Rožengruntar
| Rožengruntar Dane Zajc |
| |||||||||||
Še koraki oddaljevanja
V temnem rovu časa
Še okovani drsijo po spanju
Se v neznosni blilini
V temnem rovu časa
Se ki tipajo še ki išdejo
Se ki nazaj ki hočejo ki na vrata ki na železna
Se valjast odmev
V temnem rovu časa
Še brez grla z grli odmev
Še brez posluha raskav še dolgih let odmev
V temnem rovu časa
Še upanje še delo še štorkljanje še po svetu
Po nerodovitnem po roparskem po razseljenem po razprodanem
Še v plazu peska še krivde
Še peščeni še ščebetajo
Še s suhim zlatom blaznosti
Še zakovanim v ptičje glave
V temnem rovu časa
Še tečejo besede še belonoga še divjad
Še na begu še zrečene še noge še snežne kakor kost
Še krhke kakor porcelan
Še po bregu
V temnem rovu časa
Še ga polnimo še oddaljenega
Še ki se ne napolni še v rov ki mrgoti
Še ustnice še kožo še nohte še vretence vretence vretence
Še molk še besede besedaste
Še zob zob še jezik še jezikotav
Še hrbtenjačo še božanje še prst prst prst
Še slepi gusar še na verigi še topo petje
V temnem rovu časa
Glas človekov
Gor in dol koraka.
Med ostrinami, ki srečujejo njegovo glavo.
Jo prekoljejo in grejo skoznjo.
Moral bi jih ustaviti.
Ampak usta sikajo v vrvežu,
ki se je dolgo nabiral v njih,
se kotil in se naskrivaj razmnoževal.
Hitro se obrne in steče s klicem,
ki mu ga je v glavi skuhala opica.
In ko teče, je tudi na tleh,
prilepljen k bobniču zemlje,
napolnjen z glasovi oluščeencev.
Joj, sliši, joj, njeni lasje, razsuti
po škrapljah, kdo jih bo vzdignil v svetlikanje,
ki ga žari samo gola kost?
Ostrine s kovinskim smehom v razpotegnjenem trenutku.
Glas človekov, tenek kot petje kobilice,
v ustih naboden na osatovo bodico.
Sledi
Prihajal je na rob gozda.
Ustavijal se je tam in bil
podoben nihajoči senci veje,
njegov obraz pa kakor sneg, primrznjen
na travo. Kakor da gleda
zelo srepo z neba, medtem
ko se tudi hitro raztaplja.
Ni bil tak, da bi se mu lahko
približal.
Ni bil napoinjen z mnogimi besedami.
Nekoč je
spregovoril. Govoril je težko in
z besedami, ki so odmevale v cerkev večera
kakor pljunek kletvic.
Potem je odšel med debla,
prezirljivo se je raztapljal med njimi,
in ko so ga iskali, so ga kmalu
zamenjali s sencami, ki jih je bilo veliko
in so se dale zlahka ujeti.
Igrali so se tisto igro, dokler
ni njihovih korakov spodrezala noč.
Zjutraj so tuji možje prinesli
mrliška nosila.
Na njih je ležal:
dva kosma las, zlepljena in povaljana
od boja s tistim, ki je bilo
tako popolno, da ni pustilo za sabo
nikakršnih sledov.
Tudi na nosilih ni bilo nič, razen
tistih las,
ki jib je zelo hitro pokrival moker sneg.
Grk, grk
Da pride, da pride. Da pride, je sporočal
v klepetavih vijugastih pismenkah.
Pričakovali so ga ves večer.
Pozno v noč so poslušali sence, ki so rasle
pod zvezdami in skrivnostno šušljale.
Tudi spopadale so se. Takrat so
hitro zginile zelo daleč in so postale zares nevidne.
Njihov šepet je ostal. šepet je bil čisto blizu
in jih je zmerjal iz nočnih rovov.
Prišel je zelo pozno. Pod pasko je nosil lepenkasto
škatlo, katere ni maral odložiti.
Vprašali so ga o njej, pa je rekel, da je
to njegov tihi domek. Ko niso nič razumeli,
je smuknil v škatlo in precej planil
tudi iz nje, premaskiran v glodavca.
Bil je gibčen kot strela. švigal je med njimi.
Grk. Grk. Grk, je škripal.
Ko je mati zakričala, so videli,
da ji je pojedel uhlja. Tudi otroci
so tenko zavpili in se držali tam,
kjer so imeli prej nosove.
Komaj, komaj so ubranili žene in
njihovo lepoto nedotaknjeno.
In spet je stal med njimi s škatlo pod pasko
in se zelo prikupno poslavljal.
Rekli so mu, naj še pride.
Potem so zamenjali zavese.
Nove so bile črne barve.
Izza njih redkokdaj zasijejo njihovi životi,
beli kot sveče. Skoraj prozorni.
Tisti s krušnjakom
Je tisti, ki na drugem koncu dežele
prenaša v krušnjaku preperelo človeško črepinjo?
Dar nerazumevanja?
Ljubezen, katere želo išče srčko srca?
Klic iz sveta, ki ga misel ne more obiskati?
lz plazu, v katerem se vali,
navzdol, navzdol se spušča.
Z apnenim nekriknjenim krikom v grlu.
Z obrazom, ki so ga vgnezdili ptiči
med mesečinske veje.
Spesmijo, ki se skriva med debli,
da sigajo psi od suhe svetlobe v gobcih.
Navzdol, navzdol, brez obraza, razpadlega
v marcu, juniju in novembru.
Sploščenega, spremenjenega, ko se je pačil
v dolgi oktobrski noči.
Se igral z izdelkom, kot so oči,
z rezijanjem, kot je nos.
Z molkom, naježenim na ustnicah.
Tisti s krušnjakom gre navzgor in črepinja
človeška ga tolče po bedrih, ko gre.
Ko prestavija noge s kamna na kamen, se oglaša.
Kdo kliče?
Kdo je zavpil na vrhu slemena?
In tisto, kar pada v neskončnem padanju
z udarci, ki si dolgo, dolgo ne sledijo, čigavo je?
Je obraz, ki je odpadel z veje časa?
Stopalo, ki se je odkrušilo z okamenele noge?
Ail mogoče pest, ki se noče razkleniti,
polna zmetih Iistov, črk,
ki so se prisušile vanjo?
Je blaznost je to
ko so možgani ovijavke razcvetele
po ščavju blaznosti
Je blaznost ko se možgani
po koritu pomivalnem razsujejo
kirurgu božjemu
je blaznost je to. Ja.
Ko se sanje po svetu po belem
po prtu sveta rjavkaste sanje
razbežijo Razlezejo
Začnejo piskati skoz zadnjice
Privzdignjene na panožicah
Je blaznost. Oja. Je.
ROŽENGRUNTAR
Jutro
Zdirja okrog nas v krogih,
ki so čezdalje tesnejši in zdaj lahko vidimo,
kako žaga njegovo hrbtenico
električna drhtavica. Že zelo hitra
in nenaravna.
Božji žok ga udari na jutranjem sprehodu.
(Važno: če se zgrudi, ga zvežimo in odnesimo domov.
Varujmo, da nas ne rani. Zelo je že kužen.)
Zgrudi se redkokdaj, samo oe če star ali bolehen.
Narobe: dirja še hitreje in ko ga kličemo,
nas ne sliši.
Sam preseka kroženje. Hitro, kot bi ga izstrelil,
zdrvi čez prostor, ki ga vidimo.
Kar huškne čez polje, travnik ali trg.
In že ga ni več.
Božji žok odvrši za njim.
Najbolje, da počakamo
kako uro, dve. Zdaj podivja brez sramežljivosti.
Električna žagica mu zajaha hrbtenico.
Raztrga vse, kar mu pride pod zobe.
Precej pozneje ga najdemo skritega,
najraje v kakem grmovju, robidovju all drugačnem
ščavju. - Tja se zarije. Kaže,
da se sramuje samega sebe.
Božji tžok mu brenči nad glavo.
Lahko ga pokličemo. Vdano nam bo sledil.
Ampak za nobeno ceno ne bo pogledal
gospodarja v obraz.
lzjema:
Gospodar z Rožnega grunta ga je našel
tako zaritega v črne robidnice
in mu pogledal v oči.
Bodisi, da je preskočila iz njih klica bolezni,
bodisi da je bil Rožengruntar po naravi mehek,
naenkrat je možak zavpil in poskočil zelo visoko,
potlej se je gibal samo še na ta način.
Tudi drugače je postal nečloveški:
popadal je Ijudi in bil nevaren za sosesko.
Morali so ga pobiti kakor ljubo žival.
Poldne
Ko se vrne, se naseli v svojem kotu.
Liže se po tacah, trebuhu in si trebi kožuh.
Ušesa so povešena. Oči krvave.
Zelo je žejen. Popije vsakršno tekočino,
ki jo postavimo predenj.
Redkokomu pokaže zobe.
Če mu jih pregledamo, so brez navadne beline.
Tudi brez ostrine. Mesečinasti so zobje.
Od skrknjenega mesca oblizani.
Kadar vstane, napravi dva tri korake,
se obrne v krogu na nogah, ki so zelo votle.
Potem spet leže.
Njegov spanec ni sproščen.
Je kakor vhod v votlino, ki ga zapira
nepremični smeh kamnitih zob.
Votlina je, v katero se boji vstopiti.
Prostor, kateremu ne zaupa.
Kjer bojo naskrivaj vadljali za njegovo telo.
Pogosto se prebuja in nas pogleda
brez upanja v pomoč.
Pa spet čofne v svojo votlino,
v kateri si komaj upa dihati.
Včasih nam tudi zapoje iz spanja
z glasom smeha in pogumne vedrine.
Ampak petje je samo goljufija v sanjah.
Piškava v piškavih.
Popoldne
Zbudimo ga. Odvlečerno ga s sabo.
Ko smo zares sami z njim,
mu znenada zadrgnemo
okrog vratu zanko iz žice.
Prosti konec žice vržemo čez nizko vejo.
in ga hitro pritegnemo.
Zdaj ko visi pred nami iz oči v oči in se duši
vzamemo gorjačo
in ga tepemo.
Tepemo ga brez usmiljenja,
saj dejanje zaradi pomoči ni dejanje nizkotnosti.
Seveda nam grozi z zobmi, ki hlastajo in se otepa
v neprištevnih penastih krčih.
To nas ne moti, zato udrihamo še močneje
in če se ne umiri,
ga nazadnje močno potegnemo za zadek.
Kar obesimo se nanj.
Tako ga umirimo.
Potem splezamo z njim na zelo visoko drevo,
najraje smreko, in ga obesimo v vršičku.
Bolje je, da si ne ogledujemo svojega dela,
raje občudujmo iz višine jesensko razkošje barv,
ko se spuščamo ob deblu.
lsti Rožengruntar je namreč pogledal
razčehnjeni obraz kadavra
in naenkrat zatulil pa kar padal in padal
ob deblu navzdol. Našli so ga zelo poškodovanega.
On pa je renčal in ko so ga mazilili
na smrtni posteiji, ni spravil razumnega glasu iz sebe.
Umrl je v strašnih mukah.
Brez človeškega dostojanstva.
Večer
Ko sedemo, ko pripremo oči,
zaslišimo njegovo oddaijeno
hripeče petje.
Približuje se skoz zavešene misli.
Gleda nas spodbudno in prijateljsko.
Tudi zasmeje se sem in tja,
da nam pokaže zobe, ki so trdni in zares beli.
Nič mesečinski.
Pripoveduje nam poredna besedila,
da bi nas razveselil.
Z mnogimi vložki iz smehljanja.
Vstaja in se preteguje od spočitosti,
ko nas pokliče k prigodi,
pravkar zavohani.
Seveda nas zvabi čez prag
in na zavratna križišoa nočnega mesta.
Seveda nam stoji ob strani.
Zavaja nas z bliskovitimi prebliski.
Včasih spregledamo:
Drugačen penast svet, v katerega tonejo razmajani zobje.
Ivnati kožuh poje, ko ga maje zimska sapa
na špici bele meniške kute.
Tam prižiga zamrzlo zimsko sonce luske,
ki neubogljivo odskakujejo.
A to privid se kmalu razleti.
Saj si, poviti v tesen klobčič, prijateljsko
ližemo z njim tace.
Noč
Nadene nam povodec na vrat
in nas odpelje s sabo.
V parku nas spusti,
da tekamo in ovohavamo drevesa,
drogove, kandelabre; požegnamo grmičke
in ni nam žal liani, ki so občutljive,
ne podpiatov, ki so goli, da jih pečejo ledene črepinje.
Veselo migamo z golo zadnjico začudenim
pogledom prijateljev in znancev.
Tako jih pozdravljamo.
Seveda vpijejo: Žival.
Seveda pravijo: Sramota.
V tla strmimo.
Beremo zgodbe iz reči in vonjev.
Nanje se prilepljamo v bučečih bučah.
On stopa ob nas potrpežljivo, saj se njegova misel
Klati po drugačnih zamejstvih.
In vidimo: ves rožnat, ves dišeč,
svetlečih nog nas oplazi Rožengruntar
skoz režo vserazumevajočih odi.
Tukaj zamigljamo s premrlo zadnjico in nekaj
zapojemo in zginemo. V kraj brez pomnjenja.
Hočemo siničke,
ki jih skrivajo med jožki ženske.
To je potem. Pozneje. Ko pademo na tia.
Čas
Čas je zamrznil v ceveh.
Ne kaplja, se ne trklja.
Zelo ploščati smo. Le2žiimo na trebuhu.
Poslušamo, kako nam v votlih udih
brnijo kosti. Od tega zvoka nas ščemi po koži.
Šelesti nam v mislih,
ki prestavijajo pohabljene pajčje noge
negotovo in drsijivo.
Misli mislijo na ognje. Grejo
v enakornernih zubljih navzgor, navzgor
po bregu.
Z grička na griček, utonejo v vdolbini
in se spet pokažejo. Zelo so tihi zubiji,
zelo brezčasni.
Visoko gori v vršičku brez vetra
binglja meh kadavra.
Iz ognjenega cvetja
se vzdiguje in pada živalski obraz.
Razmehčan. In brez kosti.
Zdaj pristopi Rožengruntar, lep, ki vse razume,
z zloščenimi koraki in odpira pipe časa.
Frcne nas s svojim pogledom, rožastim, rožastim,
da se hitro razsejemo:
v brnenja, sama brnenja, v leho, kjer zdaj že precej na glas,
precej brersramno pojejo kosti pod razburkano kožo.
zelo hitro so prišli
prebivavci gore
kralji gore mall večnožni postopači
iz prebivališč severa juga vzhoda zahoda
iz podzemlja iz zraka
raznesli so jo preden so se ji ohladile oči
z godrnjanjem zavijanjem
z molkom so jo odnesli raznesli
vode se oblačijo
svetle vode
ko brez glasu curljajo v travi
med mahom
v prekatih labirintih zgubljenosti
se vode oblačijo v njeno kosmičasto volno
njeno telo kaže vse smeri sveta
vse smeri tišine
smeri vetra praznega grla
Smeh
Ta smeh
Ta iz ženskega grla
Ta ki poje
Ta stekleni prah v morski sinjini
Veliko časov si zakopala
v skopuški smeh
Ajdi prihajajo na kosmatih konjičkih neosedlanih
Spački se kotijo Po kotih razpostavijo svoj kič
Kot ščurki vrvijo Pojejo svirajo z zadnjicami
Svet se obrne okrog osi Noč prihaja Noč razdejana
Presihanje cest Zavračanje obiskov
Strah da bi ne narasel nas prerasel strah
Naglo trohljiva trupla
Stoji visoko svetišče v popoldnevu ki je jasno
ki je plavo od zraka tišine je plavo lesketavo
Od morja pred pragom je plavo
Na kamniti plošč šum bose noge šum
oblačila dolgi beli šum
Ta vedežen to ki vase gleda
Ta ki iz sebe rase
Ta smeh
Ta na obrazu vrtinec s kapilarami v kosti
Razbito razkosano je svetišče
Obširno prebivališče kač Pregrdo za
koze osle in mule
Ta zagovor razpoke
Ta migljaj podzemlja
Ta ki svetlo polzi po kamnu
Črv prepeva v srcu skale
Človek je vnetljiv gorljiv ranljiv
kadar se trklja gor in dol gor in dol po životu smeh
Asskalla
Tako škriatni disk iz zvokov
Asskalla
Tako se kruši bell smeh iz jutra
Asskalla
Tako po steni skalnati jeziki
Asskalia
Tako varljivi klobčič senc
Asskalla
Tako na Ievji grivi tvoja roka
Asskalla
Tako nevarna z vnetljivo kožo
Asskalla
Tako na koži plavi zubelj
Asskalia
Tako se giblješ tako žival si tako
Asska
Tako nosiš zamolčano tako zalizano
sska
Tako poševni pogled Evine živali
Asska
Tako žerjavico tako zabubljeno
lla
Tako iz rubina tako iz dna reči
Asskalla
Tako potonjeno tako do konca tako
Ass
Tako nas nosi namen tako v cvetu ognja
lla lla lla
Tako živali v senci kvadrov
Asska
Tako hodijo tako mležejo zvok Evine živali
Sska sska sska
Tako žarek iz votlin telesa
lla lla lla Asskalla
Ko je zrečena beseda
Ko bela
Ko zmrznjena
Ko nepričakovana
Ko nastopi tišina
Ko ni tako kot sneg
Ko ni drsenje
Ko je brez glasu
Ko nastopi tišina
Ko zrase ko iz daljave
Ko iz bližine ko od zgoraj ko od spodaj
Ko sede ko v modelnico ko v vdolbino
Ko nastopi tišina
Ko smo v prostoru
Ko smo prostor
Ko smo činele činele činele
Ko smo vsi glasovi
Ko nastopi tišina
Ko so vsi ko so neslišni
Ko kapne ko iz brez zveze
Ko iz drugega ko iz nezaslišanega
Ko nastopi tišina
Prsti. Uista. Činele. Tišina.
Glasovi. Modelnica. Sneg. Tišina.
Daritev
Ki je hodil okoli sebe okoli svojega vrtenja
Ki se je vlekel so ga vleklii
V jutrih med hišami
Pijan opotekav ki momlja
zvit v misel brez konca in kraja zamotan
Zbrisan s stekla.
Svetlobe so čiste čist je be! oblak
V svetli globini drsi čez srebrne ploskve
Ptiči so Rož so Vsi ptiči so
zbrani v stekleni buči zvokov
Njegov kolobar se več ne vrti
v špičastih žarkih sveta
Prišli so starci stopili v krog zapeli pesem
iz glav poklicnih zmehčanih butic so jo stisnili
Mi pa ližemo v ustih zelenega volka
srkamo strupeno plesen z zapadlih kovancev
Črte
Zamehuril zapraskal si dušo
V štirikotno vojsko zidov in črt si jo pripeijal
Zdaj gledaš kako se cedi bela kri iz kotov
Apnene brerstrastne črte ko počasi
Naseljujejo tvojo glavo gledaš
Črte črte jo sekajo misel nedolžnico
O zavrženem klobčiču vrvi ti govorim
Rekel si Glej kakšen gozd
Pokazal ti born najlepši gozd na svetu
Si rekel Boš videl kakšen gozd
Gozd je ves bukov Svilnat Grčast Visok
Zelo tih od tišine svojih glasov
Gozd je Orgla v pasji jeseni
Osušenju časa ti govorim
Škripljejo koraki ko hodim
Rezko peščeno ko čakam
Strah da bi to ne zagledal
Naseljenega s črtami okleščenega prečrtanega
Strah siga vame: Beži Beži zelo hitro
Zelo dalečv ravni črti proti obzorju
V črti ki je zasajena v sijaj smrtno ranjenega kraja
Pravokotno na življenje ti govorim
Nočna pesem za ogledala
Ponoči se ogledala temna potulijo v zid
Zginejo vase v lažno skromnost ogledala
Ne spijo kot rastline kosi pohištva
pogreznjene glave kipov ogledala
Divja trta pod oknom ogledala
Divja trta pod oknom včasih zašelesti v spanju
Ogledala molčijo iz prostora v prostor
Ogledala so črna Ponoči so
ogledala pritisnjena v bližino
Ogledala priplavajo iz nespečnosti
lz prostora v prostor pošiljajo ogledala
kroge kvadrate elipse bele svetlobe
razsute tu in tam po volneni noeni jopi
Belkast prah svetlobe na tleh na zidu na stropu
ogledala razsipajo iz prostora v proctor
Veliko ogledalo na planem
lovi rojstvo zvezd, pačsno približevanje zvezde
zgoščevanje zvezde, lesketanje zvezde
ples zvezde opolnoči
v kakšnih očeh ki so frnikule smrti.
Veliko ogledalo na planem lovi
rdeči slovesni stenj jutranjice
Časi v ogledalih popotujejo Časi
ne minevajo se ne rojevajo
časi v ogledalih so povsod navzoči
na popotovanju v vse smeri.
Na popotovanju bele kosminke časov
zdrsnejo se prilepijo na gladko tišino
nespečega čela
Ogledala
Ki je stopil iz ogledala
Ki je videl štirioglata
Ki je stopal skoz lesketava
Vrnil sem se vrnil
Ki je skoz drugačne srebrne stene
Ki je skoz krogle stekiene kroglaste
Ki je skoz rumene
Ki je skoz plave skoz vse je
Vrnil sem se vrnil
Ki je skoz jasne skoz čiste
Ki je skoz kote skoz ostre
Ki je spet skoz kroge in rombe
Vrnil sem se vrnil
Tam ležijo buče druga ob drugi stisnjene
V doigih ravnih vrstah ležijo buče
Tam se buče odvrnejo od njega
Druga za drugo v ravnih vrstah buče se potulijo
Ki je stopil iz svetlega
Ki je iz gladkega
Ki je stopil iz nemega ogledala
Vrnil sem se vrnil Vpije
Ki pristopi k bučam
Ki pristopi k zloženim
Ki h kroglastim ki k obrunkastim ki k luknjastim
Vrnil sem se vrnil šelesti
Ki postane buča ki bučasta
Kroglasta. Luknjasta. Gluha
Spusti me iz škripcev
Vidiš ne prasketam
Vidiš ne penim se ne blebetam
V uho si mi buijil
Jetra si mi pretipal
S prsti s prisluškovali
si se zaprašil vame
Aha si rekel Aha
Zdaj me spusti
iz škripoev iz primeža iz stiskalnice
v beli nečloveški svet
Ne bom rogovitil
Tudi krstil to ne bom s kletvicami
Samo spusti me
ko me tako tiščiš tako stiskaš
Spusti me all me škripni
Odpoved
Slamoreznica mož
strupnica
tvoja postelja tvoj objern skopuški
klobečič korakov pod oluščenimi čeli hiš
Kuščarka z ornamentalno kožo
oslinjena s špicljevsko slino
z geniji v trebuhu rožljaš
Je ljubezen v kepi sveta in luči je ljubezen
v sveti smrti samojedca je Ijubezen
v osipanju čela je Ijubezen
v sami sebi je ljubezen
Odjavljam se s tvojih cest
slavnostno žužnjanje posmrtnih mask
herbarij posušenih oči
Vejice vretenca vitice
Prebivairšča svetišča nemarni ostanki trupel
v vitrinah okovani v zlato
rubine smaragde vejice vitice zlate
Buče piščali vretenca čenki
v kostnicah ništrc medejo
Zadrgnejo sapico božjo
V grlu jo zadu.šijo svobodo živalsko dihati
V pesjak jo naženejo varovati gospodarju hišo in dom
lizati tace pokorno s suhim jezikom
So strahopezdljivci izdajavci
Sa napikovavci čikov svetotajci
So pribežališče mrgolazni
V kakšnem kotu poševne oči
V kšnemnem oknu rama ki jo je Bog zrezljal
Na kašni skali ženska ki ji morje oblači trebuh
Na kakšnem ležišču ženska. Gostač si na svetu
V žitu med makom so utajevavci
Krotivci stekiene volne
Z rezili rane režejo
Vkopavamo se pripravijamo čistimo gorjače
Se skrivamo skrivalnice misli, pasti besed se gremo oči
Na preži smo skrivamo gibe
Se slinimo z zlato slino gonjači naredimo da je smrt
Sveti možje
So sveti možje kralji so princi
ki skoz jame ki skoz škrbaste ko se valjajo
ki so v zlatu ki v obletelem ki s svetlih buč
na jamska tla zlato
zlatnike skoz grabljaste zobe točijo
S stisnjenimi stegni s koleni jezdijo
ki so vitezi ki so ljubimci ko podkve jeklo kuje
v trdi spešni noči ko v špelunkah ko krepajo
vinske mušice v strupu politem
ko se na strup lepijo princi ljubimci
Nad svetlim nad lepljivim nad zelenkastim
ko jim oči stekienijo ko so obrazi
z viticami škrlatnimi prepreženi
ko jim možgani v steklo ko jim misel v stekleno
kepo stekleni
So sveti možje ko podkve jeklo kuje
ko zjutraj iz dveh jeklenih ožin Kristus kralj
ko se oči skotalijo nazaj v luknje ko čelo poči
ko iz čela ko iz razpokanega svetli kolobar
šine svetim možem ki z glavo v zanki
ko jim noga ko trzne v pozdrav ki je
ptič ki je noga ptičja
ki je v pasji sreči sveta
Računar strašni
Vzemiva ženske noge. Vzemiva to pasje poželenje.
Vzemiva ženski trebuh. Vzemiva ta suha usta.
Vzemiva ženske prsi. Vzž 2enski. Vzemiva to bučanje v buči.
Vzemiva rojstvo. Vzemiva ta svetli prihod.
Vzemiva: iz niča prinašaš nova bitja nova bitja.
Vzemiva tvoje njive: za tvoje kašče
rodijo puhlo zrnje črepinj.
Si zračunal zgubo brez dobička,
ki vse imaš prešteto in sešteto.
Iz časa svojega, si blisnil kdaj z očesom na svoja polja?
Vzemiva sanje. Napolnil si jih s pritlikavostjo našo.
To si storil, ja.
In sam je tisti, ki sanja. Nečlove.ško sam.
In krhek je in hitro se kvari.
Hitreje, kot ga žanješ, gospod.
Ko si koval med zvezdnimi grozdi, kovač,
računar strašni na nepredstavljivih strojih,
ko si svoje orodje belil na razžarjenih ustih zvezd,
o Bog, si vedel mar, čemu vse to ustvarjanje,
ki se ti najbrž ni posrečilo?
Wakaba
Skoz svet ki ga režejo ki sivi zvoki prihoda
Ki tvojega vstajenja ki ga parajo
Jaz sem on ki z besedami ki z mnogimi ki v ustih
Ki s sprijetimi ki kepastimi ki lepljivimi
Ki s sprijenimi ki s sesirjenimi
Jaz sem on
Wakaba ki sem te poklical enkrat
Dvakrat ki sem te tretjič poklical
Da bi prišel sem te
Da bi bel da bi črn da bi rdeč da bi tigrast
Da bi spregovoril da bi z glasom da bi pajčevine
Da bi jih raztrgal
Na očeh Wakaba
Jaz sem on
Ki na hribu ki na piramidastem
Koščice očetove materine otroške koščice
Kosti velikih živali rogove oklia kopita kosti
Koščice sokolov vran kolibrijev koščice
Trebim iz ust polagam pod zadnjico
Da rase piramida Jaz sem on
Wakaba ko misel mislim
V vreči iz prsi iz dimelj iz trebuha v vreči
Ko misel zmeraj redkeje zmeraj počasneje
Ko jo mislim sluzasto sprijeto asfaltno
Ko misel vdevam v ušesca možganov
Ko jo mislim Wakaba
glej on ki to kliče
V cokijanju škrbetanju topotanju tega dneva
Je v stiski
Smehljanja obračunov skrivalnic poželenja ž2retja žretja
In jaz sem on Jaz sem on
poslušaš škripanje zoba
ki globoko pod grajskim hribom
učinkovito tre diamante
rečeš mrtvaški mož se je dopolnil
dopolnil in spopolnil
nebeški zajčki potujejo
po tvojem ribjem telesu
tiho je zaenkrat zelo tiho
tako da ne upaš razprostreti
prstov v pahljaečo
Gost sveta
Posadijo ga k ognju Grejejo mu roke
Božajo mu gležnje in podplate
Mu brišejo spotene noge
Posipajo jih z ziatim lasnim prahom
Popotnik dragi Gost sveta
Dišiš po dimu travnatem
Vodah lzvirih penastih Orglicah v travi
Po vetrovnih slemenih. So mu rekle
Postal je gost
Uročen od lesketanja v nedrih
ko pada čez njegove misli senca ženskih nog
bela v šumenju noCnih metuljev
A vendar so ga našle drugo jutro
ko je v kotu ko je pod stropom
bil prisušena vešča
Ko je njegova golobučna glava
bebasto sesala nožni palec
Pregnale so ga od tam
z metlami drogovi palicami
0 tudi s pletilkami so se ga morale lotiti
da so ga pokorile Ukrotile Odvadile
Umile so ga potem Otrle ga z brisačami potem
Ga nadišvile Ga položile v belo posteljo potem
Zdaj je tam.
Precej sam Precej gostač na svetu
Dedek
Lovili so ga po pragozdih mračnih
nevarnih kačastih zamočvirjenih
Po ledenikih visoko visoko gori v belem mrazu
V razpokah zemlje ognjenih plinastih
nevarnih so ga iskali z merili, z merami
z mrežami natančnimi, dedka zbudljenega
svojega ljubeznivega so lovili
Nazadnje v globočini vode
se jim prikazujejo obrazi strašni kamnasti
spremenljivi plinasti erotični ubijavski
vsi ubijavski plavajo proti njim živi
ledeni brez besede brez zvoka.
Zelo erotični se gonijo med sabo se
združijo odpadejo se združijo odpadejo
na odurno vabljive načine
Potem ga ujamejo dedka svojega ga
potegnejo iz najbolj globoke globočine ga
izplavajo na površje na gladino na krov
drobnega prezeblega dedka z rožnato tenko
kožo z nedoraslo glavo ga torej
ujamejo. Dojenčka.
Povijejo starčka nebogljenega v plenice
iz belega cvetnega puha Ga nadišavijo
s cvetnim pelodom Ga podojojo
z dojkami najbolj brezaste dojilje
Položijo ga v otroško posteljico
naphano z regratovimi lučkami, med svoje
dojenčke dedka nebogljenega Naj spi
naj jih varuje naše otroke najdražje
Zjutraj ko so vstopili je bila belina izbe
popackana z golobjimi miztrebki, in To je
od zraka od razpokanih šip so rekli
pa previjali dojenčke: vsi so
bili posiljeni Povsod so bili posiljeni
Najbolj v glavo V nedotaknjeno
Otroško misel so bili najbolj posiljeni
Pripeljali so dedku nebogljenemu
dojiljo najbolj brezo skoraj deviško
z najlepšimi dojkami: pije pohlepno
sesa strastno dojke Jih prazni
do krvi jih posesda.
Ko ga dekle odstavi se usede v njeno
Skoraj deviško vitko naročje
Raztrga plenice hlastno začne
s sabo nespodobno igro ki se je sramujemo
Obrnili so mu hrbte odšli so iz prostora po prstih
odšli so k vodi se psedli Gledali vanjo:
voda cvete penasto cvetje obrazov
mnogih obrazov zamolčanih v plaz pokopanih
obrazov zasutih zaklenjenih
Ker je nisi ustvaril
Rekel si: Bodi
Ker je nisi iz ila
Ker je nisi iz asfalta
Ker je nisi iz kože
Ker je nisi iz kosti
Rekel si: Bodi
Ker je nisi s kitami sklenil
Ker je nisi z žilami
Ker si rekel ko si odhajal
Ker se nisi ozrl
Ker je brez podobnosti
Bodi si rekel: Bodi
Ker je nisi ustvaril
Ker je kjer si bil ti
Ker si povsod bil
Povsod obenem Rekel si: Bodi
Bodi. Solza. Kita. Zila. Cvet. Kost.
Seme. Trebuh. Ilo. Amen.
Isti
Je na drugem svetu. Enakem.
Je dtug na enakem svetu. Enak
Je enak na istem svetu. Drug na drugem
Isti.
Je tebi enak. Je enakih las
Enakih rok. Enake glave
Enakih oči. Enakega pgleda. Enake starosti
Je isti.
Enakih norosti. Enakih ljubezni
Enakih skušenj. Enakih ljubljenj.
Ki zdajle misli isto
Enakih plesov gugastih korakov
V mrežah mraka v polnočnih zankah
Ujet v iste nastave.
Isti.
Enakih ran. Enakih brazgotin
Enakih dvomov. Enakih zmot
Enakih cincanj. Enakih padcev
Je ti te sluti.
Ko te zagleda ko te v razpokani luči
Ko te med ljudstvom ki izumira istega
Ko te slutnjo ko te senco istega sebe
Reče ko te zagleda
Joj, Kakšen smisel. Kakšen dvojni nič. Ha.
(brblja iste besede. Vrti isti jezik.
Istež.)
NO svet
1 No 1 Maske se ne smejo spreminjati
Ostanejo naj iste, istemu namenu v siužbi
nespremenljivosti tistega, kar se ne premakne
nikamor, zmeraj podložne begu na istem kraju
Počasnemu varljivemu kopnenju
Tajanju svetlobe
Saj vemo: zginilo bo to pleme
ki je preplavilo deželo ki rije po njej
se vzpenja na njene vrhove Gradi
svoje panje kvadrataste Si krade sonce
svetlobo mesca zvezd Piš vetra si
odžira. Zginilo bo Zginilo
No 2 Maske naj ostanejo iste
Tudi igra naj bo ista: brez besed
Samo včasih kakšen krik Kakšen strah
Kakšen smeh zelo velik zelo apnast smeh
na temnem ozadju. Smeh naj bo isti
Včasih kakšni prsti zelo dolgi zelo beli
v rdeči temi. Roka naj bo ista
Kakšno rezilo ki švigne iz nožnice
zelo hitro prereže zrak. Zrak naj bo isti
Saj vemo: tudi pleme ki prihaja bo zginilo
Preplavilo bo deželo kot kobilice
Rilo bo v zemljo lskalo po nebu
Veselilo se bo Hrupno bo in vsiijivo
Jahalo se bo Se parilo Se spodrivalo
Ne bo zagledalo
kako čas kroži po isti krožnici.
Zginilo bo Zginilo
No 3 Maske ostanejo. Za ribje Ijudi
ki so mrzle sence v vodi sveta
Ivnati srh v buečanju smeha
Štiriogiat obraz Štirioglat pogled Štiriogiata misel
pokrita z luskami. Neuporabni so ribji Ijudje.
Nikogar ne srečajo. Tudi sebe med sabo ne srečajo
ko zrezujejo iz svojih mrzlih teles zvezdice sonca marjetice
Zanje so maske. Igra naj bo ista Roka ista
Smeh isti Klic isti Zrak isti
2
Igra ostane. V igrah sveta
v mrežli senc in valovanju svetlobe
igra ostane ista.
Med gostimi debli koreninastih dreves
Korenine naj bojo iste Odhaja lovec
zakladov Odhaja svetlega telesa
z obrazom ki se sveti odhaja narejen iz svetlobe
v kraj zakladni.
Svetlenje naj bo isto.
Bog je. En sam v razdaljah neskončnesti
kjer je trajen mrč razpadanja in rojstva je Bog
en sam Bog ne samoten večen brez
menjav naših sprememb naših mer in
meril teže in lahkote greha in vere naše
je Bog je.
Pot naj bo ista. Vodi čez sleme kjer
lovec zakladov zaspi pod odejo svetlobno
zvezd ki so blizu. Bližina naj žari.
Ujamejo ga zajčki sanj Odpirajo se stolpi kupole strehe
Iz nočnih Iukenj švigajo v luknje podganji Ijudje brez senc
Na cesti ga v kletko iz brersramnega cviljenja ujamejo
Ogrinjalo iz svetlobe mu raztrgajo Zglodajo v krpice.
Čuvaji reda z apnastimi obrazi zgrabijo Iovca zakladov
s kleščastimi rokami. Čuvaji reda niso iz sanj.
Bog je en sam je. Neznan. Vsemogočen je.
lz večnosti vidi v čas Je v večnosti in
v času je Stisko popotnika vidi
v glavi bucike. Začetek in konec.
In pot. Vzrok in posledico pozna od vekomaj
Z enim pogledom spregleda poti vseh Iovcev
Brez upanja zarisane v času
Bog je Sam je
Igra naj se ponavija. Zmeraj naj se.
Lovec s požrto svetlobo na poti
Pot je v krogu Pot je ista
Znamenja naj bojo: prekopicnjeni burkeži strižejo
s pisanimi nogami zrak hotljivke z ziatimi očmi
rabljeva sokrvičasta kolena zgubljeni sin se vrača
vkostnico očeta. Sin naj bo isti.
Postave zla naj huškajo mimo
polteno objete s postavami dobrega. Iste Iste
Ki je bil lovec popotuje
Zmeraj bolj prazen. Krog se ne jenja
Nobena razdalja se ne jenja. Nobeno približevanje se ne približa.
Igra naj se ponavija. Zmeraj naj se.
| Vsebina članka je delno ali v celoti izpeljana iz vira {{{source}}}. Imetnik avtorskih pravic je dovolil objavo gradiva pod licenco Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0 Unported. Dokaz za to so potrdili in shranili prostovoljci OTRS pod številko zahtevka {{{id}}}. To predlogo naj dodajajo potrjeni prostovoljci OTRS po prejemu jasne izjave o dovoljenju na naslov permissions-sl  wikimedia.org. Predloge ne uporabljajte za zahtevanje dovoljenja. |