Rožlin in Vrjanko

Rožlin in Vrjanko. Leopold Lenard

Izdano:	Ilustrirani glasnik 2/38 (1916), 2/39 (1916), 2/40 (1916), 2/41 (1916), 2/42 (1916), 2/43 (1916), 2/44 (1916), 2/45 (1916)
Viri:	dLib1, dLib2, dLib3, dLib4, dLib5, dLib6, dLib7, dLib8
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Med slovenskimi narodnimi pesmimi najdemo balado, ki zavzema čisto posebno stališče v naši narodni poeziji. Človeku se zdi, kakor da bi čital kakšno staro škotsko balado, ne pa slovensko narodno pesem. Ta spev je odmev daljnih časov, ko so živeli po naši domovini še ljudje s silnimi živci, krepki in močni, veliki v strasteh in v dobrih činih. Sedanji majhni rod skoraj ne more razumeti več onih časov, ko je narava bila še bujna in neprisiljena, navade divje in neukročene. Vendar ne škoduje našemu maj- hnemu rodu, ako se pogrezne z mislijo nazaj v one čase in si jih skuša predstaviti s svojo domišljijo.

Tako sem se lotil stare balade o Rožlinu in Vrjanku in jo hočem predstaviti s celim miljejem, v katerem se je razvila. Nisem vzel balade za predmet povesti, ampak povedati hočem balado, kakor se je vršila, in dodati samo milje, ozadje in okvirje. Nič ne maram ponarejati in ničesar popravljati. Ljudje naj nastopajo v povesti, kakor žive v baladi. Naj zažari pred nami ogenj, naj zabuče hudourniki, naj razsaja vihar in ožive spet časi divje sile in bujne narave.

To naj nam pove pravljica o Rožlinu in Vrjanku.

I.

V Dolenjo vas so prišli razbojniki s Črne gore. Dvanajst jih je bilo, vsi veliki in močni in podobni drug drugemu, kakor bukev bukvi, visoke postave, krepkih teles, mišičastih udov, zagorelih obrazov. Mogočno so se jim ježile brke in oči so se jim odpirale široko in predrzno, telo je pa strčalo orožja. Dolge puške risanke so jim visele po hrbtih, samokresi so jim tičali za pasi, v rokah so pa držali majhne sekirice, katerih dolga držala so jim služila za palice. Te sekire so bile strahovito orožje črnogorskih razbojnikov. Pri hoji po gorah se je opiral nanjo, kadar je šel navzdol, Ako se je pa spuščal po zarasli strmini navzgor, je zapikaval pred sabo sekirico v debla dreves in se poprijemaje za držaj pomikal navzgor. Kogar je pri napadu zadel s svojo sekiro, se ni več veselil življenja.

Kučme so imeli na glavah in opanke na nogah, na telesih kratke tesne hlače in kratke tesne jopiče, okrog života so bili pa opasani z usnjatimi pasi.

Tako so izgledali v onih časih črnogorski roparji.

Zvonovi so zapeli, orgle so odbučale, petje na koru je izzvenelo in ljudstvo se je vsulo iz cerkve, ki je stala na strmi višini nad vasjo, ter se spustilo po strmini navzdol proti vasi, ko so roparji prikorakali od druge strani po poti, ki pelje v vas.

Prišedši na vrh prelaza so se ustavili in pogledali na vse strani. Na levi je stala cerkvica nad prelazom, na desni je počivala vas v dolinici pod prelazom, ljudje so pa vreli iz cerkve navzdol proti vasi in polnili krčme.

Bilo je žegnanje, dan razposajenega veselja, ko si vsak vaščan privošči kaj priboljška in zabave.

Razbojniki so pogledali proti cerkvi in potem proti dolini. Ropar ne moli in ne zahaja v cerkev. Gora je njegova domovina, gozd je njegovo stanovanje, mesec mu sveti in solnce ga greje, vetrovi mu pojejo pesmi in hudourniki, ki buče nad prepadi. Vihar je njegov brat in nevihta mu je se- stra, divja priroda pa njegova mati. Trdo je njegovo življenje in nesrečna je navadno njegova smrt, vendar ima to življenje toliko privlačne sile, da ne izpusti več človeka, ki se mu je enkrat vdal, tja do smrti.

Zaničljivo so se obrnili roparji od cerkvice in se spustili po strmini navzdol za ljudmi, ki so šli od maše. Množica se jim je povsod umikala in delala pot, ljudje so jih pogledavali začudeno, toda bali se jih niso. Ropar je strašen, kadar gre po svoji obrti, kadar pa pride mirnih namenov, se ga ni treba bati. Vaščani so to že vedeli in se roparjev niso ustrašili. Prišli so s Črne gore v Dolenjo vas, da se pozabavajo na žegnanju, naplešejo in napijejo, potem bodo pa spet odšli nazaj gori v svoja bivališča. Marsikakšno dekle je skrivaj celo rado pogledalo po krepkih postavah in dolgih brkih.

Ženska je že taka! Navadna vsakdanjost ji prične kmalu presedati. Njena bujna fantazija koprni vedno za nenavadnimi in tujimi predmeti in njena živahna čuvstva iščejo vedno in povsod velikih in mogočnih vtisov. Žensko mami najlaže to, kar je izvanredno in kar s svojo zunanjostjo učinkuje na živce in čuvstvo, pa naj bo dobro ali slabo. Ženska podleže hitro vsakemu vplivu, naj bode k dobremu ali k slabemu, samo ako močno učinkuje na njeno domišljijo in na njena čuvstva. Krepke in nenavadne prikazni oboroženih razbojnikov so torej mogočno učinkovale na domišljijo in na čuvstva deklet, ki so šla od maše. Toda razbojniki se niso ustavili in se niso zmenili za nič med potjo, ampak mahali so jo po cesti navzdol na- ravnost proti krčmi.

Pa tudi fantje so gledali z začudenjem in z dopadanjem na razbojnike. Divja, neukročena svoboda je odsevala z njihovih zagorelih obrazov, neodvisnost in neupogljivost je bila v vsaki kretnji telesa, po- gledi so bili smeli in izzivajoči, kakor da bi hoteli zaklicati celemu svetu:

Pridite in primite nas, ako imate moč in pogum!

Toda nikdo ni prišel in nikdo se jih ni lotil. Takrat še ni bilo žandarjev, kakor dandanašnji, vaščani sami pa tudi niso imeli nobene volje lotiti se razbojnikov, ki jim niso ničesar hoteli, in ki bi vsak napad brez dvoma tudi krvavo odbili. Zakaj in za koga? — vprašal se je vsakdo — ako nam pa nič nočejo in, kar je poglavitno, ako jim nikakor nismo kos.

Marsikateri mladenič se je tako zagledal v te krepke postave, da ga je potem naenkrat zmanjkalo v domači vasi. Šel je gori v goro in se pridružil roparjem. Tako se je zgodilo pred leti z Andrejačevim Andrejačem. Bil je krepek in pri- den mladenič v svoji vasi, njegov oče je bil trden kmet, ki je že pešal in mu v kratkem nameraval izročiti kmetijo. Dogovorila sta se že z Jernačevo Jerico, da se vzameta pred pustom. Vsi vaščani so bili mnenja, da bo to pošten in srečen zakon, iz Andrejača pa dober in trden kmet, kakor je bil njegov oče. Toda prišlo je drugače.

V jeseni so prišli roparji z gore v Dolenjo vas na žegnanje. V krčmi so pili in plesali in razmetavali tolarje na perišča. Kmetje so pili in razgrajali ž njimi, ko so bili pa že vsi močno vinjeni, je prišlo do pretepa. Nato so pa roparji pretepli vse kmete, ki so bili v gostilni, in še krčmarja povrhu, ter odšli nazaj v Črno goro. Andrejačev Andrejač je bil tudi udeležen pri dotičnem pretepu in ležal je potem nekaj dni. Ko je vstal, je hodil nekaj časa tiho in zamišljen okrog.

»Ali si že pozabil na razbojnike?« vprašal ga je nekoč njegov prijatelj, sosedov Jožko.

»Kako bi jih pozabil! Saj imam še sedaj marogasto kožo. Tako se nikdo ne zna tepsti kakor oni.«

»To je pač res. Kar se kdo vadi, to pa zna. Kdor celo življenje drva seka in po zemlji rije, zna drva sekati in po zemlji riti, kdor pa hodi z razbojniki, bo znal, kar je njihovega rokodelstva.«

»En sam pastir žene lahko deset in še več krav na pašo, kajneda?«

»Seveda!«

»Toda ena sama Krava ima moči za več ko deset dečkov, kajneda?«

»Seveda!«

»Kako pride torej do tega, da lahko en deček žene deset krav kamor hoče in jih ustrahuje kakor hoče?«

»Zato, ker se mu puste.«

»To je! Dobro si povedal. Ako bi se krave ne pustile, cela vas bi jih ne ugnala. Volk je veliko manjši od krave, toda je treba krepkega in s puško oboroženega moža, da mu je kos. Volk živi v gozdu in se ne pusti, krava živi pa v hlevu in se pusti, to je razlika. Tako je tudi z ljudmi. Razbojnik živi v gozdu in nikdo mu ni kos, mi živimo molzejo in svoboden, Jožko pa v naših kočah, zato da nas vodijo kakor hočejo. Volk je svoboden, krava pa ne.«

Jožko je zmajal z glavo in rekel: »Kakšen si postal!«

»Takšen,« odvrnil je Andrejač suho.

»Kaj pa Jerica?« vprašal je Jožko, da bi obrnil pogovor na kaj drugega.

»Ne vem! Nisem bil pri njej od onega pretepa. Ne upam se.« »Zakaj ne?«

Poprej sem mislil, da sem kaj. Ukal sem in pel in bil ponosen na svojo silo. Sedaj pa vidim, da smo vsi nič. En sam človek, ki je vzgojen v svobodi, nas razžene, kakor volk veliko čredo ovac. Goljufal sem sebe in njo in sedaj me je sram stopiti pred njen obraz. Zdi se mi, da sem kakor otrok, ki je šele sedaj prišel do zavesti, da je otrok, poprej si je pa domišljal, da je odrasel človek. Jerica se mora smejati in norčevati, ker so nas metali po krčmi kakor koruzne storžiče.

Jožko je zmajal z glavo in odšel, ker ni vedel, kaj bi odgovoril, Andrejača je pa kmalu potem zmanjkalo v vasi. Jerica je za njim plakala, da je imela vse zatekle oči, njegov oče je hodil odslej še bolj sključeno in počasi, drugi ljudje so pa zmajevali z glavami:

»Vsega je imel doma dovolj in še lepo in dobro ne- vesto povrhu, pa je vse zapustil in šel med razbojnike. Tako je, ako človeka premaga ošabnost.« Starši so bili premehki ž njim in prebahati so bili, to se je vcepilo tudi fantu v dušo. Sedaj pa hodi po gorah in se živi po roparskem načinu, namesto, da bi jedel doma mehek kruh in pil starino z Jerico.

Andrejač je hodil z razbojniki celo zimo in celo leto, naučil se je rabiti sekiro in streljati s puško risanko. Poleti je roparsko življenje lažje in prijetnejše. Spiš lahko kjersibodi, za hrano se dobi vedno kaj in ako ni drugega, so dobre tudi jagode in maline. Pozimi je pa včasih trda, in stari razbojniki so vedeli pripovedovati strašne reči iz svojega življenja. Kadar zapade visok sneg in si ni mogoče drugače pomagati, je treba iti k ljudem doli v dolino. Vsi ljudje niso taki, da bi takoj izdali razbojnika biričem, nevarnost je pa vendar neprestana. Nekdo je šel in se je v jeseni vdinjal kmetu za hlapca. Bil je velik in močan hrust, in kmet ga je bil vesel. K o je pa skopnel sneg in se je pričelo delo na polju, je zmanjkalo hlapca naenkrat brez sledu in kmet je šele sedaj spoznal, da je celo zimo redil razbojnika.

Spomladi, ko prične poganjati popje, se prične tudi pravo razbojniško življenje in Andrejač se je vrgel vanj s celo dušo. Najprej je oropal nekega trgovca, ki je šel na Hrvaško po prešiče. To ni bilo nič posebnega. Kmalu potem so ga zasačili Panduri v neki krčmi na Hrvaškem. Andrejač je podrl prvega na tla, udaril drugega, da je omamljen padel nazaj med svoje tovariše, ki so preplašeno odstopili in se posvetovali, kako bi najlaže dobili Andrejača iz krčme. Medtem je pa že ta s svojo sekiro raztrgal leseno steno v krčmi in planil ven. Streljali so za njim, toda tako zmešano in nepremišljeno, da ga nikdo ni zadel. Tako jim je ubežal.

Andrejačeva razbojniška slava se je širila po gorah od vrha do vrha in kmalu se je pri vsakem ognju govorilo o njegovih delih, in tudi v dolino je kmalu segel sloves o njem. Morda je prišel tudi do ušes Jerice in ji je bil v zadoščenje za izgubljenega ženina. Katero dekle bi ne bilo ponosno na takega ljubljenca!

Biriči so zalezovali Andrejača in ga skušali dobiti v roke. Razbojniška slava ga je omamila in postal je predrzen čez vse mere. Užival je prostost brez mere in razsodka iz polnih prsi, kakor da bi se hotel odškodovati za vsa leta, katera je preživel doli v dolini. Premalo se je varoval in predrznost ga je zapeljala predaleč, tako da je proti jeseni prišel v roke človeški pravici. Nič se ni izgovarjal in nič ni tajil, ampak kar naravnost jim je naštel vse, kar je storil.

Na visoki klopi so sedeli debeli sod- niki in okrog njih so zavzeli svoje prostore bradati pisači. Vsi so naredili resne in stroge obraze in se pripravili, kako bi izpraševali Andrejača. On jim pa kar ni pustil do besede.

»Kaj boste,« rekel jim je. »Tako je bilo, kot bom jaz povedal in nič drugače, če kaj pišete ali ne. Jaz mislim, da lahko naredimo brez vsakega pisanja, saj ni toliko, da bi si človek ne mogel zapomniti. Če pa ravno hočete pisati za večen spomin, pa zapišite, kakor vam bom sedaj povedal:

Eno zimo in eno leto sem bil pri roparjih. Revnim ljudem in svojim domačim nisem nikdar nič vzel, raje sem še dal, ako se mi je kdo zdel potreben. Najprej sem oropal nekega trgovca, ki je šel na Hrvaško po prešiče, ubil ga pa nisem. Bilo je nekaj pred Veliko nočjo, dneva pa ne vem več natanko. Potem sem oropal s tovariši nekega krčmarja gori pod Kalom, da smo se preskrbeli za Veliko noč. Ker so nam bili biriči za petami, smo se jim morali ustaviti in podrl sem na tla enega ali dva, natančno ne vem. Tega so pa sami krivi, ker so šli za nami. Pozneje smo obiskali nadgozdarja pod Zavrhom in ustrelil sem gospodarja, ki me je napadel. On ali jaz, tako je pri našem rokodelstvu. Poleti smo še oropali neko gospodo, ki je šla na deželo na letovišče. Vsega skupaj imam na vesti dva ali tri uboje in tri ali štiri večje rope, manjših reči pa ni vredno, da bi se omenjalo. Saj bo menda tudi tega dovolj.«

Gospodje sodniki in njihovi pisači so odložili peresa, sklenili roke in mirno po- slušali Andrejačevo izpoved. K o je pa končal, so pokimali z glavami in rekli:

»Dovolj, dovolj.«

Nič niso več povpraševali in nič niso pisali, ampak samo tako so rekli in samo to so zapisali:

»Andrejačev Andrejač je obsojen na vislice.«

Preden so ga obesili, je spal mirno celo noč, ko se je pa zbudil, se je dobro najedel in napil, potem je pa vstal in rekel:

»Sedaj pa že lahko pričnete.«

Rabelj je prišel in ga peljal na morišče, kjer so stale vislice. Med potjo je zapel Andrejač roparsko pesem in izpel jo je prav čisto do konca. Začel je z

Razbojnik nima zemlje, mu delat treba ni, on si posili jemlje, kar zlepa ne dobi! </poem>

in je izpel tja do

Oj visli, visli, vislice, ve bodete moj grob! Svetilo z neba solnčece, in veter zvonil bo v pokop! </poem>

Po Črni gori se je pa dolgo še pripovedovalo med razbojniki pri ognjih o Andrejačevem Andrejaču, in njegov spomin je ostal v narodni pesmi še nasled- njim rodovom. Dolgo dolgo let pozneje je včasih še zapel pastir na paši ali drvar v svoji kolibi ali dekle na polju pesem o Andrejačevem Andrejaču, dokler niso z novimi časi prišle tudi nove pesmi in izpodrinile stare.

* * *

Razbojniki so zavili za ovinkom in vstopili v gostilno, iz katere so se razlegali razni glasovi pivcev in godba in petje. Tudi stari Zamuda je prišel danes v gostilno in pripeljal s sabo svojo ženo. Po vsej dolini je znan, da ljubi stari Zamuda svojo ženo in jo hoče imeti vedno poleg sebe. Niti v gostilno ne gre na polič vina, da ne bi vzel s sabo svoje Alenčice. Stari Zamuda je znan daleč naokoli in tja po Štajerskem in daleč doli črez hrvaško mejo, v Trstu, v Istri in po Ogrskem. Z malim je pričel, sedaj je pa velik trgovec, znan daleč naokrog in spoštovan radi svoje poštenosti. Nikdo še ni bil ogoljufan, kdor je imel ž njim opravka. Ta stvar je po tej ceni in ona po oni, pove takoj naravnost, ako hočeš, vzemi, ako pa nočeš, pa pusti. Vinarja ne odneha in vinarja ne prida, ampak vedno izračuna tako, da je za kupca prav, njemu pa tudi ne v izgubo. Les in kuhano olje prodaja v Trst in kdo ve, kam še dalje, orehe skupuje po vseh dolinah in jih prodaja daleč naprej, s kostanjem trži, s kožami divjih živali, katere prinašajo lovci iz gozdov j ni je skoraj stvari, katere ne bi kupoval in prodajal. Premoženje mu na- rašča in bogastvo se množi, on pa nima ničesar od tega. Vedno rije naprej po svojih trgovinah, uživa malo in zmerno in si ne privošči počitka in priboljška.

Stari Zamuda ljubi svojo mlado ženo Alenčico. Že dvajset let sta poročena, bila je še mlado dekle, komaj odrastla za pastirico, ko jo je vzel. Takrat je imel še samo toliko premoženja, kolikor ga je nosil na svojem hrbtu. Krošnjaril je z nitmi in pipci, šivankami in robci in raznovrstno drugo drobnarijo črez hribe in doline. Od starišev ni podedoval drugega kakor leseno krošnjo, in k o je prvič šel na pot, mu je oče dal še polhovko, mati pa lesene coklje. To je vse, kar mu je dala domovina. Poprej je služil za pastirja in si je prihranil toliko, da si je kupil nekaj niti, šivank in pipcev in drugih drobnih reči, ter je pričel krošnjariti. Hodil je pozimi in poleti, ob vročini in po snegu, v dežju in k o so pihali vetrovi. Njegova krošnja je postajala vedno težja in tudi mošnja se mu je polnila v žepu. Govoril je vedno malo in samo kar je bilo potreba za trgovino, varčeval je in shranjeval in računal, koliko si je že prihranil. Za hrano in pijačo je izdal jako malo, Semtertja je kaj dobil pri dobrih ljudeh, kamor je vstopil po trgovini, drugače je pa živel ob čebulji in suhem kruhu in sveži vodi. Kadar se mu je posrečilo ujeti kakšnega polha, ko je hodil črez hribe, ga je spekel na ognju in imel praznik. Pravijo, da je mimogrede stisnil včasih tudi kakšnega mačka, toda zanesljivega o tem ne vem ničesar.

Alenčica je bila edino dete svojih starišev, ki je ostalo pri življenju. Imeli so pač več otrok, toda vsi so pomrli že v zgodnji mladosti. Tudi Alenčica je bila nežna in slabotna in stariši so se silno bali, da bi jim tudi ona ne umrla. Pazili so nanjo z vso skrbjo, privoščili ji vse, kar ji je prišlo na misel, in razvadili popolnoma. Ker ni imela bratcev in sestric in je tudi domača hiša stala od rok, da ni mogla veliko v družbo vaških otrok, je odrastla večinoma v družbi le starejših oseb ter se je radi tega duševno prehitro razvila. Po telescu je bila še slabotna kot otrok, po obnašanju raz- umna kot odrastlo dekle, poleg tega pa razvajena in razljubkovana, srca pa mehkega in občutljivega in glave bistre in razumne.

Taka je bila Alenčica, ko jo je prvič zagledal Zamuda. Stala je pred domačim pragom z brezovo metlo v rokah, ter je pometala pesek pred pragom. Bilo je zjutraj in ljudi še ni bilo na cesti, samo kokoši so že stopicale po dvorišču. Zamuda je prišel s svojo krošnjo, jo pogledal in v srce mu je šinila misel, kakršne še ni občutil nikdar v svojem življenju:

»To mora biti moja žena!« sklenil je svojem srcu.

Mlad fantalin je še bil, ko je šel prvič s krošnjo na pot in več kot dvajset let je že krošnjaril črez hribe in doline, pa še nikdar mu ni prišlo kaj takega na misel. Prvi trenutek se je kar ustrašil samega sebe in svoje misli. Potem se je pa takoj spet spomnil na svoj poklic, vprašal je Alenčico, če hoče kaj kupiti in vstopil je v hišo. Začela so se pogajanja in trgovanje, Alenčica si je izbrala trakov in glavnikov, mati niti in šivank, oče pa naramnice za k hlačam.

Neka lepa svilena ruta je Alenčici silno ugajala, toda bila je draga in Alenčičini prihranki so bili premajhni, mati se je pa obotavljala dodati iz svojega in je nekaj godrnjala, a Alenčica je bila preponosna, da bi jo veliko prosila. Zamuda je obstal trenutek in obraz mu je postal resen, kakor da bi velika misel prešinila njegovo srce. Trenutek se je boril sam s seboj, potem je pa zbral vse sile svoje duše, prijel krepko z obema rokama za ruto in jo položil Alenčici na glavo:

»Tu jo imaš! Nosi jo meni na spomin!«

Alenčica je zardela in prvi trenutek skoraj ni vedela, kaj bi odgovorila. Namesto nje je začela braniti mati in izgovarjati, da ni treba take škode in da Alenčica ni vredna take lepote. Mož jo je pa krepko pogledal in rekel kratko:

»Kaj boš! Kramar hitro zasluži, pa naj da! Saj mu ni treba trpeti za krajcarje, kakor vam.«

Mati ni več branila in Alenčica je vzela ruto ter stekla ž njo polna veselja v shrambo, ne da bi se zahvalila.

»Če hočete, ostanite pa pri nas pri zajutrku« — rekel je oče krošnjarju.

Iz lahko razumljivega vzroka se krošnjar ni obotavljal, ampak takoj vsedel za mizo. Kmalu je prišel na mizo zajutrk in jedli so vsi skupaj iz velikih skled žgance z mlekom, zmešan krompir in kislo zelje. Ko so se s tem oteščali, so posedeli še nekoliko in se pogovarjali. Zamuda je pogledal resno in rekel k Alenčičinemu očetu:

»Kaj bi dolgo mečkali? Saj je vse en ...! Jaz pravim, da bi mi dali Alenčico za ženo. Nekaj sem si prihranil in zapravljivec nisem, bova že kako živela.«

Alenčica je pogledala široko, zardela in spet povesila oči. Materi se je menda to govorjenje dobro zdelo, ker je tudi njej bila všeč svilena ruta, oče je pa le nekaj godrnjal. Všeč mu je bilo, da bi njegova hči vzela za moža trgovca in bi ji ne bilo treba riti po prsti, toda dekle je bilo še mlado in tujec malo znan. Poprej ga je videl samo semtertja, kadar je prihajal s svojo krošnjo, in dobil je vtis, da je tujec petičen, varčen in soliden. Odreči mu ni mogel, takoj v roke seči pa tudi ne. Začel je torej:

»Dekle je še mlado in otročje, drugih pa nimava. Rekel bi torej, naj še nekoliko počaka z možitvijo. Pa tudi, kam boš dal ženo? Ali imaš kakšno stanovanje? Ali misliš, da bo s tabo krošnjarila po svetu?«

»Stanovanja ravno nimam. Mislil sem, da bi se preselil k vam. Nekaj denarja imam, popravil bi nekoliko poslopje, žena bi ostala doma, jaz pa še hodil po svetu, dokler sem zdrav. Morda bi pa tudi tukaj začel kakšno trgovino in bi se držal bolj doma. Saj že čutim, da prihajajo leta in noge postajajo bolj lesene, hrbet pa tudi že ni več tako gibčen.

Nekaj časa sta moža še govorila, snedla skledo žganjcev in kislega zelja, izpila puterh tepkovca in potem sta segla v roko, ter se dogovorila radi Alenčice.

Tako je postala Alenčica Zamudova nevesta. Mož je nekaj časa res še krošnjaril, toda vedno manj in slednjič je opustil popolnoma. Naselil se je v Dolenji vasi in začel trgovati z vsem mogočim, njegova trgovina se je vedno bolj širila in premoženje se je vedno bolj množilo.

Ni še preteklo leto po možitvi, ko je Alenčica že povila krepkega dečka, katerega so imenovali Nedeljko. Drugo leto je prišel drugi potomec in ta se je imenoval Vrjanko. Tretje leto se je porodila deklica, ki je pa umrla kmalu po porodu. Potem pa ni bilo nobenih otrok več. Dečka sta pa odraščala in se krepko razvijala. Zamuda je bil vedno enak, tih in zamišljen, skrben za rodbino in pri podjetjih. Ženo je ljubil, toda govoril je ž njo malo in nikdar ji ni povedal nobene ljubeznivosti. Kadar je bil doma, je morala biti žena vedno v njegovi navzočnosti in ako se je le kam odstranila, je pričel godrnjati. Kadar je šel na potovanje po kupčiji, je nagovarjal ženo, da bi ga spremila. Šla je res ž njim v Trst in v Reko in v Varaždin, vendar je ni veselilo potovanje, ampak je raje ostala doma. Razvijala se je vedno lepše in bohotneje. Poprej tenko in slabotno dekle, je sedaj postala močna žena. Imela je že črez trideset let, toda izgledala je v najpopolnejšem razvitju. Njeno življenje je bilo lahko in prijetno. Dečka je imela za zabavo, z gospodarstvom se ni ukvarjala mnogo, ker je za vse skrbel njen mož, pomanjkanja ni trpela nobenega in mož ji je prinesel vse, kar si je poželela. Vendar se menda ni čutila posebno srečno, dasiravno so jo vse žene naokrog blagrovale. Tako tesno in samotno ji je bilo doma in življenje se ji je zdelo tako pusto in prazno. Njeno življenje ni poznalo mladosti in ni poznalo ljubezni. Omožila se je, ko je bila še skoraj otrok, in moža je vzela, ker se ji je prikupil s svilneno ruto. Dober je bil in ljubezniv, toda ona ga ni nikdar ljubila. Njena narava je bila bujna in kipeča, želela si je smeha in veselja, hrupa in zabave, tu pa ves dan pokašljuje mož, stari umazani hlapci se sučejo okrog hiše in doma ne sliši drugih pogovorov kakor o cenah, izgubah in dobičkih.

Tako ji je teklo življenje kakor v kletki!

Ko je bilo opravilo v cerkvi končano, je stopil tudi Zamuda s svojo ženo v gostilno in se vsedel v veliki sobi za dolgo mizo.

V drugem kotu so sedeli godci, prijeli za godala, zaigrali in zapeli tisto pesem:

 
Oj, ne ženi se, mladenič!
Slušaj mene mar!
Rajši konja, oj mladenič,
kupi za denar!

Dober konj te ne izda,
v ogenj, v vodo se poda,
kakor veter v stepi šine
in daljava ž njim ti zgine.

Oj, ne ženi se, mladenič!
Slušaj mene mar!
Rajši konja, oj mladenič,
kupi za denar!

Sosed Luka se je obrnil k Zamudi:

»Kaj pa ti rečeš k tej pesmi?«

»Nič! Ljudje si marsikaj izmišljujejo, če imajo čas.«

»Nekaj imajo godci pa vendarle prav. Ženska, to je čudna reč in nikdar ne veš, kam jo bo zaneslo v prihodnjem trenutku. Konja kupim, ga poskusim in vem, kakšen je. Če rečem volu na levo, gre na levo, če rečem na desno, gre na desno, če pa rečem svoji stari: skuhaj mi žgancev, mi skuha močnika in če rečem: pojdeva v nedeljo na Jelovje, bo rekla: ne, ampak pojdeva na Prelesje. Je že taka ženska narava.

Alenčica ni poslušala pogovora, ampak gledala je nepremično na godce in vsrkavala godbo.

»Moja žena pa hvala Bogu ni taka — odvrnil je Zamuda. »Tiha je in pohlevna in ni mi še prizadevala težav.«

»Ni ti jih prizadevala, ker je bila še otrok in vsa boječa. Saj se je šele pričela razvijati. O vremenu in o ženskah ne more nikdo prerokovati.

 
Kaj morju upat smemo,
mornarji dobro vemo,
dekletom kaj, kdo ve!

Medtem so godci spet udarili, zapeli in zaigrali:

 
Ne vzemi prestare!
imel boš nadlego
od mlade prevare
in grenko zadrego.

Bogata očita
drobtine ti kruha,
ljubezen pa mine,
če ni, da kaj skuha.

Visoko učena
bo glavo nosila,
nevedna pa žena
bo slamo mlatila.

Razum te prevari,
nikar ga ne vprašaj,
na srce v tej stvari
se nič ne zanašaj!

Pač redka res sreča
na tem našem sveti
je žena ljubeča,
če hočeš verjeti.

»Godci imajo prav,« — je modroval dalje Luka. »Lažje se dobi dober konj, kakor pa dobra žena. Midva sva prijatelja in zato ti povem: jaz se bojim za tebe, moj sosed Zamuda. Prevelika razlika je med tabo in tvojo ženo.«

»Pa vendar dobro shajava,« je odvrnil Zamuda.

»Danes še ni vseh dni konec in jutri jih tudi ne bode in nikdo ne more prerokovati, kaj prinese prihodnjost.«

»Menda si zato tako slabih misli, ker imaš skušnje pri svoji stari?«

»Imam jih, imam! Jaz sem imel veliko posestvo, ona pa nič. Vsi so nama branili, pa sva se vendar vzela. Toda, kar skupaj ne gre, naj skupaj ne sili. Nikdar ji nisem očital, da je iz revnejše hiše kakor jaz, pa si je vendar neprenehoma domišljevala, da ji očitam jaz in moji stariši in ne vem še kdo. Vedno me je mučila s svojimi domišljijami in nikdar ni bilo v hiši pravega miru. Godci imajo prav! Ne ženi se s staro, ker ti bo samo v nadlego, ne ženi se z mlado, ker ti bo prizadevala sitnosti, bogata te bo zaničevala, kjer je revščina, ni ljubezni, kjer je učenost, je ošabnost, nevedna ženska je pa dolgočasna. Na zemlji je neprestana vojska med moškim in med ženskim spolom. Vse, kar se vrši na zemlji, pravzaprav ni nič drugega, kakor ta vojska. Pravijo, da je ženska slabi spol, moški pa močni spol. Včasih je pa tudi moški jako slab in večkrat podleže moški ženski, kakor pa obratno. Ta medsebojna vojska izčrpuje ljudem večji del njibovih duševnih, gmotnih in telesnih sil. Zato pa pravim: ženska je samo za polovičarske duše, to je za take, ki žive za kakšno stvar samo s polovico svojega bitja, drugo polovico imajo pa prosto. Kdor pa ima pred sabo kakšno stremljenje, kateremu se hoče posvetiti s celo svojo dušo, tak ni za ženitev in naj pusti ženske pri miru. Ti Zamuda na primer si trgovec in s celo dušo trgovec, zato ni prav, da si se oženil in nisi srečen pri ženi in ona ni pri tebi, čeprav se tebi dozdeva, da sta srečna.«

Tako je modroval stari sosed Luka, Zamuda ga je pa poslušal in pokimal z glavo, toda njegove besede mu niso šle do srca.

Godci so zaigrali poskočnico in mladina se je zbrala k plesu. Alenčica je gledala z velikimi, poželjivimi očmi na godce in mladino.

»Ali bi šla rada plesat?« je vprašal Zamuda ženo.

Alenčica je pokimala in zardela. Mož je uganil njeno skrivno željo, katere se mu ni upala razodeti. Že dvajset let sta skupaj, pa se ga še vedno tako boji, dasiravno jo ljubi in ji ničesar ne odreče. Po prostorni sobi je zašumel ples, pivci so se pa stisnili po kotih.

V tem trenutku se odpro vrata z velikim razmahom nastežaj in v sobo vstopijo tuji, neznani možje — črnogorski razbojniki. V Dolenji vasi niso bili tuji taki gostje in domačini se jih niso čisto nič ustrašili. Saj se tudi razbojniku stoži gori na gori in si želi včasih poveseljačiti. Kdo bi mu to zameril! Kmetje so vedeli, da razbojnik pri taki priliki ne stori ničesar hudega, ampak še plača, ako je dobre volje. Vrag ima svoje postave in razbojnik ima tudi svoje. Sam si jih je naložil in prostovoljno jih izpolnjuje, toda te postave so mu vseeno svete. Kadar gre na razboj, takrat je razbojnik strašen, drugače zna biti pa tudi dober in celo prijeten družabnik. Toda vedno je nekaj divjega in samorodnega v njegovem obnašanju in človek ga mora poznati dobro in se mora razumeti na njihove navade, predno more ž njimi občevati.

Med domačim kmečkim prebivalstvom po dolinah in razbojniki na gorah je obstojalo takorekoč neko večno premirje in celo neke vrste tiho sporazumljenje, ki je temeljilo v obojestranski koristi in ob starih navadah. Razbojniki navadno niso ropali pri revnem domačem prebivalstvu, prvič, ker se to ne bi posebno izplačalo, dalje pa tudi, ker je bilo v njihovi lastni koristi dobro razmerje s kmečkim prebivalstvom po dolinah. Pozimi se je bilo treba večkrat zateči h kmetom in pri njih prezimovati, ako je v gorah postalo preveč težavno. Nasprotno je pa včasih tudi razbojnik v; kakšni stvari šel na roko kmetu. Kmet je raje videl razbojnika kakor biriča, ker prvi mu ni storil ničesar, poslednji mu je pa neprenehoma sedel na vratu. Nikdar torej ni pomagal biričem loviti razbojnike. Samo ako je kdo razbojnika ujezil, je prišlo navadno grozno maščevanje.

V trdi zimi je prišel razbojnik z gore in se vlegel h kmetu za peč. Bil je ves premražen in sestradan. Jedli so v oblicah krompir. Družina je sedla za mizo in zajemala iz sklede, razbojniku so pa dali za peč oljupke in kar je ostalo. Razbojnik je snedel vse in pobrisal skledo s prstmi, potem jo je pa prijel in treščil na tla, da se je razletela na vse strani.

Potem so prinesli na mizo kislega zelja. Družina je snedla zelje iz sklede, razbojniku so pa dali za peč kislo vodo in kar je še zelja plavalo v njej. Da ne bi mogel razbiti sklede, so mu dali v lesenem koritcu, iz katerega so navadno mačke pile mleko. Razbojnik je nagnil k ustom in izpil vse ter še oblizal korito z jezikom, potem je pa treščil korito v glavo gospodarju, ki je sedel v kotu za mizo. Gospodar se je zgrudil v kotu oblit s krvjo, družina je začela kričati na pomagaj, razbojnik se je pa iztegnil na topli peči, kakor da bi se nič ne bilo zgodilo.

Proti večeru je pa rekel gospodar hlapcu:

»Ta človek ni kak navaden potepuh, ampak biti mora kak mogočen razbojnik gori s Črne gore. Pojdi doli v grajščino in naznani ga gosposki. Danes ponoči ga lahko dobe, če se ga prav lotijo. Midva bova pa dobila nagrado in lahko bova pila celo leto.

Hlapec je šel in vse povedal gosposki. Tam so ga bili prav veseli, izprašali so vse in si zapisali, našteli so mu celo kar na roko nekaj tolarjev in višji od biričev je bil celo tako prijazen, da mu je stisnil v žep velik kos slanine za popotnico.

Hlapec je med potjo snedel slanino in nato je postal žejen. Ker je imel v žepu tolarje, je šel pogasit žejo v gostilno. Ko se je nekoliko napil, je postal mehkega srca in ves ginjen in pričela ga je peči vest, da je izdal razbojnika. Vzel je še steklenico vina za na pot, vtaknil v žep kos slanine, ki mu je še ostal, in se odpravil domov. Tu je šel takoj k razbojniku, ki se je še vedno grel na peči, mu dal steklenico vina in kos špeha, ter pričel govoriti,

»Jej in pij, bratec! Saj ne boš več dolgo!«

»Zakaj ne bi več dolgo? Saj zima menda ne bo večna?«

»Zima ne, ampak biriči bodo prišli, biriči. Ravno sem bil pri gosposki, kjer sem te naznanil.«

Pri teh besedah je naredil hlapec ginjen obraz in debele solze so mu stopile iz oči. Razbojnik ga je pa začudeno pogledal in ni vedel, če govori hlapec v pijanosti ali v resnici.

»Odkod pa imaš to slanino?« vprašal ga je razbojnik.

»Dali so mi jo tisti biriči, ki bodo prišli nocoj po tebe. Le jej, bratec, saj ne boš več dolgo.«

Razbojnik se je raztegnil po peči in pričel smrčati, kakor da bi bil zaspal. Ko je potihnilo vse, se je pa dvignil, prevrtal s svojo sekiro, ki je neločljiva tovarišica vsakega razbojnika, luknjo v stropu in potem skozi strop in skozi streho splezal na prosto.

Biriči so prišli in obdali celo hišo, gospodar je vstal in jih poučeval, kam imajo iti in kako bo postopati. Razbojnik je nevaren tudi, ako je nepripravljen, in zato se nikdo ni upal prvi v hišo. Prepirali so se dolgo in prerivali, slednjič se je pa odločil gospodar sam, da vstopi prvi. Saj je lastnik hiše in razbojnik morda ne bo slutil nič hudega, ako ga vidi vstopiti. Ako pa razbojnik spi, ga morda lahko zvežejo v spanju, kar bi bilo najboljše in najvarnejše. Na peči je bilo vse mirno, ko se ji je gospodar približeval. Šel je bliže in bliže in slednjič je videl, da je peč prazna. Poklical je biriče, preiskali so vse in spoznali, da je razbojnik že zbežal skozi streho. Biriči so bili strašno hudi, da so se mučili zastonj in so kmeta še trdo ozmerjali, namesto da bi mu plačali. Hlapec je pa potem govoril svojemu gospodarju:

»Saj sem rekel, da ni nikdar dobro nastopiti zoper razbojnike. Ti ljudje so z vragom v zvezi in zvedo vse. Potem se pa še maščujejo na vse zadnje.«

Kmetič se je pa praskal za ušesi in premišljeval:

»Bog ve, kako je zaslutil razbojnik našo nakano?«

Za njim se je praskal tudi hlapec in ponavljal za gospodarjem:

»Vrag vedi, vrag vedi, kako je to izvohal? Sam škrat mu je moral povedati, saj je ž njim v zvezi.«

Kmetič pa ni bil tako neumen, kakor bi si kdo mislil. Vedel je, da mu je sedaj za petami maščevanje razbojnikov in hotel mu je ubežati. Prodal je naglo svoje posestvo in se izgubil kdo ve kam. Toda razbojniki so ga izsledili tudi v tuji deželi in nekega dne so ga sosedje našli v njegovem stanovanju obešenega. Tako je z roparji.

Godba je potihnila, ljudje so umolknili in obstali in vse oči so se obrnile na roparje, ki so vstopili v sobo. Sosed Luka je pa rekel Zamudi:

»Sam Rožlin je med njimi. Vidiš ga, to je tale, prvi, ki je stopil v sobo, nikdo nima takih brk kot on.«

Rožlin je stopil za korak dalje v sobo, si zavihal brke in pogledal po krčmi. Ljudem se je poznalo, da jim prihod roparjev ni nevšečen. Pili bodo in se veselili, kajti ropar ne štedi z denarjem. Krčmar je prišel z globoko pripognjenim hrbtom in smehljajočim se obrazom in pričel govoriti z medenim glasom:

»Prosim, prosim, gospodje razbojniki! Prosim k tej mizi! tukaj je prostora še dovolj. Sami pošteni domači možje sede tu naokoli. Prosim, vsedite se, gospodje razbojniki!«

Rožlin si je še enkrat zavihal brke in se vsedel k mizi poleg Zamude. Alenčica se je v tem trenutku vrnila od plesa, ki se je pretrgal, in stala v zadregi, nevedoč, kam bi se vsedla. Rožlin je takoj zapazil njeno zadrego in spregovoril:

»Oprostite, gospodična! Nisem vedel, da sem zavzel vaš prostor. Nikakor vas ne maram ločiti od vašega očeta, mi roparji nismo tako grozoviti.«

Alenčica je postala rdeča kot rak, Zamudi se je pa tako dobro zdelo, da se je pričel smejati na vse grlo.

»Saj to ni moja hči, gospod roparski poglavar,« rekel je med smehom, »ampak moja žena.«

»Vaša žena? pa še tako mlada!« začudil se je Rožlin.

»Ni več tako mlada,« odvrnil je Zamuda. »Saj imava že dva krepka mladeniča. Poglejte jih, tu stojita na oni strani. Starejši se imenuje Nedeljko, mlajši pa Vrjanko.«

»Dobra mladeniča!« pohvalil ju je Rožlin in z dopadenjem pogledal po njunih krepkih udih.

Mladeniča sta se nasmehnila zadovoljnosti, da ju je pohvalil sam roparski poglavar, daleč naokrog slavni Rožlin.

Sosed Luka je ponudil Rožlinu kupico: »Tu imaš in pij. Lahko piješ brez skrbi, saj nisi oženjen.«

Rožlin je dvignil kupico k ustnicam, pokusil nekoliko, potem pa spet odstavil in zaklical:

»Kaj, to bomo pili danes na žegnanju?!« Krčmar je pa že stal za njegovim hrbtom in vprašal ponižno:

»Kaj, pa želite gospodje razbojniki?«

»Medice na mizo! tiste stare medice, ki jo imaš doli v svoji kleti v kotu na levo.«

Krčmar se je prvi trenutek nekoliko zmedel, da razbojnik tako pozna razmere njegove kleti, potem se je pa takoj spet zbral in odgovoril:

»Takoj, takoj, gospodje razbojniki!« Stopil je k omari in vzel iz nje veliko steklenico, da bi šel po medice. Rožlin je pa zaklical:

»Kaj boš s tisto črepinjo! Cel sodček je privali gori. Če ne, pošljem pa par svojih ljudi na pomoč.«

»Že dobro, že,« odvrnil je krčmar in izginil skozi vrata.

Kmalu potem sta privalila krčmar in njegov hlapec sodček medice v izbo, ga postavila na peč, izbila čep in pričela točiti v kozarce in steklenice. Po izbi je završalo in zašumelo veselje. Ljudje in zlasti mladina so postali spet razposajeni in so se zabavali z razbojniki neprisiljeno, Rožlin je izpil kozarec medice in si pogladil brke. Nek golobrad mladenič je to opazil in pričel je iz razposajenosti peti tisto pesem:

 
Lej ga, lej ga, Kranjca,
kako lepo tanca!

Ljudje so se nasmejali in pogledali na Rožlina, če je kaj zameril. Pa nič! Rožlin si je še enkrat zavihal brke in zaklical:

»Saj res! zakaj ste prenehali plesati? Godci, zaigrajte!«

Godci so zaigrali in pari so spet stopili skupaj.

»Ali smem zaplesati s tvojo ženo?« vprašal je Rožlin Zamudo.

»Le pleši, le, da se ji nekoliko kri razbistri. Jaz ne morem, ker sem že prestar,« odvrnil je Zamuda.

Rožlin je prijel Alenčico črez pas in zavrtela sta se po dvorani, da so se vse oči nanju obrnile. Nobeden par ni plesal tako, kakor Rožlin in Alenčica.

Potem so prenehali s plesom in pili in govorili; ko so se odpočili, so pa spet zaplesali. Tako je šlo do večera in pozno v noč. Rožlin je plesal največ z Alenčico in vse ženske so ji zavidale njenega plesalca. Tudi Zamudi se je dobro zdelo, da je Rožlinu tako všeč njegova žena. Stari sosed Luka je pa zamrmral:

»Če ga nikdo ne zmore, ženska ga bo! Marsikaterega junaka je že uničila ženska.«

Bilo je že pozno, ko se je Zamuda pri neki priliki obrnil nazaj in zagledal, da stoji Vrjanko sam in zamišljen v kotu, kakor da bi bil slabe volje,

»Kaj ti je, Vrjanko?« vprašal ga je oče.

»Ne vem.«

»Ali ti postaja slabo?«

»Ne.«

»Zakaj ne greš plesat?«

»Tako! Se mi ne ljubi.«

»Plesat pojdi, pa ti bo lažje,« mu je rekel oče.

Vrjanko je ubogal in šel plesat, sosed Luka je pa spet zamrmral:

»Slutnja je! Slutnja! Bog ve, kaj bo še iz tega?«

Ure so potekale, medice je zmanjkalo, gostje so postali utrujeni, zaspani in pijani.

»Treba bo oditi,« rekel je Zamuda, »jutri moram po kupčiji.«

»Treba bo oditi,« ponovil je Rožlin, »do jutra moramo biti spet v Črni gori.« Alenčica ga je pa pogledala dolgo in otožno in Rožlin je naježil brke.

Razbojnik je razumel njen pogled. »Krčmar, plačat!« zaklical je poglavar razbojnikov.

Krčmar je prišel pohlevno in s sključenim hrbtom, in s sladkim smehljajem na ustnicah, ter obstal pred Rožlinom. Rožlin je segel v žep in vrgel po tleh perišče tolarjev, da so se razleteli na vse strani, potem še drugo, tretje, četrto. Krčmar je pogledal s pohlepnimi očmi po tolarjih in se hotel vreči na zemljo, da bi jih pobral. Vse oči so se uprle v Rožlina in krčmarja.

»Stoj!« zaklical je Rožlin, »ako se pripogneš, ti raztreščim s sekiro glavo.«

Pri teh besedah je prijel za ročaj svoje sekire in jo dvignil. Krčmar je zatrepetal kakor vrba ob potoku, očesa ni obrnil od srebrnjakov, toda pripogniti se ni upal. Tako je stal sključen pred Rožlinom in mrzel pot mu je tekel po obrazu. Tudi ostalih gostov se je lotil strah in naenkrat so se vsi iztreznili.

»Fantje! Odhod!« zaklical je Rožlin.

Razbojniki so prijeli za sekire in stopili okrog poglavarja.

»Hajdimo!« zaklical je Rožlin,

Razbojniki so odšli s sekirami v rokah in z umerjenimi koraki skozi vrata. Zadnji je bil Rožlin, ki se je še enkrat obrnil nazaj v sobo in njegovo oko se je srečalo z Alenčičnim pogledom.

»Na zdravje!« zaklical je Rožlin kmetom pri slovesu.

»Z Bogom!« odgovorili so kmetje, ki so se že oprostili strahu.

Ko so bili razbojniki zunaj, se je krčmar vrgel na tla in pričel krčevito pobirati srebrnike. Gostje so se pa smejali na vse grlo njegovemu strahu.

Razbojniki so korakali v gluho noč proti Črni gori in od daleč je zvenel pivcem na uho začetek njihove pesmi:

 
Razbojnik nima zemlje,
mu delat treba ni,
on si po sili jemlje,
kar zlepa ne dobi!

II.

Vlada je sklenila zatreti razbojnike v Črnih gorah. Od cesarja je prišel neki baron Šildhausen z oddelkom vojakov v graščino Dvor h grofu Rumpelstätten, pod čigar oblast je spadalo okrožje Črnih gor. Prinesel je pismo od samega vladarja in ga pokazal grofu. V temu pismu je stalo, da je prišlo do ušes velikih gospodov, ki sede po cesarskih kanclijah, in do samega prevzvišenega vladarja, da se potika po Črnih gorah mnogo razbojnikov, ki nadlegujejo mirne ljudi in prizadevajo mnogo sitnosti cesarskim gosposkam. Zato se pooblašča baron Šilhausen, naj v zvezi z grofom Rumpelstätten polovi dotične razbojnike in postopa ž njimi po sledečem načinu:

Take, ki so popolnoma pokvarjeni in zmožni samo slabega, naj kaznuje po krvni pravici. Ako se nahajajo med njimi mladi ljudje, ki so še zmožni poprave, naj se oddajo poštenim ljudem, da jih bedo vzgojili po pravilih bogaboječnosti in po cesarskih postavah v dobre državljane. Stare ženske, ki bi se našle med razbojniki, naj se vtaknejo v samostane za spokornice, da bodo delale pokoro za svoje in za tuje grehe. Ako se najdejo pri njih mlajše ženske, naj se pa tudi izroče dobrim in poštenim ljudem, ki jih bodo napeljali na pot poštenosti in človekoljubnosti.

Večina roparjev je pa po mnenju cesarske gosposke, ki poseda po velikih kanclijah, take vrste, da ni ne dobra ne slaba, vendar bi pa lahko postala še dobra in koristna svojemu vladarju, ako bi hotela nastopiti na dobro pot. Razne razmere, turški napadi, strah pred domačo graščinsko gosposko, strah pred vojaško dolžnostjo ali pa tudi mladeniška lahkomiselnost, večkrat pač tudi nesporazumenja in prepiri v domačih hišah, so marsikoga potisnili na razbojniško pot. Kadar se je enkrat lotil tega rokodelstva, ni mogel več nazaj in tako je zabredel vedno dalje. Tekom časa se je pač pri marsikom pričela oglašati vest in rad bi se vrnil v človeško družbo, ako bi našel pot nazaj.

Najvišji in najmilostljivejši vladar je premislil vse te razmere, kakor so mu jih razložili in predstavili njegovi dvorni svetniki in ministri, ter je v svoji prirojeni dobrosrčnosti in ljudomilosti prišel do sledečega sklepa:

Naša država se nahaja ravno sedaj v hudi vojski z daljno Španijo in potrebuje srčnih in utrjenih vojakov, ki bi bili pripravljeni preliti kri in si dati izpihniti svoje življenje za svojega ljubljenega in milostljivega vladarja. V tem položaju se je spomnil vladar razbojnikov v Črnih gorah, ter je po nasvetu svojih dvornih svetnikov in ministrov naročil baronu Šildhausnu, naj gre h grofu Rumpelstättnu, gospodarju Črnih gor in njihovih prebivalcev, ter v sporazumu ž njim ukrene sledeče:

Vsem razbojnikom, ki se potikajo po Črnih gorah, naj se razglasi cesarska milost in naklonjenost. Kdor zapusti svoje divje in nekrščansko življenje ter hoče nastopiti pot krščanske poštenosti in vdanosti svojemu vladarju, mu bodo spregledani vsi pretekli čini. Tudi ako je koga ubil, se ne bo več preiskavalo in kaznovalo. Vstopi naj v cesarsko vojsko in odrine tja v vročo Španijo, pa mu bodo odpuščeni vsi grehi preteklega življenja in po cesarski milosti se lahko povzpne pri vojakih do podčastnika. Vsak bo dobil na dan funt črnega kruha in vse, kar še treba za življenje, kdor se bo obnašal pa posebno hrabro ali bi celo izgubil kak ud v boju za svojo domovino, se mu bo pripela na prsi kovinasta medalja.

Tako je stalo z obširnimi besedami v dotičnem skrbno zapečatenem pismu.

Baron Šildhausen in grof Rumpelstatten sta prebirala pazljivo besedo za besedo, potem pa odložila pisanje in se pričela pogovarjati.

»Koliko razbojnikov bo v vseh gorah?« vprašal je Šildhausen.

»Vrag naj jih prešteje,« odvrnil je Rumpelstätten. »Včasih nastopita dva ali trije, včasih dvanajst, včasih pa tudi cela gruča. In koliko čet je, tega ne ve nihče.«

»Cel bataljon pandurjev bi se lahko sestavil iz njih,« odvrnil je Šildhausen.

»Samo, kako jih dobiti,« odvrnil je Rumpelstätten.

»Nekaj jih pregovorimo z obljubami, da se nam podajo, druge pa polovimo s silo. Zato imam s sabo vojake.«

»Lepo, lepo, toda kako to izvesti?«

»Kako, kako,« začenjala sta premišljevati oba cesarska moža in ker nista našla pripravnega odgovora, sta pričela piti. Upala sta, da jima vino razmehča možgane in sta pila pozno v noč, vino jima je pa šlo v glavo in spala sta kot ubita do poznega jutra.

Ko se je Šildhausen zjutraj zbudil, so mu prinesli služabniki novico, da so ponoči razbojniki ukradli konja, na katerem je prihajal. Kako se je to zgodilo? Grad je zavarovan in obdan s stražo in zidovjem, konj pa tudi ni kot miš, da bi ga nikdo ne opazil. Šildhausen je zaklel in skočil pokonci. Zarotil se je, da hoče dobiti konja nazaj, pa naj stane kar hoče. Razposlal je na vse strani grajske hlapce poizvedovat in povpraševat, če niso ljudje kje videli podobnega konja. Čez nekaj časa se je oglasil ogljar Matevž, ki je tam za drugim pogorjem kuhal oglje, pri svoji pristojni gosposki in povedal, da je videl podobnega konja pri ciganih, ki so pred nekaj dnevi prenočevali v njegovi grapi. Preden je pa gosposka ukrenila potrebno, da se zlikovci izslede, so bili cigani že čez mejo.

Baron Šildhausen si je moral preskrbeti drugega konja in nato je pričel izvrševati svojo nalogo. Biriči so klicali na vseh prostorih, da bo vsak razbojnik pomiloščen, ako vstopi v cesarsko vojsko in gre na Špansko. Toda to oklicavanje ni imelo izdatnega uspeha. Nato so biriči v svojih oklicih pričeli groziti s strogo kaznijo vsem, ki bodo zaničevali vladarjevo ljudomilost. Toda tudi sedaj se ni oglasil nihče.

Treba je bilo torej poseči bolj krepko. Šildhausen je vzel svoje vojake, Rumpelstätten je dodal svojih hlapcev in biričev, po vseh podgorskih vaseh so oklicali, da morajo vaščani pomagati loviti razbojnike. Tako zahteva cesarska zapoved. Ljudje pa niso bili te zapovedi nič kaj veseli in se niso z nobeno posebno vnemo udeleževali gonje. Kaj bi nadlegovali ljudi, ki jim niso ničesar prizadeli? Ako bi bilo treba izbirati med biričem in razbojnikom, bi si morda kdo rajši izbral razbojnika. Poslednji mu je stal bliže po rodu in življenju ter mišljenju.

»Ako dobimo v roke Rožlina, potem je vse dobljeno,« rekli so gonjači, ko so šli v goro.

Toda Rožlin se ni dal prijeti. — Baron Šildhausen je nastopal kot kak general, obdal čisto po vojaškem načrtu velo pogorje, kjer je mislil, da se nahaja Rožlin, z vojaki, grajskimi hlapci in gonjači izmed ljudstva. Žoževali so krog vedno bolj. Šildhausen je mislil, da ima Rožlina že v pasti. Kolikor bliže so šli, toliko previdneje so postopali. Slednjič so prišli od vseh strani in obdali dolinico med vrhuncem, kjer bi se moral nahajati Rožlin, toda dolinica je bila prazna in razbojnikov nikjer nobenega. Po tleh so se nahajali še sledovi njihovega taborišča, ostanki jedi in znaki ognja. Ni dolgo, ko so morali biti še tukaj, toda med tem ko so se bližali gonjači, so morali razbojniki zaslutiti nevarnost in pobegniti po strmih stezah čez vrhe.

Taki slučaji so se ponovili velikokrat in Šildhausen je postajal vedno bolj nepotrpežljiv. Morali so se nahajati med domačim prebivalstvom ljudje, ki so sporočali razbojnikom o vsakem gibanju preganjevalcev.

Rožlin je postajal celo vedno predrznejši in izgledalo je, kakor da bi se hotel norčevati iz svojih zasledovalcev. Vedno bolj pogosto je prihajal v doline, nastopal je kar javno in takorekoč izzival državno oblast.

Ko je bil v Prelesju semenj, so biriči klicali ljudjem, da morajo pomagati loviti roparje in žugali s hudimi kaznimi vsakemu, ki bi kakorkoli šel na roko tem ljudem, Birič je prebral ta oklic s papirja, potem si pa obrisal pot s čela, zvil papir in ga vtaknil v žep ter se ozrl okrog, kje je najbližja krčma. Bilo je namreč poleti in kričanje ga je izmučilo in užejalo. Toda v istem trenutku se je spomnil, da nima v žepu več kot dva groša, kar je bilo tudi takrat, ko je bilo še vse bolj poceni, premalo za njegovo žejo. Toda morda se bo dobil med kmeti kdo, ki mu bo plačal liter vina. V tem trenotku je stal pred njim visoko raščen in žilav človek, ki ni bil niti kmečko, niti gosposko opravljen.

To mora biti kak nov uslužbenec grofa Rumpelstättna, ali pa kateri izmed ljudi, katere je Šildhausen pripeljal s sabo, mislil si je birič. Toda tujec mu ni dal dolgo premišljevati, ampak vprašal ga je kar naravnost:

»Ali si žejen?«

»Žejen pa vedno.«

»Torej pojdiva na mero vina.«

Birič si tega ni pustil dvakrat reči in stopila sta pod zelene veje, kjer je kmet Podlesnik točil domače vino. Vino je bilo pitno in vročina huda. Kmalu se je nabralo okrog njiju celo krdelo žejnih mušic, raznih ljudi, ki žive pod gradom in od grada, biričev in škricev, ljudi, ki bi morali skrbeti za mir in red na sejmu. Bokal je bil premajhen in neznanec je velel postaviti na mizo puterh, ki je obsegal celo vedro.

»Le pijte, le,« rekel jim je, »da boste vedeli, kako zna Rožlin pogostiti svoje prijatelje.«

Pivci ga pa niso razumeli in ga tudi niso mnogo poslušali, ampak pili so dalje in se prerivali, kdo bo prišel prej do čepa. — Tujec jim je moral govoriti jasneje in je rekel:

»Muhe pijane! žrete in žrete, pa še ne vprašate, kdo vam daje za pijačo. Če vas bo kdo vprašal, recite, da vas je Rožlin tako napojil.«

»Bodi tiho o Rožlinu,« rekel je načelnik grajskih hlapcev, debeli Miha, ki je bil danes odgovoren pred gosposko za mir in red na sejmišču, »Ne govori o volku, da ne pride iz gozda.«

»Ti bi se moral pravzaprav še veseliti, da sem prišel,« odvrnil je Rožlin, »Volka ni treba več klicali, volk je že tukaj. Jaz sem Rožlin, ki vam dajem za pijačo.«

»Pojdi se solit s svojimi dovtipi.«

Hlapci in biriči so se smejali in pili dalje.

Rožlin je bil v zadregi, kako naj bi tem ljudem dokazal, da je res isti. Pogledal je po sejmišču in zagledal soseda Luko ter ga poklical bliže.

»Povej temle ljudem, če nisem res jaz tisti Rožlin, katerega iščejo že nekaj mesecev po vseh hribih.«

»Seveda si! Saj te poznam od onega žegnanja, ko si plesal z Zamudovo Alenčico.«

Hlapci so pogledali debelo, toda bili so že precej vinjeni in niso imeli več treznega razsodka. Rožlin jih je pa vprašal predrzno in izzivajoče:

»Sedaj vas pa vprašam zadnjič: Ali verjamete, da sem res tisti Rožlin, katerega iščete po Črnih gorah? Če ne verjamete, vas pa pretepem vse skupaj in potem boste verjeli. Ptiča se spozna po petju, razbojnika pa po udarcu.«

Hlapci so bili tako presenečeni, da so kar debelo gledali in niso vedeli, kaj bi. Rožlin je pa izdrl iz zemlje kol, ki je pri vhodu podpiral šotor, in začel udrihati po njih. Bili so vinjeni in presenečeni ter se niso nič branili. Mlatil jih je kot snope, dokler se niso razkropili na vse plati. Okrog njega se je pa nabralo sila mnogo ljudi, ki so gledali in se smejali.

»Da bodo vedeli, kdaj so dobili med sebe Rožlina,« rekel je načelnik roparjev, vrgel kol proč in mirno odkorakal med ljudmi. Nekaj trenotkov pozneje ga že ni videl nikdo več.

Medtem ko se je to zgodilo, so pa prišli razbojniki od druge strani h kramarjem, ki so prodajali pod milim nebom razno blago, si nabrali, kar se jim je zdelo potrebno, naložili tovore in odnesli. Ker jim je bilo pretežko, so naložili na voz, s katerim je nek kramar pripeljal svoje blago, in odpeljali vse mirno po cesti naprej. Kramarji so kričali na pomoč, toda pomoči ni bilo. Biriča nobenega blizu, tudi sejmarji so večinoma odšli proti drugemu koncu, odkoder se je razlegal hrušč, kar jih je pa bilo, se niso upali ustavljati dobro oboroženim razbojnikom.

Novica o tem dogodku se je raznesla naenkrat po vsej okolici in daleč naokrog. Prišla je seveda tudi do ušes barona Šildhausna in grofa Rumpelstättna, toda izvedela nista tako, kot se je vršilo, ampak kakor so pripovedovali prestrašeni hlapci, ki so imeli vzroka dovolj povečati celo stvar in jo zaviti v strašno obleko, da bi odvrnili od sebe očitanje krivde. Po njihovem pripovedovanju je prišlo razbojnikov, da se je tema delala in se jim ni bilo mogoče ustavljati.

Šildhausen je zmajeval z glavo in rekel: »To je pa vendar čudno! Človek pravzaprav niti ne ve, koliko je teh razbojnikov. Kadar jih lovimo, ni nobenega na izpregled, drugič spet pa nastopijo s celo vojsko. Kako bi živelo v tem pogorju toliko ljudi in kako bi to bilo, da bi se prikazali samo včasih, potem pa zopet izginili brez sledov?« Ali jih je veliko in potem bi se moralo to poznati tudi sicer. Ako pa ni toliko razbojnikov v gorah, kako da pri gotovih prilikah nastopajo v takih množicah ? Tako je premišljeval baron Šildhausen in prišel do zaključka, da je pravzaprav celo domače prebivalstvo samo ena roparska banda. Nekaj jih živi v gorah, drugi pa delajo po njivah in lazih, kadar je pa za to prilika in jih prime volja, puste svoje delo in se pridružijo tovarišem, ki žive v gorah. Tako je sklepal baron Šildhausen in bilo je nekaj resnice v njegovem izvajanju, dasiravno je bilo močno pretirano. Marsikak razbojnik je imel sorodnike v bližnji ali daljši okolici, s katerimi še ni popolnoma pretrgal zveze. Zlasti pred zatiranjem in maščevalnostjo graščakov je marsikdo zbežal v gore in se pridružil razbojnikom. Bili so tudi ljudje po dolini, ki so stali v zvezi z razbojniki in jim za denar ali drugačno plačilo dajali sporočila o gibanju nasprotnika in o ugodnih prilikah za napade.

Nekega večera sta sedela Šildhausen in Rumpelstätten v grajski sobi, obirala tolstega pečenega janca in zalivala jed s štajerskim vinom, katero je stalo pred njima na mizi v ogromnem vrču.

»Ali si že kdaj videl tega Rožlina?« vprašal je Šildhausen Rumpelstättna.

»Še nikoli.«

»Jaz bi pa vendar rad videl predrzneža iz oči v oči.«

»Morda se ti to zgodi poprej, kot se boš nadejal. Ako se govori o volku, pride volk iz gozda.«

»Ako pride, ne bo odšel živ izpred mojih oči. Iz cesarske gosposke se ne sme nikdo nekaznjeno norčevati.«

Rumpelstätten je potegnil iz vrča in prigriznil kos pečenega janca.

»Pusti še meni kaj«, rekel je Šildhausen.

»Saj lahko hlapec prinese še en vrč, ko bo ta prazen. Pil pa bodem, pijača je polovica življenja. Saj sem dobil po cesarski milosti obširne vinograde na Štajerskem in kmetje mi jih obdelujejo zastonj.«

»Kaj pa za mene, ali je še kaj ostalo?« vprašal je visokorasel krepak možak z močnimi brki pod nosom, ki je v tem trenutku stopil v sobo.

»Kdo pa si ti ?« je vprašal graščak začudeno.

»Ljudje mi pravijo kar na kratko Rožlin.«

»Rožlin!« zakričala sta oba obenem.

»Da, Rožlin. Toda danes se me ni treba bati. Prišel sem samo malo na obisk in na kupico vina, kar tako iz prijateljstva. Saj smo stari znanci še prijatelji, dasiravno se menda osebno še nismo videli. Toda jaz sem bil v resnici radoveden poznati tistega gospoda, ki me s tako gorečnostjo preganja po Črnih gorah.«

Šildhausen skoči na noge:

»Primite ga! držite ga!«

»Kdo me bo držal? Vas samih je za to premalo v hlačah, vaš prijatelj že komaj sedi za mizo in se bo v doglednem času zvrnil pod klop, pomočnika pa nimate nobenega blizu.«

Šildhausen stopi korak nazaj in hoče prijeti za kladivo, ki je bilo na mizi, da bi udaril ž njim ob kovinasto ploščo, ki je visela na steni, in tako poklical hlapce. Rožlin je pa pazil na vsako njegovo kretnjo, skočil k njemu in v enem trenutku vzel kladivo izpred nosa:

»Bolje je, da ostanemo nekaj časa sami. Saj smo stari prijatelji. Opozorim vas pa tudi, da sedite lepo pri miru in ne poskušajte nobenih neumnosti. Vidite! vaš meč visi tamle na steni, moja sekira se nahaja pa tukajle v moji roki. Ako jo zavihtim in spustim na vašo glavo, vam zbeži takoj duša iz telesa.«

Gospoda sta razumela položaj in se vsedla mirno na svoje stole.

»Sedaj si hočem pa najprej pogasiti žejo,« rekel je Rožlin in prijel za vrč. Šildhausen ga je ves čas meril z bistrimi pogledi. Rožlin se je delal popolnoma brezskrbnega, toda pazil je na vse. Ko je dvignil vrč k svojim ustnicam, je naenkrat skočil Šildhausen na noge in iztegnil roki, da bi zagrabil Rožlina. Toda načelnik razbojnikov se ni dal presenetiti. Z levico je odmaknil vrč, z desnico pa prijel za sekirico in udaril nasprotnika po roki. Zadel ga je tako dobro, da mu je odsekal nekaj prstov, ki so padli pod mizo, in kri je pordečila tla.

»Sedaj pa imaš!« mrmral je Rožlin, »Ali te nisem svaril, da se obnašaj spodobno?«

Šildhausen se je zgrudil na svoj stol in zastokal bolečine.

»Nikar ne kriči,« opominjal ga je Rožlin, »sicer dobiš še po glavi, da boš umolknil za vedno.«

Šildhausen se je vgrizel v ustnico bolečine, toda ni dal nobenega glasu od sebe. Rožlin se je sklonil k njemu, odtrgal kos platnenega miznega prta in mu zavil roko. Toda kri je tekla nepretrgoma in ranjenec bi lahko izkrvavel.

Rožlin je prijel za kladivo in udaril po plošči. Kmalu je stopil v sobo hlapec in vprašal, kaj želijo. Naredil je začudene oči, ko je mesto dveh zagledal tri goste in Šildhausna z obvezano roko, Rožlin je pa spregovoril trdno in odločno:

»Gospod baron se je pri rezanju janca občutno ranil v roko. Hitro prinesi lepa, veliko skledo sveže vode in platnenih ovojev.«

»Ali naj pokličem ranocelnika?« vprašal je hlapec.

»Ne, ni treba! Bomo že sami naredili. Toda prinesi hitro, kar sem rekel.«

Hlapec je takoj tekel iz dvorane. Vršilo se je vse tako naglo, da Ostala dva domačina nista utegnila priti do nobenega sklepa. Grof Rumpelstätten je bil že bolj kot napol pijan, oči je imel izbuljene in skoraj že ni več vedel, kaj se godi. Baron Šildhausen je bil napol omamljen od bolečine in je sedaj izgubil ves pogum in samozavest. Hlapec je pač mislil, da je kak znanec prišel na obisk in vstopil v dvorano, ne da bi ga on opazil. Drugače si ni mogel razložiti njegovega samozavestnega postopanja, kakor da je neznanec kak sorodnik ali sicer dober prijatelj katerega izmed gospodov. Kmalu je prinesel, kar mu je naročil Rožlin.

»Sedaj prinesi pa še nov vrč vina na mizo. Alo marš!«

Hlapec je vzel prazni vrč in tekel. Nato je Rožlin izpral Šildhausnu rano, jo zalepil, da ni mogla odtekati kri, in obvezal s platneno cunjo.

»Tako! sedaj si pa zapomnita, kdaj je Rožlin prišel k vama v goste.«

Nato je Rožlin odšel iz sobe in stopal s krepkimi koraki po stopnicah na- vzdol, V veži ga je zagledal nek hlapec, uprl vanj svoje oči in zamrmral potem proti tovarišu:

»Ti! Tale človek se mi pa tako podoben zdi tistemu Rožlinu, ki nas je mlatil zadnjič na semnju.« 

»Pojdi no! Kako si bo tak človek upal sem?«

»Pa bi bilo vendar dobro, ako bi vprašali, kdo da je.«

»Sedaj je že prepozno, ker je že zunaj vrat.«

Medtem se je razleglo iz sobe klicanje in hlapec je stekel pogledat, kaj potrebuje gospoda. Naenkrat je bil pokonci ves grad, hlapci so morali zasesti konje in odjahati za Rožlinom, ki je bil že zunaj grajskih vrat. Toda bilo je, kakor da bi se bil udri v tla. Nobenega sledu ni pustil za sabo. Iskali so ga in iskali do večera, a brez vsakega uspeha.

Tako se je norčeval Rožlin iz svojih preganjevalcev in iz cesarske gosposke. Šildhausen se je penil od jeze in prisegal, da ga hoče dobiti v pest, Rumpelstätten je pa pil in tolažil Šildhausna:

»Kaj se boš jezil? saj vse nič ne pomaga!«

Šildhausna je pa tako govorjenje še bolj jezilo in prizadeval si je na vse kriplje, da bi se polastil Rožlina. Z vztrajnim prizadevanjem se mu je posrečilo tekom časa, da je že zelo iztrebil razbojnike v Črnih gorah. Postopal je natančno po cesarskem razglasu. Tiste, ki so se podali prostovoljno, je vtaknil v vojaško suknjo in odposlal k polku. Izpregledal jim je brezpogojno vso preteklost in lahko so začeli novo življenje. Razbojnike, ki se niso podali prostovoljno, ampak so bili ujeti z zvijačo ali s silo, je postavil pred sodnijo, kateri je sam stal na čelu. Komur so se jasno dokazali posebno veliki zločini, je bil obsojen na smrt, kdor je prosil za pomiloščenje in je bil sposoben za vojaško službo, je dosegel pomiloščenje in bil vtaknjen vtaknjen k vojakom, samo da se njegova preteklost ni tako brezpogojno izbrisala kakor pri onih, ki so se podali popolnoma prostovoljno.

Tako je sestavil Šildhausen že več vojaških čet in jih odposlal v vojaški tabor, deželo je pa očistil razbojništva, ki je prej bujno cvetelo po njej. Vedel je pa, da bo njegovo delo ostalo nepopolno, dokler ne dobi v roke tudi Rožlina. Uporabil je vsa sredstva, silo in zvijačo, razpisal je veliko nagrado, katero dobi, kdor more ujeti Rožlina, a vse zaman. Rožlin se je norčeval iz vsega in po vseh krajih so govorili ljudje skoraj edinole o lovu na Rožlina in se posmehovali nesrečnemu baronu.

Nekoč so iskali Rožlina na gori, razbojniški načelnik je pa medtem pil v Dolenji vasi. Ko so se gonjači vračali, malo, da se niso srečali v ozki soteski. Ako bi ne kričali tako glasno in se ne pogovarjali o svojem lovu, bi jim prišel v pest kakor zajec na strel. Tako je pa že za ovinkom slišal njihovo govorjenje in se jim umaknil za grmovje.

Zvečer se je o tem govorilo v gostilni v Dolenji vasi in sosed Luka je dejal:

»Gosposka in biriči ga ne bodo dobili, ženska ga bo pa uničila.« 

III. =

Od onega žegnanja je Rožlin pogosteje prihajal v Dolenjo vas. Ustavljal se je v gostilni in dajal ljudem za pijačo. Bil je prijazen in z denarjem ni štedil, zato so ga bili kmetje vedno veseli, kadar je prišel. Tudi Rožlin se je slednjič čutil tu nekako domačega in svobodnega. Odložil je orožje, samo sekiro je imel vedno poleg sebe, ker je tako stara razbojniška navada. Poklical je godca Marka, da je zaigral, in prišla je tudi mladina in zaplesala, Godba je bila zastonj in pijača zastonj, kdo bi se ne poslužil take prilike?

Zlasti na jesen, ko je bilo glavno delo po poljih storjeno, je prihajal Rožlin bolj pogosto in njegov prihod je vedno povzročil zabavo v gostilni. Tudi Alenčica je redno prišla v gostilno, kadar je izvedela, da se je prikazal Rožlin. Začetkom je prihajala v spremstvu svojega moža, Rožlin je včasih prisedel k njima, pogovarjal se je z možem o tem in onem, Alenčica je pa molčala, a oči je imela vedno uprte na razbojnika.

»Škoda za človeka,« rekel je nekoč Zamuda Alenčici, ko sta se zvečer vračala iz gostilne domov. »Saj bi ne bil tako napačen človek, mož je pameten in pogumen, človek se tako lahko ž njim pogovarja, samo ako bi se lotil kakšnega drugega opravka. Denar se mora služiti na pošten način, razbojništvo pa ne more biti Bogu prijetno, naj reče kdo kar hoče.«

Tako je godrnjal Zamuda bolj sam s sabo, kakor pa govoril z Alenčico, ko sta se vračala domov. Ženka mu je pa odgovorila:

»Ali je on kriv, da je zašel na tako pot?«

»Kaj ti veš?«

»Vem, vem!« rekla je Alenčica z neko vnemo, ki je Zamudo osupnila. »Bil je dober in pošten kmečki fant in imel je nevesto, s katero se je hotel poročiti. Nek škric iz gradu mu je pa vzel nevesto, s silo so jo vzeli in odpeljali v grad. Rožlin je ubil dotičnega človeka in zbežal v gore. Ali stori kmetu kaj hudega? Če pa jemlje gospodi, kaj zato? Saj je nakradla in naropala pri ljudeh.«

Zamuda je pogledal svojo ženo in samo rekel:

»Kakšna si danes!«

Nekaj časa sta molčala, potem je pa Alenčica vprašala moža nekoliko plabo in v zadregi:

»Ali bi imel ti pogum, da bi tako maščeval mene, ako bi mi kdo storil kakšno krivico?

Zamuda je pa spet pogledal svojo ženo in rekel zategnjeno:

»Kaj pa ti je danes?«

Tako sta prišla domov, Alenčica pa ni govorila ves večer ničesar več. Doma sta se vlegla spat. Zamuda je takoj pričel smrčati, Alenčica se je pa napol dvignila v postelji in dolgo časa gledala skozi majhno okno, ki se je nahajalo v steni poleg postelje, v mesečno noč gori proti Črnim goram.

Na jesen je Zamuda odpotoval za dolgo časa po svojih kupčijah in Alenčica je ostala s fanti sama doma. Kadar je prišel Rožlin v Dolenjo vas, je šla Alenčica v gostilno ter je ž njim plesala in pila.

Ko so pričeli preganjati razbojnike, je prihajal Rožlin nekoliko bolj poredkoma v Dolenjo vas in bil je nekoliko bolj previden, opustil pa svojih prihodov ni.

Sosed Luka je prihajal skoraj vsak večer v gostilno. Kaj je pa tudi hotel? Doma mu je žena vedno regljala na ušesa, da ji ni bilo mogoče priti v besedo. Nobena reč ji ni bila prav in radi vsake stvari se je znosila nad možem.

»Nič ni imela, kot krilo in rokavce, še črevljev ne, ko sem jo vzel. Mislil sem, da bom dobil pohlevno žensko, sedaj me pa toliko bolj trpinči,« vzdihoval je včasih Luka pri svojih prijateljih v gostilni.

»Ti bi moral nastopiti bolj krepko, moral bi ji odgovoriti nazaj ali storiti kaj nalašč drugače, kot hoče ona,« svetovali so mu prijatelji.

»Saj sem že poskusil, še pred leti,« vzdihnil je sosed Luka, »pa je bil ogenj in vihar. Pričela je tuliti, da jo zaničujem, ker je bila revna in ni imela dote. Vedno ima take domišljije in vedno me trpinči ž njimi.«

»Pa bi jo enkrat krepko pretepel. Morda bi jo to ozdravilo? Saj veš: krava sita in žena bita, pravi pregovor.«

»Saj bi jo, saj bi jo, že večkrat sem mislil, da bi ji enkrat premikastil kosti. Toda komaj da začnem tako premišljevati in še preden pridem do kakšnega sklepa, že zažene žena tak vihar, da mi ni obstati. Zvijem se v postelji in potegnem odejo čez glavo ter pričnem moliti očenaše za verne duše v vicah, dokler tudi žena ne umolkne in ne zaspi.«

»Veš kaj? Preslab in premehak si, nič drugega. Ženska hoče imeti moža, ki je krepak in silen in jo zna strahovati. Žena mora imeti gospodarja. Saj ni treba, da bi pretepal ženo ali se ž njo kregal, to bi bilo celo napačno, toda občutiti mora, da si njen gospodar. Taka je njena potreba. Saj tudi psa pameten gospodar ne bo vedno tepel, ampak celo božal ga bo in se ž njim igral, toda v mladosti ga moraš naučiti, da si njegov gospodar.

»Morda imaš prav,« odvrnil je sosed Luka, »toda sedaj je prepozno. Naj gre, kakor hoče.«

Nekoč pozno v jeseni je prišel Rožlin spet v Dolenjo vas. Poslal je po godca Marka, pričela se je v gostilni godba in tudi ples.

Prišla je Alenčica, prišlo več drugih sosedov in sosedinj. Rožlin je zaplesal z Alenčico in plesal je potem zaporedoma vedno samo ž njo. Alenčica je zagorela v obraz, dihala je težko, toda nikdar ni odrekla plesa. Komaj, da se je spet oglasila godba in se je Rožlin postavil pred njo, že mu je pomolila svoji roki. Sosedje so pričeli zmajevati:

»Kaj pa, če zaradi Alenčice zahaja tako velikokrat v našo vas? Če bi zaradi kakšnega dekleta zahajal, kaj zato? Saj se ne more zahtevati od razbojnika, da bi živel drugače, kakor je razbojniška navada. Toda Alenčica je omožena ženska in to je strašen greh!

Po večerji sta prišla tudi Alenčičina sinova Nedeljko in Vrjanko in sta zaplesala z dekleti v krčmi, Alenčica pa le z Rožlinom in samo z Rožlinom. Ko je spet prišel Rožlin k Alenčici in hotel ž njo zaplesati, je rekel Nedeljko:

»Dovolj je, mati! Pojdimo domov.«

»Še enkrat!« rekla je Alenčica in lice ji je vzkipelo strasti in razburjenja.

»Pojdimo domov,« rekel je Nedeljko drugič rezko in odločno.

Tega še ni bilo, da bi mladoletni sin spravljal mater na pravo pot. Vaščani so pogledali in ostrmeli. Alenčica je zapazila te poglede, uprte na svojo postavo, rdečica ji je izginila z lic, pobledela je in se tresla jeze. Slaba vest, ki se je oglasila v prsih, je še bolj množila razburjenje. Siknila je med zobmi, da se je slišalo po celi sobi, kjer je naenkrat zavladala grobna tišina:

»Smrkovec!«

Sin je zakipel jeze, dvignil je že roko, da bi udaril mater, a se je premagal v zadnjem trenotku in je samo zaklical materi besedo, ki se še ni rekla pošteni ženski v pošteni družbi.

Vse je ostrmelo, godba je umolknila, veselje na licih je zamrlo in zavladala je grobna tišina. Nedeljko se je vzravnal in stal je visoko kot jelka. Dvignil je še enkrat roko in zamahnil s vso silo in udaril Rožlina, ki je stal poleg, v obraz:

»Tu imaš!«

Kaj takega se še ni zgodilo Rožlinu, odkar je postal vladar v gozdovih Črnih gor. Vse je izgubil: nevesto, posestvo, domovino, človeštvo, od vsega mu je ostalo samo eno: ponos, in tega se ni pustil dotakniti. Nikdo še ni nekaznovan razžalil načelnika črnogorskih roparjev. Kar je pa storil sedaj mladi Nedeljko, je zaslužilo po postavah, ki vladajo v Črnih gorah, smrtno kazen. In te postave so stroge in neizprosljive še bolj kakor one, katere dela gosposka po cesarskih pisarnah.

Rožlin je zakipel in prijel za sekiro, v tem trenotku je pa Alenčica spoznala položaj in stopila mednju:

»Pusti ga! radi mene, pusti ga!«

Rožlin je obstal in ženska strast mu je zadržala roko. Ta trenotek so porabili navzoči sosedje in se porinili vmes, razdelili nasprotnika, potem pa porinili Nedeljka in Vrjanka pri vratih vun.

»Pa zanalašč še ne pojdem domov,« rekla je Alenčica trmoglavo.

»Marko, zaigraj!« zaklical je Rožlin in mu vrgel pest tolarjev, razbojnikove prsi so pa kipele neukročene strasti.

In godec je zaigral in zapel tisto pesem:

Ljubi moj Francelj,
ti si moj tancelj,
men' se pa nič še domov ne mudi.

Pravega veselja pa ni bilo več. Gostje so se izgubili drug za drugim in vsem je leglo nekaj težkega na srce.

Odpravila se je tudi Alenčica in Rožlin jo je spremil.

»Tega mu ne pozabim nikdar,« govoril je med potjo Rožlin Alenčici, »ubil sem škrica, ki mi je vzel nevesto, in od onega časa nisem še ničesar, kar se je storilo proti meni, pustil nemaščevanega. Alenčica ga je pa pričela prositi, naj pozabi, in pri tem si je začela solze brisati iz oči. Toda Rožlin je bil mračen in grozen, kakor bojni bog. Alenčico je bilo strah njenega tovariša, sredi te groze ji je pa šinila misel v glavo:

»Kako drugačen je ta človek od mojega moža. Kar živiva skupaj, še nikdar mi ni rekel žal besede in še nikdar se ni razjezil nad mano, dasiravno sem ga tolikokrat dražila nalašč, da bi ga razjezila.« Kako majhen je on v primeri z Rožlinom. In kolikor bolj trd in grozen je bil Rožlin, toliko bolj je rastel v njenih očeh. Prosila ga je in prosila in slednjič je na cesti v mesečni noči padla pred njega. Rožlin jo je pa sunil z nogo in zginil v noči v gozdu. Jokaje se je vrnila Alenčica domov, težka slutnja ji je legla na srce, obenem ji je pa popolni noma jasno stopilo pred oči, da brez tega človeka ne more živeti.

V drugi sobi sta spala Nedeljko in Vrjanko. Legla sta, zaspati pa nista mogla. Nedeljko se je neprenehoma jezil na razbojnika in na svojo mater, Vrjanko ga je miril in tolažil, dasiravno je tudi on imel prepričanje, da postopanje matere popolni bilo pravilno. Toda čez nekaj tednov se vrne oče in potem se bo vse poravnalo. Prosil je torej brata, naj počaka in ničesar ne stori na lastno odgovornost.

»Otrok!« zamrmral je Nedeljko ter se je obrnil na drugo stran. Zaspati ni mogel, premišljeval je in delal načrte, z bratom pa ni govoril več.

Drugo jutro je vstala Alenčica prva. Bila je tiha in pohlevna, kakor da bi jo pekla vest. Sama je skuhala kosilo in ga prinesla na mizo. Nedeljko je pa prijel za skledo ter jo vrgel materi pred noge. potem pa vstal in odšel iz hiše, ne da bi komu rekel besedo, kam da gre.

»Pojdi za njim,« prosila je mati Vrjanka, »in pripelji ga nazaj. Moj Bog! zgodila se bo nesreča! Tako težko mi je pri srcu!«

Vrjanko je tekel za bratom in ga dolgo ni bilo nazaj, mati je pa medtem naslonila glavo med dlani in plakala. Sredi izbruha njene bolesti je pa kar naenkrat spet stopila pred njene oči silna in mračna postava razbojnika Rožlina in v dušo se ji je spet pogreznila misel:

»Brez njega ne morem živeti. Kako različen je on od mojega moža, ki se še nikdar ni razjezil in mi nikdar ni rekel žal besede. Šlapa!«

Vrjanko se je vrnil in povedal, da brata ni našel nikjer. Bog ve, kam je odšel?

Na Dvor je prišel tenkorasel, plavolas mladenič in je rekel, da ima nekaj jako važnega govoriti z graščakom. Grof Rumpelstätten je bil pa pijan in ni mogel razumeti, kaj mu pripoveduje mladenič. Bilo je nekaj o Rožlinu in o materi, o Dolenji vasi in o Črnih gorah. Graščak je kimal in kimal in slednjič rekel, da vse to že on sam ve in je že vse urejeno. Mladenič se je zvijal in dokazoval, graščak se pa smehljal in kimal ter mu slednjič rekel, naj se spravi domov. Mladenič se je pričel jeziti in govoril je vedno glasneje. Hrup je privabil barona Šildhausna, ki je v prvem trenutku mislil, da je mladenič prišel s kakšno nadležno beračijo in ga je hotel po hlapcih dati vreči vun, ko pa je slišal ime Rožlina, je postal pozoren in rekel je mladeniču, naj še enkrat pove celo stvar. Nedeljko je povedal vse, kako zahaja Rožlin v njihovo vas in celo v njihovo hišo in kako je premotil mater, ter se je ponudil, da ga izda gosposki. Dogovorila sta se natančno z baronom in naredila sledeči načrt:

Pri njih doma je stara sušilnica za sadje, ki stoji popolnoma zapuščena. V to sušilnico naj spravi Šildhausen na skrivaj ponoči nekaj svojih ljudi. Imeti morajo pri sebi hrane za več dni. Kadar bo prišel spet Rožlin v Dolenjo vas, bo dal Nedeljko znamenje s trikratnim skovikanjem. Na to znamenje naj pridejo biriči iz sušilnice in lahko ujamejo načelnika razbojnikov.

Šildhausen ni mogel zatajevati svojega veselja. Stisnil je mladeniču prijazno roko in mu pri tej priliki porinil v pest nekaj cekinov. Mladenič je pa naredil srdit obraz in jih je vrgel pod mizo:

»Jaz nisem prišel za cekine izdajat svojo mater!«

Takoj v nastopni noči že je postavil Šildhausen nekaj izbranih in dobro oboroženih biričev v sušilnico. Tega večera ni bilo Rožlina v Dolenjo vas, drugega tudi ne, tretjega večera je pa spet prišel, zavil v krčmo, poklical godca Marka in dajal za vino, kmetje so pa pili. Prišla je tudi Alenčica, bila je objokana in potrta in ni ji bilo do plesa,

»Jaz slutim nekaj hudega,« rekla je Rožlinu jokaje.

»Ako me ne maraš, me pa pusti.«

»Ne morem več,« rekla je Alenčica, »čeprav vem, da je to tebi in meni v pogubo.«

V tem trenutku se je začulo skovikanje v gozdiču za krčmo.

»Čuj! sova uka, to pomeni smrt,« rekla je Alenčica.

»Moje ne, dokler imam pri sebi tole sekiro.«

Takoj nato je zopet zaskovikala sova čisto v bližini krčme in Alenčica se je stresla.

»Grem nagnat tega ptiča, da nas ne bo več strašil,« rekel je Rožlin in stopil skozi vrata. V tem trenutku je zagledal, da se dviga pred njim iz temnega mraka nekaj še temnejših senc in postalo mu je vse jasno. Zavil je za voglom proti gozdiču, biriči so stekli za njim, nasproti mu je pa pritekel Nedeljko, se vrgel nanj in kričal:

»Tukaj je! primite ga, držite ga!«

Rožlin je zavihtel svojo palico s sekiro na koncu ter treščil Nedeljka po glavi, da se je zgrudil na tla kot snop. Nato je skočil urno v gozd, biriči so pa obstali poleg s krvjo oblitega in mrtvega Nedeljka.

»Spet nam je ubežal ta hudič,« zakričal je poglavar biričev. Nato so stopili v krčmo in povedali, da leži zunaj nekdo ubit. Naj dajo luč in gredo pogledat, kdo da je. Krčmar je vzel trsko in drugi gostje so šli za njim, posvetil je v obraz na tleh ležečemu truplu in rekel:

»Alenčica! tukaj je tvoj sin Nedeljko!« Alenčica je zakričala in se vrgla na njegovo truplo.

Rožlin se odslej ni več javno prikazal v Dolenjo vas. Alenčica se je ogibala ljudi, sedela je doma in tesnoba ji je mučila dušo. Vest ji je očitala, da sama ni popolnoma nedolžna pri sinovi smrti, na drugi strani je pa strast do Rožlina toliko bolj vzplamtela v njenem srcu. Njen mož ji je kupoval samo svilnene rute in volnene kočemajke. Rožlin se je pa tolikokrat izpostavil smrtni nevarnosti iz ljubezni do nje. Kako ne bi ljubila junaka, ki premaga vsako nevarnost? Ubil ji je sina, toda ali ni bil sin sam kriv svoje smrti?

Sova je zaskovikala v gozdu in Alenčica se je stresla v svoji sobici, ker je vedela, da je to glas Rožlina. Obiskaval jo je v temni noči in niti nebeške zvezde niso bile priče njegovih obiskov. Ljudje so si šepetali razno in kazali za Alenčico, toda nikdo ni videl prihajati Rožlina k njej.

Vrjanko je bil odslej tih in potrt. Mati se je izpremenila napram njemu popolnoma. Bila je prijazna in ljubezniva še bolj kot kdaj, toda sin je občutil, da to ni več odkritosrčno. Tuja moč se je vrinila med mater in med njega in čutil se je osamljenega v rojstni hiši.

Da bi le že kmalu prišel oče.

Oče je res prišel in zvedel vse, še preden je prestopil prag domače hiše. Alenčica mu je preplašeno pogledala v obraz, ko je stopil v hišo, in stresla se je po celem telesu. Zamuda je bil miren in hladen in nobena poteza na obrazu ni izdajala vznemirjenja njegove duše. Ni pozdravil žene, ko jo je zagledal, a ji tudi ni rekel žal besede. Vsedel se je k mizi, ker je bil truden in lačen, a ni rekel ženi, naj mu prinese jedi. Alenčica je pa vseeno prinesla kosilo in ga postavila predenj na mizo. Bila je tako polna trepeta in mučnega pričakovanja, da ni mogla izpregovoriti besedice. Zamuda je pa porinil skledo na stran, ne da bi izpregovoril besedo, in ni prijel za žlico.

Prišel je Vrjanko in pozdravil očeta. Oče mu je dal roko in rekel, naj prisede k njemu. Slučajno je imel v rokah jabolko in oče mu je vzel iz rok, pričel lupiti in jesti. Vrjanko je šel in prinesel še več jabolk in kruha in oče je jedel do sitega. Potem se je obrnil k sinu in ga vprašal:

»Kdo pa tebi sedaj kuha?«

»Mati,« odgovoril je sin.

»Naroči dekli, naj nama ona kuha.« Odslej je hodila Alenčica po hiši kakor senca. Mož in sin je nista pogledala in nista vzela ničesar iz njenih rok. Bila je, kakor da bi je ne bilo. Včasih ji je postalo tako grozno, da je hotela pasti možu pred kolena in ga prositi odpuščanja. Ne bi vstala, dokler bi ji ne rekel prijazne besede:

»Pojdi v miru, odpuščeni so ti tvoji grehi.«

Bila je prepričana, da bi ji Zamuda ne mogel odgovoriti drugače, ako bi ga s solzami prosila. Toda, kadar ga je pogledala, jo je spreletela groza in beseda ni mogla iz njenih ust. Naj bi jo zmerjal, naj bi jo tepel, bilo bi lažje, kakor pa tako ravnanje.

Drugega dne zjutraj je rekel Zamuda sinu:

»Ostani doma in pazi na vse.«

»Kam pa greste?«

»Na Dvor.«

Zamuda je stopil v zvezo z gosposko in pričela se je neumorna in neprestana gonja za načelnikom črnogorskih razbojnikov. Rožlin je takoj občutil, da je neka druga moč posegla vmes. Lovili niso več tako na slepo, zato pa toliko bolj vztrajno in premišljeno. Občutil je, da mu slede za vsakim korakom, nikdar ni mogel dvakrat prenočevati na istem prostoru, nič več ni mogel v dolino med ljudi. Trpel je mraz in lakoto, skrivati se je moral v skalnatih pečeh in v neprodirnih goščavah, po globokih jarkih in na strmih vrhovih. Pritisnila je zima in zapadel je sneg, vsled česar je bilo skrivanje in umikanje dvakrat težavno. Tudi Rožlin je imel svoje ljudi po dolinah, ki so ga obveščali o vsakem koraku njegovih nasprotnikov. Toda število teh njegovih prijateljev in zaupnikov se je krčilo vedno bolj. Šildhausen je imel na svoji strani dobrega zaveznika, ki ni miroval skoraj noč in dan. Zamuda ni več ne jedel ne spal, ni poznal počitka in ni poznal odmora, Mučila ga je samo ena misel in živel je samo za eno stvar. Razjedala ga je tiha in globoka strast maščevanja nad zapeljivcem svoje žene in ubijalcem svojega sina. Vedno je bil na nogah in kadar je bil doma, je molčal in sedel zamišljeno. Z ženo ni govoril in ničesar ni sprejel iz njenih rok. Obraz se mu je postaral, postava mu je ovenela, toda nastopal je vedno enako brez opešanja.

Rožlin je izgubil enega za drugim svojih zaupnikov po dolini. Nevidna, a občutljiva moč je posegala vmes in prijemala drugega za drugim. Kar nepričakovano so prišli biriči, odpeljali moža in ni ga bilo več na izpregled. Tudi tovariši razbojniki so se razkropili. Mnogo jih je bilo polovljenih ali pa so se podali prostovoljno, Kar jih je pa še ostalo, so se razkropili, ker je pozimi težko živeti večji četi skupaj na gorah. Nekateri so šli v dolino prezimovat k znancem in marsikaterega izmed njih je pri tej priliki prijela roka cesarske pravice.

Tako je Rožlin ostal sam na gorah, brez tovarišev, brez hrane in brez stanovanja in v neprestani smrtni nevarnosti. Bilo je na sveti večer, ko se razlega angelska pesem:

Čast Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji!

Vsak človek ostane v tej noči doma v krogu svoje rodbine in se veseli v njeni družbi veselega praznika. Zamuda ni imel Božiča in v njegovi hiši ni bilo praznovanja. Mračen molk je vladal neprestano v njej.

Cel dan je naletaval sneg in zapadel visoko. Proti večeru je sneg ponehal, toda pripihala je burja in pričela mesti s snegom. Psa bi v taki noči človek ne zagnal iz veže.

Pri sosedu Luki je potrkalo na okno, trkalo je dvakrat, trikrat v vedno bolj kratkih presledkih in vedno bolj silno.

Luka je šel že spat in si je potegnil odejo čez glavo, da ne bi slišal godrnjanja svoje žene.

»Nekaj trka,« rekla je žena.

»Tebe trka,« odvrnil je Luka.

»Strah me je,« govoričila je žena.

»Da bi le po tebe prišel,« odvrnil je Luka.

»Poglej vendar, kdo trka! Za božjo voljo, — ne bodi kakor klada!«

»Pa ti poglej, saj si bliže okna!«

»Saj ti pravim, da me je strah.«

»Strah bo gotovo zbežal, če te zagleda.«

»Ne greši vendar! Saj sva zvezana z zakramentom svetega zakona!«

Slednjič je Luka dvignil glavo izpod odeje in vprašal:

»Kdo je?«

»Jaz, Rožlin.«

»Za božjo voljo! kaj pa delaš tu?«

»Pusti me v hišo. Saj bi tudi psa sprejel, ako bi prišel v taki noči.«

Luka je vstal in odprl vrata:

»Čeprav si razbojniški človek, pa si vendar krščen in nobena gosposka ne more nič zoper to, če te ne pustim poginiti zunaj, kakor psa. Razbojnik je razbojnik, lovi in zgrabi naj ga, če ga more, škric in birič.«

S temi besedami je sprejel sosed Luka razbojniškega načelnika v svojo kočo, žena ga je pa vprašala:

»Ali si že kaj jedel?«

»Že tri dni nisem imel v ustih ničesar drugega, kakor sneg.«

»Za božjo voljo! saj si vendar kristjan! Pa te puste ljudje v taki revščini.«

Prinesla mu je sadja in medene potice, ki je bila pripravljena za Božič, in ropar je jedel kakor sestradan volk.

»Huda vam prede,« rekel je Luka pomilovaje.

»Tako je razbojniško življenje,« odvrnil je Rožlin kratko.

»Vidiš, kaj stori ženska,« pričel je Luka. »Ako bi ti takrat ne bil spoznal tistega dekleta, bi do vsega tega ne bilo prišlo. Ti bi bil miren in pošten kmetič kje doli v grabnu, ne pa poglavar roparjev na Črnih gorah. Ako bi pa ne spoznal Alenčice, bi sedaj ne prišel v tako zadrego. Verjemi mi, kjer je kaj hudega na svetu, je vedno ženska zraven.«

»Jaz imam menda pa pravo dobroto pri tebi,« začela je njegova žena. Luka se je nato nasmehnil in začel peti:

 
Da bi le ragljala,
da bi ne nehala
vse svoje žive dni.

»Kar je, to je,« rekel je Rožlin, »nazaj ne morem več.«

»Morda bi se pa še našla pot nazaj? Ako bi se podvrgel tistemu dolgemu baronu Šildhausnu in našemu debelemu grofu Rumpelstättnu ter ju s solzami v očeh prosil pomiloščenja, kdo ve, če bi se te ne usmilila? Cesar potrebuje vojakov, ti imaš že precej veliko predpripravo za tako življenje in v izvanrednih okoliščinah, kadar gosposka zelo potrebuje ljudi, ki nesejo zanjo kožo naprodaj, se izpregleda tudi marsikakšna temna točka iz preteklosti. Še kakšno mesinkasto medaljo bi si lahko prislužil doli kje na Španskem v nadomestilo za roko ali nogo katero bi ti odsekali v vojski vročekrvni Španjolci.«

»Nikar se ne norčuj! Jaz sem sin teh gora. Med njimi sem se rodil in zrastel in na njih naj me zadene smrt. Čemu bi hodil iskat smrti doli na Špansko, če jo pa vsak trenotek lahko dobim veliko bliže? Da bi se pa plazil pred kakšnim debeluhastim grofom ali žrdastim baronom, tega ne boš dočakal nikdar. Ali sem jaz kriv, da je on prišel na svet kot graščak in baron, jaz pa v bajti kmečkega tlačana? In na tej slučajnosti je osnovana cela nadaljnja usoda življenja! Vzeli so mi nevesto, pognali so me z rodne grude in sedaj naj bi jih prosil za odpuščanje?! Te-le gore so me sprejele, ko me je zavrgla človeška družba, gozd je bil moj brat in noč moja sestra, gora pa moja mati. Njim hočem ostati zvest!«

Rožlin se je razvnel, ko je tako govoril, Nekaj strašnega je bilo v njegovem pogledu in na njegovi postavi. Luka ga je poslušal molče, okrog koče je vladala sveta noč, od daleč so se razlegali zvonovi, okrog voglov je pa tulil veter in medel s snegom.

»Škoda te, res škoda!« vzdihnil je Luka, »škoda tvoje neukrotljive sile, da bo zaman propadla na naših gorah. Veš kaj, slišal sem in naši stari ljudje še znajo pripovedovati o onih časih, ko so se zbrali kmetje in se spuntali zoper graščake. To je pa tako: Po kaki pravici ima on biti graščak, jaz pa tlačan, in po kakšni pravici pobira on plodove od zemlje, kjer ni sejal in ni žel? Toda svet ne vpraša po pravici in naši ljudje so propadli in bili premagani, ker ni bilo prave edinosti med njimi in ni bilo pravega vodstva. Prišli so v pest človeški pravici in človeška pravica jih je sodila in obsodila h krvavi smrti. Ako bi bili imeli več sreče in bi ravnali bolj premišljeno, bil bi uspeh na njihovi strani in pravica bi potem razsodila, da so bili junaki, ki so se borili za pravično stvar, njihovi trinogi pa krivičneži, katere je doletela zaslužena usoda. Je že tako na svetu! Kadar te vidim, pride mi na misel: Ako bi tale človek bil takrat kmečki poglavar, bi se bilo izteklo drugače. Toda vsa tvoja nadarjenost, pogum, odločnost, bistroumnost itd. je popolnoma brezplodna in se razbija v gorah, kakor hudournik ob skalo, da nikomur ne koristi, lahko pa marsikomu škoduje. Ako bi stopil med tole ljudstvo v dolini in rekel:

,Jaz sem vaš kralj, pojdite za menoj! ter zbral okrog sebe ljudstvo in je peljal zoper njegove sovražnike, bi postal iz tebe največji sin našega naroda. Tako si pa samo navaden razbojnik, ki maščuje svoje osebne krivice in si s krvjo in nasiljem reže svoj vsakdanji kruh.'

Tako je govoril Luka, njegov glas je bil zategnjen in otožen in ko je končal, je povesil glavo.

»Ha-ha! ha-ha!« zasmejal se je Rožlin, »jaz vaš poglavar in jaz, da bi stopil z gor med tole ljudstvo!? Kdo je poglavar ovčje črede? Pes, ki jih goni skupaj, kadar se preveč razidejo. Ali si želi mar to ljudstvo kakšne drugačne usode? Vsako ljudstvo ima tako usodo, kakršno samo hoče imeti. Ker hoče tlačaniti, naj tlačani, naj zdihuje in umira. Kdor pa čuti v sebi kaj več zmožnosti in podjetnosti, naj si postavi krčmo in odira svoje rojake ali naj zbira krajcarje dan na dan, kakor tvoj sosed Zamuda. Kogar pa veseli kaj drugega in mu mrzi tlačansko in brezdušno življenje na rodni grudi, naj se ponudi Šildhausnu v službo, ne da bi vedel zakaj in za koga. Ti si modrijan, moj prijatelj Luka, pozna se ti, da veliko misliš, menda zato, ker imaš hudo ženo in moraš vedno molčati. Toda s svojo modrostjo ne boš ničesar popravil in ničesar spremenil. Kdor ne more prenašati tega tlačanskega in brezdušnega življenja in tudi ne mara prodajati svoje krvi tujcem, naj beži v gore in postane razbojnik. Imel bo nad glavo svobodno nebo, nebrzdani veter bo njegov tovariš in teptal bo zemljo, ki še nikdar ni pila potu in solze tlačana. Umrli bomo enkrat vsi, ti v svoji koči, jaz pa na gori ali pa v dolini na morišču. Po človeški pravici boš ti umrl spodobno, kakor gre tlačanu, razbojnik je pa svoboden še v smrti, četudi je njegova smrt strašna ljudem, ki žive po dolinah.

»Nikar se tako ne hvali s svojo svobodo,« odvrnil je sosed Luka, »ki je tako brezplodna in pogubonosna, kakor divja sila hudournika. Sicer pa tudi ti nisi že nekaj časa več svoboden. Graščinska gosposka s svojimi biriči te ni mogla upogniti, ženska te je pa zlomila. Človek, ki se enkrat da zlomiti od ženske roke, ni več sposoben za nobeno veliko delo. Tudi za razbojniško življenje ni več, kdor je zlomljen od ženske roke.«

»Molčita vendar!« zagodrnjala je Lukova žena in se obrnila v svoji postelji na drugo stran.

Sosed Luka je plaho pogledal po ženi in umolknil. Tudi Rožlin je molčal in pogled se mu je uprl v majhno okence v steni. V tem trenutku je neka senca švignila po oknu. Rožlin je prijel za palico in se pomaknil bolj proti kotu, očesa pa ni odmaknil od okna.

»So mi že za petami,« zašepetal je Luki čez nekaj trenutkov.

»Kdo ti je za petami?«

»On, ki me preganja na vsakem koraku. Povsod čutim za sabo njegove stopinje. Ali ima koča še kak drug izhod?«

»Nobenega.«

»Vendar me še nimajo. Rožlin se ne da ujeti tako na lahek način.« Pri teh besedah je skočil iz izbe in se urno povzpel po lestvi, ki je iz veže peljala v podstrešje, pretrgal streho in se na drugi strani spustil navzdol.

Naenkrat je začul za sabo dobro znani glas:

»Tukaj beži! Ljudje sem!«

Rožlin se obrne in pred njim je stal Zamuda. Zavihtel je palico in treščil nasprotnika po glavi:

»Jaz ali ti, oba sva preveč na svetu!«

»Vrjanko!« zaklical je Zamuda, v tem trenutku se je pa že zadet od razbojnikove sekire zgrudil v beli sneg. Burja je zatulila in vsula plast belega, suhega snega, ki se je mešal s krvjo in topil od vročine krvi,

Vrjanko je priletel za oglom in videl očeta pasti v snegu,

Rožlin je bil besen, kajti kadar prime človeka strast boja, ga obvlada do brezumja, Zamahnil je spet s sekiro in se vrgel na Vrjanka. Samo srečnemu naključju in Rožlinovi razburjenosti se je imel mladenič zahvaliti, da se ostrina ni zasadila v njegovo črepinjo. Odskočil je nazaj in zakričal:

»Očeta je ubil! Na pomoč!«

Biriči so pritekli izza vogla, toda Rožlin jih ni počakal. Izginil je v snežno noč in niti sledov stopinj ni ostalo za njim. Sproti jih je zasul sneg in zamel veter. Zvonovi so zvonili k polnočnici, zunaj je vladala sveta noč, sneg je naletaval in veter je vel, Biriči so izgrebli iz snega truplo trgovca Zamude in je nesli v kočo soseda Luke.

»Kaj se je zgodilo?« vprašal je Luka že na pragu.

»Tu ga imaš!« rekli so biriči in položili truplo na klop pri peči, Vrjanko je šel za biriči v kočo in, ko so položili mrliča na klop, se je vrgel nanj v nemem objetju.

»Pusti ga,« rekel je birič, »saj je mrtev.«

»Kaj mu pa šepetaš na uho,« rekel je drugi, »saj je mrtev in ničesar več sliši.«

»Rekel sem mu:« »Spavaj mirno, jaz te bom maščeval,« odvrnil je Vrjanko, »in on mi je pritrdil.«

»Nova žrtev ženske,« zamrmral je sosed Luka sam sebi.

IV.

Naša povest je pravzaprav pri kraju. Kar se je dalje godilo, pripoveduje narodna pesem tako jedrnato in živo, da je zmožnost nobenega pisatelja ne more doseči. Pripovedovati hočem torej konec z besedami narodne pesmi in samo dodati semtertja kakšna pojasnila.

Zamudo so pokopali z vsemi častmi krščanskega človeka in udeležba pri pogrebu je bila velikanska. Od pogreba so šli pogrebci na njegov dom, kjer jim je pripravljena obilna strava, jedli so in pili do sitega in do pijanega do večera in še pozno v noč, vmes so peli razne pesmi, pa tudi molili očenaše in rožne vence za večni mir in pokoj rajnkega. Koncem pojedine so se nekaj skregali in stepli in potem so se razšli. S tem je bila za sosesko stvar končana. Samo k sedmini so še enkrat prišli skupaj in ponovili, kar so delali na dan pogreba.

V kočah se je govorilo včasih o tem dogodku, ljudje so pomilovali starega Zamudo, toda, kdor bi mislil, da so se zelo jezili na roparja Rožlina, ta bi se motil. Po ljudski sodbi domačinov so bili vsega krivi v prvi vrsti grajski biriči, ki nobenemu človeku ne dajo miru. Zamudo so pomilovali, da ga je zadela nesreča, Rožlinu pa niso zamerili, da se je branil. Alenčico je pa ljudska sodba splošno obsojala, ker je zmotila in zapeljala načelnika razbojnikov. Res, da je bil Zamuda star in pust, toda mož je vendarle mož.

»Ženska je od vraga!« rekel je včasih kak vaščan in pljunil pred se.

Šildhausen je kmalu po tem dogodku odšel iz kraja z vojaki, kar jih je nabral. Za cel polk jih je bilo in kakšni ljudje! Zraščeni, kakor bukve gori na črnih gorah, utrjeni na vse vremenske nezgode in zoper vsako pomanjkanje, vajeni orožja od mladih nog. Šildhausen je dobil od vladarja razna odlikovanja, njegov polk je bil pa nekoč pred vsemi javno pohvaljen, ker se je z brezprimerno hrabrostjo obnašal v boju in pustil polovico svojih mož na s krvjo obliti bojni planjavi.

Rumpelstätten je pil dalje, kimal z glavo in si ni brigal za nobeno stvar, samo, da je bil sit in pijan. Njegovi biriči in valpeti so pa delali dalje, kakor se je komu poljubilo, V neki stari zgodovinski knjigi sem pa našel med drugimi rečmi tudi zapisano, da je bil rod grofov Rumpelstätten eden najodličnejših in najzasluženejših in zlasti naš grof Rumpelstätten da se je odlikoval z odločnostjo in razumom, vsled česar je dobil mnogo priznanj in odlikovanj in častnih mest.

Vrjanko je bil še mlad, skoraj napol otrok, ko se je to zgodilo. Ker je bil oče večinoma po kupčijah, je bil vzgojen bolj od matere in radi tega ni čudno, da je bil nanjo privezan z vsemi strastmi svoje duše. Vendar je bil zanj vedno vesel dogodek, kadar je prišel oče domov, ki mu je prinašal vedno kakšnih igrač in lepih reči. Očetov prihod je pomenil zanj vedno praznik in kadar je bil oče doma, je hotel vedno imeti pri sebi mladega Vrjanka. Mladenič je bil bolj mehke narave in je lahko podlegal vplivom. Dogodki zadnjega časa so se globoko in kakor z žarečim ogljem vrezali v njegovo dušo. Neprenehoma je videl pred seboj ubitega brata in očeta in zdelo se mu je, da njuna kri kriči k nebu za maščevanje. Rožlin je postal v njegovi mladeniški domišljiji neka grozna, bajeslovna postava, takorekoč nekak simbol vsega groznega in strašnega in predstavitelj usodnih, nesrečenosnih moči. Ko je očetu prisegel, da se bo maščeval, se mu je zdelo, da je mrlič odprl svoje mrtvo oko in z dopadenjem pogledal na njega.

Nekaj časa je Vrjanko še nadaljeval napram materi taktikto svojega očeta. Bil je zaprt in molčeč, spregovoril ni ž njo besede in ničesar ni vzel iz njenih rok. Toda dolgo ni moglo trajati, kajti bilo je preveč zoper mladeničevo naravo. Mati se mu ni vsiljevala in se ni opravičevala, ampak hodila mu je povsod molče s pota. Čas pa zaceli vsako rano in je blagodejno vplival tudi na Vrjankovo bolečino, Polagoma se je čutil nekoliko lažjega na duši in gnus do matere je polagoma izginjaval. Pri neki priliki je spregovoril spregovoril ž njo besedico in mati mu je odgovorila mirno in hladno, kakor da bi v preteklosti ne bilo ničesar med njima. Beseda je dala besedo in polagoma sta pričela spet govoriti med sabo. S tem je imela Alenčica že stvar dobljeno. Znala mu je predstaviti vse tako, da je vso krivdo zvalila od sebe. Bil je nesrečen slučaj, bila so razna nesporazumenja, največ so zakrivili hudobni jeziki sosedov, tudi Zamudov zaprti in neodkritosrčni značaj je zakrivil svoje, samo ona, Alenčica, ni kriva ničesar. Vrjanku se sicer ni zdelo, da bi bila njegova mati tako popolnoma nedolžna, preveč sta mu tičali v spominu okrvavljeni postavi njegovega brata in očeta, vendar se je dal polagoma potolažiti. Slednjič se je pomiril popolnoma, občeval je s svojo materjo kakor poprej in kakor da bi se ne bilo ničesar prigodilo. Samo v tihi noči je stopila pred njegov obraz večkrat še okrvavljena postava njegovega očeta in kadar jo je zagledal, je vsakikrat ponovil prisego, da ga hoče maščevati.

Alenčica se je mnogo spremenila od onega časa. Poprej je bila mlado lahkomišljeno dekle, dasiravno je imela že dva odraščajoča mladeniča. Toda od svojih starišev je bila tako vzgojena in njen mož je nadaljeval na njej to vzgojo, da je po svojem značaju in obnašanju vedno tudi ostala kot otrok. Dogodki poslednjega časa so pa tudi v njeno dušo vrezali svoje sledove in postala je dozorela ženska. Nič več ni bila tako živahna in razposajena, večkrat si jo videl zamišljeno, smeh se je prikazal redko na njenih ustnicah, začela se je pa zanimati za gospodarstvo in za hišo. V začetku je to delala pač iz dolgega časa in da bi potlačila z zunanjimi skrbmi očitanja svoje vesti. Sosedje so se je pričeli nekako izogibati in so jo od strani gledali, tako, da ni nič več rada iskala njihove družbe, doma ni imela več rodbine, mož in starejši sin sta bila ubita, mlajši pa ni občeval ž njo. Tako je bila prisiljena iskati si kakšnega drugega razvedrila in pričela je gledati po gospodarstvu in po hiši, za kar se poprej ni brigala nikdar. Našla je, da je tu in tam marsikaj v neredu, posli niso delali vedno, kakor bi morali, in marsikakšno blago se je pokvarilo. Kolikor bolj se je uglobila v gospodarstvo, toliko bolj jo je pričelo zanimati, in slednjič se mu je vdala s celo dušo in se popolnoma uglobila vanj.

Rožlina ni spomnila Alenčica nikdar in tudi Vrjanko ni omenil nikdar tega imena. On sicer ni pozabil na roparskega načelnika in prisega maščevanja mu je bila še vedno neomajano sveta, tešil se je pa, da je mati pozabila na svojega zapeljivca.

Toda Alenčica ga ni pozabila, dasiravno je znala v globino svoje duše skriti svojo skrivnost.

0 Rožlinu ni bilo slišati ničesar več. Moral jo je potegniti v kakšne druge kraje, ako se ni morda ponesrečil v gorah ali pa prišel kje v roke pravici. Kdo pa tudi ve, kje in kakšen je konec razbojnikov. Ne prikaže se več, ljudje ga pozabijo in rečejo: »Preminul je!« potem pa ostane samo še v narodni pesmi njegov spomin.

* * *

Od onega usodepolnega Božiča je minulo več let. Prišel je novi Božič in po praznikih predpust, Alenčica je gospodarila z vedno večjo vnemo, nadzorovala je posle in delala sama, posli so pa pričeli tožiti čez njeno strogost in skopost.

Vrjanko ji je pomagal pri gospodarstvu in pri trgovini, kolikor je mogel, toda bil je še mlad in neizkušen in ni razumel vsega. Tako obširno podjetje kakor je Zamudovo, zahteva pa krepke moške roke in izurjene glave, samo da drži skupaj in ne pusti razpasti, kaj šele, da bi razpredel dalje.

»Preveč se mučite,« rekel je Vrjanko materi nekega večera.

»Kaj se če? Tudi ako se trudim noč in dan, vendar ne gre tako, kakor bi moralo. Če bi se pa ne trudila z vsemi silami, bi takoj pričelo lezti vse narazen in polagoma bi prišli na beraško palico. Doli gre laže ko gori, ker gre samo ob sebi. Ti se še mlad in ne moreš veliko pomagati, jaz sem pa ženska. Ko sem imela še moža, si mi ni bilo treba brigati za vse take reči. Niti zla hišo se nisem brigala. Mož mi je najel deklo in bilo je. Sedaj je pa vse padlo na mojo glavo in jaz čutim, da me bo zdrobilo. Preveč je to za slabotno žensko. Da bi vsaj toliko časa še živela, ko bi ti bil polnoleten in prevzel celo gospodarstvo. Toda bojim se, da omagam poprej.«

Tako je tarnala Alenčica, Vrjanku se je pa smilila, ker je sam videl, da res veliko trpi.

Ko ji je Vrjanko nekoč spet prigovarjal, naj se ne trudi toliko, mu je začela naštevati, koliko je bilo zadnje leto izgube pri tej in koliko pri oni stvari, kako je nazadovalo to podjetje in kako ono.

»Ako pojde tako dalje, prideva v kratkem na beraško palico in ti ne boš imel niti svoje domačije več,« rekla je in si solze otrla v očesu, »potem pa še praviš, naj se nikar tako ne mučim.«

Vrjanku se je mati smilila vedno bolj, ker je videl, da res veliko trpi. Vseh njenih bolečin pa le ni videl.

Kolikor bliže je prihajal predpust, toliko bolj je tarnala mati. Slednjič je rekla nekega večera kar na kratko, da ne vzdrži tako dolgo več. Priti mora neka izprememba in oddati je treba gospodarstvo v druge roke.

 
Kaj hoče bit, kak hočva strit?
ti si premlad se oženit,
jaz sem prestara se možit —

rekla je Vrjanku z besedami narodne pesmi.

Vrjanko ji je pa z besedami iste pesmi odgovoril:

 
Le mati omožite se,
vzemite, kogar hočete,
le hudega Rožlina ne,
ki velik moj sovražnik je.
Mi bratca je in otca ubil
in komaj sem mu jaz ušel.«

Toda:

 
Mati nič ni marala,
Rožlina vzela hudega,
Vrjankovga sovražnika.

Alenčica je znala tako spretno napeljati pogovor, da je Vrjanko sam izrazil mnenje, naj se omoži. Nekaj časa se je delala, kakor da bi se obotavljala in premišljevala, slednjič je pa rekla:

»Res ne bo kazalo drugega, kakor da se še enkrat omožim. Ti si še premlad, da bi se ženil in sam praviš, da te še ne veseli. Saj je prav, ako se ljudje ne ženijo premladi. Potrebujemo pa pri hiši pametnega in izkušenega moškega. Toda, dandanašnje čase je težko takega dobiti,« vzdihnila je Alenčica.

Sneg je skopnel in pričelo se je delo po vinogradih. Vrjanko je zahajal v gorico pogledovat k delavcem, večkrat je bilo treba odpotovati tudi po trgovskih opravkih in mati je še nalašč iskala takih prilik, da bi bil Vrjanko veliko odsoten z doma. V resnici je bil mladenič od začetka spomladi le malo doma, gospodinjstvo in domače gospodarstvo je vodila mati z neumorno delavnostjo. Neke sobote se je vračal domov in med potjo je zadel na soseda Luka, ki se je vračal po istem potu.

»Kje si pa bil ?« vprašal je Vrjanko soseda Luka,

»Stara me je nagnala iskat natičja doli za graben. Kaj pa ti?«

»Hodil sem po trgovskih opravkih.« 

»Doma nama pa gospodarijo ženske. Midva sva oba enaka reveža ali pravzaprav si ti še večji revež. Meni daje moja ta stara vsaj močnika, čeprav je Večkrat neslan, s tabo pa bogsigavedi kako še bode?« 

»Moja mati je zame dobra.« 

»Poslušaj, fant! Ti si še mlad, ampak povedal ti bom eno in zapomni si jo za celo življenje. Vsaka ženska je dobra, dokler ni dosegla svojega cilja. Potem pa, kakor je volja božja! Tudi moja stara je bila dobra, dokler se nisem ž njo poročil.«

 
Kaj morju upat smemo,
mornarji dobro vemo,
a ženskam kaj, kdo ve?

»Meni se zdi, da bi mi rad nekaj povedal, pa ne moreš z besedo na dan.«

»Kaj ti bom pravil, boš že vse zvedel ob svojem času. Nesreča ne pride nikdar prepozno. Rečem ti samo še eno: ne pojdi jutri k maši.«

»Zakaj bi ne šel?«

»Zato, ker jaz tako pravim, jaz, tvoj sosed Luka, ki ima že svoje izkušnje na hrbtu.«

Kmalu potem sta se razšla in Vrjanko je zavil proti svojemu domu, Luka pa proti svoji koči.

Zjutraj je vstal Vrjanko proti svoji navadi rano in se je odpravil za v cerkev. Mati je morala začutiti, da je vstal in da se odpravlja, ter je prišla v njegovo sobo:

»Ali hočeš v cerkev?«

»Da.«

»Raje bi se odpočil. Mlad si še in slaboten, nekaj dni si bil z doma in gotovo si utrujen. Bojim se zate, ker si slaboten.«

»Meni se pa zdi, da sem dozorel. Čutim v sebi sile, ki bi utegnile prekoračiti svoje meje, ako jih kaj razburi.«

Pri teh besedah je Vrjanko pogledal mater krepko in ostro in njuna pogleda sta se ujela. Ponoči so mu večkrat prišle na misel besede soseda Luke in strašen dvom je pričel vstajati v njegovem srcu. »Kaj, če bi vendarle bilo res?«

Odpravil se je naglo in odšel v cerkev. Zvonovi so odzvonili in orgle so zapele, mašnik je stopil k oltarju in pričelo se je opravilo. Vrjanku je črv vedno bolestneje ril po srcu in nestrpno je pričakoval, kaj bode.

Po veri je mašnik pretrgal opravilo in šel na prižnico. Imel je dolg govor o ljubezni do sovražnikov, po končanem govoru je pa prebral oznanila. Na prvem mestu je bral, da želita stopiti v zakonski stan Alenčica in Rožlin.

Po cerkvi je zašumelo, ljudje so se spogledali in v očeh jim je bilo nekaj hudobnega, na obrazih je pa zaigral nasmeh. Vrjanku je bilo, kakor da bi ga udaril kdo s kijem po glavi. Malo, da se mu ni zmračilo in da ni onemogel. Toda njegovi krepki živci so prenesli ta udarec, takoj nato je pa srd vzplamtel v njegovem srcu in ga prešinil polagoma. Naenkrat mu je bilo jasno vse, glava mu je postala trezna in hladna, v srcu je pa plapolal gnev. Ljudje so se vsi ozrli nanj in videli so, da je bil njegov obraz bled kakor stena in tisti, ki so stali blizu njega, so slišali, da je siknil skozi zobe:

»Kača!«

Opravilo je bilo končano, ljudje so se razšli in v gručah vračali domov. Med potjo so se pogovarjali o najnovejših do godkih, zlasti pa je bila ženitev Alenčice in Rožlina splošen predmet pogovorov. Toda, kdor bi mislil, da je tudi drugim ljudem prišlo to tako nepričakovano, kakor Vrjanku, bi se zmotil. Vrjanka je umela mati tako omamiti, da ni slutil ničesar. Bil je še mlad in neizkušen v zlobi do godkih, zlasti pa je bila ženitev Alenčice in Rožlina splošen predmet pogovorov. Toda, kdor bi mislil, da je tudi drugim ljudem prišlo to tako nepričakovano, kakor Vrjanku, bi se zmotil. Vrjanka je umela mati tako omamiti, da ni slutil ničesar. Bil je še mlad ib neizkušen v zlobi človeškega srca in kako bi otrok ne zaupal materi? Kar je doživel, je malodane pozabil, ker mladost pozabi hitro. Drugi ljudje so imeli pa bistrejše oči in so zlasti zadnji čas večkrat opazili, de je Rožlin prihajal v vas in da se je Alenčica ž njim shajala. Pa tudi, ako bi ne bili opazili ničesar, človek je že tak, da raje sluti hudo, kakor pa dobro. Komaj, da je preteklo dobro leto po Zamudovi smrti, pa je Alenčica že mislila, da je mogoče stopiti v zakonsko zvezo z morilcem njenega moža in starejšega sina.

Takrat še ni bilo tako hudih postav, kakor dandanes. Ko je Šildhausen jenjal preganjati razbojnike, so imeli spet mir in so se lahko celo javno pokazovali med ljudmi. Za primerno plačilo je graščinski pisač dal dovoljenje za ženitev in stari gospod župnik ni veliko vprašal, ko je videl, da je dovoljenje od gosposke v rokah. Slišal je pač nekaj, slišal, o burni preteklosti Rožlinovi, toda mislil si je:

»Naj se človek poroči in potem bo menda pričel mirno in redno življenje.« Naredil mu je pri izpraševanju dolg govor o krščanski krotkosti in miroljubnosti in s tem je bilo končano vse.

Ko je prišel Vrjanko domov, je šel člotakoj v svojo spalnico in se je zaklenil.

»Naj kuha, da se bo izkuhal,« rekla je mati, »najbolje tako, kakor je naredil.«

Vrjanka pa ni bilo iz sobe cel dan do večera. Dekla je prišla trkat in vprašat, če naj mu prinese jest, toda Vrjanko ni odgovoril in ji ni odprl. Šele zvečer je odklenil in poklical deklo, naj mu prinese mleka. Prinesla mu ga je in Vrjanko ga je izpil, potem pa spet zapodil deklo in se zaklenil. Zjutraj je vstal zgodaj, zadel na ramo svojo puško in odšel proti gozdu.

»Kam greš?« vprašala ga je dekla.

»V gozd na lov,« odgovoril je Vrjanko, a na obrazu dekle je zapazil smehljaj, ki ga je zadel v srce. Najraje bi se obrnil in s sklenjeno pestjo udaril deklo v obraz, toda se je premagal in obrnil proti gozdu. »Prišel bo čas, in s krvjo bom izmil to sramoto,« mislil si je in ta misel ga je potolažila v ranjeni duši. Hodil je po gozdu in streljal na živali, toda zadel ni ničesar. Oko mu je bilo motno in roka mu je tresla.

Zvečer se je vrnil domov, izpil latvico mleka in se vlegel spat. Zjutraj je spet vstal s solnčnim vzhodom in odšel v gozd. Sedaj je streljal že bolje, roka se mu ni tako tresla in oko je bilo bolj jasno.

Mati mu ni hodila na izpregled. Poznala je sina in vedela je, da se bo najložje pomiril, ako mu ne pride prehitro pred oči. Ko se bo izkipel, se bo dalo ž njim govoriti in potem bo vse dobro.

Sosed Luka je videl nekoč iti mladeniča mimo svoje hiše proti gozdu ter ga je vprašal:

»Kam pa, kam tako zgodaj?«

»V gozd grem na lov, nastreljat divjačine za ženitovanje.«

Luka ga je pogledal bistro in globoko in mu rekel:

»Samo glej, da ti divjačina ne uide! Ali se še spominjaš na tisto noč v moji koči?«

»Molči!« je zakričal Vrjanko in odšel proti gozdu. Luka je pa stopil nazaj proti svoji koči, sedel na klopico pred pragom in pričel modrovati:

»Ženska je od vraga, toda moški je še hujši, kadar se razjezi. Kadar je človek jezen, postane čudno močan in silen, da zmore vse. Nesreča je samo, da ne znamo biti jezni. Potem bi bilo kmalu vse drugače na svetu.«

V tem trenutku je stopila Lukova žena iz hiše na prag, bila je še vsa zaspana in napol oblečena in zadrla se je nad možem:

»Kaj pa posedaš tukaj, zdaj, že na vse zgodaj? Če boš tako delal, ne boš zaslužil do večera kuhanih krhljev. Pojdi raje v laz nabirat butar!«

Luka se ni nič razjezil, ampak pohlevno je vstal in odkorakal z doma.

Vrjanko se je do ženitve malo držal doma. Hodil je na lov in po trgovskih opravkih, doma so pa medtem pripravljali za ženitovanje. Ko se je nekega večera vračal, je zagledal pred hlevom gručo ljudi:

»Kaj pa delate?«

»Junca smo zaklali za ženitovanje.«

»Čigavega junca?«

»Vašega. Kaj pak!« rekel je mesar in pogledal začudeno.

»Čigavega?«

»Vašega.«

»Kdo je bil torej njegov lastnik?«

»Menda ti? Saj si ti dedič po očetu, tvoja mati ima pa svoj postavno določeni del.«

»Kdo je torej velel zaklati junca?«

»Tvoja mati.«

»Vi ste torej zaklali junca brez dovoljenja njegovega lastnika! Pojdi sem, hlapec Miha!«

Hlapec Miha se je približal in se je tresel na celem telesu. Vrjanko ni bil še nikdar tako grozen, kakor v tem trenutku.

»Jaz sem tukaj gospodar in zapovem ti: nikdo se nima dotakniti moje lastnine brez mojega izrečnega dovoljenja in niti toliko, kakor je črnega za nohtom, se ne sme porabiti za ženitovanje. Ali si razumel?«

»Razumel, razumel,« kimal je Miha.

»Sedaj pa še nekaj! Pojdi k nji, ki jo imenujete mojo mater, in reci ji, da se mora spraviti iz te hiše tri dni pred svojo poroko z ubijalcem mojega očeta in brata. Si razumel?«

»Sem, sem,« kimal je hlapec Miha.

»Povej ji še, da sme s sabo vzeti iz moje hiše toliko, kolikor potrebuje, da pokrije sramoto svojega telesa. Si razumel ?«

»Sem, sem,« kimal je hlapec Miha.

Ko je drugega jutra Vrjanko odhajal spet z doma, se mu je na dvorišču približal hlapec Miha in ga nagovoril:

»Kaj češ?« rekel je Vrjanko.

»Povedal sem tvoji materi tvoje sporočilo in odgovorila mi je takole: Povej mojemu sinu, da sem po postavi jaz njegova varuhinja, dokler ne bo polnoleten. Potem pa lahko stori, kar hoče. Svetujem mu pa, naj se sporazumi z mojim bodočim možem, da bo mir in blagoslov v hiši.«

Vrjanko se je vgriznil v ustnici in odšel.

Med potjo je pričel premišljevati in prišel je do sklepa:

»Še je pravica na svetu, čeprav ima zavezane oči. Tako daleč pojdem, da jo najdem. Ako je ne najdem pri našem izpitem grofu, pojdem dalje. Saj je menda še gosposka nad njim. Morilka mojega očeta in brata ne bo moja varuhinja.«

Cel dan je hodil po gozdu in neprenehoma je premišljeval, kaj bi ukrenil. Zvečer se je vrnil spet domov, kakor po stari navadi.

Šel je nekega dne k župniku ter mu je začel pripovedovati.

»Tako in tako je: Moj oče mi je zapustil vse, sedaj pa gospodari neka ženska, ki se pusti imenovati mojo mater in jaz nimam nobene besede. Kaj naj storim, da pridem do svoje pravice?«

Stari župnik je pa začel govoriti o četrti božji zapovedi in o ljubezni in potrpežljivosti in tako dalje. Vrjanko je zaloputnil vrata in odšel.

Šel je v grad, a tudi tam ni dosegel ničesar. Povedali so mu, da je do njegove polnoletnosti njegova mati varuhinja, potem pa bo lahko storil, kar bo hotel.

»Toda jaz nimam več matere.«

»V bukvah je zapisano, da jo imaš.«

»Toda bukve lažejo. V mojem srcu je zapisano, da je nimam.«

Toda vse je bilo zaman in Vrjanko ni našel nikjer svoje pravice. Povsod so se mu za nameček še posmehovali in Vrjanko se je izogibal ljudem, kajti zdelo se mu je, da se ziblje na vsakem obrazu porogljiv nasmeh, kadar sreča kakšnega človeka.

Vrjanko se je moral vdati v svojo usodo. Mati mu ni prišla na izpregled, kajti mislila si je:

»Deček je navsezadnje vendar mehkega srca, samo časa mora imeti, da se izkuha, in potem ga bo mogoče potolažiti. Pazila je pa skrbno na vse njegove korake in ga opazovala, kolikor je mogla, ne da bi mu padla v oči.

Nekega večera je stopil Vrjanko v družinsko sobo. Družina je bila v njej zbrana in mati pri njej. Dekla se je nasmehnila, ko ga je zagledala, in pogledala mater. Vrjanko je zapazil, da sta se pogleda matere in dekle ujela in razumela.

»Se je že naveličal kuhati jezo,« rekla sta ta pogleda.

Toda Vrjanko je prišel z drugim namenom.

»Kje si bil danes?« vprašala ga je mati.

»Hodil sem po svetu in iskal pravice.«

»Kakšne pravice?«

»Pravice, zoper tebe.«

»A kaj imaš zoper mene?«

»Veliko. Predvsem, da prebivaš proti moji volji v moji hiši in ješ moj kruh. Veš, da je po očetu vse moje, tvoj pa samo del, ki ti je izgovorjen po postavi.«

»Ti si še otrok,« rekla je mati z nasmehom, a je težko prikrivala srd v svoji duši.

»Od lanskega Božiča sem postal mož. Poslušaj torej, kar ti povem: Ta hiša in to posestvo in vse kar je, je moje, vaše je pa samo, kar vam gre po postavi. Tistega dne, ko postanem polnoleten, boste morali vi povezati culico in iti po svetu. Med vami in med mano je senca rajnkega očeta. Amen.«

Obrnil se je in šel.

Mati se je nasmehnila, ker ni hotela ostati ponižana pred družino:

»Vrjanko je še otrok, pa se bo že pomiril!«

Hlapec Miha si je pa mislil svoje:

»Poznal sem Zamudo in Nedeljka in vem, kakšna kri je v žilah teh ljudi. Kar si vtepe v glavo, mu nikdo ne izbije. Med njo in med njim bo kmalu še kaj drugega, kakor senca rajnkega. Tekla bo kri!«

Vrjanko se je spet zaprl v svojo sobo in vrgel na posteljo. Prsi so mu kipele in pest je dvigal k nebu. Takšen gnev mu poljev duši, da se mu zdi, podreti bi moral stene. Toda, kakor se obrne, povsod je brez sile in povsod sliši besedo: Ti si še otrok, počakaj, da odrasteš! Toda on ne more čakati. Maščevanja, katero je prisegel v sveti noči pri truplu svojega očeta, ne more odlašati tako dolgo. Očetova duša ne najde miru in pokoja na onem svetu, ker ni maščevana. Vsako noč se vrača očetova senca iz onega sveta in vedno ga opominja: Spominjaj se svoje prisege! daj mi večnega miru! Kri mora teči za kri, da bo v miru počivala očetova senca.

Toda kdo more z glavo skozi zid? Vdati se je treba torej usodi in čakati, čeprav srce kipi in polje.

Ko je Vrjanko vstal, je bil mirnejši. Hodil je okrog, po poljih in po gozdih, streljal je na živali in se vračal zvečer s plenom domov. Nekega večera se je vračal domov s puško na rami, v rokah je držal roparskega jastreba, katerega je ustrelil v letu.

»Dobro si ga zadel,« rekel je sosed Luka, ko je šel mimo njegove koče. »Tvoja krogla ne bo izgrešila.«

»Če Bog da, ne bo,« odgovoril je Vrjanko.

Mati je takoj opazila, da je Vrjanko postal mirnejši, in je rekla:

»Sem vedela, da ne bo dolgo časa tako vihral. Mlada kri se mora izkipeti, potem se pa pomiri. Bomo videli, kdo bo zmagal nazadnje.«

Prišel je dan poroke in po poroki šumno ženitovanje. Cel teden so pili in jedli, cela vas je prišla na ženitovanje in še iz drugih krajev so se prikazali gostje. Saj je bilo znano po vsej okolici, da je hiša začimna kakor nobena druga, in Alenčica je hotela pokazati, kaj da je. Ko so se gostje napili in najedli, so pričeli peti in plesati in so plesali, dokler jim niso odpovedale noge. Potem so pa šli spat na listje in ko so se odpočili in iztreznili, so spet vstali, jedli in pili, peli in plesali. Ko so izpili in snedli vse, kar je bilo pripravljeno, so se razšli in še dedje so potem pripovedovali, kakšno je bilo ženitovanje, ko je Alenčica jemala Rožlina.

Ljudje so mislili, da Vrjanka ne bo na ženitovanje. Toda je prišel in mati je bila tega očividno vesela. Hotela je pokazati ljudem, da se je tudi njen sin sprijaznil z njeno možitvijo, ter tako popolnoma zavezati ljudem jezike. Kdo bo še otresal jezik, če vidi, da se tudi Vrjanko veseli na ženitovanju.

Toda Vrjanko se ni veselil, dasiravno je bil navzoč do konca.

 
Za mizo je sedel,
ni pil in ni jedel,
nevabljeni svat.

Sosed Luka je pa pil in jedel in je bil vesel, da se mu nocoj ni treba bati žene, ki je že napol pijana in pleše ssosedi. Obrnil se je k Vrjanku in mu rekel:

»Pij in jej in bodi dobre volje, žalost bo prišla potem sama ob sebi.«

»Ne morem. Jaz sem tukaj navzoč, da izpijem gnev do dna. Sredi vašega veselja mi srce kipi bolesti, vsak vrisk vaše radosti in odblesk vašega veselja pomnoži mojo bolest in to bolest žrtvujem senci svojega očeta.«

»Ti boš še znorel,« rekel je Luka. »Pomisli, nobena ženska ni vredna, da bi človek znorel radi nje, pa tudi če je tvoja mati.«

Ženitovanje se je končalo, gostje so se razšli, Alenčica in Rožlin sta pa pričela gospodariti.

»Srečen par bo,« rekli so ljudje.

»Ne bo, ne,« odgovarjali so drugi.

»Kri je vmes in kri vpije k nebu za maščevanje.«

* * *

Rožlinu je postlala Alenčica na postelji svojega prvega moža, ki je stala prazna že celo leto, od njegove smrti.

Vrjanko ni imel mirnih noči. Kakor hitro je hotel zatisniti oko in zaspati, se je pojavila pred njegovimi očmi smrtnobleda senca njegovega očeta.

»Počakaj, potrpi!« govoril je Vrjanko senci svojega očeta. »Saj te bom maščeval in ti preskrbel večni mir. S krvjo tvojega ubijalca bom poškropil tvoj grob. Do tvojih kosti bo prodrla njegova kri in potem boš lahko počival.« Bil je že napol nor od bolesti in samo sovraštvo do Rožlina in želja po maščevanju ga je držala še pokonci in pri razumu. Včasih mu je prišlo, da bi hotel dvigniti svojo roko zoper svojo mater, toda se je vedno premagal:

»Njej ne storim ničesar. Saj me je vendar rodila.«

Ponoči je vstal in šel iz sobe. Spati mu ni bilo mogoče, in upal je, da mu bo morda zunaj lažje.

Ko je hodil pod steno hiše, je zaslišal šum besed iz sobe, kjer sta spala Rožlin in Alenčica. Pristavil je k oknu leseno kobilo, ki je stala na dvorišču, ter stopil nanjo, da bi slišal, kaj se pogovarjata, Začul je svoje ime in je še bolj napel ušesi, V sobi je govorila mati, kakor pripoveduje narodna pesem:

 
Oj škoda, škoda za blago,
ki zdaj se razdelilo bo.

»Za njega in za mene skupaj ni prostora v tej hiši,« rekel je Rožlin. »Nalašč nisem ubil njegovega očeta in brata. Zakaj sta mi pa hodila na pot? Toda sedaj leži kri med Vrjankom in med mano in med nama ne more biti nikdar več prijateljstva. On ali jaz.«

»Mislila sem, da se bo s časom pomiril, ker je še mlad. Nekoliko je res mirnejši, toda vedno nekaj kuha. Proti meni je že boljši, govori z mano in me ne gleda več tako strašno.«

»Toda, ko postane polnoleten, naju bo pregnal iz hiše. Storil ti ne bo ničesar, ker si njegova mati in si mu dala življenje. Življenje za življenje in za smrt. Jaz poznam to postavo. Smrti ti ne želi in bi bil celo pripravljen marsikaj žrtvovati za tvoje življenje, sreče z mano ti pa ne bo nikdar privoščil. Jaz sem navajen izpostavljati svojo glavo in živeti v smrtni nevarnosti, toda ti se mi smiliš. Kolikor starejši bo, toliko bližja nama bo najina usoda, meni smrt v maščevanje za očetovo smrt, tebi pa, da te požene od hiše.«

Alenčica se je stresla pri teh besedah in si pokrila z rokama obraz. Čez nekaj časa je pa spet spregovorila:

»Večno ne more biti tako. V takem strahu ne moremo živeti. V tej hiši sem bila rojena in vzgojena in imela sem vsega v izobilju od mladih nog. Kot beračica se ne bom potikala po svetu, raje izgubim še tega sina. Saj imam tebe in v letih še nisem. Lahko dobim še drugih sinov, od katerih me ne bo ločila usoda.«

Rožlin in Alenčica sta se takoj razumela in dogovorila, kakor spet pripoveduje narodna pesem:

 
Kaj pravim tebi, ljubi mož?
tam v Črni gori, v temni goš
studenc pod goro videl boš.
Ti rečem, se za bukev skrit,
Vrjankota skrivaj umorit.
Se zjutraj bolna strila bom
in k sinu govorila bom:
»Sin ljubi, bolna sem hudo
in bolje meni prej ne bo,
da pila mrzlo bom vodo,
ki v Črni gori se dobo.«
Me slušal on je vselej rad,
k studencu hočem ga poslat ...
Potihem gre Vrjanko stran,
besede nje si v srcu hran.

Zjutraj je vstal Vrjanko in vprašal deklo, katero je zagledal v veži, če je mati že vstala.

»Ni! Ponoči je hudo zbolela in ne more vstati. Prosi lepo, da bi prišel k njej,«

»Ali je Rožlin še notri?«

»Vstal je že davno, še jako zgodaj in odšel. Rekel je, da gre na Hrvaško po opravkih. V zadnjem času je marsikaj zaostalo.«

Vrjanko vstopi k materi in jo vpraša:

»Kaj vam je, da ne vstanete?

Saj navada vaša ni,
da bi tak dolgo v postli bli.«

Mati mu je pa odgovorila:

 
»Sin ljubi, bolna sem hudo
in bolje meni prej ne bo, s
da pila mrzlo bom vodo,
ki v Črni gori se dobo.«
Vrjanko vzame kangljico,
prepaše bridko sabljico,
na ramo dene puškico.
»Kaj pa počenjaš, ljubi sin?
saj v Črni gori ni zverin,
z dežele zbežal je Turčin!«
»Plavuti ribica ima,
peruti ptičica ima,
junak z orožjem se obda.«

Alenčica ni mogla odvrniti sina, da ne bi vzel s sabo orožja. Toda načrt se lahko posreči tudi tako. Rožlin je močnejši in urnejši od njega in Vrjanko ne sluti ničesar. Vendar ji je neka težka slutnja legla na srce. Ostala je v postelji ves čas in pričakovala, da se Rožlin vrne in ji pove, kako se je izteklo.

Solnce se je vzpenjalo više in više na obzorju in se je že bližalo zenitu, ko je pritekla dekla v sobo k Alenčici:

»Vrjanko že gre!«

»Kaj?« vprašala je Alenčica prestrašeno.

»Vrjanko že gre in kangljico ima v roki.«

»In kangljico ima v roki,« ponovi Alenčica in omahne nazaj na posteljo, »kaj naj to pomeni?«

»Gotovo je prinesel sveže vode, po katero ste ga poslali.«

Nekaj trenutkov pozneje je stopil Vrjanko v izbo. Trd in krepak je bil njegov korak in glavo je nosil kvišku. Nikamor se ni ozrl, ampak naravnost naprej je šel in stopil k Alenčin postelji, postavil k vzglavju kangljo sveže rudeče tekočine in rekel, kakor pripoveduje narodna pesem:

»Želeli piti sinovo,
tu nate kri Rožlinovo!«

Alenčica si je zakrila obraz z rokama in kakor mrtva omahnila na posteljo, Vrjanko je pa s trdimi in umerjenimi koraki odšel iz izbe, kakor je prišel.

Tako se konča povest o Rožlinu in Vrjanku, ki nam je zabelježena v starodavni narodni pesni.