Rimski literarni spomini
| Rimski literarni spomini Roma Silvin Sardenko |
| |||||||||
Moj očetovski mentor dr. Janez Evangelist Krek je hotel in storil vse, da sem 1904 prišel v Rim, da bi se predvsem posvetil študiju lepih umetnosti. Zavod S. Maria dell'Anima, kjer sem kot konviktor stanoval, pa je hotel, da študiram poleg tega tudi filozofijo, ali še bolje zaradi enotnosti s sotovariši, cerkveno pravo. Tako sem moral dobro porabiti svoj čas, če sem hotel ustreči Kreku, zavodu in svojemu notranjemu nagnjenju: Poeziji.
Ko sem prišel v Rim, so v njem izzvenevali še zadnji zvoki Petrarcovega jubileja. Tedaj so namreč povsod po Italiji in daleč po svetu praznovali 600 letnico rojstva nesmrtnega pesnika nesmrtne Laure. Veselil sem se tega jubileja tudi jaz. V Petrarcov spomin sem pričel zlagati sonete. Moja Laura pa je bila Roma. Toda še bliže ko Petrarca je tisti čas posegla v mojo dušo pesnica Ada Negri. Vsaka knjigarna v Rimu je v svoji izložbi kazala in priporočala nje zadnjo pesniško knjigo: Maternità. Dr. Krek me je doma v Ljubljani seznanil že z njenima prejšnjima zbirkama: Fatalità in Tempeste. Vendar me prvi dve pesniški deli Ade Negrijeve nista mogli tako prevzeti, kakor se je to zgodilo ob njeni knjigi Maternità. Ob tej knjigi mi je večkrat vstala v spominu moja mati z vsemi radostmi in bolečinami, kakor jih opeva Ada Negri v imenovani knjigi. Še bolj ko na svojo mater, sem tedaj mislil tudi na svojo Cerkev. Saj mi je p. rektor Fr. Wernz na Gregoriani v zasebnem pogovoru dejal: »Človek pride v Rim, da vzljubi svojo Cerkev.« »Magnificat«, pesniški ciklus, ki stoji na čelu moje zbirke »Roma« 1906 in ga v novi izdaji prinašajo ode v »Roma Eterna«, je skorajda zložen pod dihom verzov v knjigi »Maternità«. Morebiti smem reči, da gre tudi njej hvala, da sem bridkost in radost poslej pojmoval in izražal bolj v izčiščeni obliki, kakor pa se je to kazalo in pelo v moji prvi zbirki »V mladem jutru«.
Pomladi 1905 sem dobil v spomin knjigo, ki sem je bil neizrečno vesel in jo še danes po tolikih letih z veseljem prebiram: Giovanni Pascoli-Myricae. V njem sem, kar zadeva motive, našel največ tega, kar sem doslej sam tihoma ljubil v svojem srcu. Tisto tiho pesem, o kateri mi je včasih z nekako bolestjo tožil naš resnobni pesnik Anton Medved: da se mu nikakor noče zapeti to, kar imenuje Francoz: ,chanson". Tisto tiho pesem, ki je nekaj, česar ne moreš prav definirati. Le če jo najdeš in bereš, takoj veš in čutiš: to je pesem. Že naslovi Pascolijevih pesmi so kakor dehteči grmovi, v katerih se skrivajo in pojo ptice. Ko sem te naslove prebral, sem si mislil, kakšne morajo biti šele pesmi same? Berem, berem in berem, povsod najdem pesem, pesem in pesem. Ne smem zamolčati, da so Romance in enako Elegije v »Roma Moderna« kolikor toliko navdahnjene po Pascolijevih pesmih. Pa »navdahnjenje« morebiti ni pravi izraz. Te reči so bile že od nekdaj blizu mojemu srcu in tedaj, ko sem bral Pascolija, sem le spoznal, da so ti motivi splošno človeškega pomena.
Kakor doma na Slovenskem, sem dobil tudi v Rimu mentorja v literarnih in umetnostnih vprašanjih. Zelo veščega in spretnega. Ni bil sicer Italijan, temveč Švicar, vendar je v dobi 25 let postal že cel Rimljan. To je bil monsignor Peter Müller. Imel je dvojno doktorsko diplomo, iz filozofije in teologije na Gregoriani. Tisti čas mojega bivanja v Rimu pa je bil kapelnik cerkvenega zbora v cerkvi S. Maria dellʹ Anima. Smem reči, da poleg L. Perosija in njegovega Siktinskega zbora tedaj ni bilo v Rimu boljšega kapelnika in organista, kakor je bil dr. Müller s svojim pevskim zborom na koru v cerkvi S. Maria dellʹ Anima. Monsignor doktor Müller pa ni bil le muzik, temveč tudi poet. Ni sicer izdal ali zapustil nobene pesniške zbirke, toda bil je kljub temu tiha in močna pesniška duša. »Nemških verzov ne bom več pisal, ker živim že predolgo izven svoje nemške dežele, italijanskih pa tudi ne, ker mi Dante vse pove.« Ta Müllerjev izrek dovolj označuje njegovo globoko pesniško čustvovanje. Mislim pa le, da bi moral doktor Müller to reči o sebi nekoliko drugače. On je namreč svoja čustva izlival v akorde na orglah. Sijajen improvizator! Ko bi bil to povedal z besedo, bi bile to krasne religijozne poezije. Prav za tako poezijo je navduševal tudi mene.
Zopet se moram spomniti Pascolija. Dr. Müller me je uvajal v umevanje pesniškega duha tega genialnega pesnika. To je Müller tudi mogel storiti, ker je bil po svojem čustvovanju tudi sam Pascoliju zelo podoben. Če se je kdaj v takih vprašanjih razvnel, tedaj si mogel slišati, kaj je zdrava in zrela umetnostna ali literarna kritika. In tako je bilo tedaj, ko sva skupaj brala Pascolija. Žal, da ne morem več povsem opisati te zanimive ure. Nekaj, kar je najznačilnejše in morda za Pascolijevo pesem najvažnejše, pa sem si le ohranil v spominu. To je kratkoča, jedrnatost in obenem topla iskrenost Pascolijevega izražanja.
V zavodu S. Maria dellʹ Anima je bilo ustanovljeno Bralno društvo, ki je nosilo sicer nemško ime, vendar je bilo postajališče in zbirališče raznolikih kulturnih delavcev iz vseh rodov in jezikov. Kadar sem stopil v bralno sobo, sem poleg znanih našel nekaj novih obrazov. Umevano je, da si pri tako kratkotrajnem medsebojnem literarnem stiku nisem mogel zapomniti vselej imen in pomena prihajajočih gostov, med katerimi so bili nekateri odlični znanstveniki in umetniki. V bralnem društvu so se vršila tudi predavanja o vseh važnih kulturnih vprašanjih. Bralno društvo je bilo torej bolj splošno kulturnega pomena in namena. Zgolj literarne zadeve so se pač tudi obravnavale, vendar le redkokdaj. Tem pomenkom in razpravam je bil odločen drug prostor in krožek v Rimu. Po srečnem naključju sem izvedel tudi za ta krožek ter sem se mu pridružil. Dr. Müller me je seznanil z nemškim pisateljem Anzgarjem Albingom, ki je vodil tedaj Rimski literarni krožek za inozemske pisatelje. To se razume, da se je ta krožek zanimal za vse najnovejše pomembnejše literarne pojave italijanske literature.
Tako sem izvedel za marsikatero literarno novost, ki bi šla sicer zaradi mojega obilnega glavnega študija neopaženo mimo mene. Francesco Ferrara, ki je bil tedaj star 46 let, je bil eden izmed najbolj znanih in genijalnih ljudskih pesnikov, in sicer v domačem ljudskem narečju. To je bil pesnik, predhodnik nove šole, ki je prav tedaj vstajala in so jo Italijani nazivali: Poesia umana. Njemu ob strani bi se smel imenovati kongenialni poeta Romanesco »Trilussa«. Kdo ni vedel, da je to Carlo Alberto Salustri? Spoznal sem pa tudi, da je bil ob koncu 19. in začetku 20. stoletja pri italijanskem mladem občinstvu najbolj slavljen in ljubljen: Giacomo Leopardi. Njegova poezija diha le bridkost in bolečino, vsa njegova filozofija je le negativna. Na Monte Pincio sem med sohami raznih duševnih velikanov videl, da je z imeni in pozdravi ves popisan kip pesimista pesnika Leopardija …
Rimski literarni krožek je posvečal svojo pozornost tudi drami. Tedaj si mogel večkrat slišati imena, ki so slavila posamezne igrokaze ali dramatike na deskah rimskih gledališč. Francesca da Rimini – G. Dʹ Annunzio – v gledališču Constanzi; Giorno più leti – G. Abtibui Travetsi – Valle; Socrate – Giovanni Bovio – Valle. In še drugi. Posebno zanimiva so bila v Rimskem literarnem krožku predavanja o kulturnih posebnostih in pomembnih italijanskih pokrajin, na primer: Gli Albenesi dʹItalia. Prave literature italijanski Albanci še niso imeli. Največji njih pesnik, po pravici nazvan »il grande amatore di sud gente«, je »Girolamo De Rada«.
Prav v Rimu sem spoznal, kako da ima vsak narod, vsaka dežela in večkrat celo vsaka pokrajina svoje kulturne posebnosti in pomembnosti. Človek gleda svet, če je le samemu sebi zvest, skozi duhovne oči svojega kraja in značaja. Tako je mislil in gledal Giuseppe Verdi kot rojak zakotnega mesteca v Kampanji: »Sono è sarò sempre un paesano delle Roncole«. Videl sem njegovo rojstno hišico. Preprosto bivališče v preprostem selišču, kakršen je bil tudi umetnik sam. Ta preprostost diha celo v njegovih, sicer vzvišenih delih.
V Rimu pa sem se tudi ob velikih umetnikih in umotvorih prepričal, da Cerkev nikakor ne ovira, temveč le podpira vsako pravo umetnost. Kar ti je dala mati, kar si pil z materinim mlekom, ne more škodovati tvojemu razvoju in napredku, tudi v umetnosti ne. Verski navdihi odpirajo umetniku nov svet lepote.
Isto misel sem razbral v A. Fogazzarovih dveh romanih, ki sta tedaj izšla drug za drugim: »Piccolo mondo antico« in »Piccolo mondo moderno«. Borba svobodomiselne žene ob strani vernega moža je Fogazzaru zelo priljubljen motiv. O teh dveh romanih se je v našem literarnem krožku mnogokaj bralo in razpravljalo. Bil nam je veren naslednik A. Manzonija. Na tega pisatelja, predvsem na njegove »Inni sacri«, me je dr. Krek opozoril iz domovine v Rim. Saj je tisti čas 1905 sam prestavil Manzonijev himen: Ime – Marija. Kakor pri Manzoniju moramo tudi pri Fogazzaru poudarjati zlasti umetniško stvarnost in miselnost.
Zelo živahen je bil v imenovanem literarnem krožku tudi razgovor o slovečem lirskem delu »I sepolcri«, ki ga je prav tedaj pred stoleti (1806) napisal Ugo Foscolo.
To vse in še marsikaj drugega v italijanski književnosti je budilo in oplodilo moje tedanje literarno delo. Ako se danes zopet zamislim nazaj v one davne čase, ki sem jih preživel pod rimskim nebom, vidim, da so tedaj šumeli ob meni nepozabni in neizčrpni viri lepih umetnosti. Kdo, ki bil kdaj v Rimu, ne misli čestokrat nanj?
Povedati moram še, da je Nova izdaja pesniške zbirke »Roma« prirejena mojem prvotnem rimskem rokopisu. Prva izdaja 1906 se namreč ni povsem ravnala po njem, niti glede števila pesmi, niti glede njih razdelitve. Obseg knjige ji je hodil na tesno.
Večkrat že sem mislil, kdaj bi prišel na lepo priliko, da zberem še tiste rimske pesmi, ki jih ni podala prva izdaja. Ta lepa prilika mi je prišla zdaj kar sama ob sebi. Izrekam iskreno zahvalo svojemu prijatelju gospodu profesorju Umbertu Urbaniju za pobudo in vnemo ter svojemu ožjemu rojaku gospodu odvetniku dr. Alešu Peršinu za velikodušno gmotno podporo, da je tako po zaslugi obeh knjiga »Roma« sedaj izšla v celotni prvotni priredbi.
Vsi moji zapisani ali nezapisani rimski literarni spomini pa mi potrjujejo A. Ušeničnikovo misel, da: »najlažje doživljamo resnico po poeziji in umetnosti, ki ne dajeta hraniva le umu, temveč predvsem srcu.«