Rožni venec
| Rožni venec. Anonimno |
| |||||||||||||
Bilo je leta 1604. V Pariz potovala je plemenitaška
rodbina Marilak. Bila je na svojih posestvih
zunaj na deželi, zdaj pa se je vračala v glavno
mesto francosko. Železnic takrat ni bilo, zato so
bila taka potovanja vedno težavna. Trajala so po
več dni, ceste so bile slabe in čulo se je večkrat
o nesrečah.
Tudi za Marilakove preseljevanje v Pariz ni bilo prijetno, tem manj, ker je bila na potu razun dveh bratov tudi mlada in še nežna gospodičina Alojzija Marilak, katera hujšega napora ni bila navajena. — Vže so blizu Pariza. Cesta jih vodi skozi senčnat gozd. Tir je bil od deževja razdejan in vožnja nevarna. Zato vsi stopijo z vozov; naveličali so se vednega preobračanja sem in tje.
Nakrat obstopi popotnike cela truma ciganov. Znana je ciganska nadležnost. Stare in mlade matere, z otroci na hrbtu, molijo roke in prosijo darov. Mladi cigančki pa so tem urneji in nikakor ne puste tujcev dalje. Alojziji smilijo se ti zanemarjeni otroci. Seže v žep in da bližnjemu fantiču nekaj denarja. »Hvala lepa — hvala lepa — Bog plati!« zahvaljeval se je urno deček in uljudno se poklonivši poljubi gospodičini roko. Gosposko dekle odšlo je dalje. Ni se brigalo za fantiča.
Srečno dospó v Pariz. Vsi so veseli, da je konec potovanju. Trudni so. Vsak misli, le na posteljo, da se nekoliko opočije. Lojzika je samu v svoji sobi. Želi si miru; onemogla je. Leže ... pa zaspati ne more. Po navadi molila je vsak večer, predno je šla spat, rožni venec. Nocoj ga ni. »Bog mi ne bode zameril, preveč sem trudna,« dejala je sama pri sebi. Pa čudno! Zaspanec nikakor noče priti. Različne misli ji rojijo po glavi; bolj ko jih odbiva, bolj ji nagajajo.
Zato zopet vslane in se obleče. Vse je tiho. Črna noč je zunaj, v sobici pa brli luč. In deklica vzame molek, poklekne, sklene roki ... in začne moliti na polglasno rožni venec. — Pa kaj je to? ... Ali ni nekaj zašumelo? — Posluša, posluša ... pa zopet je vse tiho. Strah jo spreleti, nakrat so ji pred očmi vse tiste pripovedke, katere je kedaj slišala o zakletih gradovih ali o roparjih, ki sb po noči napadali grajščine. — Zopet vleče na uho. Zdi se ji, kakor bi nekaj dihalo v sobi. Obrne se. Glej, dvoje oči se zabliskajo izpod postelje! Pok! — Človek je spodaj! Skriti se je hotel urno, pa z glavo se je udaril ob stranice.
Kaj storiti prestrašeni deklici? Sama je ... noč je; na pomoč klicati ne more, v strahu pozabi, sovražnik je blizo. Kakor bi jo Bog razsvetlil, začne na glas moliti, pa ne moliti, da bi jo Gospod otel iz te nevarnosti, marveč, da bi se usmilil tistih, ki njega žalijo in njim dodelil milost pravega kesanja in spreobrnenja. »Hudobnež!« pravi nato, »pridi ven iz tega kota! Le pridi ven! Ti si meni hotel hudo storiti, jaz ti pa hočem to hudo z dobrim povrniti.«—Kako se deklica začudi, ko izpod postelje prileze − ciganček, katerega je videla še danes popoludne in mu je še nekaj vbogajme dala.− »Zakaj si prišel tu sem?« — »Gospodar moj naročil mi je, naj se skrijem v gradil; zvečer, kedar bi vi zaspali, bi šel in odprl vrata, da bi lahko naši možje prodrli v grad.« Deček pripovedoval je odkritosrčno. Poznalo se mu je, da ni do cela spriden. Imel je dobro srce, pa bil je — cigan. Deklica ga mirno opominja, ali se ne boji Boga, ker naklada hudobijo nad hudobijo. Ta ljubeznjivost ga gane. Ves potrt stoji deček pred njo. Kesa se. Tu sname nekaj z vrata. »Gospodičina!« pravi, tu imate ta medaljonček. V n j em vidite žensko podobo, spodaj pod njo je zapisano 'Neža'. Če bi še kedaj prišli v tako nevarnost, kar izgovorite to ime in nič hudega se Vam ne bode zgodilo. To podobo vzel mi je gospodar, precej, ko me jedobil; bal se je, da bi me izdala; meni je bila nad vse draga, bila mi je edin spomin, da sem imel tudi jaz mater, ki me je iskreno ljubila. Hrepenel sem vedno, da bi podobo zopet dobil od gospodarja, a ni mi bilo mogoče; mislil sem že, da jo je razdrobil. Ko pa danes zopet skrivaj brskam po vozičku med gospodarjevimi rečmi, najdem medaljon, ga skrijem ter mislim, kako bi ga varno shranil. V tem mi gospodar naroči, naj hitim ž njim za Vami; spremi me v Vaš grad ter mi ukaže, naj se skrijem pod posteljo ter po noči ob gotovem času drugim odprem vrata. Tako smo oropali že mnogo hiš. Tudi tukaj sem hotel tako storili in da niste Vi ostali in molili nocoj, ne vem, kaj bi bilo sedaj z Vami in Vašimi. Vaša molitev je vzbudila tudi v meni že davno pozabljene spomine, kako so tudi mene mati jemali v naročje in molili z menoj po otročje. Ne bojte se, nič hudega Vam ne storim; kaznujte me, spoznam, da sem kazni vreden, še bolj pa milovanja.«
Alojzija ga začudena posluša. V roki drži medaljonček; bil je zlat. Ne vé ali bi verjela ciganu njegovo povest, ali ne. Zato skliče domače, kateri prestrašeni prihité, dečka zgrabijo in ko jim Alojzija pojasni dogodek, dečka odpeljejo. Možaki pa so zavarovali palačo in poslali po stražnike, da bi šli lovit tatinskih gostov.
Drugo jutro se je govorilo po vsem Parizu: pri Marilakovih so hoteli tatje vlomiti. Celo kraljica je zvedela o tem in poslala je svojega svetovalca Anton-a Le Gras, da popraša, je-li res kaj resnice na tej govorici. Marilakovi pripovedovali so mu sami vse, kakor se je zgodilo. Ko sliši o zlatem medaljončku, prosi, da ga mu pokažejo. Anton Le Gras ga pogleda in — obledi. Podoba na njem bila je podoba njegove matere. Imel je Anton petletnega bratca Gabrielčka. Temu je mati ovesila krog vrata medaljonček ž njenim imenom in ž njeno podobo. Necega dné igral se je deček na lesenem mostiču. Voda je bila vsled deževja jako narasla in sicer krotki valovi so se isti dan jezovito zaganjali v slabotne mostnice. Gabriel obešal se je zvedavo čez ograjo in gledal, kako se peni voda v žlebu. Les je bil trohljiv. Nakrat most zaječi, hruši in, pok, lesovje se podere, deček je zginil v valovih. Ni ga bilo več. Mislili so, da je utonil.
Pokličejo cigana. Fantič pripoveduje, da se spominja, da je padel v vodo. Ali bradat mož ga je rešil in nesel saboj in ga prinesel k ciganom. In pri njih naučil se je beračiti in — krasti. Anton Le Gras spozna, da je našel svojega izgubljenega brata — Gabriela.
Gabriel Le Gras bil je poznej zvest tovariš sv. Vincenciju Pavlanskemu; povsod je šel temu svetniku na roko, da mu je bilo mogoče skazovati toliko dobrot svojemu bližnjemu. Alojzija Marilak pa je postala njegova — nevesta. Kako čudna so pota božja! Nekdaj tam v gozdu: reven ciganski deček in plemenita gospodičina — nazadnje zaročena pred altarjem! Pa ista pobožna deklica, ki je o poznem večeru tako verno molila rožni venec in ravno s to molitvijo rešila sebe in vso hišo velike nesreče, bila je ravno tako pobožna žena in bogaboječa vdova. Po smrti svojega moža je vdova Le Gras izdajala svoje premoženje revežem in bolnikom. Bila je ustanoviteljica znanega reda usmiljenih sester, ki še zdaj z isto ljubeznijo strežejo ljudem na telesu bolnim, s kakoršno ljubeznijo je gospodičina Alojzija Marilak vsprejela in postregla na duši izgubljenemu dečku ciganu.