Ribniška.
Resnična.

Anton Adamič
Izdano: Slovenski narod 8. oktober 1921 (54/227)
Viri: 227
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Stari Jakob Zadolnik je umrl. Sin Janez, prevzemnik si je izbral nevesto in se oženil. Pol leta je krošnjaril, pol meseca računal, dva dni je polegoval pod hruško, tretji dan je poklical svojega starejšega brata Jakoba v hišo in je dejal:

»Jaz grem v Ameriko.«

»No?«

»Tebi dam generalno pooblastilo. Paziti moraš na živino, da boste začasa pospravili krompir in zrnje in da se ne bo žena zvodila s kom. Ti si učen na dohtarske bukve, tebi izročam do spomladi vse; kakor boš ukazal, tako pa bode.«

Janez je odšel v Ameriko in zagospodaril je v hiši brat Jakob ali – dohtar Žlindra.

Kar preko noči, še pred leti se je poprijel Jakoba pomembni ozdevek dohtar Žlindre. Resnica je, da Jakob najrajši polegoval na peči in posedaval za mizo s kazenskim zakonikom v roki (zlomek vedi, kje ga je staknil); kajti sicer ni bil za noben hasek ne na polju, ne na podu in ne v hlevu. Žlindra bi bil nemara lep, velik človek, če bi ne strigel z desno nogo v podobi ležeče črke s za svojo levo nogo; – toda le kadar je hodil! In le s težavo, oprt na gorjačo, se je pomikal po vasi. Učen pa je bil; vse procese in za vso vas jih je dognal. Hud je bil kot pipni tobak, pričal je na vse strani in velesvečano; otepal se je z advokati in jih, neugnan nikdar, presekaval, da je bilo joj.

Brat Janez je zadel v črno, ko je pooblastil dohtarja Žlindro za gospodarja. Le-ta se je zazdel. Kako se ne bi, ko je smel rjuti okoli hiše, kadar in kolikor je zamogel! Odvažnega obraza se je prigugal vsako jutro v hlev, zasajal je gorjačo v gumno, – li ni preveč vlažno; zibal se je okoli kozolca, podil je bravce, da ne bi popili vsega prosa in priropotal je na skedenj, kjer je držal nevesti lestev, kadar je lezla s polnim košem sena s peter ... Točno, vedno in redno je bil tedaj mladi, bratovi ženi na uslugo. Pa tudi vesten, kajti večkrat se je priplazil na izbo k nevesti, pogledat, če nima morda vasovalcev ... Ponoči seveda. Prisedal je na posteljo in zdihoval ... Kakopak. Tudi na peč je zlezel za njo. Dohtar Žlindra je bil dober varuh.

Nenadoma je šla nevesta v pustiv k svojim staršem. Hudih oči se je odpravil in takoj dohtar Žlindra v trg in v sodnijo – tožit. Za par dni je morala nevesta v sodnijo, kjer se je opravičevala, da je šla zato v pustiv, ker jo svak preveč nadzoruje – in je še ponoči ne pusti v miru.

»Pa kaj vam hoče?«

»Ne vem ... To morate vi boljše vedeti, gospod svetnik!« se je sramežljivo prestopala mlada žena.

Svetnik, moder sodnik, je nekaj začrkal na namizni koledar.

»Ga bomo že podučili. Le vrnite se na svoj dom in brez skrbi!«

»Oho!« se je začudil dohtar Žlindra, ko je dobil povabilo na sodnijo. O terminu se je odpravil na pot. Sodnik mu je zapretil s prstom in ga svaril, naj ne hodi vsepovsodi za nevesto, da je ona dovolj stara in da ve, kaj in kako je prav.

Vihal si je dlako pod nosom dohtar Žlindra, grabil se je v bok, postrigaval je z desno nogo za svojo levo in je izjavil kratkomalo, da je vse skupaj – pomota. In je odkrevsal in jo je mahnil domov. O, on se je zavedal svojih pravic ...

Za tri tedne je bila nevesta zopet v sodniji. Jokala se je in povedala:

»Govori in ongavi se, kot da ne bi prekalil vode. V resnici mi je ta tiščinasti dedec vedno za petami. Nagovarja me in se slini okoli mene ... Uh, sram me je. Nikoli in nikjer nimam miru in ga nimam ... Jaz sem poštena ženska in nočem, da bi tako in tako ... Prosim pišite možu v Ameriko, naj pride domov.«

»Oho!« se je odkašljal dohtar Žlindra, ko je tudi on dobil povabilo na sodnijo. »Ejtata, zaradi Neže, saj vem! No, bomo videli, kaj vse je babišče natvezilo sodnijskim.«

Razhudil se je svetnik in silno razrepenčil nad dohtarjem; zmerjal ga je s prešestnikom, krivovercem in mu zagrozil:

»Zaprli vas bomo, da boste črni! In vsak drug dan bo post, da se ohladi vaša vroča kri! Kaj menite, da smo na Turškem, kali, ali med divjaki?! Da vas le sram ni!«

Pod ploho si je otiral čelo, lezel, strigel je vzrak proti vratom, naposled ko se je ploha sesula, je vprašal dohtar Žlindra bedastega obraza in ječaje:

»Ja gaspud loncrat: čemu mi je pa potem dal moj brat, preden je šel v Ameriko, – generalnu pooblastilu?«