Rožengruntar
Dane Zajc
Spisano: Pretipkala iz Rožengruntar 1974
Izdano: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Še koraki oddaljevanja

V temnem rovu časa

Še okovani drsijo po spanju

Se v neznosni blilini

V temnem rovu časa

Se ki tipajo še ki išdejo

Se ki nazaj ki hočejo ki na vrata ki na železna

Se valjast odmev

V temnem rovu časa

Še brez grla z grli odmev

Še brez posluha raskav še dolgih let odmev

V temnem rovu časa

Še upanje še delo še štorkljanje še po svetu

Po nerodovitnem po roparskem po razseljenem po razprodanem

Še v plazu peska še krivde

Še peščeni še ščebetajo

Še s suhim zlatom blaznosti

Še zakovanim v ptičje glave

V temnem rovu časa

Še tečejo besede še belonoga še divjad

Še na begu še zrečene še noge še snežne kakor kost

Še krhke kakor porcelan

Še po bregu

V temnem rovu časa

Še ga polnimo še oddaljenega

Še ki se ne napolni še v rov ki mrgoti

Še ustnice še kožo še nohte še vretence vretence vretence

Še molk še besede besedaste

Še zob zob še jezik še jezikotav

Še hrbtenjačo še božanje še prst prst prst

Še slepi gusar še na verigi še topo petje

V temnem rovu časa


Glas človekov

Gor in dol koraka.

Med ostrinami, ki srečujejo njegovo glavo.

Jo prekoljejo in grejo skoznjo.

Moral bi jih ustaviti.

Ampak usta sikajo v vrvežu,

ki se je dolgo nabiral v njih,

se kotil in se naskrivaj razmnoževal.


Hitro se obrne in steče s klicem,

ki mu ga je v glavi skuhala opica.

In ko teče, je tudi na tleh,

prilepljen k bobniču zemlje,

napolnjen z glasovi oluščeencev.

Joj, sliši, joj, njeni lasje, razsuti

po škrapljah, kdo jih bo vzdignil v svetlikanje,

ki ga žari samo gola kost?


Ostrine s kovinskim smehom v razpotegnjenem trenutku.

Glas človekov, tenek kot petje kobilice,

v ustih naboden na osatovo bodico.


Sledi

Prihajal je na rob gozda.

Ustavijal se je tam in bil

podoben nihajoči senci veje,

njegov obraz pa kakor sneg, primrznjen

na travo. Kakor da gleda

zelo srepo z neba, medtem

ko se tudi hitro raztaplja.

Ni bil tak, da bi se mu lahko

približal.

Ni bil napoinjen z mnogimi besedami.

Nekoč je

spregovoril. Govoril je težko in

z besedami, ki so odmevale v cerkev večera

kakor pljunek kletvic.

Potem je odšel med debla,

prezirljivo se je raztapljal med njimi,

in ko so ga iskali, so ga kmalu

zamenjali s sencami, ki jih je bilo veliko

in so se dale zlahka ujeti.

Igrali so se tisto igro, dokler

ni njihovih korakov spodrezala noč.

Zjutraj so tuji možje prinesli

mrliška nosila.

Na njih je ležal:

dva kosma las, zlepljena in povaljana

od boja s tistim, ki je bilo

tako popolno, da ni pustilo za sabo

nikakršnih sledov.

Tudi na nosilih ni bilo nič, razen

tistih las,

ki jib je zelo hitro pokrival moker sneg.


Grk, grk

Da pride, da pride. Da pride, je sporočal

v klepetavih vijugastih pismenkah.


Pričakovali so ga ves večer.

Pozno v noč so poslušali sence, ki so rasle

pod zvezdami in skrivnostno šušljale.

Tudi spopadale so se. Takrat so

hitro zginile zelo daleč in so postale zares nevidne.

Njihov šepet je ostal. šepet je bil čisto blizu

in jih je zmerjal iz nočnih rovov.

Prišel je zelo pozno. Pod pasko je nosil lepenkasto

škatlo, katere ni maral odložiti.

Vprašali so ga o njej, pa je rekel, da je

to njegov tihi domek. Ko niso nič razumeli,

je smuknil v škatlo in precej planil

tudi iz nje, premaskiran v glodavca.

Bil je gibčen kot strela. švigal je med njimi.

Grk. Grk. Grk, je škripal.


Ko je mati zakričala, so videli,

da ji je pojedel uhlja. Tudi otroci

so tenko zavpili in se držali tam,

kjer so imeli prej nosove.

Komaj, komaj so ubranili žene in

njihovo lepoto nedotaknjeno.

In spet je stal med njimi s škatlo pod pasko

in se zelo prikupno poslavljal.

Rekli so mu, naj še pride.

Potem so zamenjali zavese.

Nove so bile črne barve.

Izza njih redkokdaj zasijejo njihovi životi,

beli kot sveče. Skoraj prozorni.


Tisti s krušnjakom

Je tisti, ki na drugem koncu dežele

prenaša v krušnjaku preperelo človeško črepinjo?

Dar nerazumevanja?

Ljubezen, katere želo išče srčko srca?

Klic iz sveta, ki ga misel ne more obiskati?

lz plazu, v katerem se vali,

navzdol, navzdol se spušča.

Z apnenim nekriknjenim krikom v grlu.

Z obrazom, ki so ga vgnezdili ptiči

med mesečinske veje.

Spesmijo, ki se skriva med debli,

da sigajo psi od suhe svetlobe v gobcih.

Navzdol, navzdol, brez obraza, razpadlega

v marcu, juniju in novembru.

Sploščenega, spremenjenega, ko se je pačil

v dolgi oktobrski noči.

Se igral z izdelkom, kot so oči,

z rezijanjem, kot je nos.

Z molkom, naježenim na ustnicah.

Tisti s krušnjakom gre navzgor in črepinja

človeška ga tolče po bedrih, ko gre.

Ko prestavija noge s kamna na kamen, se oglaša.

Kdo kliče?

Kdo je zavpil na vrhu slemena?

In tisto, kar pada v neskončnem padanju

z udarci, ki si dolgo, dolgo ne sledijo, čigavo je?

Je obraz, ki je odpadel z veje časa?

Stopalo, ki se je odkrušilo z okamenele noge?

Ail mogoče pest, ki se noče razkleniti,

polna zmetih Iistov, črk,

ki so se prisušile vanjo?


Je blaznost je to

ko so možgani ovijavke razcvetele

po ščavju blaznosti

Je blaznost ko se možgani

po koritu pomivalnem razsujejo

kirurgu božjemu

je blaznost je to. Ja.


Ko se sanje po svetu po belem

po prtu sveta rjavkaste sanje

razbežijo Razlezejo

Začnejo piskati skoz zadnjice

Privzdignjene na panožicah

Je blaznost. Oja. Je.


ROŽENGRUNTAR


Jutro

Zdirja okrog nas v krogih,

ki so čezdalje tesnejši in zdaj lahko vidimo,

kako žaga njegovo hrbtenico

električna drhtavica. Že zelo hitra

in nenaravna.

Božji žok ga udari na jutranjem sprehodu.

(Važno: če se zgrudi, ga zvežimo in odnesimo domov.

Varujmo, da nas ne rani. Zelo je že kužen.)

Zgrudi se redkokdaj, samo oe če star ali bolehen.

Narobe: dirja še hitreje in ko ga kličemo,

nas ne sliši.

Sam preseka kroženje. Hitro, kot bi ga izstrelil,

zdrvi čez prostor, ki ga vidimo.

Kar huškne čez polje, travnik ali trg.

In že ga ni več.


Božji žok odvrši za njim.

Najbolje, da počakamo

kako uro, dve. Zdaj podivja brez sramežljivosti.

Električna žagica mu zajaha hrbtenico.

Raztrga vse, kar mu pride pod zobe.

Precej pozneje ga najdemo skritega,

najraje v kakem grmovju, robidovju all drugačnem

ščavju. - Tja se zarije. Kaže,

da se sramuje samega sebe.

Božji tžok mu brenči nad glavo.

Lahko ga pokličemo. Vdano nam bo sledil.

Ampak za nobeno ceno ne bo pogledal

gospodarja v obraz.


lzjema:

Gospodar z Rožnega grunta ga je našel

tako zaritega v črne robidnice

in mu pogledal v oči.

Bodisi, da je preskočila iz njih klica bolezni,

bodisi da je bil Rožengruntar po naravi mehek,

naenkrat je možak zavpil in poskočil zelo visoko,

potlej se je gibal samo še na ta način.

Tudi drugače je postal nečloveški:

popadal je Ijudi in bil nevaren za sosesko.

Morali so ga pobiti kakor ljubo žival.


Poldne

Ko se vrne, se naseli v svojem kotu.

Liže se po tacah, trebuhu in si trebi kožuh.

Ušesa so povešena. Oči krvave.

Zelo je žejen. Popije vsakršno tekočino,

ki jo postavimo predenj.

Redkokomu pokaže zobe.

Če mu jih pregledamo, so brez navadne beline.

Tudi brez ostrine. Mesečinasti so zobje.

Od skrknjenega mesca oblizani.

Kadar vstane, napravi dva tri korake,

se obrne v krogu na nogah, ki so zelo votle.

Potem spet leže.

Njegov spanec ni sproščen.

Je kakor vhod v votlino, ki ga zapira

nepremični smeh kamnitih zob.

Votlina je, v katero se boji vstopiti.

Prostor, kateremu ne zaupa.

Kjer bojo naskrivaj vadljali za njegovo telo.

Pogosto se prebuja in nas pogleda

brez upanja v pomoč.

Pa spet čofne v svojo votlino,

v kateri si komaj upa dihati.

Včasih nam tudi zapoje iz spanja

z glasom smeha in pogumne vedrine.

Ampak petje je samo goljufija v sanjah.

Piškava v piškavih.


Popoldne

Zbudimo ga. Odvlečerno ga s sabo.

Ko smo zares sami z njim,

mu znenada zadrgnemo

okrog vratu zanko iz žice.

Prosti konec žice vržemo čez nizko vejo.

in ga hitro pritegnemo.

Zdaj ko visi pred nami iz oči v oči in se duši

vzamemo gorjačo

in ga tepemo.

Tepemo ga brez usmiljenja,

saj dejanje zaradi pomoči ni dejanje nizkotnosti.

Seveda nam grozi z zobmi, ki hlastajo in se otepa

v neprištevnih penastih krčih.

To nas ne moti, zato udrihamo še močneje

in če se ne umiri,

ga nazadnje močno potegnemo za zadek.

Kar obesimo se nanj.

Tako ga umirimo.

Potem splezamo z njim na zelo visoko drevo,

najraje smreko, in ga obesimo v vršičku.

Bolje je, da si ne ogledujemo svojega dela,

raje občudujmo iz višine jesensko razkošje barv,

ko se spuščamo ob deblu.

lsti Rožengruntar je namreč pogledal

razčehnjeni obraz kadavra

in naenkrat zatulil pa kar padal in padal

ob deblu navzdol. Našli so ga zelo poškodovanega.

On pa je renčal in ko so ga mazilili

na smrtni posteiji, ni spravil razumnega glasu iz sebe.

Umrl je v strašnih mukah.

Brez človeškega dostojanstva.


Večer

Ko sedemo, ko pripremo oči,

zaslišimo njegovo oddaijeno

hripeče petje.

Približuje se skoz zavešene misli.

Gleda nas spodbudno in prijateljsko.

Tudi zasmeje se sem in tja,

da nam pokaže zobe, ki so trdni in zares beli.

Nič mesečinski.

Pripoveduje nam poredna besedila,

da bi nas razveselil.

Z mnogimi vložki iz smehljanja.

Vstaja in se preteguje od spočitosti,

ko nas pokliče k prigodi,

pravkar zavohani.

Seveda nas zvabi čez prag

in na zavratna križišoa nočnega mesta.

Seveda nam stoji ob strani.

Zavaja nas z bliskovitimi prebliski.

Včasih spregledamo:

Drugačen penast svet, v katerega tonejo razmajani zobje.

Ivnati kožuh poje, ko ga maje zimska sapa

na špici bele meniške kute.

Tam prižiga zamrzlo zimsko sonce luske,

ki neubogljivo odskakujejo.

A to privid se kmalu razleti.

Saj si, poviti v tesen klobčič, prijateljsko

ližemo z njim tace.


Noč

Nadene nam povodec na vrat

in nas odpelje s sabo.

V parku nas spusti,

da tekamo in ovohavamo drevesa,

drogove, kandelabre; požegnamo grmičke

in ni nam žal liani, ki so občutljive,

ne podpiatov, ki so goli, da jih pečejo ledene črepinje.

Veselo migamo z golo zadnjico začudenim

pogledom prijateljev in znancev.

Tako jih pozdravljamo.

Seveda vpijejo: Žival.

Seveda pravijo: Sramota.

V tla strmimo.

Beremo zgodbe iz reči in vonjev.

Nanje se prilepljamo v bučečih bučah.

On stopa ob nas potrpežljivo, saj se njegova misel

Klati po drugačnih zamejstvih.


In vidimo: ves rožnat, ves dišeč,

svetlečih nog nas oplazi Rožengruntar

skoz režo vserazumevajočih odi.

Tukaj zamigljamo s premrlo zadnjico in nekaj

zapojemo in zginemo. V kraj brez pomnjenja.

Hočemo siničke,

ki jih skrivajo med jožki ženske.

To je potem. Pozneje. Ko pademo na tia.


Čas

Čas je zamrznil v ceveh.

Ne kaplja, se ne trklja.

Zelo ploščati smo. Le2žiimo na trebuhu.

Poslušamo, kako nam v votlih udih

brnijo kosti. Od tega zvoka nas ščemi po koži.

Šelesti nam v mislih,

ki prestavijajo pohabljene pajčje noge

negotovo in drsijivo.

Misli mislijo na ognje. Grejo

v enakornernih zubljih navzgor, navzgor

po bregu.

Z grička na griček, utonejo v vdolbini

in se spet pokažejo. Zelo so tihi zubiji,

zelo brezčasni.

Visoko gori v vršičku brez vetra

binglja meh kadavra.

Iz ognjenega cvetja

se vzdiguje in pada živalski obraz.

Razmehčan. In brez kosti.

Zdaj pristopi Rožengruntar, lep, ki vse razume,

z zloščenimi koraki in odpira pipe časa.

Frcne nas s svojim pogledom, rožastim, rožastim,

da se hitro razsejemo:

v brnenja, sama brnenja, v leho, kjer zdaj že precej na glas,

precej brersramno pojejo kosti pod razburkano kožo.


zelo hitro so prišli

prebivavci gore

kralji gore mall večnožni postopači

iz prebivališč severa juga vzhoda zahoda

iz podzemlja iz zraka

raznesli so jo preden so se ji ohladile oči

z godrnjanjem zavijanjem

z molkom so jo odnesli raznesli

vode se oblačijo

svetle vode

ko brez glasu curljajo v travi

med mahom

v prekatih labirintih zgubljenosti

se vode oblačijo v njeno kosmičasto volno

njeno telo kaže vse smeri sveta

vse smeri tišine

smeri vetra praznega grla


Smeh

Ta smeh

Ta iz ženskega grla

Ta ki poje

Ta stekleni prah v morski sinjini

Veliko časov si zakopala

v skopuški smeh

Ajdi prihajajo na kosmatih konjičkih neosedlanih

Spački se kotijo Po kotih razpostavijo svoj kič

Kot ščurki vrvijo Pojejo svirajo z zadnjicami

Svet se obrne okrog osi Noč prihaja Noč razdejana

Presihanje cest Zavračanje obiskov

Strah da bi ne narasel nas prerasel strah

Naglo trohljiva trupla

Stoji visoko svetišče v popoldnevu ki je jasno

ki je plavo od zraka tišine je plavo lesketavo

Od morja pred pragom je plavo

Na kamniti plošč šum bose noge šum

oblačila dolgi beli šum

Ta vedežen to ki vase gleda

Ta ki iz sebe rase

Ta smeh

Ta na obrazu vrtinec s kapilarami v kosti

Razbito razkosano je svetišče

Obširno prebivališče kač Pregrdo za

koze osle in mule


Ta zagovor razpoke

Ta migljaj podzemlja

Ta ki svetlo polzi po kamnu

Črv prepeva v srcu skale

Človek je vnetljiv gorljiv ranljiv

kadar se trklja gor in dol gor in dol po životu smeh


Asskalla

Tako škriatni disk iz zvokov

Asskalla

Tako se kruši bell smeh iz jutra

Asskalla

Tako po steni skalnati jeziki

Asskalia

Tako varljivi klobčič senc

Asskalla

Tako na Ievji grivi tvoja roka

Asskalla

Tako nevarna z vnetljivo kožo

Asskalla

Tako na koži plavi zubelj

Asskalia

Tako se giblješ tako žival si tako

Asska

Tako nosiš zamolčano tako zalizano

sska

Tako poševni pogled Evine živali

Asska

Tako žerjavico tako zabubljeno

lla

Tako iz rubina tako iz dna reči

Asskalla

Tako potonjeno tako do konca tako

Ass


Tako nas nosi namen tako v cvetu ognja

lla lla lla

Tako živali v senci kvadrov

Asska

Tako hodijo tako mležejo zvok Evine živali

Sska sska sska

Tako žarek iz votlin telesa

lla lla lla Asskalla


Ko je zrečena beseda

Ko bela

Ko zmrznjena

Ko nepričakovana

Ko nastopi tišina

Ko ni tako kot sneg

Ko ni drsenje

Ko je brez glasu

Ko nastopi tišina

Ko zrase ko iz daljave

Ko iz bližine ko od zgoraj ko od spodaj

Ko sede ko v modelnico ko v vdolbino

Ko nastopi tišina

Ko smo v prostoru

Ko smo prostor

Ko smo činele činele činele

Ko smo vsi glasovi

Ko nastopi tišina

Ko so vsi ko so neslišni

Ko kapne ko iz brez zveze

Ko iz drugega ko iz nezaslišanega

Ko nastopi tišina

Prsti. Uista. Činele. Tišina.

Glasovi. Modelnica. Sneg. Tišina.


Daritev

Ki je hodil okoli sebe okoli svojega vrtenja

Ki se je vlekel so ga vleklii

V jutrih med hišami

Pijan opotekav ki momlja

zvit v misel brez konca in kraja zamotan

Zbrisan s stekla.

Svetlobe so čiste čist je be! oblak

V svetli globini drsi čez srebrne ploskve

Ptiči so Rož so Vsi ptiči so

zbrani v stekleni buči zvokov

Njegov kolobar se več ne vrti

v špičastih žarkih sveta

Prišli so starci stopili v krog zapeli pesem

iz glav poklicnih zmehčanih butic so jo stisnili

Mi pa ližemo v ustih zelenega volka

srkamo strupeno plesen z zapadlih kovancev


Črte

Zamehuril zapraskal si dušo

V štirikotno vojsko zidov in črt si jo pripeijal

Zdaj gledaš kako se cedi bela kri iz kotov

Apnene brerstrastne črte ko počasi

Naseljujejo tvojo glavo gledaš

Črte črte jo sekajo misel nedolžnico

O zavrženem klobčiču vrvi ti govorim

Rekel si Glej kakšen gozd

Pokazal ti born najlepši gozd na svetu

Si rekel Boš videl kakšen gozd

Gozd je ves bukov Svilnat Grčast Visok

Zelo tih od tišine svojih glasov

Gozd je Orgla v pasji jeseni

Osušenju časa ti govorim

Škripljejo koraki ko hodim

Rezko peščeno ko čakam

Strah da bi to ne zagledal

Naseljenega s črtami okleščenega prečrtanega

Strah siga vame: Beži Beži zelo hitro

Zelo dalečv ravni črti proti obzorju

V črti ki je zasajena v sijaj smrtno ranjenega kraja

Pravokotno na življenje ti govorim


Nočna pesem za ogledala

Ponoči se ogledala temna potulijo v zid

Zginejo vase v lažno skromnost ogledala

Ne spijo kot rastline kosi pohištva

pogreznjene glave kipov ogledala

Divja trta pod oknom ogledala

Divja trta pod oknom včasih zašelesti v spanju

Ogledala molčijo iz prostora v prostor

Ogledala so črna Ponoči so

ogledala pritisnjena v bližino

Ogledala priplavajo iz nespečnosti


lz prostora v prostor pošiljajo ogledala

kroge kvadrate elipse bele svetlobe

razsute tu in tam po volneni noeni jopi

Belkast prah svetlobe na tleh na zidu na stropu

ogledala razsipajo iz prostora v proctor

Veliko ogledalo na planem

lovi rojstvo zvezd, pačsno približevanje zvezde

zgoščevanje zvezde, lesketanje zvezde

ples zvezde opolnoči

v kakšnih očeh ki so frnikule smrti.

Veliko ogledalo na planem lovi

rdeči slovesni stenj jutranjice

Časi v ogledalih popotujejo Časi

ne minevajo se ne rojevajo

časi v ogledalih so povsod navzoči

na popotovanju v vse smeri.

Na popotovanju bele kosminke časov

zdrsnejo se prilepijo na gladko tišino

nespečega čela


Ogledala

Ki je stopil iz ogledala

Ki je videl štirioglata

Ki je stopal skoz lesketava

Vrnil sem se vrnil

Ki je skoz drugačne srebrne stene

Ki je skoz krogle stekiene kroglaste

Ki je skoz rumene

Ki je skoz plave skoz vse je

Vrnil sem se vrnil

Ki je skoz jasne skoz čiste

Ki je skoz kote skoz ostre

Ki je spet skoz kroge in rombe

Vrnil sem se vrnil

Tam ležijo buče druga ob drugi stisnjene

V doigih ravnih vrstah ležijo buče

Tam se buče odvrnejo od njega

Druga za drugo v ravnih vrstah buče se potulijo

Ki je stopil iz svetlega

Ki je iz gladkega

Ki je stopil iz nemega ogledala

Vrnil sem se vrnil Vpije


Ki pristopi k bučam

Ki pristopi k zloženim

Ki h kroglastim ki k obrunkastim ki k luknjastim

Vrnil sem se vrnil šelesti

Ki postane buča ki bučasta

Kroglasta. Luknjasta. Gluha


Spusti me iz škripcev

Vidiš ne prasketam

Vidiš ne penim se ne blebetam

V uho si mi buijil

Jetra si mi pretipal

S prsti s prisluškovali

si se zaprašil vame

Aha si rekel Aha

Zdaj me spusti

iz škripoev iz primeža iz stiskalnice

v beli nečloveški svet

Ne bom rogovitil

Tudi krstil to ne bom s kletvicami

Samo spusti me

ko me tako tiščiš tako stiskaš

Spusti me all me škripni


Odpoved

Slamoreznica mož

strupnica

tvoja postelja tvoj objern skopuški

klobečič korakov pod oluščenimi čeli hiš

Kuščarka z ornamentalno kožo

oslinjena s špicljevsko slino

z geniji v trebuhu rožljaš

Je ljubezen v kepi sveta in luči je ljubezen

v sveti smrti samojedca je Ijubezen

v osipanju čela je Ijubezen

v sami sebi je ljubezen

Odjavljam se s tvojih cest

slavnostno žužnjanje posmrtnih mask

herbarij posušenih oči


Vejice vretenca vitice

Prebivairšča svetišča nemarni ostanki trupel

v vitrinah okovani v zlato

rubine smaragde vejice vitice zlate

Buče piščali vretenca čenki

v kostnicah ništrc medejo

Zadrgnejo sapico božjo

V grlu jo zadu.šijo svobodo živalsko dihati

V pesjak jo naženejo varovati gospodarju hišo in dom

lizati tace pokorno s suhim jezikom

So strahopezdljivci izdajavci

Sa napikovavci čikov svetotajci

So pribežališče mrgolazni

V kakšnem kotu poševne oči

V kšnemnem oknu rama ki jo je Bog zrezljal

Na kašni skali ženska ki ji morje oblači trebuh

Na kakšnem ležišču ženska. Gostač si na svetu

V žitu med makom so utajevavci

Krotivci stekiene volne

Z rezili rane režejo

Vkopavamo se pripravijamo čistimo gorjače

Se skrivamo skrivalnice misli, pasti besed se gremo oči

Na preži smo skrivamo gibe

Se slinimo z zlato slino gonjači naredimo da je smrt


Sveti možje

So sveti možje kralji so princi

ki skoz jame ki skoz škrbaste ko se valjajo

ki so v zlatu ki v obletelem ki s svetlih buč

na jamska tla zlato

zlatnike skoz grabljaste zobe točijo

S stisnjenimi stegni s koleni jezdijo

ki so vitezi ki so ljubimci ko podkve jeklo kuje

v trdi spešni noči ko v špelunkah ko krepajo

vinske mušice v strupu politem

ko se na strup lepijo princi ljubimci

Nad svetlim nad lepljivim nad zelenkastim

ko jim oči stekienijo ko so obrazi

z viticami škrlatnimi prepreženi

ko jim možgani v steklo ko jim misel v stekleno

kepo stekleni

So sveti možje ko podkve jeklo kuje

ko zjutraj iz dveh jeklenih ožin Kristus kralj

ko se oči skotalijo nazaj v luknje ko čelo poči

ko iz čela ko iz razpokanega svetli kolobar

šine svetim možem ki z glavo v zanki

ko jim noga ko trzne v pozdrav ki je

ptič ki je noga ptičja

ki je v pasji sreči sveta


Računar strašni

Vzemiva ženske noge. Vzemiva to pasje poželenje.

Vzemiva ženski trebuh. Vzemiva ta suha usta.

Vzemiva ženske prsi. Vzž 2enski. Vzemiva to bučanje v buči.

Vzemiva rojstvo. Vzemiva ta svetli prihod.

Vzemiva: iz niča prinašaš nova bitja nova bitja.

Vzemiva tvoje njive: za tvoje kašče

rodijo puhlo zrnje črepinj.

Si zračunal zgubo brez dobička,

ki vse imaš prešteto in sešteto.

Iz časa svojega, si blisnil kdaj z očesom na svoja polja?

Vzemiva sanje. Napolnil si jih s pritlikavostjo našo.

To si storil, ja.

In sam je tisti, ki sanja. Nečlove.ško sam.

In krhek je in hitro se kvari.

Hitreje, kot ga žanješ, gospod.

Ko si koval med zvezdnimi grozdi, kovač,

računar strašni na nepredstavljivih strojih,

ko si svoje orodje belil na razžarjenih ustih zvezd,

o Bog, si vedel mar, čemu vse to ustvarjanje,

ki se ti najbrž ni posrečilo?


Wakaba

Skoz svet ki ga režejo ki sivi zvoki prihoda

Ki tvojega vstajenja ki ga parajo

Jaz sem on ki z besedami ki z mnogimi ki v ustih

Ki s sprijetimi ki kepastimi ki lepljivimi

Ki s sprijenimi ki s sesirjenimi

Jaz sem on

Wakaba ki sem te poklical enkrat

Dvakrat ki sem te tretjič poklical

Da bi prišel sem te

Da bi bel da bi črn da bi rdeč da bi tigrast

Da bi spregovoril da bi z glasom da bi pajčevine

Da bi jih raztrgal

Na očeh Wakaba

Jaz sem on

Ki na hribu ki na piramidastem

Koščice očetove materine otroške koščice

Kosti velikih živali rogove oklia kopita kosti

Koščice sokolov vran kolibrijev koščice

Trebim iz ust polagam pod zadnjico

Da rase piramida Jaz sem on

Wakaba ko misel mislim

V vreči iz prsi iz dimelj iz trebuha v vreči

Ko misel zmeraj redkeje zmeraj počasneje

Ko jo mislim sluzasto sprijeto asfaltno

Ko misel vdevam v ušesca možganov

Ko jo mislim Wakaba


glej on ki to kliče

V cokijanju škrbetanju topotanju tega dneva

Je v stiski

Smehljanja obračunov skrivalnic poželenja ž2retja žretja

In jaz sem on Jaz sem on


poslušaš škripanje zoba

ki globoko pod grajskim hribom

učinkovito tre diamante

rečeš mrtvaški mož se je dopolnil

dopolnil in spopolnil

nebeški zajčki potujejo

po tvojem ribjem telesu

tiho je zaenkrat zelo tiho

tako da ne upaš razprostreti

prstov v pahljaečo


Gost sveta

Posadijo ga k ognju Grejejo mu roke

Božajo mu gležnje in podplate

Mu brišejo spotene noge

Posipajo jih z ziatim lasnim prahom

Popotnik dragi Gost sveta

Dišiš po dimu travnatem

Vodah lzvirih penastih Orglicah v travi

Po vetrovnih slemenih. So mu rekle

Postal je gost

Uročen od lesketanja v nedrih

ko pada čez njegove misli senca ženskih nog

bela v šumenju noCnih metuljev

A vendar so ga našle drugo jutro

ko je v kotu ko je pod stropom

bil prisušena vešča

Ko je njegova golobučna glava

bebasto sesala nožni palec

Pregnale so ga od tam

z metlami drogovi palicami

0 tudi s pletilkami so se ga morale lotiti

da so ga pokorile Ukrotile Odvadile

Umile so ga potem Otrle ga z brisačami potem

Ga nadišvile Ga položile v belo posteljo potem

Zdaj je tam.

Precej sam Precej gostač na svetu


Dedek

Lovili so ga po pragozdih mračnih

nevarnih kačastih zamočvirjenih

Po ledenikih visoko visoko gori v belem mrazu

V razpokah zemlje ognjenih plinastih

nevarnih so ga iskali z merili, z merami

z mrežami natančnimi, dedka zbudljenega

svojega ljubeznivega so lovili


Nazadnje v globočini vode

se jim prikazujejo obrazi strašni kamnasti

spremenljivi plinasti erotični ubijavski

vsi ubijavski plavajo proti njim živi

ledeni brez besede brez zvoka.

Zelo erotični se gonijo med sabo se

združijo odpadejo se združijo odpadejo

na odurno vabljive načine


Potem ga ujamejo dedka svojega ga

potegnejo iz najbolj globoke globočine ga

izplavajo na površje na gladino na krov

drobnega prezeblega dedka z rožnato tenko

kožo z nedoraslo glavo ga torej

ujamejo. Dojenčka.

Povijejo starčka nebogljenega v plenice

iz belega cvetnega puha Ga nadišavijo

s cvetnim pelodom Ga podojojo

z dojkami najbolj brezaste dojilje


Položijo ga v otroško posteljico

naphano z regratovimi lučkami, med svoje

dojenčke dedka nebogljenega Naj spi

naj jih varuje naše otroke najdražje


Zjutraj ko so vstopili je bila belina izbe

popackana z golobjimi miztrebki, in To je

od zraka od razpokanih šip so rekli

pa previjali dojenčke: vsi so

bili posiljeni Povsod so bili posiljeni

Najbolj v glavo V nedotaknjeno

Otroško misel so bili najbolj posiljeni


Pripeljali so dedku nebogljenemu

dojiljo najbolj brezo skoraj deviško

z najlepšimi dojkami: pije pohlepno

sesa strastno dojke Jih prazni

do krvi jih posesda.

Ko ga dekle odstavi se usede v njeno

Skoraj deviško vitko naročje

Raztrga plenice hlastno začne

s sabo nespodobno igro ki se je sramujemo


Obrnili so mu hrbte odšli so iz prostora po prstih

odšli so k vodi se psedli Gledali vanjo:

voda cvete penasto cvetje obrazov

mnogih obrazov zamolčanih v plaz pokopanih

obrazov zasutih zaklenjenih


Ker je nisi ustvaril

Rekel si: Bodi

Ker je nisi iz ila

Ker je nisi iz asfalta

Ker je nisi iz kože

Ker je nisi iz kosti

Rekel si: Bodi

Ker je nisi s kitami sklenil

Ker je nisi z žilami

Ker si rekel ko si odhajal

Ker se nisi ozrl

Ker je brez podobnosti

Bodi si rekel: Bodi

Ker je nisi ustvaril

Ker je kjer si bil ti

Ker si povsod bil

Povsod obenem Rekel si: Bodi

Bodi. Solza. Kita. Zila. Cvet. Kost.

Seme. Trebuh. Ilo. Amen.


Isti

Je na drugem svetu. Enakem.

Je dtug na enakem svetu. Enak

Je enak na istem svetu. Drug na drugem

Isti.


Je tebi enak. Je enakih las

Enakih rok. Enake glave

Enakih oči. Enakega pgleda. Enake starosti

Je isti.


Enakih norosti. Enakih ljubezni

Enakih skušenj. Enakih ljubljenj.

Ki zdajle misli isto

Enakih plesov gugastih korakov

V mrežah mraka v polnočnih zankah

Ujet v iste nastave.

Isti.


Enakih ran. Enakih brazgotin

Enakih dvomov. Enakih zmot

Enakih cincanj. Enakih padcev

Je ti te sluti.


Ko te zagleda ko te v razpokani luči

Ko te med ljudstvom ki izumira istega

Ko te slutnjo ko te senco istega sebe

Reče ko te zagleda

Joj, Kakšen smisel. Kakšen dvojni nič. Ha.

(brblja iste besede. Vrti isti jezik.

Istež.)


NO svet

1 No 1 Maske se ne smejo spreminjati

Ostanejo naj iste, istemu namenu v siužbi

nespremenljivosti tistega, kar se ne premakne

nikamor, zmeraj podložne begu na istem kraju

Počasnemu varljivemu kopnenju

Tajanju svetlobe

Saj vemo: zginilo bo to pleme

ki je preplavilo deželo ki rije po njej

se vzpenja na njene vrhove Gradi

svoje panje kvadrataste Si krade sonce

svetlobo mesca zvezd Piš vetra si

odžira. Zginilo bo Zginilo

No 2 Maske naj ostanejo iste

Tudi igra naj bo ista: brez besed

Samo včasih kakšen krik Kakšen strah

Kakšen smeh zelo velik zelo apnast smeh

na temnem ozadju. Smeh naj bo isti

Včasih kakšni prsti zelo dolgi zelo beli

v rdeči temi. Roka naj bo ista

Kakšno rezilo ki švigne iz nožnice

zelo hitro prereže zrak. Zrak naj bo isti

Saj vemo: tudi pleme ki prihaja bo zginilo

Preplavilo bo deželo kot kobilice

Rilo bo v zemljo lskalo po nebu

Veselilo se bo Hrupno bo in vsiijivo

Jahalo se bo Se parilo Se spodrivalo

Ne bo zagledalo

kako čas kroži po isti krožnici.

Zginilo bo Zginilo


No 3 Maske ostanejo. Za ribje Ijudi

ki so mrzle sence v vodi sveta

Ivnati srh v buečanju smeha

Štiriogiat obraz Štirioglat pogled Štiriogiata misel

pokrita z luskami. Neuporabni so ribji Ijudje.

Nikogar ne srečajo. Tudi sebe med sabo ne srečajo

ko zrezujejo iz svojih mrzlih teles zvezdice sonca marjetice

Zanje so maske. Igra naj bo ista Roka ista

Smeh isti Klic isti Zrak isti


2

Igra ostane. V igrah sveta

v mrežli senc in valovanju svetlobe

igra ostane ista.

Med gostimi debli koreninastih dreves

Korenine naj bojo iste Odhaja lovec

zakladov Odhaja svetlega telesa

z obrazom ki se sveti odhaja narejen iz svetlobe

v kraj zakladni.

Svetlenje naj bo isto.

Bog je. En sam v razdaljah neskončnesti

kjer je trajen mrč razpadanja in rojstva je Bog

en sam Bog ne samoten večen brez

menjav naših sprememb naših mer in

meril teže in lahkote greha in vere naše

je Bog je.


Pot naj bo ista. Vodi čez sleme kjer

lovec zakladov zaspi pod odejo svetlobno

zvezd ki so blizu. Bližina naj žari.

Ujamejo ga zajčki sanj Odpirajo se stolpi kupole strehe

Iz nočnih Iukenj švigajo v luknje podganji Ijudje brez senc

Na cesti ga v kletko iz brersramnega cviljenja ujamejo

Ogrinjalo iz svetlobe mu raztrgajo Zglodajo v krpice.

Čuvaji reda z apnastimi obrazi zgrabijo Iovca zakladov

s kleščastimi rokami. Čuvaji reda niso iz sanj.

Bog je en sam je. Neznan. Vsemogočen je.

lz večnosti vidi v čas Je v večnosti in

v času je Stisko popotnika vidi

v glavi bucike. Začetek in konec.

In pot. Vzrok in posledico pozna od vekomaj

Z enim pogledom spregleda poti vseh Iovcev

Brez upanja zarisane v času

Bog je Sam je

Igra naj se ponavija. Zmeraj naj se.

Lovec s požrto svetlobo na poti

Pot je v krogu Pot je ista

Znamenja naj bojo: prekopicnjeni burkeži strižejo

s pisanimi nogami zrak hotljivke z ziatimi očmi

rabljeva sokrvičasta kolena zgubljeni sin se vrača

vkostnico očeta. Sin naj bo isti.

Postave zla naj huškajo mimo

polteno objete s postavami dobrega. Iste Iste

Ki je bil lovec popotuje

Zmeraj bolj prazen. Krog se ne jenja


Nobena razdalja se ne jenja. Nobeno približevanje se ne približa.

Igra naj se ponavija. Zmeraj naj se.