema hčerkama na sprehod. Po poti jima je “trapec” pokazal prstan in jima povedal, kako da se je vrnil na Dunaj. Onidve pa sta si mislili: Šembrajte, ko bi mu midve mogli vzeti ta čarovni prstan, pa bi še rad ostal pri naju. Ko se sprehajajo po poti naprej, pa pravi starejša: “Sedimo malo v senco, vroče je.” Usedejo se na trato v senco košatega drevesa. Le malo časa sedijo, že se oglasi mlajša hči: “Čuj, čuj, kaj pa imaš v laseh?” “Ne vem, da bi kaj imel,” pravi mladenič. “Res imaš nekaj v laseh, pokaži mi glavo.” Mladenič ji je položil glavo v naročje, mlajša pa mu začne grebsti po laseh, da se mu je zadremalo. Ko starejša hči to vodo, mu hitro seže v torbo in vzame prstan iz nje. Nato vstanejo in se gredo sprehajat. Hodijo in hodijo po ravnem polju, mladenič pa seže v torbo in opazi, da nima več prstana. “Ej, se ustraši, izgubil sem prstan. Kaj bo pa zdaj?” “Pojdimo nazaj pod košato drevo,” pravita sestri, “poiskali ga bomo. Morebiti pa ga njademo.” Gredo nazaj do tistega prostora, kjer so sedeli. Skrbno sta mu pomagali iskati izgubljen prstan. Toda zaman so ga iskali, ker ga je starejša hči imela v svoji torbi. Po tistem dnevu je mladenič ostal v hiši še celih pet let. Ko pa je preteklo peto leto, je dejal: “Tako ne bo šlo več. Če bom zmeraj tukaj, se ne bom nikoli več vrnil v Perdonkorten. Zdaj moram oditi! Preden bosta minili dve leti, bom menda že prišel tja.” In vzela ga je noč. Hodil je in hodil in prišel do hoste, v kateri ni bilo žive duše. Kar zagleda na drugem hribu svetlo luč. Pravi: “Tja moram priti. Tam so že kakšni ljudje.” Šel je in prišel na drugi hrib. Nikogar ni bilo doma kot neko staro ženšče. Mladenič jo poprosi, če bi lahko prenočil v njeni hiši. Žena pa mu pravi: “Jaz bi te že prenočila, vendar ti ne svetujem, da bi ostal tu. Moji trije brati so vsi trije tatje. Ponoči bodo prišli domov in te bodo ubili.” “Nič se ne boj,” ji odvrne mladenič. “Kar prinesi mi polič vina in jih bom tukajle pri mizi počakal.” Ponoči pridejo trije bratje domov. Mladenič sedi v hiši za mizo in pije vino. Vprašajo ga: “Kdo pa si ti?” “Saj sam ne vem kdo sem. Sem revež, ki se sprehajam sem ter tja po svetu, koder se morem.” “Kakšnega rodu pa vendar si?” ga vprašajo. “Saj tudi jaz ne vem,” jim odvrne. “Vseskozi se klatim po belem svetu. Nikjer nisem in ne bom doma.” “Kako ti je pa ime in kako se pišeš,” ga še vprašajo. Mladenič pa je študiral črne šole in je vedel, kako se trije bratje-tatje pišejo in da so četrtega brata izgubili. Zato jim je povedal ime in priimek njih izgubljenega brata. “Saj ti si vendar naš lastni brat, katerega smo izgubili pred mnogimi leti,” mu pravijo. “Lahko da sem,” se je začudil mladenič. Nato ga vprašajo trije bratje-tatje: “Ali se hočeš našega dela lotiti?” “Zakaj pa ne,” jim odgovori, “če je vaše delo pošteno in se od njega lahko živi.” “Od našega rokodelstva se pa lahko in lepo živi,” se mu zasmejejo. “Pri nas nikoli nič ne delamo, pa imamo zmeraj dosti jesti in piti.” “Kaj pa ste danes dobili,” jih pobara četrti. “Danes smo dobili toliko, da še nobenkrat ne toliko. Dobili smo čevlje. Kdor obuje te čevlje, preleti v pol ure dvesto milj. Dobili smo plašč. Kdor ga ogrne, postane neviden. Dobili smo klobuk. Kdor se z njim pokrije in ga nato vrže predse, se mu hribi odpro, da gre za klobukom, kamor hoče.” “Ali je to res?” se začudi mladenič. “Seveda je res,” mu zatrdijo. “Hencajte no, potem pa pomerimo meni to oblačilo. Bomo vsaj videli, kako se mi bo prileglo.” Obuje čevlje ogrne plašč in se pokrije s klobukom. Nato stopi malo vstran od njih. “Ali me res ne vidite?” jih vpraša. “Noben te ne vidi,” mu pravijo. Takrat pa mladenič poskoči, da se je zemlja potresla. Jeli so hlastati za njim kot po temi, ker ga nobeden ni videl. On pa je letel tja, kjer Sonce vzhaja. Mislil si je: Sonce obsije vse dežele, bo pa tudi vedelo, kod pelje pot v Perdonkorten. Ko je prišel do Sonca, je vprašal služabnika: “Ali je gospod Sonce doma ali ne?” “Ni ga,” pravi služabnik. “Je šlo na deželo sijat, drevi bo pa domov prišlo. Moraš ga počakati, če hočeš z njim govoriti. Toda povem ti: ko bo prišlo domov, bo tako vroče, da se boš scvrl kakor ocvirk, če se ne boš nikamor skril.” “Če je tako, se bom pa v prst zakopal,” pravi popotnik. “Ko se bo Sonce vrnilo domov, me pa pridi poklicat.” Res gre in se zakoplje globoko v prst. Ko pa pride Sonce domov in se preobleče, gre služabnik poklicat popotnika in mu pravi: “Zdaj pa le. Gospod Sonce je že doma.” Popotni mladenič vstane in gre k Soncu. Ko pride v hišo, ga Sonce vpraša: “Kaj bo dobrega povedal?” “Za pot v mesto Perdonkorten sem vas prišel vprašat. Vi vse dežele obsijete, gotovo veste tudi za to pot.” “Jaz za to pot ne vem,” mu odgovori Sonce. “Ta mora biti nekje med hribi v ozki dolini, kamor jaz nikoli ne zaidem. Luna obsije vse luknje, iti moraš k nji, tja, kjer Luna vzhaja.” Mladenič gre, skoči in naenkrat je bil tam, kjer Luna vzhaja. Toda gospe Lune ni bilo doma. Mladenič vpraša Lunino hišno: “Kam pa je šla gospa Luna, da je ni doma?” “Je šla sijat na deželo, jutri zjutraj bo že prišla domov,” mu pove hišna. “Jo bom pa počakal.” “Ni je varno čakati. Ko bo domov pribrlela, se bo tako zmrazilo, da boš otrdel kot ledena sveča,” ga straši hišna. “Se bom pa v pepel zakopal,” odvrne popotni mladenič. “Ko bo prišla domov, me pa pridi poklicat.” Proti jutru Luna res primrazi domov. Mladenič se je tresel v pepelu, zmrznil pa ni. Ko se je Luna preoblekla, pride hišna in ga pokliče: “Zdaj pa le pridi, gospa Luna je že doma.” Mladenič vstane iz pepela, malo se ga otrese in gre k Luni. Ko vstopi v hišo, ga Luna pobara: “Kaj bi rad, kaj boš pobedal?” “Nič hudega, gospa Luna, nič hudega. Za pot v mesto Perdonkorten sem vas prišel vprašat. Vi vse luknje obsijete, gotovo tudi veste, kod se gre tjakaj.” “Jaz tega zares ne vem,” odkimava Luna. “To mora biti kje med takimi hribi, kamor jaz nikoli ne zaidem. Če hočeš zvedeti, kje je to mesto čudnega imena, moraš iti tja, odkoder Veter pripiha. On preleti vse predihe in ti bo znal pokazati tudi pot v mesto, ki ga iščeš.” In že je bil tam, odkoder Veter pripiha. Veter je bil ravno doma. “Gospod Veter, ali veste, kod se gre v mesto Perdonkorten?” vpraša mladenič. “Kaj ne bom vedel,” pravi Veter. “Jutri zjutraj ob treh grem tja. Kraljeva hči se bo omožila, pa ji grem pihat na ženitnino, da jim ne bo prevroče. Šel bom pa skozi take predihe in skozi tako pečovje, da ne vem, če boš ti mogel za mano ali ne.” “Gospod Veter, nič se ne bojte,” mu pravi popotnik. “Mene nobena skala ne zadrži. Imam tak klobuk, da se, če ga vržem, zemlja odpre in grem za njim, kamor hočem.” “No, potemtakem pa le pojdiva,” pravi Veter. Ob treh zjutraj vstaneta in gresta. Prideta k strašnem skalovju. Veter zatuli in se po luknji spusti skozi skaline, mladenič pa ni mogel za njim. Takrat pa zgrabi klobuk, ga trešči predse in skalovje se odpre. Veter jo dere naprej, on pa jo briše za njim. Ko je bila ura pol petih, sta jo že primahala v mesto Perdonkorten. Veter je šel pihat na ženitnino, da jima ne bi bilo prevroče, mladenič pa je šel v cerkev. Usedel se je v klop in čakal svatov. Ob enajstih zasliši muziko in v cerkev pride petdeset parov svatov. Vsak je bil napravljen lepše od drugega. Gospod kaplan jim gre maševat, po maši pa začne brati poroko. Mladenič je sedel v cerkveni klopi, a nihče ga ni videl, ker je imel ogrnjen čarovni plašč. Kar se stegne iz klopi in lopne kaplana po knjigi, da je zaropotala na tla. Kaplan pravi na to: “Nekdo od vaju dveh mora imeti tak greh nad seboj, da nista vredna sprejeti zakramenta zakona.” Nato začne nevesta pripovedovati, kako je nekoč prišel neki neznani mladenič in jo rešil zakletve. “Sporazumela sva se, da ga bom čakala sedem let, ko je odšel pogledat domov k staršem.” “Koliko časa je pa že poteklo od takrat, ko je odšel?” vpraša kaplan nevesto. “Pet let in pol”. “No, vidiš, zategadelj vaju ne morem poročiti. Počakati morata še poldrugo leto. Če ga pa do takrat ne bo nazaj, potem se boš smela zaljubiti. Katerega bi pa rajši vzela za moža, tega ali onega,” jo še pobara kaplan. “Onega bi rajši imela, ako bi se vrnil. Pa vem, da ga nikoli več ne bom videla,” zajoka nevesta. Mladeniču, ki je to poslušal, so bile njene besede kar všeč. Svatje se obrnejo in grejo iz cerkve proti domu. Nevidni, ki je udaril po kaplanovi knjigi, je šel tudi med njimi, a nihče ga ni videl, ker je imel ogrnjen plašč. Nevestinem očetu se je sitno zdelo, da bi svate kar tako domov nagnal. Pa jih povabi na nekaj bokalov vina. Svatje pijejo vino, nevidni mladenič pa hodi po hiši gori in doli, a nihče ga ne vidi. Ko so že vsi svatje odšli domov, pa sleče plašč in ga obesi na ljuko. Takrat so vsi spoznali svojega rešitelja. Lepa nevesta ga sreča sredi hiše. Oklene se ga okoli vratu in pravi: “Poglej, vprav danes bi se bila z drugim ženinom poročila, če se ti ne bi vrnil.” Nato so brž sklenili veliko svatovščino. Šli so k poroki in poroka je srečno minila. Ko so prišli nazaj domov, so jim priredili prav zalo ženitovanjsko pojedino. Vsega so imeli na pretek, dosti piti, dosti jesti. “Tudi meni so dali iz rešeta piti, iz kozarca hrena jesti, pa eno z loparjem po riti. Potem sem pa šel.”