Šla sem, kakor ciganka
v raztrganem krilu,
k visoki gospodi.
V lepih oblekah
sedele so mlade princese
na mehkih foteljih.
»Poj nam, ciganka,
pesem cigansko.«
Kaj bi vam pela,
mlade princese,
saj ne umejete
ritmov ciganskih!
Pa so želele še
in me prosile.
Vzela sem svojo
ubito kitaro
in sem zapela:
»Črni so, črni,
tvoji lasje.
Svetle si bisere
vanje oplela,
vendar so črni
tvoji lasje.
In ko se v noči
tvoj dragi sprehaja,
čuti na koži jih
in ves se trese,
ker ga bolijo
ti črni lasje.«
Bežale so
mlade princese
z mehkih foteljev,
in se poskrile
v dvorani prostrani.
Jaz pa sem pela pesem cigansko.
