Riva
Riva Ambra Tomaž Šalamun |
Luknje v vrtu → |
|
Ribiške mreže visijo iz ust velikanov,
tvoje oči, flamingo in prsati sivi bok.
Žerjavi ropajo parnike. Po stopnicah navzgor:
„V kabiiine!˝ Kravam visijo noge kot odlomljeni
zobje glavnika. Iskre bruhajo. Natakarji
zatikajo diamante za prte in na Hvaru, pred
kinom, nekdo prosi, da bi lahko vrnil
denarnico, ki sem jo izgubil. Dikan je prišel
do Vere. Jaz pa iztrgal Branku sestro. Leta
pozneje, ko sva kadila Kent. „Kdaj boš
diplomiral. Po diplomi grem okrog sveta.˝
Črnci os treščili s palube junkija, ker je
uriniral, metle ni več dvignil. Sprl si se z
dedom. Nisi mogel več pisati. Preživel si,
ker je bil mraz. Navajen si hoditi po ledu.
Na Kreti dobi tvoja koža mehurje, na ogromnih
sivih kamnih, še toplih v decembru. Doktor
Jamnicki se vrača. Če kokoš zavežeš v mladosti,
ti taka ostane. Ne popikajo je strežnice.
Ponoči hodi po parketu z vrčem na glavi. Pri
nas ni slik. Stene so okrogle. Tvoji lasje
so žime. Che xe viniu da vicin, anche te ga
crollá tutta tua roba sporca. Mi? Chi te ga
crollá? In potem nervozno dviganje pokrova
klavirja, bliskanje z očmi. Procesija ob
Sv. Rešnjem telesu, ogromni bicikli na splavih.
Po drči na hlodu jezdi Jeti. Ashbery v
Cooper Union 1986: „And if you did / good that’s
fine, but if you did bad it don’t make no
difference, you’re equal / same as the others,
and the devil don’t give a shit who you are or
whether your name has an umlaut to it. Flowchart,
Carcanet, str. 100. Zato ne obvladaš cavallottov.
In pljuvanja in šal, no te capisci chi voga.
Lepa, ampak se ne oblači prav. Kroglice, vrele
kroglice požirajo za ta malega. Mákar, kaič,
tu Dio che sii stabile. Meglio un succo di
pompelmo. Pa spet Herme v Olimpiji, ukradena
pižama na ladji v Pireju. Vrzi se na iglice.
Isolani, pescecani. A ma tudi nič, če
bi. Chi te hodi po mleko? Xa tega ciapa
pumparice . Ma Dio, chi xe viniu sta sera. Dai,
dai, butta xo ciapin. Se je Hera maščevala
in mu scvrla polento? Mozart, nič kaj plašen,
niti odmaknil ni pogleda. Ubijamo angleške
kralje. Hranimo šaržerje. Lindi je oče pral
denar od mafije. S povštrčkom hodi, piše
Ghost money. Tisti skromen, tisti kot najbolj
tiho pišče pojé kubične sublimacije.
Trik je, da daš starše šepati. Ali da poveš,
da si prekravljal praznino. Vse, kar je belo.
Vse, kar je pršeče. Vse, kar se v zasneženih
gozdovih veže na Mediteran. Pri drugem jezeru,
koča za komponiste, eto, slišal, lani ga je
pičila muha ce ce, ni se več vrnil iz Afrike.
Ta, ki je razlagal, da ni nič drugega, kot da
brizgamo ego, njegovo ime sem pozabil. Jaz
pa male krokodilčke na jezik, brez zgodbe.
Žuželke so špice. Skrivni dodatek človeških
las. Evo, če bi me smrt, bi ostala bela masa,
puding, ki bi se zanj stepli. Preskrba ni
problem. Kaj pa je potem problem? Brleče
lučke v Janitiju, fizionomija iz Azije? Šine so
poteptali, roke izvlekli, v beneških zrcalih
zlizali spoj. No te xe vecio, te ghe diria,
si, che te diria. Mai da un lado. In atmosfera
kot pri Brecljih in Beblerjih. Bogomile so
izginile in se poročile. To je naš jamboree. In ne
bomo utrgali nobenega cveta, vsi so zavarovani.