Rožmarin
| Rožmarin Pavla |
| |||||||||||||
Zadnji žarki so se sipali na del ceste. Sonce je zašlo in le malo ljudi je hodilo v tem času po cesti v malem trgu. Cvetje je duhtelo iz vrtov in poljan tam preko. Malo ljudi je bilo tako srečnih, da so v miru in brez skrbi lahko uživali prihajajoči večer.
Vlada je hodila tod, pa ni bila zamaknjena v lepoto večera. Kako dolgo že hodi? Zdelo se ji je, da stopa nekam v vsemirje. Iz težkih misli so jo vzdramili hitri koraki. Ni se ozrla. Nekaj težkega je ležalo v njenih očeh, na njenem obrazu, na vseh kretnjah.
»Dober večer, Vlada!« je nekdo zaklical že skoro tik nje.
Ozrla se je in rekla z zadržano bolestjo:
»Feliks, ti si!«
Prijel je njeno roko. Rahlo mu jo je izvila in stopila k ograji, za katero je stal njen dom. Odprla je vrtna vratca.
»Vlada, samo nekoliko besed bi želel govoriti s teboj,« je prosil fant.
Dekle je odkimala. »Pridi potem!« In je odšla.
Feliks je odhajal dalje po cesti, zatopljen v misli, ki so bile polne težke slutnje ... Tako otožna je bila danes, opazil je to. Hotela je biti vesela, pa se ji ni posrečilo. Kaj ji je? Ni hotela, da bi ji bil delal nekoliko časa družbo ... Ali ga ne ljubi več? Kaj, če je zvedela, da njegova mati želi, da bi postal duhovnik in ga sedaj noče zadrževati? — Sklenil je, da pojde zvečer na njen dom.
Ko je Vlada prišla domov, je stopila v kuhinjo. Tam je mati pripravljala večerjo.
»Pustite, mati, bom jaz naprej delala.«
»Prav, Vlada, bom pa šla k Majdetovim, da bom kaj pospravila in spravila otroke spat.«
Ko je mati odšla, se je Vlada vsa potopila v misli ... Da, Majdetovi otroci so ostali brez matere. Umrla jim je in ona je otrokom teta ... Tja pojde in bo mati trem angelčkom ... Brat jo je že prosil, naj bi mu prišla gospodinjit, pa mu zaenkrat še ni obljubila ... Toda, kaj bo rekel Feliks? Da, njegova mati želi, da bi postal duhovnik ... Kaj naj potem še okleva! — S krepko voljo se je odločila, da čimpreje odide k Majdetovim in da nocoj razodene Feliksu svoj neomajan sklep. A potem? ... Ko se je zamislila v vse, jo je nenadoma nekaj silnega stisnilo v duši, da je sklonila glavo. Dve solzi sta ji kanili na roke. Zopet je morala zbrati vse moči, kajti zmagati in vztrajati je hotela na vsak način.
Povečerjala je in odšla v sobo. Na oknu, ki je bilo na pol zagrnjeno s svetlomodrim zastorom, je rastel sivozelen rožmarin. Lep je bil, saj ga je gojila Vlada sama. Prišlo ji je, da bi zlomila ta rožmarin; vendar, ko je iztegnila roko, ni mogla tega storiti. Rastlinica je bila tako lepa, tako sveža, tako žejna in željna življenja! Zlomiti jo, bi bil največji greh.
Sedla je in se zamislila sama vase ... Da, ljubila je Feliksa in ga še ljubi. Brezmejna žrtev bo zanjo odpovedati se mu. Toda, kaj naj stori drugega! Mati želi, da ji sin postane duhovnik, in ona noče, da bi ljudje s prstom kazali zanjo: Glejte jo, ta je tista, ki ga je preslepila, da ne bo pel nove maše! — In zopet je bila trdna sama v sebi. Toda, ko je začutila njegove korake zunaj pred hišo, je vsa vztrepetala:
»O Marija, moči mi daj, da bom zmagala!«
Ustavil se je pod oknom.
»Vlada!« je vzkliknil živo, »povej mi, kaj je s teboj!«
Dekle se je morala ozreti vanj. Zastrmel je v njene vlažne oči in je ni mogel razumeti.
»Ali boš prelomila besedo, ki si mi jo dala? Povej, govori, Vlada, draga Vlada ... «
Vlada namenoma ni takoj odgovarjala. Prišlo ji je, da ne bo mogla vztrajati, da bo podlegla; sila čustev v njej je bila presilna, morala je počakati nekoliko hipov, da se je v njej vsaj za silo umirilo. Potem mu je povedala vse.
»Vem, Feliks, da tvoja mati želi, da postaneš duhovnik. Sam veš, da boš izpolnil njeno največjo željo, če to storiš. Meni je grenko pomisliti na na to, da bi morala v meni vedno iznova gledati rušilko svoje sreče. Ne zahtevaj tega od mene, dragi Feliks. Prosim te, če le moreš, ustrezi želji svoje matere in se odpovej svetu ... «
Luna je prisijala izza oblakov in fantovo lice je bilo v njenem srebrnem soju bledo in drhteče.
Ah, zakaj je to dekle tako neusmiljeno! Zakaj zabada v najtežjo rano! Lahko je reči: ustrezi želji svoje matere in odpovej se svetu ... A storiti to, iti preko ljubezni do žene, iti preko sebe ... Mar ne trpi dovolj baš radi te materine želje?!
»In kakor da je dekle vedelo za fantove misli, je nadaljevalo:
»Tudi jaz bom šla preko sebe: postala bom mati bratovim otrokom. Storiva tako, Feliks, da bo obema sladka zavest, da sva ravnala plemenito.«
Ko je končala, jo je krčevito prijel za roko. »Vlada, saj nisi premislila, kar si govorila! Tega niso zmožni storiti ljudje, tako so delali samo svetniki.« In kakor da ni mogel razumeti, da ni hotel razumeti, je snel prstan s svoje roke in ga hotel natakniti na Vladino. Deklica pa je odkimala in odtegnila svojo roko. Utrgala je najlepši vrh rožmarina in mu ga ponudila:
»To v dokaz, da sem te resnično iz globine srca ljubila.« Potem je s svojo nežno odločno roko pritisnila nad kipeče zelenje v lončku, da so popokale sveže krhke vejice in se usule na okensko polico. »In to v dokaz, da ne bom od danes naprej gojila rožmarina za nikogar več.«
Fantu se je zazdelo, da ni imel pri deklici ničesar več opraviti. Končalo se je vse ... Njena močna nezlomljiva volja ga je razorožila. Ostal je sam z veliko in vročo željo materinega srca ... Odšel je tih, brez besede, za vedno ...
Ko je srebrna luč meseca posijala v praznino pod oknom, je Vlada nenadoma zaihtela ... Silno, vroče in neutolažljivo. To je bil jok slovesa. Kolikor je ni bolela misel, da sta se razšla za vedno, toliko bolj je podzavestno trpela ob slutnji, da ne bo zmogel žrtve, in da si bo poiskal drugo deklico. — Pa naj, ona je storila svoje in zmagala!
V tistem hipu so prišli v sobo otroci njenega brata. Vlada jih je po vrsti objela in vprašala, če hočejo, da jim postane mamica.
»Z nami pojdi takoj!« so vzklikali vsi. In je šla ...
Dolgo, dolgo za tem je srečala Feliksa. Poleg njega je stopala mlada lepa žena in on je vodil za roko sinčka. Mimo drug drugega sta šla kakor tujca. Za hip sta se srečala njuna pogleda in Vlada je krepkeje stisnila za ročice otrok, ki jih je vodila. Nihče razen Feliksa ni vedel, kako velika in globoka žrtev je bila skrita v Vladinem življenju.