Rože za Lili Lombard
| ROŽE ZA LILI LOMBARD Sebastijan Pregelj |
| |||||||||||
1.
Lili Lombard je bila prav posebna ženska: enonoga balerina srednjih let, ki so jo vsi zelo cenili in še kaj več, so pa tudi dobro vedeli, da se njen čas izteka: prav kmalu bo prestara za na oder, prešibka in tako, zato so se množice toliko bolj zgrinjale v operno hišo, kadar je plesala tam, in zato, ker ljudje niso verjeli, da ne more pasti, kot se je govorilo. Njenemu možu se je zdelo dobro biti njen mož, čeprav je bila od njega dosti starejša, dobro se mu je zdelo in ga pogledi za njima niso prav nič motili, kot ga niso motile njene stare, izdajalsko zgubane roke, kadar so drsele po njegovi mladeniško napeti koži gor in dol; niso ga motili ne podočnjaki ne deformirana noga, kakršne pač imajo balerine, dobre ali slabe, vseeno, in za svojo je vedel, da je dobra, da si torej konic prstov ni sploščila zaman. Povsem drugače je gledal na stvar. Ljubezen? Ni bil tak čas: za ljubezen. Ne človek. Ali pa tudi. Vseeno mu je bilo, če so se ljudje ustavljali in ju gledali, kadar sta šla po mestu: on tako mlad in postaven, ona pa... in... ampak... oh... Vselej sta šla po isti poti, skozi drevored, ob reki do Akademije, vselej po isti poti, pa tudi ljudje, ki so se ustavljali in gledali za njima, so bili vedno isti. Vsaj zdelo se je tako. Kot bi jih tja postavil ljubibog. Ker mu ni bilo prav. Eni so govorili, da zaradi denarja. Požvižgal se je na takšne. Ali pa tudi ne. Lili Lombard je rada stala za reko in gledala žarke, ki so se odbijali od gladine. Na začetku je moški pogosto premišljeval, kaj se ji plete po glavi, zelo radoveden je bil in bi dal marsikaj za en sam stavek... sčasoma mu je postalo vseeno: dnevi so tako prekratki. Ima skrivnosti? Ni mu bilo do skrivnosti: ne njenih ne koga drugega... prej že, o ja, prej že, ko sta začela. Tisti, ki so govorili, da zaradi denarja, so se mu zdeli bedaki. Kaj sploh vejo: da pije njegove sokove, ker hoče postati mlada in lepa, ali da ji cele večere prebira pesmi ruskih velikanov, ker bi se rada nadihala prostranosti tuje dežele? Kaj sploh vejo: da igrata klavir štiriročno, ali da mora vsake toliko v predmestje do zapuščenih skladišč po nekaj sanj? Kaj sploh vejo, da se morejo ustavljati in gledati za njima?! Zato so se mu zdeli bolj mrhovinarji kot kaj drugega. Sam se že ne bi mogel kar tako, sredi lepega ustaviti in v nekoga zabosti pogled. Mrhovinarji pa to zlahka počno, vedno in povsod... sploh bi kar pljunil po njih. Lili Lombard je vedela. Ampak njo... prepričana je bila, da jo ljubi z vso krvjo in z vsem mesom, ker je nekaj čisto posebnega: ves svet spravi na kolena, na obraz, če je treba, poniža mrhovinarje in jih osramoti, še zadnjo čast in slavo jim odvzame, zato je bila prepričana, da jo neskončno ljubi. Govorila si je: ni denar, ne, ni denar... ne more biti... ne sme biti... in sploh, kaj bi mu denar? Ni tak človek. Ali pa tudi. Bi spal z njo za denar? Ne, za denar pa že ne. Ker ga sploh nima toliko. Moški je od samega začetka dobro vedel, da ga ni prav veliko... in vsa dolga leta: ne, ni denar. Včasih je celo noč stala na balkonu in gledala dol na ulico kot stvarnik ali kdo, gledala je na cesto in pločnik in si sem ter tja zaželela, da bi se betonska plošča odtrgala in bi padla in se kot porcelanasta podoba razletela na tisoč koscev in več. Potem bi videla, koliko mu je v resnici do nje. Če jo res ljubi, bi našel zadnji drobec, pa četudi bogve kje in kdaj, našel bi ga in jo spet sestavil. Če jo res ljubi. In če je ne? Če je ne, bi pograbil prvo vlačugo v sosednji ulici in si jo odpeljal v stanovanje, da bi v njuni postelji prevaral čas. Proti jutru bi jo postavil na sredo sobe in gledal njeno telo in ji lagal, da lepšega še ni videl; iz predala bi vzel oglje in papir in ji rekel, da je slikar, pretvarjal bi se, vse mogoče bi si izmislil, samo da bi mogel za majhen denar čimdlje vdihavati njeno telo. Včasih je celo noč stala na balkonu in gledala zvezde: nekaj piše v njih, tako pravijo; gledala je in čakala utrinek, ki bi se z vso silo pognal navzdol in izginil v trenutku, ko bi se moral dotakniti ločnice med tostranstvom in onostranstvom, izginil, kot bi se ji samo zdelo, v resnici ga pa sploh ni bilo. Celo noč je tako stala na balkonu in premišljevala o stopinjah, ki so za njo ostale na odru, in o tistih, ki še pridejo; kar videla se je plesati z ene strani nebeškega oboka proti drugi in nazaj, videla se je vratolomno vrteti v luči vseh božjih teles, ki so za vekomaj. In je prav hitro pozabila, da ni več dovolj močna in da ne bi zmogla; prav hitro je odrinila vse takšne misli, ki so se zbirale kot kardelo z vseh strani; prav hitro je zaprla oči in se dvignila nekam visoko, že previsoko, pa se ni prav nič bala, da bi izgubila ravnotežje in omahnila, niti pomislila ni, da bi se lahko zgodilo, ker je bilo dosti prelepo. Spodaj ni bilo nobenega človeka, ki bi jo nadlegoval s prisotnostjo, nobenega občudovalca, ki bi jo motil z burnim ploskanjem ob nepravem času; spodaj ni bilo nikogar, samo bilke in nekaj luninega semena, ki nikoli ne bo vzklilo v novo življenje, ker je noč prekratka, sonce pa seje smrt. Včasih je celo noč stala na balkonu. Mož jo je skrivoma opazoval; nič si ni mislil, ne dobrega ne slabega, ker ni bilo kaj. Še več: čez čas se je vrnil v posteljo in se pokril čez glavo, kot bi sploh nikoli ne pomislil, da se betonska plošča lahko odtrga in da se lahko zgodi... no, lahko bi se zgodilo, da bi ženska padla dol in se razletela kot iz porcelana. Ni si mislil, da si mogoče sama želi padca, ni si mislil, da bi potem moral poiskati vse drobce in jo ponovno sestaviti... če jo resnično ljubi. Je pa že pomislil, da bi se ji prikradel za hrbet in jo porinil dol. Vseeno mu je bilo, kaj bi bilo potem. Pa ne zaradi denarja, ker mu je sama že takoj na začetku povedala, da ga ni veliko; ne, ne zaradi denarja. Mogel se je videti, kako bi zatem iz žepa vzel cigareto in jo v miru pokadil, medtem pa gledal dol na ulico: v kratkem bi se zbralo vse polno ljudi, ki bi obstopili porcelanaste drobce njenega prekrasnega telesa ter pogledovali na vse strani, ja, tudi gor bi gledali, pa si nihče ne bi mogel misliti, da je morilec ta, ki prav mirno stoji na balkonu in kadi. Od nekod bi se pripeljali policaji, več patrulj hkrati, in bi zaman skušali razgnati radovedneže, ker so ta prizor čakali že ves čas, odkar sta se balerina in njen mož priselila v ulico, zaman bi skušali razgnati mrhovinarje, ki so jo prišli gledat tja na pordečen pločnik, so prišli, da bi si za spomin odrezali pramen njenih las ali košček oblačila; zaman bi jih skušali razgnati, ker so mrhovinarji in mrhovinarji znajo to na prav poseben, samo njim prirojen način. Čez čas bi na vratih pozvonilo, počasi bi odprl, kot bi ne bilo nič posebnega, in policajem takoj ponudil kaj močnega, ker se ob pozni uri in v takšnem vremenu močno prileže. Spraševali bi ga, če je njen mož in tako, mogoče bi moral z njimi, pa jim tudi na postaji ne bi mogel prav nič pomagati, ker res ne bi vedel, zakaj se je ženska vrgla z balkona. Ne, prej ni nikoli govorila takšnega, bi bilo vse, kar bi jim mogel povedati, zato ga ne bi zadržali dolgo. Doma bi se zleknil v naslonjač, prižgal televizijo in si ogledal kakšen film, ki ga je že večkrat videl. Vseeno. Včasih je res pomislil.
2.
Balerina in njen mož sta stala za reko. Ženska je gledala žarke, ki so se odbijali od gladine. Glavo mu je prislonila ob ramo, nič ni rekla in on ni nič vprašal. Kot vsak dan so se mimoidoči ustavljali in ju gledali, drug drugega so suvali pod rebra in nekaj šepetali. Od nekod je prišel čolnar, sedel na priveznik in prižgal cigareto. Globoko je potegnil, se obrnil proti njima in se nasmehnil. Moški je bil presenečen, ker si ni mislil, da čolnarji sploh še so, ni si mislil, da tovor prevažajo po reki, ker so ceste in železnice... so ceste in železnice. Takrat je spregovorila Lili Lombard: poglej, čolnar... čisto pravi. Stopila je korak naprej in še enega in še enega; mož je bil zadaj, ko je nenadoma skočila v čoln in je starec še isti trenutek planil za njo ter plovilo odrinil stran od obrežja. Mož je hotel steči, pa bi bilo bedasto, ker sta bila s čolnom prav hitro sredi vodotoka. S pestjo je zamahnil in se naslonil na vrbo: vse skupaj se mu je zdelo preneumno, da bi moglo biti v resnici. Tisti dan se je dokončno odločil, da se ji prikrade za hrbet. Vedel je: vrnila se bo, o, seveda se bo vrnila, ker ne more brez njega. Kje pa: ne more! In on: na široko ji bo odprl vrata in jo poljubil, kaj poljubil, padel bo na kolena, na obraz, če bo potrebno. Še vse dni zatem jo bo tolažil in ji govoril, da je najbolj srečen moški na svetu, ker se je vrnila. Verjela mu bo: ne takoj in ne povsem... sčasoma... verjela mu bo in kmalu spet zaupala; takrat se ji bo mogel prikrasti za hrbet in jo poriniti dol, da se bo razletelo njeno porcelanasto telo. Prižgal bo cigareto in prav mirno kadil in gledal na ulico, kjer se bo na hitro zbrala množica radovednežev. Odločil se je. Počasi je šel proti domu. Obakraj reke so cveteli kostanji. V predzadnji ulici se je ustavil in s pogledom premeril vlačuge, pa se mu nobena ni zdela dovolj prostaška. Stopil je v lokal in naročil kozarec belega. Ljudje so se začeli spogledovati, ker so dobro vedeli, kdo je, in dobro so tudi vedeli, da bi ne prišel mednje, če bi bilo vse, kot mora biti. Prižgal je cigareto in se obrnil proti njim: lep dan. Prikimali so mu, da je res lep dan. Natakarici je dal velik bankovec: za vse. Potem so se nalivali do večera in še naprej, do jutra, ko je s tal pobral klobuk in plašč in odšel. Doma je pognal gramofon in se zleknil v naslonjač. Poulenc. Vsaj zdelo se mu je, da bi bil lahko Poulenc. Francis. Koncert za dva klavirja. Lili Lombard ima ta koncert še posebej rada. Še posebej rada... zaspal je in se zbudil, ko je bilo sonce v zenitu. Slekel je plašč in hlače in srajco, obrnil se je na drugo stran, zaspati pa ni mogel: spomnil se je prekletnice... le kaj počne?! S čolnarjem, sivim starcem? Zdelo se mu je čudno. In še kako čudno. Ampak ženske so zmožne vsega, si je mislil, da so prav zares zmožne vsega, tudi česa takšnega. Jo je kar videl: vso vzcveteno, sladostrastno skrunilko ljubezni; jo je kar videl: vso pohotno, od greha pijano, na čolnu, s sivim starcem v zalivu, na mestu, kjer je sonce potonilo v reko, med zvezdami, raztresenimi po gladini, dvigati se in spuščati, jo je videl in si mislil, da ga je pozabila prvi hip, ko jo je čolnar z levo zgrabil okoli pasu in jo potegnil čisto k sebi, že preveč močno, ampak ona se ni prav nič branila in ni globoko vzdihnila. Prav nasprotno: pustila se mu je močno objeti in poljubiti in zvrniti med vrvi in vse, kar je na čolnu. Jo je kar videl, pa mu ni bilo prav nič hudo, o, prav nič, ker se je že prej odločil. Obrnil se je na hrbet in se polglasno zasmejal, ker se mu je zdelo dobro: da je Lili Lombard skočila v tisti prekleti čoln in se odpeljala bogve kam, po sivozeleni kopreni, med globoko upognjenimi vrbami; zdelo se mu je dobro, da ga je pustila stati na obali, kot bi bil spremljevalec starejših dam za nekaj ušivih stotakov na noč, kot bi bil brezdomi bog, ki so mu še zadnje svetišče spremenili v beznico: za ne ravno bogate meščane, ki so si zaželeli ljubezni z neznanko, pa si je drugje ne morejo najti. Spet se je zasmejal: o, ženska, pa to ni bil več polglasen smeh. Krohot je bil, ker je vedel, ja, vedel je, da se bo na koncu vrnila in ga prosila odpuščanja, seveda se bo vrnila in ne bo prav nič jezna, ko ga bo v postelji našla z drugo, nobenega kričanja ne bo in nič, ker je za vse kriva sama; krohotal se je, ker je vedel, da lahko počne, kar se mu zljubi in še dosti več. Dosti, dosti več. Zunaj se je stemnilo, v zalivu pa, kamor je čolnar odpeljal njegovo ženo, tako nikoli ni drugega kot noč; to je vedel, prepričan je bil... mogoče je slišal, ali pa se mu je samo zdelo... v zalivu nikoli ne sije sonce, ne, ona sama mu je povedala: sonce seje smrt. V zalivu je že na samem začetku vzklilo lunino seme, že na samem začetku, preden se je ljubibog odločil, kdaj bo dan in kdaj noč, preden se je odločil, da bo ljudem dal strani neba in tako. Saj, tudi sam si bo našel mlado, hotljivo žensko in čoln si bo našel in jo odpeljal... poiskala bosta tisti zaliv in se zvrnila med zvezde; Lili Lombard, njegova žena, bo stala na obali in ju gledala; kaznoval jo bo, seveda jo bo. Mora jo kaznovati. V tostranstvu in v onostranstvu. Ker je bil dober mož. Vedela je, da ne zaradi denarja. Mogoče je bila ljubezen. Nehal se je smejati. Nič več mu ni bilo do smeha. Vstal je, stopil do klavirja in zaigral melodijo. Potem je dolgo gladil tipke, čisto nalahko, da ne bi vnovič vzburil želje po zvoku, po tresljajih iz črne skrinje. Obrnil se je proti oknu: zunaj je bila noč. Nekje zelo visoko je slutil zvezde in luno, pa mu ni bilo, da bi šel do šipe in pogledal v nebo. Še je gladil tipke: bele, črne malo manj, in končno razkrečil prste ter udaril akord in novega in novega... Glavo je prislonil ob les. Spet jo je videl, pa nič več v čolnu s sivim starcem, pač pa na odru, na nebeškem, odrešilno obsijanem odru. Plesala je in se vrtela, da mu je zastal dih, ker se je zbal... no, lahko bi se zgodilo. Nobenega človeka ni bilo, nobenega občudovalca, samo Lili Lombard in zvezde vse naokrog, spodaj pa sivozelena koprena in prečudne bilke, ki so se dvigale v nebo, da bi bile deležne vsaj malo žaru, ki se je neskromno razlil po plesalki in odru okoli nje. Od nekod so priplavali srebrni labodi; ni vedel, kaj pomenijo, nekaj pa gotovo. Zdelo se mu je, da se bo zgodilo. Pa se nič ni zgodilo. Njegova žena je še naprej plesala, nebeški oder je bil njen. Odrešilno obžarjena se je smehljala na vse strani, kot bi se vrtela v operni hiši pred nekaj tisoč občudovalci, se je vrtela in vrtela in vrtela. Dokler ni padel zastor. Spet je bilo vse črno. Klavir. Vstal je in odšel v kuhinjo, si iz hladilnika vzel steklenico in jo počasi praznil; razgrnil je časnik in bral kroniko. Ko je bila steklenica prazna, si ni šel po novo. Spomnil se je ženske. Rdeči orkester je zaigral, glasba je donela z vseh strani, nenavadna glasba, burka ali kaj. Odšel je ven; prvo pocestnico je zgrabil pod roko in ji pomolil tisočaka, da so se ženski zasvetile oči in bi za tisti denar odšla z njim tudi na zadnji rob sveta. Stopala sta proti koncu ulice, nič ga ni vprašala, ker je maloprej bankovec zvila in vtaknila v skriti žep bleščeče torbice, ki ji je visela čez ramo. Za reko sta se ustavila. Rekel ji je: glej svetlobo, ki se lomi na gladini, glej žar, čakaj... mogoče bo prišel čolnar. Čolnar? se je začudila, saj so vendar ceste in železnice. Stisnil jo je k sebi: ceste in železnice že, čolnar pa tudi. Dolgo sta še stala za reko. Zdanilo se je in otoplilo; takrat sta sedla na klop. Vsake toliko je mimo prišel kakšen sprehajalec in ga čudno pogledal, ker je bil z drugo žensko; vsake toliko se je kateri ustavil in nekaj zamomljal in nejevoljno šel naprej. Vsake toliko. Čolnarja pa ni bilo od nikoder. So ceste in železnice. Sonce se je strmo dvigalo, ženska je zaspala. Moški je vstal in odšel: ob reki do mostu in čez, med kostanji do Akademije. V kavarni je prižgal cigareto, znanci so se mu od daleč nasmihali, prikimavali in mahali v pozdrav, blizu ni hotel nihče, ker se jim je zdelo, da ni, kot bi moralo biti: bil je namreč sam. Čez čas mu je natakar prinesel časnik in skodelico kave. Bral je o možu, ki je ženo silil jesti s tal, in vse podobno. Upal je, da se bo vrnila: še pred večerom... že zaradi drugih... kaj si bodo sicer mislili... da mu je pobegnila?
3.
Da mu je pobegnila dosti starejša ženska? Včasih je res pomislil, da bi odšel s kakšno mlajšo in lepšo, pa si je vsakokrat premislil, ker Lili Lombard... čisto posebna ženska je: z vso krvjo in z vsem mesom. Sploh je dosti boljša, kot si ljudje predstavljajo, zares dosti boljša. Včasih ji je rekel, da jo ljubi, pa ne prav pogosto; govoril ji je, kar se mu je zdelo, da bi hotela slišati od njega. Zato se mora vrniti: ker je še toliko vsega. Stal je na balkonu in gledal dol: če je sploh dovolj visoko... zdelo se mu je že, v resnici pa ni bil prepričan, ni vedel, koliko mora biti. O, lepo jo bo videti spodaj, v tisoč koscih rožnatega porcelana, o, prav zares, ker jo ljubi, zato jo mora poriniti dol: da naredi ljubezen večno. Sicer bi se lahko zgodilo, da bi ji spodneslo nogo na odru in bi padla, lahko bi se zgodilo, da bi odšla z drugim in se več ne vrnila, lahko bi se zgodilo, prav zares, zato bo naredil ljubezen večno, večno Lili Lombard. Vse stene bo prelepil z njenimi fotografijami. Za to življenje in vsa, ki še pridejo, bo njena podoba krasila zidove: njene bleščeče oči in debele, temne ustnice bodo vabile v dolino greha. Vsak dan bo sedel v vrtljivi naslonjač in jo požiral z očmi, malo z ene slike in malo z druge, malo z enega plakata in malo s kakšne naslovnice; pil bo sokove njenega življenja in se obračal od ene k drugi, pa vedno isti ženski, obračal se bo in se nikoli ne nasitil. Mora se vrniti. Kako bo sicer sploh še mogel v mesto med ljudi, kdo se bo sploh ustavil in gledal za njim, le kdo, če je ne bo imel ob sebi? Saj je še dosti mlajših in lepših, pa ga ne zanimajo, ker se z njo ne morejo primerjati; je še dosti mlajših in lepših, pa mu ni, da bi se ga oklepala kakšna lahkoživka z dolgimi nogami in bujnimi prsmi, ni mu do tega, ker takšnih žensk vsak dan podavijo ali zabodejo ali že kako ubijejo vsaj nekaj čisto navadni moški. Gledal je z balkona: še v kroniko ne bi prišel, če bi dol porinil kakšno vlačugo, ki se sploh ne bi razletela v tisoč in več koscev čudovito rožnatega porcelana; nobenega razvpitega novinarja ne bi bilo blizu, nobene pozornosti in nič. Ker bi bilo nekaj povsem vsakdanjega. Že kar na jok mu je šlo: vsa leta... zaman?! Globoko v sebi je besnel in čutil, da ne bo mogel zdržati. Roke so se mu tresle in je močno zgrabil ograjo, stisnil zobe in zamižal, pa jo je vedno znova videl: v postelji, na stolu, za reko, pred občudovalci sredi odra, videl jo je med vsemi mogočimi obrazi, med vsemi znanimi imenitneži. Iz hladilnika si je vzel pločevinko in jo na hitro spraznil. O, če bi poznal pot, bi se kar takoj podal v zaliv, da bi enkrat za vselej raztrgal sivozelene koprene, pregnal srebrne labode ter poteptal in razdrobil lunino seme; odpravil bi se v zaliv in ju tudi našel: sivega starca bi zvrnil s čolna in ga potolkel z veslom, njo bi pa odvlekel domov. Če bi poznal pot. Potem bi videla, da ni bil denar, ampak vse kaj drugega. Novo pločevinko si je prinesel in novo in novo; vseeno je še upal, da se bo vrnila. Saj se bo: zagotovo... ne more brez njega... vrnila se bo. Pljunil je dol na ulico, se obrnil in odšel not. Pognal je gramofon: Poulenc, koncert za dva klavirja. Ta koncert je imela še posebej rada. Glavo je spustil v dlani, ni vedel, ali naj joka ali kaj. Vse je bilo preveč res. Ko je odšla, se mu ni zdelo... nič posebnega se mu ni zdelo, ker - tako pravijo - se dogaja; čez čas se vsaka vrne. Ampak Lili Lombard ni vsaka, nasprotno: prav posebna ženska je. Tega pa ni vedel, če se tudi prav posebne ženske vračajo. Črn puli bo imel oblečen, ko jo porine dol. Tako se je odločil. In rjave hlače. Ker je vedel, da ji je tako oblečen še posebej všeč. Velik dan bo. Zato bo imel na sebi črn puli in rjave hlače. Dlani je imel mokre, slane kaplje so mu s konic prstov padale na tla. Takšnega ne sme videti, si je mislil, takšnega nikoli. Vrnila se pa bo, o, ja, vrnila se bo, ker zagotovo ne more brez njega, ne, ne more, zato se bo tudi vrnila. Čolnar se bo odpeljal naprej. Da si poišče novo žensko. Ona bo ostala. Igla je zaman iskala nove brazde: plošča je bila pri koncu.
4.
Ni ostalo prav veliko: od ljubezni. Včasih je še pomislil, kako zelo lepo bi bilo, ko bi bil ljubezen pravi čas napravil večno. Jezen je bil, ker čolnar še vozi njegovo ženo med nebesnimi telesi, ker se vsak večer zapeljeta v zaliv, kjer je potonilo sonce, in se zvrneta med raztresene zvezde, ki so zdaj edino občinstvo preslavne balerine. Hudo mu je bilo, ker ni pravi čas storil, kar stori vsak že preveč navaden moški s svojo že preveč vsakdanjo ljubico. Ni ostalo prav veliko. Več tednov kasneje je bil čisto navaden moški. Če je še tako pogosto hodil za reko, na most, med kostanje, ga ni nihče zapazil, nihče se ni ustavil in gledal za njim, ker nihče ni vedel, kdo sploh je. Sem ter tja se je komu resda zazdelo, da je podoben možu slavne balerine, ampak... vsakdo je prav hitro zamahnil z roko, da ni mogoče: sta vendar vedno skupaj. Sem ter tja je že kdo hotel privzdigniti klobuk v pozdrav, pa se je zadnji trenutek premislil: ne, ni on. Zato je raje ostajal doma: zleknjen v naslonjaču je poslušal koncert za dva klavirja, dan za dnem, noč za nočjo. Mož preslavne balerine. Vsebolj se mu je zdelo, da je že od nekdaj tako, da je bila Lili Lombard samo prikazen iz sanj ali kaj, in je bilo vse, kar se mu je lepega zgodilo že v prejšnjem življenju. Ali pa je bil sploh nekdo drug tisti, ki je že skoraj prestaro žensko hotel poriniti z balkona na ulico, je bil sploh nekdo drug tisti, ki se je hotel naslajati s pogledom na drobce rožnatega porcelana.
5.
Rdeči orkester je zaigral: vesela glasba, burka ali kaj. Ko se je zastor dvignil, je baletka stala sredi odrešilno obžarjenega odra; čudno dolgo se ni premaknila, kot bi bilo vsega konec in so zabavljivci in stremuhi že mislili, da je prišel tisti čas; ostro so gledali naprej, nihče premalo, nihče kam drugam. Eni so si želeli, da bi ji nogo spodneslo kar takoj, drugi, da bi nekaj časa plesala in bi se vse skupaj zgodilo, ko bi najmanj pričakovali, in bi že vsi mislili, da tudi tokrat ne bo nič. Visoko nad vsemi je bil nadangel s čašo srda v roki: ravno prav za vse ga je imel. Tudi božji stvor je čakal, kaj bo. Za trenutek je glasba utihnila in se spet nadaljevala: še dosti bolj veselo in glasno; takrat se je premaknila tudi Lili Lombard: zavrtela se je in naredila nekaj mehkih gibov, globoko se je prelomila in se spet odrinila visoko od tal... Občudovalcem je zastajal dih, eni so močno stiskali pesti, drugi krčili noge in pačili obraze... Dokler ni glasba utihnila. Spogledali so se, nihče ni bil prepričan, da mora biti tako. Lili Lombard se ni nehala vrteti. Dirigent je odložil taktirko, glasbeniki inštrumente, vsi so strmeli na oder: da se zgodi. Vedeli so: tisti čas je prišel. Tudi nadangel se je spustil malo nižje, ker je hotel videti vse, do zadnje podrobnosti. Balerina je imela na obrazu nenavaden nasmeh. Poldrugo uro se je še vrtela. Ni ji spodneslo noge, in ni padla. Da so jo na koncu zasuli s cvetjem. S starcem sta sedela v čolnu, roki je imela spuščeni med sivozelene koprene; premišljevala je o nadangelu: če si je tudi božje bitje želelo njenega padca. Gledala je nekam naprej in si mislila, da si je zagotovo želel, sicer se ne bi spustil malo nižje, ne bi pozorno spremljal vsakega njenega giba. Šlo ji je na jok in je solze komaj še požirala. Morala bi pasti.