V logu temotnem, kjer gozd zeleni
Ponižno iz črnega maha cvoteče
C i t e r e hčerka — roža, moli,
Povzdiga cvetje živo rudeče.
Pohlepno gleda okolo sebe,
A prazna narava, pusto je vse;
Tu k Veneri reva izdihne.
Bolno krasoto boginja zazre,
Končati če njeno revo.
Pastirja mladega pošlje tje,
Da vtešil samotno bi devo.
Ta rožico vgleda in pribiti
Poljubi očaran jo, vtrga* tiši
Na prsi jo svojo, da vtihne.
Zdihujo k boginji, ko rožica ta.
Dekle marsiktero ljubeče.
Okrutna pa Ciprida nič ne ima
Kar prsi bi vrač'lo trpečo;
No sme se ljubavi lepo veseliti,
Kaj hasni še potelej lepemu biti.
Daj Venera takej — pastirja.
