Roži (Anton Medved)
← Jeseni | Roži (Anton Medved) (Pesmi, 2) Anton Medved |
Moja sreča → |
|
Kaj te čaka, divja roža,
ko iz popja se vzbudiš,
ko te sončni žar poboža,
ko zardiš in zadehtiš.
Kmalu morda z veje rosne
deklica odtrga te
in na prsi te ponosne
ljubcu svojemu pripne.
Ali s solzo te pobožno
mlada žena porosi,
možu na gomilo tožno
z bledo roko položi.
Ali steblo ti prelomi
silovit vihar na mah
in raznese daleč z domi
mehka perca v tuji prah.
Ali pa boš tiho cvela
pozna še v jesenski čas,
nepoznana, osamela
in zvenela, kakor jaz.