Roža v trnji

Roža v trnji.
Izvirna novela iz domačega življenja.
Spisal U. M. V.
Izdano: Slovenski narod 26/240–42, 244–47, 249, 251, 254–59, 261–65 (1893)
Viri: dLib 240, 241, 242, 244, 245, 246, 247, 249, 251, 254, 255, 256, 257, 258, 259, 261, 262, 263, 264, 265
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. dno

I.Uredi

V razkošji me zibal je sán,
Srcé mi veselo je bílo,
Ko zrl sem v obrazek cvetán
Tvoj prvikrat, dèkle premilo.

J. K. Kalčič.

Kdor ni bil nekaj let v Zagrebu in ko ga pot zopet pripelje v dično stolico hrvatske trojedne kraljevine, se izvestno čudi broju in krasu novih zgradb, šetališč in parkov.

Eto, Zrinjski trg! — Vojaška godba svira, po belih potih šeta se veselo občinstvo pod senčnimi drevesi. Po najnovejši modi opravljene krasotice obračajo oblastno svoje glavice po moštvu, ki se pogumno izpostavlja žarovítim pogledom. Tujčevemu opazovanju ne manjka predmeta; izvestno se okó Slovana veseli videti toliko lepega ženstva, a srcé mu žalostí slišati nežni spol večinoma „švabiti“. Ali kaj hočemo? V stolici slovenski, v beli Ljubljani, se ženstvo slovenskega pokoljenja rači tudi še navadno posluževat blažene nemščine. Isti greh ljubijo brhke Hrvatice, akoravno imajo že višje dekliške šole, mi pa še ne.

Sv. Ciril in Metod usmilita se našega ženstva, izruvajta našim devam brezmilostno iz srca ta nagon, rešita nas prokletstva smatrati le germanski jezik dostojnim za elegantno občevanje! Greh materin deduje deca, za greh narodnih izdajic ter mlačnežev odgovorna bo mati in odgoja, a prokletstvo to provzroči često dvorljivost našega narodnega moštva na nepristojnem mestu. Mož bodi gospodar hiši i deci i sluštvu, zatorej bodi občevalni jezik domá in izven doma vsem domačinom narodne hiše slovenski! Slovan ženi Slovanko, le ta zamore biti prava mati deci njegovi, bodočnosti ideje slovanske.

Take misli ter opravičen srd nad grehom hrvatskih Evic polnil je izvestno dušo moža, ki je naslonjen ob drevo poslušal godbo in motril šetajočo gospôdo; sej okó je tako temno-jezno sledilo nemškutajoče ženstvo. Opazovalec ni mogel imeti veliko nad 30 let. Bil je visoke, vznošene rasti, črna brada in brke ter kodri dajali so njegovemu obrazu neko zanimivost, kojo so še vekšali zarujavelo lice, visoko belo čelo in temni očesi. Vsa zunanjost napravljala je vtis, da mora biti lastnik duhovit, izvanreden človek. Ni čuda torej, da ga je marsikatero oko radovedno merilo; deve stiskale so glavice skupaj in zvedávo ugibale: kdo more biti ta tujec?

„Što radiš otče?“ — vprašal je za drevom, na koje se je tujec naslonil, mehak, zvonek ženski glas.

Ljubezniv smeh bil je odgovor, kojemu se je pridružil hipno blagozvoneč, zatisnen drugi smeh.

Nekaka magnetična moč prisilila je zdaj i tujca ozreti se, a malo je manjkalo, da se ni i on glasno zasmejal, saj povod dobre volje staremu gospudu in dražestne njegove hčerke bil je predrastičen. Tik drevesa čepel je s po turški prekrižanima bosima nogama mal deček. Komolca vprl je na kolena, z rokama podprl glavo in nepremično zrl v nebo poslušaje godbo. Izvestno bil je najzvestejši poslušalec današnjega koncerta mali čevljarski učenec, za kar ga je značilo nekaj kopit in dvojica nizkih ženskih čeveljčkov; to imetje je brezskrbno tik sobe na pesek položil, mej tem pa se je njegov duh napajal z gospe Muzike umotvori. A ta entuzijast bi na sebi morda še ne bil provzročil smeha zale deve in njenega otca ter konečno še tujčevega, ko bi se ne porodil v glavi starega gospoda kobold šegavosti. Položil je tiho v vsak čeveljček po jedno svetlo desetico, a potem prijel svojo hčer in se polagoma odstranil od še ničesar slutečega obdarovanca. V trenotji, ko se je tujec ozrl, ujelo se je njega okó z okom vitkorasle deve, koja je pokazala na dečka, a potem s prstom za hip prekrižala usta svoja v znamenje, da naj ne izdá darovalca. A to modro oko, to rajsko, nedolžno veselje, katero je izražalo nad činom svojega otca! V očesu zrcali se duša človeka, trdijo dušeslovci in istinito, duša mlade deve morala je biti čista, nedolžna, od nobenega nemilega vetra življenja še razburkana, kajti nje modro oko bilo je jasno kot najčistejše gorsko jezero. Tako mislil je tujec, ko se je poklonil neznanki ter se zopet obrnil proti godbi. In ravno čas je bilo, kajti godba je vtihnila, deček poskočil je na noge ter pograbil kopita in cipele. Kar mu noga zastane, osupel zré nekaj trenotij v votlino, potem se roka počasi stegne, pograbi svetli desetici, položi jih na dlan in začudeno se deček ozira po darovalcu. Nikogar ni bilo blizu, le tujec stal je še pod drevom, gledal pa je v drugo stran. Deček postavi se predenj, meri ga od nog do glave, potem mu pomoli svojo dlan z deseticami pod oči, ali ker se ta ne zmeni zanj in hoče oditi, potisne denar v žep, pograbi še cipele, ozira se in ker vidi ravno necega mestnega redarja kacih 20 korakov od sebe stati, zakričí na ves glas: Živio Starčevć! in jo pobriše kot blisk mej razhajajoče se občinstvo, redar pa za njim. Kdo bi se ne smejal dovtipnemu, godbo ljubečemu malemu čevljarskemu učencu, zahvalivšemu se na tak originalen način za nepričakovani dar.

V množici pa je tujec zgrešil neznanca, a dražestno lice deve utisnilo se mu je globoko v srce.

II.Uredi

Po rávnem pólji se sprehajam,
Ko žito mládo v klasje gré,
Vesel škerjanec žvergoléva,
Radóstno mi srcé.

Fr. Cimperman.

Poletno jutro za Gospodovih dnij na deželi! Čisto, sinje, brezoblačno nebó spenja se nad zemljo z najbujnejšim oblačilom nadéto. Skozi listnato, gosto osenčje temnih gozdov, skozi zlato, rumeno morjé žita zavél je lahek, tihi jutranji vetrič in njega vali donašajo od okoličanskih cerkvá sèm glase zvonov, vabečih k molitvi. Tu žvižgajo kósi, tam se oglaša prepelica, tu tolče žolna po deblih, ondi veselo prepeva senica, najblagoglasneje mej vsemi pak se vznaša žvrgolenje škerjančevo visoko v zraku. Solnčni žarki zlato presedajo zemljo lomeč se na osolzenih rosnih cvetlicah. Kakor zlate niti leskeče se prožna trava, a biserom jednaka pada rosa raz listje mladega dôbovja na parobku gozda. Zapuščeno čuti se človeško bitje, zatopljeno v veličastno delo svetá! Zapuščeno, osamelo, a vender takó vzneseno, takó praznično, takó veličastno; kakor dih narave je šumenje gozda, kakor lepa pesem pobožnih romarjev ptičje petje, a zvonenje lik slavnostno besede mogočnega govornika.

Krasota božjega stvarstva objema dušo in srce. Vzvišene misli polnijo glavo iti vodijo potnika lahkoj nogoj i srečnimi upi po zemlji. Prsi se širijo, jezik je nem, a duh dviga se proti nebu in prisrčna molitev hiti iz dna duše k Stvarniku, on pak izvestno ne zavrže molitve sredi čarnega svojega stvarstva. Kdor je užil take srečne ure najčistejšega čuvstvovanja, ne pozabi jih več nikdar.

Angelj božji spustil se je na lahkih perotih na zemljo, poljubi na parobku gozdiča stoječega popotnika ter ga vodi po stezici, mej travniki do samotne cerkve. Srebrno-čisti zvon oglasi se iz vitkega stolpa, spodbujajo k molitvi, rosna travica, vsaka rožica diše ter kima zvončku z glavico. In potnik, naš znanec z Zrinjskega trga, odkrije se in stopi v cerkev. Prazna je, le dih svetosti božjega doma véje po njej. Zadnji zategnjeni glasi zvona doné tajinstveno na uho. Tujec stopa po stopnicah na kor in ogleduje stare, umetno izdelane orglje. Iz zvonika prikaže se moška podoba, presenečeno gleda tujega gospoda, a samo bip, urno se ojunači, pozdravi neznanca in sluté, da bi hotel ta orglje poskusiti, se vljudno ponudi mehove pritiskati, pristavivši, da so itak že zaprašeni, ker od smrti vaškega učitelja jih nihče več ne vpreže. Tujec sprejel je ponudbo, vsel se k orgljam in začel preludirati.

Mogočno zapele so piščali, veličastno se glasile v prazno, samotno cerkev, a igranje svedočilo je veščaka — umetnika. In v vznosno himno, slavospev Bogu, koji dal je potniku za prekrasnega, nedeljskega poletnega jutra njega čuda zréti, družili so se v prelepih harmoničnih akordih piščalim izvabljeni glasi. Kakor zamaknen sledil je mož-mehogonilec prste igralca, oči žarele so mu veselja nad izbornim igranjem, genij našel je pot i v srce preprostega kmečkega človeka.

A ni ostal jedini poslušalec. Natihoma odprle so se cerkvene duri pod korom, lahno so vstopile dve mladi in starejša dama ter se vsele tiho v zadnjo klop. Tudi tem je genij igralca zavladal čustvo, tudi one so neme, začarane poslušale igranje ter klanjale svoje glavice duhu umetnika, kojega je boginja Muza svojim sinom izbrala.

Bi li umetnik tudi tako mirnoj rokoj prebiral slonokostene tipke in završil svoje igranje v mogočnih, bučečih akordih, ko bi znal, da ima svojim poslušalcem ovo prezalo devo z Zrinjskega trga, koje otec je v svoji dobrodušnosti provzročil veselje ubogemu čevljarskemu učencu, a redarju trud in znój?

Teško je igralec posilil branečemu se mehogonilcu plačilo za njegov trud, kajti ta je trdil, da je že dovolj plačila bilo poslušanje prelepega orgljanja, kakoršnega še ni nikdar čul, ni v Zagrebački katedrali ne. Naznanil mu je svoje osobe značaj: bil je cerkvenik v bližnji vasi, a tudi v tej grajski cerkvi opravljal isti posel, koji pa pri tej ni težaven, kakor je trdil, ker se le redkokdaj opravlja služba božja v njej. Na tujčevo vprašanje, čegav grad je v bližini, zvedel je od gostobesednega cerkvenega dostojanstvenika, da je komaj streljaj od tu za gozdom ležeči grad last udove ogerskega magnata, ki pak živi po smrti svojega soproga s svojo jedino hčerjo skoraj celo leto v njem.

Ravno ko se je hotel orgljavec od cerkvenika posloviti, udari se ta najedenkrat s pestjo na čelo in kot bi ga duh razsvetljenja obšel, vzkliknil je: „Gospodine, Vi ste gotovo školnik in mislite k nam priti?!“

Interpelovani se je glasno zasmejal in dejal: „Da, školnik sem in tudi k Vam sem prišel: Zdravi!“ — ter je odšel po stopnicah.

III.Uredi

Slavno moje ni imé,
Tega tudi ni trebé;
Imeniten stan moj ní,
Tóliko, da se živí.

Rádinski.

Vso je pelo, veselilo se v naravi, ko je tujec stopil iz cerkve. A kak zêl duh mu vid slepí? — Zamiži, a že sliši ženski glas pred saboj, njega je ogovoril, saj druzega moškega ni nikjer videti.

„Gospod školnik, dovolite, da se Vam prisrčno zahvalim za nepozaben užitek, kojega ste nam z Vašim umetnim igranjem napravili,“ — rekla je gospa, kraj katere je stala lepa gospica, po sličnosti s prvoj soditi nje hčer in ova krasna deva, kojo je že v Zagrebu videl, koje dražesten obraz se mu je z neznano silo vkral v srce.

„Nikar hvale, milostna, ne zaslužim je! Dolgo, dolgo že nisem igral orgelj, a danes zarano že potujé po stezah in potih sanjalo se mi je o nebeški krasoti, gledajočemu zemska čuda Božja. In v samotni cerkvi, prazni, zapuščeni od ljudij, poskusil sem zdramiti speče piščali, a nisem se nadejal, da imam odličnih poslušalcev,“ — odgovoril je školnik ter se oziral po zalih devah, ki ste nekaj stopinj v stran zdaj na neki gomili cvetlice vrejevali.

Po slikovitem hrvaškem pogorji zavel je tihi vetrič, poletel urno čez plan ter zašumel z vejami dreves. Samotna cipresa na okrašeni gomili stresla se je in iz debla je skrivnostno završčalo. Veter vkral se je pak tudi v naročje staroletnih dobov, stoječih krog pokopališčnega obzidja, skril se v njih zeleno-jasne liste, zašumel ž njimi, stresnil jih, žvižgaje se urno od njih poslovil ter poljubujoč žlahtne cvetlice in šepetajoč ž njimi vil se po rahli travi mej grobovi.

„Nevihta se bliža,“ dejala je gospa, opazivši proti vzhodu na nebu črne pikice ter ljubeznivo nadaljevala:

„Prosim Vas, gospod školnik, da izvolite posétiti moj dom. Jako ljub bo meni, kakor tudi mojemu bratu Vaš pohod, sosebno pa, ker se nadejam, da ne bo prvi in zadnji danes, če ostanete pri nas. To bode življenje potem! Vi, kor-dirigent in orgljavec, brat moj izboren goslár, Lora altistinja in Marija sopranistinja! Oj, tu bode zopet služba Božja, kakor je bila za časa življenja mojega rajnega moža, ko smo imeli v gradu še svojega duhovnika!“

„Mámi! vidi se, da živimo že predolgo na kmetih. Kaj si zamore gospod školnik od nas misliti, ko ga tako napademo in nas celó nič ne pozná,“ — rekla je sicer zvonkim, a nekako metalnim glasom k svoji materi, stari gospej, pristopivša gospica.

Lepa bila je črnooka hčerka prijazne gospe, Venera, v cvetji let; psiholog pak bral je v njenih očesih ponos plemkinje, prezirajoče plebejca. Mrzla sapa visokih krogov véla je človeku v njeni bližini nasproti, krogov, še dandanes polnih nezaslišanih, smešnih predsodkov in dozdevnih predpravic pred drugimi sloji človeške družbe. Tolmačil bi si besede Venere kot ukor, katerega daje prevzetna, ponosna hčer lastni materi, ker je po mnenji mladice bajè kršila in prestopila dovoljeno mejo, do katere smé bitje višnjeve krvi občevati z ubogim selskim školnikom, potomcem rudečekrvnih kmetskih ali meščanskih starišev.

I školnik je bil psiholog, saj se mu je hipoma prikazal na obrazu nekak satiričen posmeh. Elegantno se gospej in gospicama prikloni ter parira skriven udarec ponosne mladice, rekoč:

„Odpuščenja prosim, milostna gospa in gospici, pozabil sem za lepega jutra na svojo malenkost. Tudi zdaj grobovi polni cvetja spominjali me niso življenja ter zahtev naše dobe. Čast mi je predstaviti se: Ivan Ljubić, za počitnic križem sveta potujoč školnik.“

Numuzala se je gospa in poredno pogledala svojo hčer in v tem tudi k njim pristopivšo školnikovo znanko z Zrinjskega trga ter dejala:

„E bien, formelna predstava! Tu mojega brata jedinka: Marija Kukuljevićeva, na počitnicah pri meni, udovi graščaka Hójosa in ta, moja jedinka Lora. — Zdaj pa le domu! Nevihta se urno bliža, a tudi zajuterk že čaka in g. školnik napravil je kakor čujem danes že dolgo pot. Povabilu mojemu, upam, ne bo košarice?“ — rekla je gospá.

Ljubić menil je že odkloniti vabilo, ker mu ponos Lore ni prijal, a čarni moči pogleda Marije, s katerim ga je zdaj osrečila, ni zamogel uteči, poklonil se je gospej in po stezici, vodeči mej temnimi dobi lepega parka, korakal je svoji osodi nasproti ...

IV.Uredi

Občutki v prsih nam rodé se,
Ki jih izreči moči ní;
Občutki oni, ki budé se;
Kjer blizo je uzor stvarí.

L. Pesjakova.

Beli grad ležal je sredi zelenih, z najrazličnejšimi otroci Flore posutih vrtov. Liki dragocen biser bil je v tihi, divni dolinici, nič mu ni dramilo pokoja, ni človeški ni živalski glas ni motil njegovega spanja. Le veter je šepetal po drevji, virček žuborel po beli strugi mej zelenim mahovjem, a pred gradom napeljan v umeten iz alabastra izklesan basén z vodometom, se visoko proti nebu zaganjal ter razpršujoč se v tisoč in tisoč od solnčnih žarkov pozlačenih biserov padal skrivnostno šumljáje na krasne bele cvetlice cvetoče v vodi. Jutránje solnce vprlo se je i v šipo oken gradú, da so žaréla kot čisto, tekoče zlató.

Krasen dom, deželska idila!

In Marija, jutranja roža v tej okolici, kot bi se bila v raju razcvéla!

Ljubić imel je okó le za njo, nasititi se ni mogel tega krasnega pogleda, zdelo se mu je, da zré v odprto nebo, v katerem mu je svetnica bila Marija.

A lahno se je probudil iz sanj grajski mir, ko so prišleci stopali na lepo verando. Izza mize polne časopisov, dvignil se je prileten gospod in prišel došlim nasproti. Gospej in Lori podal je roko, a Marijo poljubil na čelo ter ljubko z dobro jutro odzdravljal. Tudi Ljubić-u stisnil je krepko rokó, ko so mu ga predstavili. Bil je oče Marijin in brat hišne gospe, zdaj na obisku pri svoji hčeri.

Ko je sluga Ljubić-a v sobo za tujce odpeljal in ga tam očistil prahu, vrnil se je gost na verando.

Pri zajuterku okupiral je stari gospod svojega najnovejšega znanca z mnogoterimi vprašanji, tako da je imel ta le malo časa baviti se z damami, a vender je često opazil, kakó ga Lora nekako neprijazno motri, sosebno ko je marsikateri njegov odgovor vzbudil laskavo pohvalo strica njenega in mamice. Odšlo pa gostu tudi ni, da Marijino okó često na njegovem obrazu počiva, a tako boječe, kot zdelo bi se nedolžni duši to že greh.

Ko zvé stari gospod od sestre, da je gost umetnik na orgijah, bilo je še-le pravo veselje brati mu na obrazu.

„Potem ste izvestno tudi na glasovirju umetnik?“ vprašal je Ljubić-a.

„Nekdaj sem i glasovir igral, a zdaj že dolgo ne več in če človek dan na dan ne vadi prstov, zgubi gibčnost,“ rekel je vprašani.

„Že dobro, že dobro, ne verujemo Vam,“ — dejala je gospa, „saj ste tudi orgelj se dotaknivši isto trdili in potem tak umetnik! Kaj ne Lorica?“

„Gotovo, mámi! Gospod školnik izvestno zelo ljubi godbo in žrtvuje tej ljubezni mnogo prostega časa?“

„Vere itak v Vas ne dobim, milostna, a uverujem Vas še jedenkrat, da že dolgo, dolgo nisem imel nikacega glasbila v rokah,“ — ugovarjal je Ljubić.

Gospa in hči njena sta z glavo zmajevali, a Marija je rekla: „Potem pak še bolj občudujem izboren talent, s kojim Vas je Bog obdaril! Zame saj milejega ni na svetu nego godba; — a ne izvajanje modnih skladb, temveč klasična muzika, še bolj pa interpretna godba, katera izraža trenotno čuvstvovanje človeka, kakeršno zdelo se mi je Vaše prelepo igranje v cerkvi.“

Oče njen, ponudeč školniku smodko in prižigajoč si svojo, pripomni: „Kaj boste našega gosta oštevale! Če mi bo hotel veliko uslugo storiti, bode nam pa na večer na glasoviru kaj zaigral, — seveda, če mu bode ljubo in bo to rad storil!“

„Hvala, brate, nečesa si me spomnil. Gospod školnik, vidite, da Vas ne pustimo še tako hitro od nas! Rekli ste, da potujete za kratek čas, a danes je nedelja, zatorej se pri nas odpočijte in še-le jutri nadaljujte svojo pot, če Vas dalje ne moremo obdržati,“ — rekla je gostoljubno in z očitnim veseljem gospa.

„Prepričali se boste že prvi dan, da pri nas na deželi vidimo radi pri sebi svojega g. školnika,“ — pristavila je zbadljivo Lora in na vprašajoči pogled svojega strica dostavila: „Šola v vasi je tudi lična in služba ni slaba, dokaz, da je umrli stari školnik vso svojo deco v Zagrebu in Beču izšolal.“

Pesek zaškripal je pred verando in raz lepega konja skočil je mlad jezdec. Pošepnil je konjiču nekaj na uho, ta je veselo zarezgetal in zbežal za grad.

Srebrne ostroge so mično žvenketale, ko je prihajal jezdec na verando, poljubil gospej roko, podal i drugim roko ter se vsel tik kučegazdarice, kjer je bil zanj že pripravljen sedež. Predstavila je gospa došlega gostu. Bil je sin brata njenega moža, Koloman Hójos, zdaj na obisku pri njej. Prišlec bil je mlad in lep, črnolas, smelega hoda, s sonornim glasom, a njega okó gledalo je neprijazno, kot nasičeno že vsega, kar zamore človeku sladíti življenje. Zaničljiv smehljaj poigral se mu je na ustnicah, ko mu je teta imenovala stan svojega gosta, a vender ni si mogel kaj, da bi mu okó često ne všlo na obraz tega školnika. Kmalo pa se je vtopil z Loro v prerešetavanje metod dobre konjske odgoje, mej tem, ko mu je okó često z videznim veseljem gledalo Marijo, ki je pazljivo sledila razgovoru očeta svojega in tujca.

V.Uredi

Mi čvrsti Slovenci smo, gremo na boj
Za pravdo, za dom, za cesarja,
Zakonu domačemu viteški roj,
Protivnemu groza viharja.

J. Koseski.

Sluga odnesel je ostanke zajuterka in posodo. GoBpodje spuščali so umetne oblačke svojih finih smodk v zrak, katerim je i Lora kmalo pridružila modre valčke svoje aromatične smodčice.

Nebo se je stemnilo, zlato solnce se skrilo za temne oblake. V kronah parkovih dreves jelo je škripati, vedno bližje in bližje čuli so se zamolkli glasi groma; zablisnilo je, nevihta je bila tu.

Dame so se dvignile in odšle v notranje prostore, gospodje pa so se podali v knjižnico. Visoke, krasne omare, polne knjig, vrstile so se od stene do stene, i po mizah ležale so novine in zvezki, a vse je svedočilo, da za red skrbi pazljiva, vešča roka.

„Hm,“ dejal je stari gospod, „Marija morala je biti že zarano tukaj, ker sinoči sem vse križem razmetal različnih knjig po mizah in stolih, a danes stojé zopet lepo v svojih predalih.“

Koloman vzel je najnovejši Zolin roman z mize, vsel se k oknu in ne mené se za druge jel hlastno použivati pikantni umotvor slavnega Francoza.

„Toraj i Vi ste školnik, gospod Ljubić!“ — začel je starec, ko sta se skupno vsela na naslanjač. „Delujete v istem stanu, v katerem sem i jaz osivél. Bil sem namreč profesor na gimnaziji v Moskvi. Postaral sem se in stopil v pokoj, zdaj pa tu pri sestri ali pa v Zagrebu trativa z Marijo z vsem mogočim čas. In vender se me še često zopet želja poloti po zapuščenem delokrogu, saj učiteljski stan je lep, vzvišen, idejalen poklic! Ko bi še jedenkrat stal na razpotji ter bi mi bilo prihodnji stan voliti, postal bi zopet učitelj, odgojitelj mladine naše.“ Prižigal si je profesor novo smodko, Ljubić ga pak vpraša: „Dovolite g. profesor vprašanje: Kaj Vas je privélo do tega, da ste posvetili Svoj trud ruski in ne hrvatski mladini?“

Bridko se je vprašani nasmehnil, gledal za oblački svoje smodke proti stropu se vijočimi in poluglasno, samo Ljubiću razumljivo dejal:

„Malo časa Vas poznam, g. školnik, a priljubili ste se mi, zatorej čujte, če Vam ljubo, epizodo iz zgodovine osivelega kolege.

Znano Vam je ipak burno l. 1848 iz povestnice, znano i delo beških barikad. Tudi jaz bil sem mej onimi, ki so žrtvovati hoteli za svobodo narodov imetje in krv. Trpeli smo v tem boji največ Slovani. S krvjo pisana je zgodovina naše sedanje ustave! Pogoltniti hotel nas je Švab, požreti nas je kanil Oger. A kaj bom dalje govoril, saj posledice so Vam znane in uživate jih! Jeden akademikov predmarčnih dnij bil sem i jaz. Mladost, vroča kri in navdušenje za idejale polnilo mi je srce in dušo ... Pobegniti moral sem konečno, ko se je veter drugače zasukal. V Zagrebu našel sem nekaj časa zavetje, a ker se je politično vreteno tako čudno sukalo, mahnil sem jo čez Srbsko na Rusko in v Petrograd, kjer sem dokončal na tamošnji univerzi svoje filologične študije. Prišel je bog Amor in ostal sem na Ruskem. Oženil sem se tamkaj, imel več otrok, a v Moskvi, kjer sem nazadnje služboval, pomrlo mi je vse, razven najmlajše Marije. Povrnil sem se ž njo v domovino svojo, v lepo Hrvatsko, ki se je v zadnjih letih tako razcvéla, dasi jo tlači kruta roka Ogrov!“

„Pst!“ vzkliknil je profesor in s prstom potipal se na čelo, ter smehljaje dejal: „Če bi Koloman sodbo mojo o njegovih rojakih čul, ne vem, kako bi bil potem z manoj zadovoljen. Znate, on je zagrizen „Magyárember“, magnat najčistejše krvi in še danes se čudim, kako se je zamogel njegov strijc, tudi pristen Madjar, v mojo sestro, Hrvatico zaljubiti in poročiti jo. Vender, kri ni voda, pravijo, in glejte, jaz smatram nečakinjo svojo več Ogerko nego Hrvatico, četudi se je v Zagrebu poučevala. Zdaj jo pak v njenih mislih in ljubezni do očetovega jezika in naroda potrjuje še Koloman, kateri pa v občevanji z mojo Marijo kaže isto nepotrebno narodno liberalnost, kakor svojčas njegov strijc.“

Pri zadnjih nekako jezno govorjenih besedah profesorja, ki je gotovo pozabil, da govori tujcu in paznemu poslušalcu, zgubančilo se je i temu čelo in z nekakim neopravičenim srdom gledal je na Ogra, čegar obraz se je ravno lisičje v smeh nabral kakemu dovtipu duhovitega Francoza.

VI.Uredi

Želje Tvoje nerazvite,
Ki Ti spijo v prsih skrite,
Hrepenenje Tvoje znam.

J. Stritar.

Nedeljsko popoludne na kmetih. Kaj naj človek počne?

Po obedu poslala je grajska gospa Ljubića v njegovo sobo z zapovedjo, naj na korist zdravja jedno uro ali več žrtvuje Morfeju. Tudi druga gospôda razgubila se je v svoja stanovanja. Res se je zleknil Ljubić po divanu, a bog spanja mu ni hotel zatisniti očij, ker se je duh njegov bavil z važnimi opravki. Niso mu človeške strasti širile prsi, ni mu utripalo srce pogubnih želja, nekak svet mir polnil mu je dušo; srečnega se je čutil. Mnogim ljudem je sreča ves čas življenja nedosežna. Ne žéli nedosežnega, nemogočega in zadovoljen, srečen boš v tem, kar imaš, — učé stari modrijani in tega nauka oklenil se je Ljubić že za rane mladosti. Pri tem ni izgubil idejalov. Često zdel se mu je svet tak, kakeršen bi moral biti, ne kakeršen je bil.

Ljubiću je bilo nekako tesno pri srci, a ne strahu, ne skrivne bolesti, ne tuge in ne vročih željá. Svetnice obraz gledalo je njega dušno oko; klanjala se je glava zôrni, krasni boginji, ki mu je v prsih svoje svetišče zgradila: oko, nedolžno, modro oko Marijino ga je bilo očaralo.

Isti čas sedela je Marija v svoji sobi v družbi Lore, ki je bila boječ se dolgočasja prihitela k njej. Cigareta za cigareto je zgorela in višnjevi duhteči oblački begali so po sobi. Ker ni hotela Marija ni z besedico omeniti gosta, začela je Lora: „No, Máry, danes bo koncert!“

„Kakov koncert, Lorica?“ vpraša brezbrižno nagovorjena, dasi bi boljši opazovalec, nego je bila Lora, po hlastnem preobračanji albumovih listov sodil, da jej ta koncert ni neznan ali nepričakovan.

„Bode pač ta školnik ustregel stričevi želji in igral na klavirju. Radovedna sem, če je na tem tudi tak umetnik, kakor na orgljah. – Veš kaj, Máry, čuden je školnik! Si li opazila njegovo kretanje in govorjenje? Zdelo se mi je, kakor da je vlastelin, a ne ubog sélski školnik. Sam Koloman, ki tako pazi na hibe drugih in mu še često preveč satire čez jezik uide, ni mu kos,“ hvalila je Lora Ljubića. Čuden ženski značaj! V obraz bila mu je neprijazna, a tu polna njegove slave.

„Resnica je, kakor sodiš o gostu. Često sem imela priliko v Moskvi in tu na Hrvatskem občevati s prijatelji in znanci svojega očeta, tudi s školniki, a takih sem malo videla. Si li opazila, kako ga je Koloman jezno gledal, ker ni našel v njem predmeta njegovemu sarkazmu?“ dejala je Marija.

„Porednica! Ne samo radi tega, temveč ker je i on opazil, kakor jaz, žarovite poglede, s kojimi je obsipal školnik mojo ljubo Máry“ odgovarjala je Lora.

„Béži, béži! Školnik in Don Juan! Saj ni več Kolomanove starosti in kdo ve, če nima že ženice in kôpe otrok,“ rekla je Marija, srce je pa zanikovalo izgovorjene trditve.

„Ne jezi se, Máry, saj sem te hotela samo dražiti! Sélski školnik in hčer bogatega profesorja, sorodnica stare plemiške rodbine! On črn kot murín in srcé mu tudi črno, saj trdijo, da glasbeni umetniki presezajo meje dovoljenih grehov drugih ljudij; — on ne več mlad, Ti pa, zlata moja golobica Máry, mlada, lepa, nedolžna ...“

„Molči, Lorica, prosim Te, drugače takoj pobegnem,“ govorila je Marija v vidni zadregi in položila svojo drobno ročico Lori na usta.

„Je li dovoljen vstop v svetišče?“ oglasil se je za durmi Kolomanov glas.

„Še tega je treba,“ vzkliknila je Marija, a vender zaklicala: „Naprej!“

VII.Uredi

Osreči, mili car, osreči
Naš narod Te srčno ljubeči,
Da srečen rod naš in naš svet
Slavil Te bo še poznih let.

S. Gregorčič.

„Nikakor nisem mogel zaspati; napravil sem se v hleve gledat kaj konjiči delajo, ko zaslišim mimo Marynih durij gredé Tvoj veseli smeh, Lorica; kjer se pa dva dobro imata, mislil sem, se bo i tretji imel. Eto! tu sem Máry a Tvojim dovoljenjem!“ vpeljal se je Koloman.

„Velika čast, da naju staviš vender na isto stopinjo kot konje,“ pozdravila ga je Marija zbadljivo, a Lora je dejala: „E, Máry, ne zbadaj ga takoj, saj veš, da Madjar liki Arabcu ljubi konje često bolj nego ženo in deco svojo, in Koloman je Madjar z dušo in telom!“

„Eljen, Lorica! Ti me vedno razumeš, a Máry ne!“ vzkliknil je Koloman in proseče gledal Marijo.

„Se li bič in konj razumeta, Koloman, če rabim Tebi ljubo primero? — Izvestno sta si smrtna sovražnika! Sicer taka sovražnika si midva nisva, kakó tudi, saj sva sorodnika in zakaj? A razumeti človeka, to čudno božjo stvar, je težko, težko! Lej, Koloman, često sem že prevdarjala o Tebi!“ govorila je nekako umolklo, monotonim glasom Marija.

„Kaj bo spoved zdaj?“ rekla je smejé se Lora, vajena vednih bojev mej sorodnikoma.

„Tedaj le obdelaj me, samo pregrozne karikature Svojega Ti vernega podanika ne napravi, Máry,“ dejal je Koloman dobre volje.

„Kaj? Karikaturo! Potem moram ves Tvoj rôd karikirati! — Rekla sem: bič in konj se ne razumeta, evo, Madjar in Hrvat, Madjar in Slovak, Madjar in Srb, Madjar in Rumun se tudi ne razumejo. Zakaj ne? Prvi je bič, a drugi so žival, ki se mora opravičeno ali neopravičeno pustiti bičati od svojih gospodarjev. Jaz sem Hrvatica z dušo in telom, čeprav mi mati ni bila Hrvatica, a bila je Slovanka in čutila gorjé, ki zadaja rodu moža njenega tuji, nasilstveni bič smélih Mongolov. Oče pa me je učil čutiti, misliti, trpeti za narod hrvatski. — Ti, Koloman, si Madjar, potomec plemenite stare rodbine, vrvice na spletenem biču, ki bíje Hrvate do krvi. Se-li zamoreva potem razumeti? Da, kot sorodnika, kot uda olikane družbe, kot človeka se lahko v narodnih stvareh razumeva in se tudi razumeva, saj mislim, da nisem eksaltirana, a vglobiti moje misli v Tvoje, to pač ni mogoče in nikdar ne bo! — Često si me že vprašal, zakaj sem na sprehodu ali o drugih prilikah umolknila — eto odgovora! — Srečala sva kmetice ali ženice v platnenem oblačilu, bosonoge, ponižne, bedne, prijazno naju pozdravljajoče. A Tebi ni bil človek, ni bil odzdrava vreden, Tebi zdel se je morda siroten vaški kmetič raja! Znábiti, da so Vaši madjarski kmeti zlodeji ali da druzega ne zaslužijo, a naš narod je dober, ponižen, prijazen. Če je pa za nekaj še zaostal v omiki za drugimi narodi, krivdo ima za to Tvoj rod, ki leta in leta s kruto roko tlači in biča prepohlevni moj narod! Slabše se godi še Slovaku, gmotno in kulturno uprav vnebovpijoče tlačenemu od oholih naslednikov krutih mongolskih trum. Vender svaka sila do vremena! — Me li razumeš, Koloman?! Nikacega srda nimam do Tebe, tudi ne zato, ker si Ti Madjar, a razumeti mišljenja Tvojega – tega ne morem, ker smatraš to za právo, kar je meni nepravo, kar je gorostasna krivica!“

Ogenj iskrenega slovanskega rodoljubja žarel je v plemenitem razvnetji iz očij prekrasne deve; Koloman škrtal je z belimi zobmi, a gledal nepremično in strastno mlado Hrvatico, ki je tako bojevito dajala njegovemu ponosu udarec za udarcem.

Tudi Lora zrla je presenečeno na družico svojo, a misli njene bile so drugje. Lepodoneči glasi vdarjali so jej na uho, z duhom ni sledila smislu besedij, njena duša pečala se je z osobo gosta — školnika. Pojem, kojega je imela ona in kojega imajo sploh ti krogi o školnikih sedanje dôbe, ni se strinjal s podobo gosta, ki ima postati bližnji sosed njen. In vender se je njena ponosna naráv branila uplivu te osobnosti, zato ji je v njegovi bližini zabranjeval nekak čuden odpor biti naravna v občevanji ž njim. Ponosna duša se pač težko klanja prevladujočemu jo bitju.

VIII.Uredi

Njih hrabrosti in njih zvestobe
Ponosni dediči smo mi. Le glej bojišča naših dnij,
Tam za Te mi smo lili kri!

S. Gregorčič.

V istem času, ko je profesorjeva hči tako pikre besede pravila svojemu sorodniku, sedela sta oče njen in Ljubić v knjižnici. Zanimiv moral je biti njun pogovor pa tudi šaljiv, ker staremu gospodu so samega smeha solze zalile oči. Stiskal je svojemu novemu znancu krepko roko ter mej vedno se ponavljajočim smehom rekel:

„Le molčiva, kolega, še nekaj časa. Presmešen najin položaj! ... Reč se mi takoj ni jasna zdela. Sicer pa čisto prav, bodo saj drugič naše dame bolj oprezne v sprejemanji gostov raz cest, saj bi se jim ne posrečilo vedno tacega tička-školnika privesti v grad. Če Vam ljubo, dragi, idiva v salon, kjer naju izvestno že pričakujejo.“

Ko sta vstopila, bil je že živ razgovor, kmalo bila sta tudi onadva v njem. Prišleca zvedela sta skoro, kako je Marija Kolomana okrcala v svoji sobi. Ko so že vsi svoje mnenje izrazili in se ločili v troje strank, namreč Lora in Koloman — madjarska, Marija in oče njen — hrvatska, gospa pa nad strankami stoječa in konservativna, vprašali so doslej molčečega školnika za njegovo mnenje. Sicer je Koloman dejal, da školnik ne more biti politik, ker politiko kuha v prestolnicah za kulisami malo izbranih mož, kamor pač posel in razmere deželanom ne pripuščajo vpogleda, a profesor se je glasno zasmejal na te razloge in hotel že nekaj reči. Ko ga je pa osupnjeni pogled Kolomanov nečesa opomnil, položil je samo prst na usta in kimal z glavo, kakor bi hotel reči: že molčim, a Ti pa poglej, kako opraviš s tem šolnikom.

Marija opazila je nenavadno vedenje svojega očeta in jela opazovati njega in šolnika; ni si sicer znala tolmačiti tega kimanja, a slutila je, da imata neko skrivnost mej saboj.

Ljubić začel je počasi govoriti, kakor bi primernih besedil iskal, a čim dalje je govoril, tem čvrsteje tekla mu je beseda; zdelo se je poslušalcu, kakor bi kovač s kladivom udarjal po železu, a vsak udarec da bi pal na pravo mesto.

„Resnico trdite, da je vpogled za kulise, za kojimi varé naši državniki politiko v tistem kotlu, iz katerega prihaja potem blagor ali nesreča mej narode, le malokomu pristopen, sosebno pa ne školnikom, vender pa Vam odločno moram oporekati, da bi školnik ali bodisi kakov drug človek, kojemu je Stvarnik dal zdrav um in bistro glavo, ne mogel biti politik. Zanikati moram odločno pravico, katero si še dandanes prisojajo nekateri sloji kot izključno svojo last: da smé in zamore le nekaj starih, visokorodnih rodbin dajati državnemu krmilu krmarje! — Ljud pleši kot velí ti gospod, — po tem povelju greší se često pri nas; da bi pak iz takih slučajev izdajal právo obstanku krivičnih odnošajev, to ne bilo bi logično, bila bi in je nesmisel.

Vender ravno v teh odnošajih ležé politični grehi. „Kedor samega sebe zapusti, tega tudi Bog zapusti,“ pravi ljudski rek in istinit je. Ko ljudstvo svoj jezik, svoje običaje in šege starodavne zapusti, zgubljeno je! A prava obstanka posameznim narodom ne more nikdo na svetu odrekati, najgrši šovinizem pa je, raznaroditi narode s silo, z muko, s tlačenjem, z odvzetjem imetja in vseh pravic, udušiti jim materini jezik, potujčiti jih! In Madjari? — Gorje, ako bi se od njih učil slovanski rod! Le malo milijonov broji še Madjarska potomcev tistih čet, ki so pridrvile iz Mongolske in krvjoj za saboj, ognjem pred saboj priborile novo domovino. Mal otok sredi jezikovnega morjá so zdaj, a otok čvrst, kremenit, silovit, brezobziren v brambi za obstanek in razcvit svoj. Čast, komur čast! Jeklenemu značaju in ljubezni do domovine, do jezika materinega, do svobode klanjati se morajo največ Slovani. Zakonito ali protizakonito, samo da doseže svrho svojo, tako deluje Madjar in s to svojo silovitostjo krmári naš državni čolnič. Kje bi bili Madjari, da bi ne imeli tega gorečega, ničesar boječega se rodoljubja! Pogoltnili bi jih bili že davno drugi narodi. Sloga jih jači, a nas Slovane nesloga tlači. Pri nas lepe besede, govori, priklanjanje, prošnje ponižno in brezuspešno čakanje, v Madjarih premišljeno, vse ovire prodirajoče delovanje in če treba tudi sila. In vender so grd, krut narod! Pohlep okoristiti se s premoženjem in krvjoj sosedov svojih, napravlja jih močne, a skromni sosedje se radovoljno pokoré tujčevi peti in udano prenašajo udarce tujčevega biča. Tako sliko nosim jaz v srcu o Madjarih, če tudi nisem politik, gospod Hójos! — Je li pa s pravnega stališča pravo to njih delovanje, je li naravni in božji zakon to odobravata — ne verujem. In tu začne se delovanje političnih matadorjev! — Vsem narodom isto pravico rezati jim je nalog. Kedar bodejo rekli: „Bratje, isti smoter bodi nam vsem: Slava in sreča domovine naše v polni moči, velikosti in nezavisnosti, jednakopravnost vseh narodov v vseh obzirih — potem zasijal bode mir v državi naši­ in branili jo bomo skupno zoper slehernega vraga, naj pride odkoderkoli, svojoj srčnoj krvjo! — A dosihdob vsega tega ni. Nemarnost, sebičnost, indiferentizem krivi so, da nas smé pritiskati kruta roka tujca, ne pa nemoč, ne tolikrat očitana nam duševna nezmožnost!“

„Zdaj pa mir, prosim, gospoda,“ — dejala je gospa, „dovelj imamo za danes politike in lep večer vabi nas na prosto. Pustimo mijazme nasprotstva v sobi ter pokažimo gospodu školniku naše vrtove!“

IX.Uredi

Kako sem sam! Na vsem širokem sveti
Nihče, da moje bi umel srcé ...

J. Stritar.

Zlato solnce nagibalo se je že k zapadu, ko se je gospôda šetala po belih stezicah mej divno rastočim zelenjem. Dežne kapljice so padale raz grmiče v odprto glavico rožic, ki so se veselo pripogibale in pile božji dar. Po sečéh umolknili so že ptički, le tu in tam oglasil se je posamezen droben glasek, kakor bi se živalici sanjalo. Uh! in sova poleti iz svojega skrivališča na nočni rop v velikansko svojo državo, trepetaje s perotami, a tiho kakor zêl duh mimo zdrhtečih dam letoč. Od Save sem pihljal je hladni veter; listje séči in vrtnih dreves pak je šepetalo tiho, tiho, tako skrivnostno, kakor bi Zetír po zemlji potoval.

Grajska gospa in brat njen zaostala sta za drugimi in vséla se na klop pod košato lipo; i Lora in Koloman sta trgajoč po gredah in rožnih grmih cvetlice zgubila Marijo in školnika izpred očij, zadnja dva sta pa malobesedno koračila vedno dalje in dalje po peščeni stezi, posuti s perjem duhtečih rož.

„Koliko lepo cvetočih roz umorila je nevihta,“ spregovori Marija.

„A zamorila jim ni življenja, grm bo zamogel pognati tem več cvetov, ker ga je nekaterih že doraslih otrok vihar znebil,“ dejal je Ljubić.

„To pač, a tačas že mene več tu ne bo, da bi se jih radovala.“

„Kaj že mislite ostaviti gospo teto?“

„Ne, kajti i ona in Lora pojdeta z nami na letovišče, samo tetica in moj oče še nista gotova, v katero bi letos šli.“

„A gospod Koloman, če mi je dovoljeno vprašanje?“

„Odšel bo domu. Mora nadzorovati dresuro svojih konj za jesensko dirko, kakor trdi.“

„Prijazno življenje, življenje madjarskih magnatov,“ zasmejal se je školnik, a Marija opazila je i pojav satire na njegovem obrazu. Čuden školnik, mislila je, ljubše mu je torej ubijati se s porednimi paglavci nego živeti brezskrbno življenje veleposestnika. Seveda, ko bi bilo i njej na prosto zbrati si stan, bi izbrala tudi delo, saj brez dela človek ne živi.

„Tudi meni ne ugaja pustolovno žitje naših mogotcev, živé brez misli, brez opravka tja v en dan, ne spolnjujoč niti zapovedi božjih niti človeških,“ rekla je.

„Delo, gospica, to je uspešno in temeljito izkoriščanje svojih duševnih in telesnih močij, smatram jaz pri možu kot bistvo njegovega bitja. Delo njegovo je njegovo življenje! Brez dela in veselja ni uživanja, ni življenja!“ pristavil je Ljubić in raz obraz mu je odseval jeklen značaj, ki se ne straši nikakih ovir, kadar gre za dosezanje stavljenega si cilja.

„Priznati moram, gospod školnik, da se v Vas družijo čudne lastnosti. Vznos Vašega mišljenja stavi Vas nad vrstnike Vaše in srečna deca, katera bo imela tako izbornega učitelja,“ tako je dala Marija nehoté duška svojim mislim.

„In vender roma ta školnik križem sveta, iskaje miru svojemu nezadovoljnemu duhu!“ govoril je poluglasno kot sam sebi Ljubić, a Marija čula je njega besede; ni jih sapa odnesla, temveč globoko si jih je v srce utisnila. Veliki, modri, čarobni očesi sta ga pomilovalno gledali, srce ni znalo si tolmačiti njegovih čudnih besedij.

„Máry, Máry, kje si?“ — zaslišal se je glas Lore izza bližnjega grma in kmalo bila je mladež skupaj.

„Kaj nisi natrgala cvetlic? Koloman in jaz bila sva pridneja od Vaju, le glej, kakov šop sva jih nabrala. Bratranec mi je tudi že jedno ukral. Kaj pa Vi, gospod školnik, nimate še nobene? ... Máry, Máry! Gostu se vender spodobi podariti iz obilja naše flore spominek. Izvolite,“ rekla je Lora in ponudila Ljubiću cel šop v izbero.

Malo čudno je pogledal školnik šop in hkrati tako nenavadno prijazno grajsko gospico; priklonil se je in rekel:

„Da moj dar ne bode imel morda znak ropa, prosim milostna gospica, izvolite mi jo Vi izbrati.“

Polno, rudečo rožo dobil je ter se uljudno zahvalil.

Tudi Marija je zdaj odtrgala dvoje belih rož iz bližnjega grmiča in jedno podarila Ljubiću, drugo Kolomanu.

Trn držal se je steblička školnikove rože, in ker ga ni opazil, zbodel se je v prst in kapljica krvi se je pokazala. Predno si je še zamogel sam obvezati v svojo ruto neznatno rano, potegnila je Marija svojo rutico iz žepa ter ovila mu jo krog prsta, prisrčno proseč:

„Odpustite nepaznost mojo, g. školnik!“

Roža v trnji, — mislil je on, a mesto belega cveta predstavljal si je divno mlado devo.

X.Uredi

Kjerkoli se je glasil,
Vsi tjakaj so hiteli;
Pomladi dve zeleni
Le njemu slavo peli.

M. Vilhar.

Po večerji vséla sta se gospa in nje brat v salonu k šahu. Sluga odprl je v kotu stoječi klavir, prinesel srebrna svečnika, prižgal sveči na njih ter ju postavil na dotična prostora.

Ker je stric najprvo želel slišati grlici, kakor je imenoval Loro in Marijo, odprl jima je sekirice ter se za nju postavil, da bi jima preobračal liste. Ljubić primaknil si je stol k glasoviru ter pazno poslušal lepo petje mladih gospic. Osvedočil se je, da gospá ni preveč trdila pred cerkvijo, trdeč, da ima Lora lep alt, a Marija sopran. Vender Lori se je poznalo, da jej manjka vaje in učitelja, a Marija imela je šolo in dovršeno zmagovala vse zahteve težkih skladb, katere je Lora izbirala. Ker je pak Ljubić imel srečo gledati pevkama v obraz, postal je Koloman zaviden in kar mahoma, ko sta grlici zopet jedno pesem končali, zaprl jima je sekirice, trdeč, da se morate nekaj časa odpočiti. Oger vsede se sam za glasovir in začne tipke prebirati. In genij bil je v tej glavi, žal, da je svojemu burnemu elementu podredil i glasbo. Ko je prešel v Rakoczyjevo koračnico, razvneli so se živci mladega Ogra, oči iskrile so se mu divjega ognja in strast zavladala je navadno toli mrzlega lahkoživca. Igral je izborno s čustvom in navdušenjem pristno ogerske proizvode gospe Muzike. „Eljén, Koloman!“ klicala sta gospa in hčer njena ter z drugimi burno ploskali, ko je završil igranje.

Sluga prinesel je gospodom črno kavo, a damam čaj. Razgovor plél se je splošno o glasbi in profesor povdarjal je, kako se še celo v glasbi in godalih narodi razlikujejo. Hrvatu omilila se je tamburica, poje pak rad junaške pesmi. Gospá in Marija priznala sta se ljubiteljicama srbskih gusli in popevk, a Lora pritegnila je Kolomanu ter hvalila krasoto ogerskib narodnih pesmij. Na ugovarjanje profesorja, ki je vložil svoj veto za slovansko godbo sploh, posebno pa še za premalo znano rusko pesem, poprosi Lora Kolomana, naj še danes zapoje ono prelepo Petöfijevo pesem, katere je sinoči tako divno pel.Ker ga tudi drugi prosijo, vsede se zopet k glasovirju, a obžaluje, da ni še baritonista, kajti pravi efekt napravita pri tej pesmi šele tenor in bariton. Lora položila je partituro pesmi pred igralca, a posamezna glasa na stojalo. Ko začne Koloman peti, oglasi se tik njega prekrasen, milodoneč bariton, — posestnik tega glasu bil je školnik. Držal je sekirice v roki in spremljal tenor, kakor bi s tem vsak dan skupaj pela. Tako milo, tako koperneče objemal je ta glas višji, da so bili poslušalci kar zamakneni v divno skladbo. Ko sta končala, skočil je Oger od glasovira, poklonil se školniku in dejal, da tako lepega baritona še ni slišal. Vender pa se je videlo Kolomanu, da mu ne prihaja iz srca čestitanje in da mu ni po volji, da mu ta školnik tudi kot pevec tekmuje tako uspešno, kakor je bilo čitati sodbo na Marijinem obrazu.

„Tako torej, cenjeni gospod kolega, zdaj pa še skušnja na glasovirju, predno Vas spoznamo vrednim postati našim selskim školnikom,“ pošalil se je profesor.

Ljubić vsede se za glasovir.

Hejda, zopet čardaš! Ne, samo nekaj akordov, a na pusti smo, slišimo žvenket ostrog, plesočih čikošev, slišimo eljen-klice razburjenih plesalcev; kozarci zvené, ljudje pojó! Konji rezgetajo, trobente se glasé, puške pokajo, pandurji se podé kričoč za ubeglimi razbojniki, prostimi sinovi pustinj. Nakrat konec! ... Kje smo? — Upor, upor! Slišimo upornike besneti ... Hej! Rakoczyjeva koračnica razvnema vročekrvne Azijate in hajdi v boj proti kralju in njega zvestim rojakom. — Kaj to? Znani glasi, da, poznamo jih, poznamo! Mesec pluje po nebu, a po cesti korakajo fantje, pojó in udarjajo na tamburico. V vas gredo k dekletom. Okna se odpirajo, šepečejo sladko ljubezni polni glasi, v séči slavulj poje ... In zdaj?! To je narodna ženitovanska pesem, veselje oznanjuje. Pod lipo na vasi svatje plešó kolo in pojó ... Stoj! Kaj zdaj? Oh, to so mili, mili glasi guslij in glas pevca — slepca Srba! Kakó toži pesem skromna, kakó tužno opeva grlo siromaka sramoto Kosovega polja, smrt Lazarja! — Pravijo, da se labud oglasi stoprav, ko čuti bližati se zadnjo uro. Smrtne pesmi kipé iz prsij. Jedna je baje lepša od druge, a vedno tišje in tišje vró pesmi iz grla, dokler pevcu ne poči srce in se mrtev ne zgrudi v vodó. — Takov bil je konec nepresegljivega igranja Ljubića, pesem za pesmijo vrstila se je, jedna lepša od druge, a konečno kipele so goreče pesmi k Bogu, proseč blagoslova trpečim bitjem njegovim.

Tako vodil je Ljubić srca in misli svojih poslušalcev z umetno roko križem sveta. In Marija ga je prav razumela, spremljala ga v duhu po njegovih potih in v iskreni molitvi porosílo se je konečno nje čisto okó.

XI.Uredi

Zasede konja brzega,
Oj brzega in iskrega,
Za njimi se mi v dir spusti;
Da prah in pesek se kadi.

Národna pesem.

Kakor bi se čarodejec s svojo čarobno paličico dotaknil človeških bitij ter je vodil širom sveta kažoč jim tu nesrečo, tam radost, tu kras, ondi bedo, tako je Ljubić s svojim igranjem uplival na poslušalce. Njegovemu geniju klanjale so se glave, a srca bila so prepolna čutil, da bi se mu zamogla dostojno zahvaliti. A da se je tudi to zgodilo, kdo ve, če bi bil umetnik to zapazil, saj je okó njegovo videlo le Marijo. In ona? Kakor ne zamore človek popisati čudežev nebes, tako tudi ognja teh očij ni moči popisati. Često se človek zagleda v krasno sliko in čim dalje jo ogleduje, tem bolj mu ugaja; zdi se mu, da raste in raste čarobna nje krasota, okó se uglobi v misli slikarjeve, vidi nastajati potezo za potezo, ne vidi več slike, temveč predmet, kakor je živel in stal. In čim dalje je Ljubić gledal v lepoto Marijinih očij, tem bolj se mu je zdelo, da vidi kakor v kaleidoskopu celo življenje njeno, življenje nedolžno in čisto kot sinje nebo.

Krasna noč je bila, ko je čudni gost slonel na oknu svoje sobe in se oziral na zvezdnato nebo. Iz dalje prinesel mu je veter glasove tamburice na uho. Izvestno korakajo fantje k ljubim v vas, mislil je ter sopel fini opojni vonj rož, ki je iz grajskih vrtov v poletno noč vzduhteval. V kozarcu na oknu stali sta bela in rudeča roža, darova gospic. Belo prime zdaj šolnik v roko, ogledava jo, pritisne na ustnice, iz prsij pa se mu izvije vzklik: „Roža v trnji!“

Samo nekaj oken v stran, jedno nadstropje nižje, slonelo je i drugo človeško bitje na oknu. Srcé bílo je nemirno lepemu bitju, plašno, a vender tako ljubko, lepe misli polnile so je, kakor do zdaj še nikdar v mladem življenji. Zrinjskega trga znanec, cerkev, godbenik - virtuoz, šolnik, — vse te podobe spajale so se v podobo moža, kakeršnega si je mlado srce slikalo davno že svojim idejalom. Ko je pa angelj spanja zatisnil trudno oko, je tudi duša sanjala dalje sèn nedolžne deve ...

Jutro je. Na prostoru pred verando vodijo hlapci troje lepih jezdnih konj semtertja. Lora in Marija stopita v jezdnih krilih iz gradú, njima sledita Koloman in Ljubić, a grajska gospa in profesor sta naslonjena na ograjo verande in opazujeta mladi svet. Ljubić in Koloman pomagata damama na konja, hlapca odstopita, a ker ni bil Kolomanu konj po volji osedlan, popravljal je sam sedlo in jermena. Ker mu ni šlo dobro od rok, razljutil se je nad nemirnim konjem in ga udaril s šibico po glavi. A tacega ravnanja nevajena žival jela je plašna skakati in le Ljubićevi pomoči, imel se je vročekrvni jezdec zahvaliti, da se mu ni žival iz rok iztrgala.

Ko je plemič konja zasél, pobožal je šolnik lepo žival po glavi ter dejal, da bi jezdec pač ne bil sposoben odgojiteljem hudomušne dece. Zaničljivo posmejal se je Madjar ter s šibico po zraku vihté odgovoril:

„Gotovo ne, a odgojitelj dece in vežbenik konj je tudi velika razlika.“

„Ne ravno tako grozna,“ dejal je šolnik, „ker obema služi največ isto sredstvo: dobra beseda in lepo ravnanje.“

„Seveda to je prava šolniška modrost,“ reče Koloman odurno.

„In jezdeca!“ oglasi se ostro Ljubić.

„Kaj i Vi jezdite?“ vpraša neverjetno Madjar.

„Če imam konja mej nogama, gotovo!“ odgovori Ljubić ter se obrne v stran, ker se mu je pogovor zdel predolg in nepotreben.

„Eljen, gospod šolnik!“ zavpije Koloman in nategne takó močno uzdo, da se njegov konj skoraj navpično na zadnji nogi vzpne.

„Milóš! osedlaj takoj vranca in prinesi ostroge, gospod šolnik bo jezdil z nami na sprehod,“ zapovedal je hlapcu, ne da bi vprašal Ljubića, če je i on s tem zadovoljen, ter pognal konja v skok po pesku pred gradom. Mladi magnat je mislil ali šolnika na laž postaviti ali pa ga osmešiti.

Zjutraj že je Miloš mlademu grofiču naznanil, da je bil vranec vso noč jako nemiren. Dobil je zatorej izvestno potem tudi povelje, druzega konja osedlati za današnjo ježo. „Zdaj naj pa šolnik vranca jezdi,“ čudil se je Miloš, ko je spolnjeval povelje, — „ta šolnik, ki morda še nikdar ni sedel na konjskem hrbtu?“

Z naporom privel je divjega vranca pred grad, kjer je ravno gospa Ljubiću odsvetovala jezditi, ker so konji Kolomanovi vragovi in si nevešč jezdec lahko zlomi kako rebro, če nič drugega. Nemirno bíla je lepa žival ob pesek in jezno prhala. Videč divjost vranca, so tudi profesor, Lora in Marija šolniku odgovarjali, zasesti konja, sam Koloman velel je Milošu vranca odvésti v hlev, a zdaj kot blisk vzel je Ljubić hlapcu brzdo iz rok in v hipu sedel je že na konju. Potolkel je žival po vitkem vratu, pripognil se in pošepnil nekaj vrancu na uho, da je vranec z vsako žilico trepetal. Konj se je zdaj pod njim spenjal, reskál, skakal v stran — šolnik pa je sedel kakor prikovan. Konj spoznal je takoj veščega jezdeca, čutil pritisk jeklenih kolen in roko vajeno brzde, — in po bliskovo letel je po drevoredu iz gradú. Ostali strmeli so najprej nad šolnikovo drznostjo, potem nad smelostjo, s katero je brzdal divjo žival z močno roko, a zdaj so mislili, da se mu je konj splašil in se že bali nesreče, kar obrne jezdec konja bliskovito hitro, popusti brzdo letečemu vrancu in se ž njim ustavi korak pred osuplim Madjarom, skoči raz vranca, poda uzdo svojemu gospodarju, posmevajočemu se Milošu, pokloni se plemiču in reče mirnim glasom, kakor bi se ves čas raz mesta ne bil premaknil in bi samo razgovor nadaljeval: „Šolnik, bivši dragonec, zná tudi jezdec biti, kaj ne, gospod grof?“

Madjar je škripal z zobmi, ko je dirjal pred damama po ravnini, srdil se nad tem prokletim šolnikom, ki se je zdaj tudi v jezdarenju mojstra pokazal ter se v očeh Marije še bolj povzdignil. A i oči Lore zrle so tega čudnega šolnika vedno živeje, vedno ljubezniveje, dočim se on še sprehoda ni hotel udeležiti.

XII.Uredi

Spoznàl sem ženskega srcá blagósti,
Spoznàl njih dušne sile čudotvorne,
Spoznàl, da bajka ni zvestôba ženska.

J. Cimperman.

Popoludne sedeli so mladi ljudje v vrtni lopi. Gospici sta šivali oblačila za ubožno deco, Koloman jima je čas kratil s pripovedovanjem zanimivosti, a Ljubić je sedel tiho, pušil smodko in odgovarjal samo stavljenim mu vprašanjem.

„Vraga! Lorica, odpusti, pozabil sem Ti že poprej povedati, da sem dobil danes od Lajoša pismo, v katerem mi naroča presrčne pozdrave zate,“ oglasil se je po daljšem molku plemič.

„Kje pa biva zdaj nekdanji Lorin častilec?“ vpraša nekako poredno Marija.

„Pojdi, pojdi, grof Lajoš in jaz! Njegovo načelo pravi, da mora vsak dan cvesti nova ljubezen, a za častilca tacih nazorov sem se zahvalila,“ odgovori Lora smejé se.

Navadno bledo, skoraj že velo lice modrokrvnega lahkoživca je vidno zarudelo in rekel je:

„No, Lorica, če se vsak prestopek tako tragično zmatra, kakor delaš Ti, potem bi nam moškim seveda ne bilo misliti na zakon, ker bi žen ne dobili.“

„Molči, Koloman, molči, saj imaš tudi Ti že mnogo tacih prestopkov na vesti! Meniš-li, da nisem ničesar videla ali slišala predpustom v Pešti, ko si naju z mamo vodil po balih? Ti tudi nisi veliko boljši nego Lajoš!“ jezila se je Lora.

„Če se pa človek svojih grehov kesa, če se zanje pokori, zadobi odvezo, ne?“ vprašal je plemič, a gledal Marijo, kakor bi hotel od te odgovor na svoje vprašanje dobiti.

„Ljubezen ni greh, Koloman! V tem so vsi jedini. Slavulj, ki od cveta do cveta leta, ljubi pač cvetlice, a ne zavoljo lepote, temveč zavoljo vsebine, katera mu je v brano. In tacih metuljev sem že obilo opazila mej moškimi! Letajo od ženske do ženske, klanjajo se, sladko govoré, obečajo vse mogoče reči, a verujoče ženske so le — cvetovi! Je-li to ljubezen, ona idejalna ljubezen, katero nam pesniki tako krasno opevajo? — Jaz nimam igranja moških s često prerado zaupajočimi ženskimi srci za ljubezen, tako ravnanje je greh in moškega značaja nevredno!“ pritrjevala je Marija Lori.

„Dovolite gospici, jaz imam vender pomisleke proti Vajinim trditvam. Če bi vse ženstvo tako sodilo moške, potem bi bilo žalostno na svetu! Recimo, da se mlad človek z vsem ognjem neizkušenega srca zaljubi, čas mu razsvetli marsikaj in dozdevna večna ljubezen ugasne. Pride drugo žensko bitje, očara, razvname zopet njegove srce, zdi se mu, da ne more brez tega bitja živeti, in — zopet ga vam ona, ali plamen je njegove ljubezni ugasnil. Kaj zdaj? Je-li tak človek tudi metulj? In če bi ga ženstvo takim zmatralo, če bi vsako kaprico srca zmatralo za ljubezen, če bi vsako nepremišljeno dejanje zmatralo grešnim, kaj nastane potem iz naših rodbin in iz zakona!“ vzkliknil je Ljubić, a tudi on gledal Marijo, ki je gledala v tkanino in prepridno hitela s svojim delom.

„Kdor predmet svoje ljubezni večkrat preminja, ta ne zna ljubiti, temu stvarnik ni podelil čuta prave ljubezni!“ rekla je Marija, a Lora je pristavila: „Tacega moža dobiti me Bog varuj!“

„Kako vender čudno sodite ljubezen! Tacih zvestih Seladonov, kakor je bil Romeo, ne dobite dandanes več. Prva ljubezen in zvesta ljubezen — v romanih se to pač lepo bere ali v zakon pelje to redkokdaj,“ reče Koloman.

„Meni se pa nemogoče zdi, da bi zamogla prvi ljubezni sploh še kaka druga ali tretja slediti! Zatrdilu take ljubezni bi ne mogla verjeti, ker bi nehote mislila, da je že dotičnik iste besede drugje govoril, da mu ne pridejo več iz srcá, da je vse le šablona,“ omeni Marija nekam zamišljena.

„Tako torej Ti in Lorica mislita, ali vse ženstvo ni tako sentimentalno! — Dokaz! Lajoš me vabi na svoje ženitovanje. Poroči se z mlado udovo necega laškega konta. Po njegovi navadi opisuje mi vse to na široko. Nekaj romantike je pri tem, torej i Vama, čeravno nimam sicer prijateljevega dovoljenja, povem nekatere epizode iz njegovega ljubovanja, ker bodo v dokaz, da ve-dvé še preveč idejalno mislita. Gospod šolnik pa itak ne spozna ni Lajoš-a ni njegove interesantne zaročenke, ker mislita ostati v inozemstvu.

Lajoš se je pred 3 leti na neki maškaradi v Rimu zaljubil v neko masko, predstavljajočo „Noč“. Čez dolgo, dolgo časa seznanil se je s to, a bila je žena starega neapolitanskega konta. Neki dan dobi starec pismo od svoje, v Rimu pri sorodnikih mudeče se žene, ki se je tako glasilo: „Spomnite se mojih odkritosrčnih besedij, katere sem Vam rekla, ko so me mlado še-le iz samostana prišlo deklico Vam zaročili, da ste namreč za ta korak odgovorni le Vi. Na-to se danes kot na svoje právo sklicujem in odklanjam vsako krivdo od sebe. Življenje bilo mi je poleg Vas neznosno. Zdaj sledim temu, na kojem vse ljubim, cenim in občudujem, kar v mojih­ očeh pravega moža diči. S ponosom povdarjam, da sem njegova in njegova hočem ostati. Jedina krivda, katero priznam, je, da sem toliko časa odlašala Vam to povedati. Zatorej sprejmite radovoljno vse ponudbe in storite vse, kar bode moj pravni zastopnik ukrenil, da sem prej kot moč od Vas ločena in prosta!“ Tako mi prijatelj opisuje pogum resolutne Italijanke ter pristavlja, da še celó dolgo ni bilo treba čakati izida pravde, ker je še celo smrt bila naklonjena njuni ljubezni in nenadno pobrala starca. Vse ga veseli na izvoljenki svoji, samo nekaj ne, namreč, da mu noče povedati, zakaj se je pred leti prikazala vsem nepoznata kot maska „Noč“ na balu, a zginila zopet brez sledu. Mej vrstami pa čitam, da se je Lajoša do zdaj še nepoznana slabost prijela, namreč: ljubosumnost. Trdi, da si kombinira tačasno bivanje necega interesantnega beškega doktorja v koči blizo doma svoje sedanje izvoljene in tajinstven prihod njen na bal, kot skriven kapitel iz življenja lepe žene! — Pa dovelj o Lajošu in njega srčnih zadevah! — Máry, kaj porečeš Ti na to? Lajoš, ki je bil po Tvoji sodbi metulj, se poroči z interesantno Italijanko. Ni li to storila ljubezen prava, če tudi ne prva ljubezen?“

„Bodisi kakor hoče, ali moj idejal ni mož in ne bo nikdar, kateri je že skušal sladkosti ljubezni in obečal, kdo vé vse kaj, svojim svoječasnim vzorom!“ odgovorila je krepko Marija.

... Bled kot stena postal je Ljubić, ko je Koloman indiskretno razkrival skrivnosti svojega prijatelja in omenil maske „Noči“, a še bolj probledel čuvši trdo sodbo Marijino.

XIII.Uredi

Prišel je včeraj tujec k nàm,
Ostávil danes naš je hràm!
Deklè ihtí, deklè ječí,
Nazáj, nazáj pa tujca ní.

Ràdinski.

„Zdravstvuj, lepa deva, svetnica moja! Duša tvoja je čista kot sneg, omadeževati ne sme te ljubezen moža, čegar srce je že utripalo v ljubezni do drugih ženskih bitij. Z Bogom, z Bogom, roža v trnji, meni nedolžna! Prepozno si prišla cvetka prave, razsodne, moške ljubezni! Zamoríla te je usoda, besede nedolžnega, deviškega srcá! Zdravstvuj, Marija, zdravstvuj! Angelj tvoj ne daj ti nikdar piti iz čaše, katero polni obup nesrečne ljubezni,“ šepetale so ustnice čudnega šolnika, ko je slednji dan zaráno koračil po beli državni cesti proti štajersko-hrvatski meji.

Pozno v noč svetila je prejšnji večer luč v njegovi sobi, on se je pak pismeno zahvaljeval na izredni gostoljubnosti in prijaznosti gospejini in drugih stanovalcev gradú. Poslavljal se je od vseh ter prosil odpuščenja svojemu čudnemu odhodu, ker bi mu bajè ustmeno slovó bilo pretežko.

Daljše pismo bilo je na profesorja. Grajski bi se bili čudili, da so je brali, saj ni bilo baš pisano na način selskega šolnika. Priložena bila je večja svota bankovcev; pisec je prosil profesorja, naj razdeli svoto mej posle in siromake bližnje vasi.

Presenečena bila je gospôda, ko je sluga pri zajuterku prišel in ménil, da je gospod šolnik moral že oditi, ker je pustil na mizi dve pismi. Gospá je takoj odprla pismo, je čitala in zmajevala glavó. Marija je obledela; dobro, da je vsak za-se premišljeval nagibe čudnemu ostavljenju, ker drugače bi bili opazili, kakó se jej je solza prikrala v okó, katero je s tresočo roko skrivoma otrla. Lora je gledala v strop, kdo vé, kaj se jej je porajalo v duši. Samo Madjar je bil videzno vesel in smejoč se dejal: „Tetica, zdaj pa imamo šolnika! Kaj tacega bi se pri nas na Madjarskem ne upal napraviti šolnik. Čudno spoštovanje do Vašega doma, kateri mu bo pak izvestno zaprt ostal, ko se naséli v svoji sélski palači, saj taki ljudje sploh niso za našo družbo!“

„Če sploh namerava biti šolnik v naši vasi, saj si še šole ni šel ogledat ves čas, kar je bil pri nas, in v svojem pisanju tudi ne omeni ničesar o tej stvari,“ govorila je gospa.

„Mama, jaz pa sploh dvomim, da bi bil ta šolnik! Danes v noči nisem mogla dolgo zaspati in nehoté pečale so se moje misli s šolnikom. Jezdarenje, petje, sviranje, kretanje njegovo bilo je za sélskega šolnika izredno fino. Govoril je z Milošem, kakor sem ga včeraj pri oknu čula, izborno madjarski, z vrtnarjem nemški in moja služkinja pravila mi je, da je ž njo, ko mu je rekla, da je Štajerka, menil se v njenem materinem slovenskem jeziku, kot je dejala, takó, kakor bi bil njen bližji rojak. In veš kaj, mama, saj nam ni on rekel, da hoče priti na našo šolo, temveč čule smo le cerkovnika v cerkvi tako kombinirati in on ni ničesar tačas na to odločnega rekel. Res, kakor smo ga na nenavaden način dobili, zginil je tudi,“ govorila je Lora tužnim glasom, kakor žalujoča nad izgubo lepega darú.

„Brate, kaj pa Tebi naš zgubljeni gost piše? Ti nam boš vedel kaj bolj natančnega o njem povedati, saj sta predsinočnem in sinoči še dolgo kramljala v Tvoji sobi,“ vprašala je gospa profesorja, ki je naslonjen na verando čital došlo mu pismo.

Profesor se je zasmejal in dejal:

„Nič ne vem, samo to, da sem vesel, ker sem tacega kolega našel, le žal mi je, da je tako nenadno všel.“

„Stric, je li res šolnik?“ vpraša Lora.

„Seveda, kaj pak druzega in izvrsten šolnik!“ pritrdi smejé se profesor.

„In ne misli prositi za tukajšnjo izprazneno mesto?“ vpraša Koloman.

„Kaj še, temu je ravno treba take službe, saj ima boljšo!“

„Kje pa je nastavljen, saj nam še tega ni povedal, samo predstavil se je: Ljubić, šolnik na počitnicah,“ rekla je gospa.

„To je pa najina skrivnost! Zakaj ga pa vprašala nisi,“ dejal je profesor in nadaljeval: „Pustil je tudi nekaj drobiža za vaške reveže, se bodete že še ženake morale potruditi v vas.“

V glavi Kolomana rojíle so različne misli, isto tako v glavi gospe in Lore. Mariji pa je bilo pri srcu težkó, oj, tako težkó, kakor tedaj, ko so jej v Moskvi brata in sestre in konečno še zlato mamico odnašali črni možje na pokopališče.

XIV.Uredi

In tod in tam sem potoval,
Čez hrib in plan in dól;
Tvoj bledi kip me je spremljal,
Spremljala me je ból ...
Moj cvet, moj ovenéli cvet!

Svojmir.

Beží čas, v večnost beží — ne ustaviš ga. Pomlad je tu in komaj je vzduhtelo cvetje, že pride poletje, klasje rumeno, in neznano hitro nastopi jesen. Komaj si živeti začel, že si prehodil pot življenja!

Leto pozneje.

Zopet zahaja solnce, pošiljajo zadnje žarke iz-za slikovitih gorá. Kako se bliščijo vrhovi in grebeni gorenjskih snežnikov, katere zlaté solnčni osoji!

Divna krasota večera privabila je na Bledu mudečo se gospôdo iz stanovanj. Vse vprek roma krog jezera, po katerem švigajo lični čolniči kot jaderne ribice.

Na otoku pred cerkvico stoji mlada deva, lepa kot krasen sen in se ozira po čarobni okolici. Večer na večer privesla sama na otok, kjer moli zvestó pred podobo matere božje za zdravje očeta svojega in za srečo ljudij. Pač marsikatero okó obstane na njenem zornem, nedolžnem lici, a nihče se ne upa motiti pobožne molivke. „Lepa Hrvatica,“ — jo navadno zovejo v letovišču, za kar seveda ona ne zna. Marija je, z očetom na Bledu živeča.

Grajski so pač kmalu pozabili čudnega šolnika, kojega je za lepega poletnega dné veter mednje privél, a ga zopet urno odnesel, če pa je i Marija popolnoma nanj pozabila, kdo vé? Skrivnostij deviške duše nihče ne zná.

In on, šolnik Ljubić? Ne duha ne sluha bilo ni več o njem, le profesor bil je nenavadno vesel, ko je dobival često pisma, na katerih je bil pečat oddajne pošte Dunajske ...

Ne dalječ od Marije stal je na razkrečeno deblo starega drevesa danes naslonjen znanec njen, Ljubić, ter jo srpo gledal. Pravijo, da ima okó neko magnetično moč in da človek, opazovan od drage mu osobe, čuti silo, po tej se ozreti. Magnetizem Ljubićevih gorečih pogledov uplival je i na Marijo, ozrla se je po človeku, stoječim pod drevesom. Oko se jej je širilo, a prsi so se jej burno dvigale, plašno se je bližala drevesu, iz burno delujočih prsij pa so se jej izvile besede:

„Ali je samo Vaš duh ali ste istinito Vi, gospod šolnik?“

„Da, jaz sem, pravcati šolnik Ljubić, premila gospica Marija!“ vzkliknil je veselo Ljubić in prijel nežni ročici ter ju goreče poljubil.

„Neznano me veseli, gospod šolnik, Vas še jedenkrat videti! In kako bode stric vesel, ker Vas je imel tako rad!“

„Kdo vé, čegavo veselje je večje, moje ali gospoda očeta, sosebno pa še, ker i Vas vidim tako cvetočo, tako prijazno me pozdravljajočo,“ rekel je Ljubić.

„Zakaj bi se ne veselila Vas videti, saj sem se često spominjala Vašega prekrasnega igranja in petja.“

„I meni so nepozabne one srečne ure, ki sem jih za lanskih počitnic preživel v Vaši bližini.“

„Noč se bliža in čez jezero do naše vile je še dalač, oditi mi je. Razumno, da nas še danes posétite, saj sedimo dolgo v noč na vrtu, znanstva imava na Bledu malo,“ govorila je Marija gredé po stopnicah nizdolu.

Ljubić je odvezal njen čolnič, a tudi svojega, ki je tik njenega bil privezan, in odveslala sta po jezeru. Kakor dve lastavici letela sta čolniča po mirni vodi, v kateri so se zvezdice zrcalile.

Blizu bregu spustila je Marija vesli v vodo, počakala, da je prišel Ljubić blizu, ter vprašala:

„Često, često sem premišljevala, kaj je moral biti povod Vašemu nenavadnemu slovesu, g. šolnik. Smo li mi kaj zakrivili?“

„Nikomur nisem povedal razlogov svojega čudnega, vem, nespodobnega slovésa, a ker vprašate, pokorim se Vašemu povelju in hočem Vam, a le Vam priznati, da krivda mojega odhoda bila ste ravno Vi, gospica Marija!“ rekel je Ljubić.

„Jaz!? Kako to?“ vzkliknila je začudeno Marija.

„Se li še spomnite pogovorov, katere smo imeli v grajski vrtni lopi, ko je pripovedoval gospod Koloman o ženitovanju necega svojega prijatelja z vdovo laškega kónteja?“

„Dobro še, ali da bi jaz tačas zakrivila kaj proti Vam, mi je neumevno.“

„Seveda sem se tudi poprej napačno izrazil, ko sem se poprej drznil trditi, da ste Vi bila krivda mojemu odhodu. Le Vaša sodba o nas moških dirnola me je nemilo, čeprav moram priznati, da ste s svojega stališča prav imela.“

„Ne razumem Vas popolnoma, gospod šolnik. Kolikor se spominjam, trdila sem, da idejal ženstva ne more biti mož, ki je v ljubezni že veliko okusil — tega mojega mnenja, mislim, da ste tudi Vi, gospod šolnik. Sem li v tem kaj zakrivila?“

„Da in ne, v obče imela ste prav, a so tudi izjeme.“

V tem se je začulo z brega radostno klicanje­ profesorjevo in pogovor je zastal.

XV.Uredi

Ti bila si mi sreče,
Ljubezni čiste vir,
In v prsi burno lila si
Nebeškotihi mir.

Gestrin.

Drugo jutro prinesel je poštni sel Mariji debelo pismo. Čudno se jej je zdelo, kdo bi jej imel na Bledu pisati. Odprla je je in vrh nekaterih večjih pisem ležal je sledeči list:

„Velecenjena gospica!“

Poslovivši se sinoči od Vas, videč zopet Vašo dražestno osebo, sklenil sem trdno ne več umikati se Vam, temveč usodo svojo podvreči Vaši sodbi.

Da Vas ljubim in iskreno ljubim z ljubeznijo dozorelega moža od trenotja, ko sem Vas prvič na Zrinjskem trgu zagledal, — to bodi moja prva izpoved. Ta moja ljubezen bila je tudi kriva, da sem lansko leto bežal od Vas, ker Vaša ostra sodba in besede, — da so Vam nemogoče zdi, da bi prvi ljubezni sledila sploh še kaka prava ljubezen, – in, — da Vaš idejal ne bo nikdar tak mož, ki je že ljubil drugo žensko, —- pahnile so me v temo brezupanja. Leto dnij nosil sem podobo Vašo v srci in zdaj gledam jo v duhu, krasnejšo, mičnejšo, ljubeznivejšo nego je bila kdaj poprej. Kaj mi je storiti? Pobegniti zopet? Ne, to bi ne bilo moško, značajno! — Zatorej bolje, da se mi usoda takoj odloči, a sodite, prosim, s srcem in ne samo z razumom.

Odkritosrčen hočem biti in resničen v izpovedi svojih grehov.

Blagovolite tudi oprostiti, da Vam nisem že za svojega bivanja v gradu Vaše milostne tete razodel pravi svoj značaj. A Vašemu čislanemu gosp. očetu razodel sem pomoto, katero je zakrivil cerkovnik, ki me je zmatral prositeljem za ravno tačas razpisano učiteljsko mesto v vasi. Kot tak sem potem užival dva dneva uprav slovansko gostoljubnost sorodnikov Vaših. Ker me je ravno Vaš gosp. oče, kateremu sem za prve priložnosti v knjižnici razodel svoj pravi stan, v svoji šegavosti naprosil, naj pustim pomoto, ker bode zanimivo občevanje z inkognito-šolnikom, privolil sem v nedolžno šalo in odšel brez formelnega slovésa. Ime je sicer pravo, samo besedico, ki je sicer dandanes že kaj čisto navadnega, namreč besedico: doktor phil. – pozabil sem predstaviti imenu svojemu. I šolnik sem, a ne selski šolnik, kakoršne račita gospica Lora in gosp. Koloman neopravičeno prezirati, temveč šolnik v službi, v kateri me nazivajo: profesor. A to so le malenkosti, te grehe moje, vem, bode Vaše dobro srce radovoljno mi odpustilo, toda glavno, glavno! ...

Nisem več mlad. Skusil sem že mnogo na svetu, a tudi mnogo trpel. V mojih letih človek ni več sentimentalen; mišljenje postane resno in če ga Bog ljubezni obišče že v jeseni dôbe življenja, je taka ljubezen izvestno prava ter zvesta, ne več spremenljiva.

Polagam pred Vas, svoje, Vam udano, Vas iskreno ljubeče srce. Nadaljnja izpoved moja mi je težka, grenka, a biti mora, ker le ako poznato celo moje življenje, zamorem misliti, da me bodete prav sodili.

Ne bom se olepšaval, ne bom krivde svoje na druge zvračal, a prosim Vas, bodite milosten spovednik in sodnik!

Napisal sem pred meseci že priloženi sliki iz mojega življenja, hotel sem Vam jih doposlati in potem Vas odgovora prositi, a odlašal sem vedno v bojazni pred odločilnim korakom.

Nespremenjene drznem se jih Vam predložiti, naj mi bodeta obtožnica. Olajšujoče okolnosti izvolite vpoštevati: pri „Dánici“ mladost, neizkušenost, a pri „Noči“ predstavljajte si vse tako, kakor sem opisal in morda vender kaj najdete, kar govori zame.

Ali je to bila ljubezen, prava ljubezen, kar sem čutil tedaj?

Ne verujem, saj še le zdaj čutim, kaj je ljubezen, ko mislim, da Vas bodem moral zapustiti ...

Ko prečitate prilogi temu pismu, spoznate, zakaj sem lani pobegnil.

Če me spoznate Vaše ljubezni vrednega, če mi daste le up, da si znam morda s časom pridobiti Vašo naklonjenost, prijateljstvo in s tem tudi ljubezen Vašo, potem živel bom novo življenje, življenje, polno sreče in neskončne ljubezni do Vas, svetnica moja.

Če pa v Vašemu srcu ničesar za-me ne govori, če mi mojih grehov duša Vaša odpustiti ne more, potem Vam iz srca želim: Bog Vam daj Vaš idejal uresničiti!

Konečno prosim, da me kmalo rešite neznosne negotovosti, upa in straha.

Z najodličnejim spoštovanjem udani Vam

Dr. Ivan Ljubić.

Bled, dné 9. avgusta 1892.

Roka se je Mariji tresla, ko je prijela prilogo. Zdaj morala se je odločiti usoda ljubljenega moža. Jela je brati izpoved njegovo.

XVI.Uredi

Dánica.

Tam po nebi sinjem zvezda plava,
Svetla zvezda, blažena danica,
Kadar Božja vzbuja se narava
In si mije a hladno roso lica.

Levstik.

Danica bilo jej je ime, a njemu Ivan, pisal se je pa za Ljubića. Ona je bila hči imovitega grajščaka na Dolenjskem, on pa njenega brata instruktor ter ga je na prijazno vabilo starišev spremljeval na počitnice. Ivan je že pred dvemi leti dokončal gimnazijske studije in postal modroslovec. Vseučilišče Dunajsko poznal je največ le od zunaj, saj je zbok neprijaznih gmotnih razmer moral pri svoji mamici v beli Ljubljani premišljati Ovida in Horaca ter se po pisanih, zamazanih skriptih pripravljati na izpite. Sicer pa mu pomanjkanje drobiža ni delalo premnogih preglavic; up na lepšo bodočnost za-se in za mamico, revno udovo zasebnega uradnika, up na brezskrbno starost tešil ga je vedno, kadar je gledal na svoje premožnejše, življenje uživajoče sošolce. Pomanjkanja v pravem pomenu besede pa tudi ni trpel, ker je bil čislan in dostojno plačan kot domač učitelj, tako, da je imel že lepo svotico prihranjeno. Vabilo grajščakovo, naj pride na Dolenjsko za čas počitnic, vzprejel je bil z velikim veseljem.

Bele hiše, sivi gradovi, lične vasi in sela, zeleni holmiči s cerkvami in kapelicami, zelene loke, brda in ravnine, dišeči vrtovi, temni gozdje, bogata polja in vinorodne gorice s svojimi idiličnimi zidanicami in hrami ter prijazno ljudstvo, vse to mu je v duši obujalo vesele čute. Ko sta se pa vozila po senčni cesti od Trebnjega proti Mirni in se mu je odprl razgled v prelepo Št. Rupersko dolino, tedaj ni mogel zadržati glasnega vzklika, s katerim je izrazil svoja čustva. Lepših krajev je malo v naši domovini! Obilica gradov in gradičev, cerkvá in cerkvic diči holme in griče, a krog njih ležé čedni kmečki domi v zelenji, mej njimi se pa razprostirajo travniki, polja in vrtovi. Zeleni gozdi po višavah, po bregovih žlahtni trs, nad vsem pa višnjevo nebo, po katerem se podé bele meglice. Iz zvonikov se oglašajo zvonovi ter pozdravljajo drug druzega, kaj čuda, da je bil Ivan presenečen krasote Božjega stvarstva izven sebe. Zvonovi so potihnili, samo jeden s tenkim, srebrno čistim glasom pošiljal je še svoje mile glase proti nebu, ko je Egon, grajščakov sin opomnil, da je to zvon z domačega grajskega stolpa. Ivanu se je zdelo, da zvon-jedinec njega pozdravlja, da njegov prihod znani.

V Št. Rupertu opazi Egon pred pošto eleganten voziček z dvema belima ponijema. Urno skoči raz voz in naznani svojemu učitelju, da je to grajski voz in da so se jima najbrž grajski nasproti pripeljali. Na pošti zvesta, da sta grajščakinja in gospica šli ravnokar v cerkev k blagoslovu, ker gredó necega bolnika obhajat.

Tudi ona dva stopita v cerkev, sosebno ker je Ivana mikalo videti notranjost njeno, ker je že njena zunanjost svedočila umetno stavbo.

V polutemi ni bilo dosti videti, le skozi visoko okno so zadnji solnčni žarki pogledavali na množico, klečečo pred altarjem in blagoslova pričakujočo.

V molitvi klečalo je mnogo ljudij,
Mej njimi pobožnih cvetočih deklet;
Al' jedna mi, prve mladosti še cvet,
Ko solnce rumeno v poglèd zablestí.

Morda so prav ti Levstikovi verzi Ivanu prišli na um, ko je zagledal mej klečečim kmečkim ljudstvom gosposko devo. — Solnčni osoji so padali na nje pepélne lase ter plesali po nežnem, deviškem licu. Roki je imela pobožno na mladih prsih sklenjeni, a oči obrnjene v tál in zakrivane po dolgih temnih trepalnicah.

Duhovnik odšel je s sv. popotnico iz cerkve, ljudstvo je za njim vrvelo, a za temi šla je ona, prelepa deva v cvetji mladih let.

Egonova sestra, Danica je bila, ki je zdaj svoje velike modre oči uprla v učitelja svojega brata. Rudečica je oblila zorno lice, Ivanu pa je vtripalo srce in kaj neokretno je napravil svoje poklone materi gojenca svojega in njega divni sestri.

Solnce je zatonilo za goré, ko so se pripeljali v grad, a v srcu mladega modroslovca postalo je svetlo, kakor bi sto in sto solnc sijalo. Zdaj je razumel Petrarko, zdaj cenil šele prav genij Prešernov, saj se je tudi njemu odprlo kraljestvo ljubezni, prve ljubezni.

Z novimi cveti, novimi upi polnilo se mu je mišljenje; a njej odprl se je šele zdaj cvet, zdaj jelo je nje mlado deviško srcé spoznavati življenje in se ga veseliti. Nerazdružna vez, menila sta, sklepa ju, naj ju je usoda sama privela skupaj za življenje, polno sreče in radosti.

Boječe, plašno sta govorila, sladka bojazen, da ne bi izdala svojih čustev, navdajala je nju duši, a okó iskalo je očesa, ni trebalo besedij nju ljubezni, zavest jima je polnila srce, da ločitev ne bo nikdar več mogoča.

Čas je urno bežal, dan na dan skušali so grajski priljubiti Ivanu njih dom, mislil je, da živi v raju. Vozil se je in jezdil z Egonom in grajščakom križem Dolenjske, spoznaval nove kraje in ljudi, šege in običaje, vse ga je zanimalo, a vender so mu misli vedno uhajale v grad, kjer je bivala kraljica njega žítja, Dánica.

Nenadno hitro prišla je ura slovesa.

Bilo je dan pred odhodom. V grajskem vrtu sedeli so v lopi Dánica, Egon in lvan. Menili so se to in ono, večinoma govoril je Egon, ona dva sta ga poslušala in se tužno spogledovala. Ko je Egonu zastala beseda, odhitel je v grad po sestrine citre, na katere naj bi Dánica v slovó še kaj igrala.

„Dobim li kaj v spomin, gospica Danica?“ vprašal je tresočim glasom Ivan.

„Mislila sem že na to, a kaj bi Vam dala? Ne vem, če pogodim Vaš okus,“ odgovorila je zarudela Dánica.

„Vse mi bode sveto, kar dobim od Vas,“ zatrjeval je on.

„Na Dunaji ne boste se več ne darú ne darovalke spominjali, saj mi je sorodnik Rikard, ki je tam dragonski častnik in je bil lansko leto na počitnicah pri nas, pravil, kako da se šalijo dijaki z deklet in smešijo njih darove,“ ugovarjala je trpkim glasom Dánica.

„In od mene tudi tako mislite, gospodična Danica, ki Vas tako goreče ljubim?“ vprašal je strastno Ivan prijemši devo za mehko roko.

Pustila mu je drhtečo svojo roko in uprla svoje velike lepe oči nanj, takó milo, takó ljubeče, da jo je objel in poljubil. Ona pa mu je ovila svoji mehki ročici krog vratú in ga poljubila tiho ihteč: „Ivan, ne pozabi me!“

A že je drvil Egon po vrtu s citrami in Dánica pri druzih vraticah lope ušla na vrt ne meneč se za bratovo klicanje. Egon in Ivan sta nato osedlala konja in odjezdila po slovó v sosednji grad, kjer je Egonov sošolec bival. Noč je že bila, ko sta se vrnila. Po večerji obsedela sta Ivan in grajščak še dolgo v noč skupaj.

V svojo sobo prispevši dobi Ivan na pisni mizi zavitek z njegovim naslovom. V njem našel je zlat medaljon, v katerem je bila slika Dáničina, a v praznini kitica lepo spletenih pepelnih las, zvezanih v obliko prstana z zlato nitjo, vmes pa cveti potočnice. Kdo je štel vroče poljube, s katerimi je vzprejel Ivan krasen spominek ljubljene Dánice!

Vihar podi temne oblake po nebu; pred malo trenotij še sinje nebo zagrne črna, razburjena noč. Tako je tudi v življenji.

Dve leti po gorenji dogodbi nosi Ivan vojaško suknjo jednoletnega prostovoljca. Telo je sicer na Dunaji, duh pa pohiteva dan na dan proti jugu na Dolenjsko. Že mesec dnij ni dobil odgovora na svoje zadnje pismo od Dánice, s kojo sta si često dopošiljala ljubezni kipeče liste. Njenemu očetu bi on že davno rad odkril nju ljubezen, a ona je vedno pisala, da še ne kaže storiti tega koraka.

Jesen je. Lastavice so že odpotovale proti jugu, v temnih, meglenih nočeh se slišijo brlizgajoči glasi dvonožnih pernih selivk nizko nad prestolnico v solnčne kraje letečih, a tudi Ivana z neznansko silo vleče domov. Častniški izpit je napravljen, le nekaj dnij nositi mu je še dvobojno suknjo, potem ga pa predavanje ni najučenejšega profesorja ne zadrži več na Dunaji.

Čudno, da mi Dánica toliko časa ne odpiše; ali se je pismo zgubilo, ali pa je zbolela? — premišljeval je Ivan.

Prišedši v svoje stanovanje, dobi na mizi lepo zloženo, zlato obrobljeno karto — navadno poročno naznanilo. Razgrne jo počasi in misli: kedaj bo i oznanilo moje in Dáničine poroke romalo po svetu?

Kaj je to? — Je li grozen sèn, je li istina, kar bere:

Dánica ...
Rikard ...
c. kr. nadporočnik v dragonskem polku št.:
poročena.

Zopet se sprehaja dr. Ivan Ljubić nekaj let pozneje, za krasnega majnika popoludné po Praterju. Mamico je pokopal, ostal je sam na svetu. Ne zahaja več domov, potuje pa vedno rad križem sveta, če mu le čas dovoli. Često smeji se znancem, ko ga vprašujejo, kdaj se bo oženil, ali ko mu šegave dame nagajajo, da nosi kamen mesto srca v prsih. Smeji se, ker se spomni ob takih prilikah svoje prve ljubezni in še sam se čudi, da je prebolel srečno prvo svojo ljubezen-bolezen, da mu srce zopet tako mirno bíje, kakor bi bilo res mrtvo, strto, čeprav je že toliko krasnih, duhovitih ženskih bitij širom sveta videl ...

Tam v senci cvetočih divjih kostanjev je klop. Nanjo sede in sluša veselo petje ptic, ki po vejah skačejo, preudarjajoč, kje bi gnezdila, saj je maj, najlepši mesec in mesec, ko ima bog ljubezni bajè največ opravka ...

„Ko v senci dišeči na klopi sedim,
Prelepa iz drevija stopi gospá,
In sinka pri sebi in hčerko imá —
Nje lice ugledam in ves ostrmim —“

Pred njim stojita — Dánica in nje mož, sedaj ritmajster. Ivanovo srce ni vzdrhtelo. Ravnodušno je vstal in se priklonil in prav nič ni kazalo, da je lepa gospa, katero z izbranimi besedami pozdravlja, kateri gleda v cvetoče lahko zarudelo lice in v rosne modre oči, da je to ona, za katero je nekoč v tako strastni ljubezni mrl.

XVII.Uredi

„Noč“.

Z menoj igrala se je strast,
Dajala grehu me je v oblast,
Pehála me je od Bogá.
A napolnila ni srcá.

Levstik.

Italija! Višnjevo nebó, zeleno morjé, slikovite gore, neizmerne planjave, a mesta, trgi, vasi in sela, palače, gradovi, razvaline in druge prekrasne stavbe v divnih okolicah ... Lovor, pinije, kostanj, oljke, ciprese, trs, oleandri, vrtne in poljske cvetlice, vse v zelenji in cvetji! Iz čarnih sečíj in vrtov oglašajo se drobni ptički, družijo se jim tožni glasi človeških grl, preveja pa sladke pesmi ljubav do Stvarnika in do ljudij. Srce trepeče neznanega čuvstva, želí si nečesa in ne ve česa, dušo prevzema čudna otožnost, a hladna krv teče urneje po žilah, iz prsij pa se izvijajo globoki vzdihi. — Oko ujame se z očesom, žarečim, krasnim očesom lepe deve, potomke Sabink in zgubljeno je ponosno moško bitje. Zdaj umeje ptičkov petje, šumenje pinij in kostanjev, šepetanje v lahnem vetriču pripogibajoče se ciprese, pesmi gondolirjev, saj i njemu je božanstvo unelo žar ljubezni ...

Palača Ortolanijev je dobro znana obiskovalcem Rima. Konte si je ohranil gostoljubnost starih rimskih patricijev. Redek tujec, kogar bi znanci, prijatelji ali priporočila ne privela v njega krasni rimski dom.

Danes se je nebrojno število tuje in domače gospôde odzvalo vabilu konteja na veliki ples. Prekrasne dvorane so se napolnile najodličnejšega ljudstva. Diplomati in častniki, plemenitaši in učenjaki, umetniki in borzni matadorji dvorijo zboru prelepih dam. Z zlatom obšita oblačila dostojanstvenikov in prozorne fine ženske tančice, z redovi nakičeni fraki in izborne maske stvarjajo podobo kakor v pravljicah znanih kot tisoč in jedna noč.

In mej maskami je najkrasnejša: „Noč“. Vitko, vzraslo truplo kraljice noči zakriva črna svila, le polni lakti, vrat in spodnji del obraza je nepokrit ter bel kot sneg. Najfineja črna tančica posuta z dragocenimi biseri vlega se po hrbtu in rokah. Prekrasni dolgi, razpleteni lasje vlivajo se po divnih Junonih ramenih lik vodopadu, a vrh glave so v krono zvezani, raz katere se blišči srebrn polumesec, poln najdražjih žlahtnih kamenov. Ko se maska po parketu šeta, zdi se, da ne hodi, temveč da jo neka nadnatorna sila plavajoč premika.

Čudno! da ni nihče mogel spoznati te čarobne „Noči“, še celo stari konte ne. Iz črne polmaske zrli sta dve temni, črni očesi na vedno večji roj trabantov, a vsem vprašanjem bil je odgovor molk.

Kako vrvi in šumi in se smeje vse po dražestno nakičenih prostorih! Kaka razlika mej Italijani in Dunajčani — mislil je prof. dr. Ivan Ljubić, kojemu je dalo ministerstvo dopust, da obišče Laško in Grško in ki je po priporočilu visokega dostojanstvenika imel pristop v Ortolanijevo palačo.

Minilo je nekaj let, kar je dal slovó prvi svoji ljubezni ter postal mož-samotar. Mirnim okom in s hladno dušo motri večinoma mu že znane lepe žene in deve, noče ali ne zna si tolmačiti iskrovitih pogledov, katere doletevajo „interesantnega doktorja“, kakor ga račijo nežna ustica nazivati. Ravnokar pošepnil mu je na uho mlad madjarski grofič, da se je zaljubil v masko „Noč“, ko nenadno stoji ista pred njim. Tudi on je bil že na to divno masko upozorjen, sosebno ker je opazil, kako se galantniki zaman trudijo, izvabiti iz nje ustic besedo.

In zdaj je stala pred njim, lepa kot boginja, a očesi njeni zrli sta ga nepremično, zdelo se mu je, da mu prodirata do dna srca. Globoko se jej prikloni in ponudi roko. Nemogoče se je zgodilo, sprejela je liki kraljica ponudbo ter odvedla interesantnega doktorja mej presenečeno gospôdo v drugo dvorano.

Daljni čudež se zgodi. Samo njemu razumljivo, odprli sta se ustnici in zvonek glas ga je vprašal, kako mu je v Rimu všeč. Pogovor je bil le kratek, „Noč“ je kmalu zopet odšla.

Dr. Ljubić pa je stopil iz dvorane na teraso. Nekako čudno težko je samotarju pri srcu. Sede se na umetno napravljeno blazino iz gozdnega mahu mej skupino oleandrov in misli, kdo zná kaj. Morda ga vodi duh v domovino, morda se spominja svoje prve ljubezni, morda mu srce vendar ni popolno mirno, mrtvo v spominu prešlih, lepih dnij, kakor je leta in leta mislil, morda bi njegovo srce vender le znalo še ljubiti, ljubiti z ljubeznijo moža? — A sèn, krasen sèn mora to biti, ki mu polni dušo, saj ustnice šepečejo tiho, skrivnostno: Noč, da noč!

Šum svile vzdrami ga iz sanj, a že se čuti od mehkih rok objetega in gorak, strasten poljub gorí mu na ustnicah.

Oči je zaprl, zdi se mu vse še sèn, a hipno popustili sta ga roki in pobegnila je prikazen. Bila je ona, ona, kraljica noči, s katero so se malo prej pečale njega misli!

Grofič pritekel je na teraso, povprašal doktorja, ki je stopil iz skupine oleandrov, če ni videl „Noči“, ker je pred malo trenotij iz dvorane na teraso izginila, a vprašanec je molčal in odšel.

„Noči“ ni bilo ni v dvoranah, ni v palači več, odšla je brez slovesa, le hišnik se je lisičje smejal ter vprašujočim odgovarjal, da se je iskana maska odpeljala v čakajoči jo kočiji, on pa niti nje, niti voza, ne voznika ne pozna. Gradiva hudomušnim damam dovolj nagajati trabantom krasne „Noči“.

Poljub ni dal več miru doktorju, mislil je nanjo v noči in po dnevi ter sanjal zlate sanje. Ali ljubi neznanko? Čuvstva svojega si ni znal tolmačiti. Misel na njo razvnela mu je kri, srce bilo je hitreje, a domišljija stvarjala mu je iz neznane maske — krasno, božansko bitje. Je-li to ljubezen?!

Teden dnij pozneje dobi Ljubić v jutro drobno pisemce, v katerem čita:

„Zvečer ob 10. uri Vas pričakuje v kraljevem parku — „Noč“.“

Jednakih listkov prejel je že več, a pokoril se ni vročekrvnim krasoticam. Pred določeno uro šel je pa danes Ljubić že po peščenih stezah. Bila je prekrasna mesečna noč, tihota vladala je krog in krog, saj za te ure ni navada hoditi v ta park. Iz mislij ga vzdrami škripanje peska, ozre se in vidi elegantno zaprto kočijo. Stopi v stran, a kočijaž ustavi tik njega plemenita konjiča, duri kočije se odpró in znani zvonki glas neznane maske mu udari na uho. Doktor pristopi, pozdravi, a presenečen gleda masko. Bila je „Noč“, krila jej je zoper gorenji del obraza polmaska, a očesi, oni čarobni učesi zrli sta ga zopet takó iskreno, takó do srca prodirajoče.

Dala mu je roko; on jo je objel z obema rokama, pripognil se v kočijo in zopet sta ga držali njeni mehki roki v strastnem objetji in gorak poljub čutile so njega ustnice.

„Zdravstvuj, ljubljeni mož, ne vidiva se več,“ — in že ga je z jedno roko od voza potisnila, a z drugo z zvoncem dala kočijašu znamenje, na kar je ta pognal konje.

Osupel stal je doktor in zrl za oddaljujočo se „Nočjo“, prijel se je za glavo, a sèn to ni bil, saj ustnice so mu gorele poljuba in kri silila je nemirno k srcu ...

Drugi dan se je doktor poslovil od Rima ter odpotoval v Neapolj ter se tu naselil izven mesta v samotni hiši ne daleč od starega lepega gradu, lastnina necega konte Borga.

Neki večer sedi na vrtu svojega stanovanja ter gleda na morjé. Veselo petje ljudij se razlega iz nižje ležečih kmetskih stanovanj. Nakrat čuje za seboj šumenje. Misleč, da se vrača kak hišnik z dela, se še ne ozre.

V trenotji je na nogah, stoji kot izklesan iz kamena, saj pred njim stoji krasno, nepoznato bitje, a vender znano. Oči, ustnice, postava, vse, vse dihalo je opojni čar — „Noči“. In ta pogled! To je bila ona, katere ustnice dale so mu že dvakrat piti strup ljubezni.

In bila je ona, tajínstvena maska „Noč“ iz palače Ortolanijeve, držal jo je in izvestno bi jo danes ne spustil tako hitro, ko bi sama ne prisela k njemu. Roka v roci, okó v okó zrla sta se nepremično, a molčala, le slavulj jel se je iz bližnjega grma oglašati pojoč hvalo Stvarniku, ki je človeku v srce vsadil ljubezen.

Od hiše sem se glasi čujó.

„Madona, pomozi mi!“ šepnila je roci na prsih sklenoč. „Zgubljena sem, če me kdo s Taboj tu vidi!“

„Skrijva se,“ rekel je doktor, prijel tujko za roko in jo odvel za gosto seč.

Komaj sta bila skrita, prišel je gospodar hiše s starim gospodom, katerega nazival je s kontom, a ko nista našla doktorja na njegovem navadnem prostoru, odšla sta zopet proti hiši. Konte je naročil možu, naj oddá njega vizitnico g. doktorju.

Ta pa mej tem ni spustil roke srečno našle „Noči“, vedno bližje stiskal jo je k svojim prsim, dokler jo ni z obema rokama objel in svoje lice k njenemu pritisnil. Ona se je tresla po vsem životu, a molčala in šele, ko so glasovi odhajajočih potihnili, skušala se je njegovemu objetju izviti in šepetala: „Glej, če sta že odšla!“

Ubogal jo je, a vrnil se takoj in jo zopet jel objemati in poljubovati.

„Ti me končaš, ljubi mož!“ zdihnila je bolestno. „Oj, zakaj sem Te morala videti, zakaj sem prišla v Petrovo cerkev v Rimu ravno, ko si Ti svojim znancem podobe razkazoval! In prišla sem tačas Madono prosit za mir srca! Ti si me začaral. — Morala sem Te še jedenkrat videti in utihotapila sem se k Ortolanijevim na maskarado, ko sem zvedela, da i Ti tje prideš! Zakaj me je Madona toliko kaznovala!“

„Umiri se, kraljica moja!“ prosil je doktor.

„Ti ljubi mož!“ vzkliknila je „Noč“, objemši ga. „Daj mi še jeden poljub!“ Nakrat se je izvila njegovim rokam in hotela pobegniti.

„Kraljica moja, kdaj se vidiva?“

„Pusti me od tod, pusti me od tod! Svetniki, pomagajte mi!“ zdihovala je.

„Torej me ne ljubiš?“

„Kakor duša po raju, tako koprnim jaz po Tebi,“ šepnila je in pobegnila.

„Ljubim jo, ljubim neizrecno, krasno devo,­ moja mora biti kraljica noči, čutim, da brez nje mi ni več življenja. A kdo je, kje stanuje?“ govoril je doktor proti hiši gredoč. Gospodar prinese mu oddano vizitko konta Borga. Pove mu, da ga je bil lastnik hiše iskal in pristavi, da je bila i žena kontova poprej v hiši. Dejal je nadalje, da je le škoda, ka je taka razlika v starosti mej tema imenitnima zakonskima. On star kot zemlja, a ona mlada kot novi dan. In hvalil je zgovorni Neapolitan mlado gospo, kako da­ je pridna, pobožna in zvesta svojemu možu, ki je pa silno ljubosumen in jo zapira pred svetom. Gospodar prinese nato iz svojega stanovanja malo podobico in ponosno reče, da tacih lepih Madon izvestno ni še videl signore dotore.

In bila je njega kraljica noči, maska „Noč“, — že žena druzega!

Presenečeno gledal je Neapolitan, ko je drugo jutro signore dotore svojo prtljago imel za oddajo pripravljeno in ko jima je podaril še lepo svoto denarja za malega bolnika in odšel Bog vé kam ...

Ali je bila to ljubezen?

XVIII.Uredi

„Noč“.

Cvetóča ôna, vél že jaz,
Pri meni pač ni kratek čas.
In vendar, vendar ljubi me,
In zvesto hrani mi srce.

Aškerc.

Torej to je ljubezen?!

Marija prečitaje list, se ni zganila; njeno okó gledalo je nepremično skozi okno na snežene goré. Prsi so se globokih vzdihov dvigale, bolestno bilo jej je srcé, kakor bi tugovala pri krsti, krijoči najdražje jej bitje.

Ker je ni bilo nenavadno dolgo iz njene sobe, prišel jo je profesor vabit na navaden dopoludanski sprehod, a kako se je začudil, videč svojo jedinko tako razžaloščeno. Strastno ga je objela, podala mu Ljubićevo pisanje in rekla: „Oče, sodi Ti, jaz ne morem!“

Pazno preobračal je profesor list za listom. Končavši berilo, zloži liste v prvotno obliko, položi je na mizo, poljubi hčer na čelo ter reče: „Hčerka moja! Sodbe o tej zadevi jaz tudi ne morem in ne smem izreči; stori, kakor Ti srcé veleva! Ne bojim se, da bi pravo ne bilo, zatorej Ti ničesar svetovati nečem, samo prosim Te, idiva na sprehod, upliv divne natorne lepote je blagodejen na vznemirjene živce.“

Ves tisti dan ni bilo dr. Ljubića v vilo. Na svojem domu hodil je neprestano po sobi semtertjè v strahu in upu pričakujoč odločíla svojemu bodočemu življenju.

Veter je nastal. Odgovora še nikacega. Kovček in drugo prtljago pripravil je dr. Ljubić za odhod, ker drugače si ni mogel več tolmačiti molka, nego da ga je varalo srce in mu ni upati ljubezni Marijine. Ostaviti hotel je Bled.

Zvon z otoka se je oglasil. Zopet jedno človeško bitje prosi Stvarnika izpolnitve svojih skrivnih srčnih željá, misli doktor in se napoti na ladijevišče. Neka čudna, nerazumna želja vleče ga v čoln in proti otoku.

Dospevši tja, stopa počasi proti vrhu. Srcé postalo mu je čudno mirno, kakor da mu je bližina božjega doma pomirila razburjene živce. Na vrhu je. Tiho je krog in krog. Solnce je zašlo. Lahen vetrič igra se z drevjem, listi pa šepečejo in se stresavajo.

Tudi Marija pribežala je k materi božji na otok ter potožila svoje gorjé. — Nepopisno ljubi Ljubića, a težko jej je misliti, da ni ona prva njegova ljubezen, kakor je on prva ljubezen njenega mladega srca. Ali more li on zato, da ni usoda njiju pota že poprej križala? In ko sta Dánica in Noč ulogo v njegovem življenju igrali, bila je še ona malo devče. Je-li opravičeno človeku radi mladostnih grehov celo življenje ogreniti? — In ona ga tako goreče ljubi, zdaj še-le ve, da je bila to ljubezen, kar jej je leto dnij tolikokrat nehoté slikalo podobo šolnikovo pred oči, da solze, s katerimi je često močila postelj, so bile solze nesrečne, obupne ljubezni do onega, ki jo je brez slovésa ostavil in odšel, kdo vé kam ... Še danes, ko se domu vrne, hoče Ivanu povoljen odgovor poslati, saj je znala, da bo i očetu njenemu to v veselje ... In potem tetica, Lora in Koloman! Oj, to bodo obrazi, ko zvedó njeno zaroko! – mislila je Marija in se ozirala po jezeru.

„Dober večer, gospica!“ sliši pozdrav za saboj, a že jej je lice zarudelo, lepi, čarobni očesi pa gledata ljubeče pred njo stoječega doktorja, beseda pa ne gré iz ust.

„In sodba? Prosim, — smrt ali življenje zadnji moji ljubezni?“ vprašal je dr. Ljubić.

Samo roko mu je Marija podala in že jo je Ivan objel. Naslonila mu je glavico na prsi, on pa je veselo vzkliknil: „ Ti roža v trnji, si vender moja!“ Letos pa, nekega krasnega poletnega dné sta bila poročena v grajski cerkvi v lepi Hrvatski Slovenec dr. Ljubić in divna Hrvatica Marija, orgljal jima je pri slavnosti novi selski šolnik; cerkvenik je začudeno gledal ženina, gospa, Lora, profesor in drugi svatovci pa so jima voščili srečo. Miloš je pa pred cerkvijo na ves glas klical:

„Živela poročenca Slovenec in Hrvatica!“