Rožni venec ga je rešil
| Rožni venec ga je rešil anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 2 (18. januarja) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
Znano vam je, da se je 1. 1848. po Italiji jei širiti upor proti Avstriji. Vrhovni vojaški poveljnik v Lombardiji, slavni general Radecki, vedel je dobro, da so bližajo važni dogodki. Nabral jo tedaj sedemdeset tisoč vojakov iz raznih dežel mogočne Avstrijo ter se pripravljal na hudo vojsko z vročekrvnimi Italijani. In ni se zmotil stari in izkušeni general, kajti že 18. marca istega leta bruhnil je upor v Milanu. Radecki se je tedaj moral umakniti s svojimi četami iz upornega mesta, a čuvši, da jo ustaja splošna po vsej Italiji, pomaknil se je do mesta Verono ter ondi pričakoval sovražnika.
»Bilo je dan pred bitko pri Sv. Luciji«, tako mi je jel pripovedovati nekega dne star doslužen vojak. »Naš oddelek je bil po mnogih praskah poslan v tabor, naj utrdi obkope. Toda predrzni in premeteni Sardinci so naa pri tem delu ovirali na vse mogoče načine. Kajti mož za možem so se plazili do tabora ter izza gostega grmovja opazovali na vso naše kretanje. Kakor hitro se jo pa kdo izmed našincev nevedoma približal za streljaj, zvrnil se je takoj od smrtonosno sardinske krogle zadot na tla. A kadarkoli smo jih šli potem zasledovat, izginili so nam kot kafra, no sledu ne tiru ni bilo za njimi.
Naš poveljnik sklenil je konec storiti temu vednemu zavratnemu napadanju Sardincev; odbral je torej nekoliko mdž in med temi som bil tudi jaz. Tem je zaukazal, do neke določene daljave se priplaziti ter paziti na vsak sovražnikov migljaj, vendar tako, da njih samih ne ovoha sovražnik. Streljati dovolil nam je le tedaj, ako amo si v svesti, da cilja ne zgrelimo. Kar najstrožje pa nam je prepovedal atati, kaditi ali kak ium delati. Drugo jutro na vse zgodaj odpravili smo a« po vojen, poslu vuk n« drug') stran Jaz so priplazim do nekega potoka; zaradi prevelike suše je bilo le malo vod« v strugi. 8plaaun s« tedaj vanjo in po njej tihotapim dalj«. Milo je U> jako mučno delo: moral a. m so plaziti po vaeh štirih s tožko pulko in brešnom na plečih Za paaom imol sem vtaknjeo nabit aamokroa in daljnovid, katerega mi j« v U namen posodil moj poročnik. Kositer na čuUrua napolnjena z žganjem in »korjica trdega komisa v topu a|>olnjcvala HU mojo zalog,. živeža. Tako ae priplazim do nekega košatega dreveaa.
Veličastno ae je vzdigalo izza pritlikavega grmovja in prav dobro wm od tod videl po vsej ravnim, tudi sovražnika aem zagledal. Z bajonetom si izkopljem zase dovolj proitorno jsino. a nad njo naredim nekako atrebo iz d račja, protja iu mihega linija. Skozi luknje aem opazoval na vai- strani, ne da In me mogel kdo opaziti ZA četrt ure s« vzdignem izza svojega akrivališča ter si- plazim dalje po strugi: naveličal sem se tako na kupu čepeti Kakih petdeset korakov pred seboj zagledam ozko stezo; vodila jo po precej opuslošenem polji. Velikanske gradu prsti, globoko v zemljo zarezane brazde in podrtine dveh pogorelih hiš »lajale ao polju jako ialostno in pusto lice. Po nesreči pa je pot vodila v Htran proti potoku, kjer aem se plazil jaz Radi t« ira bi ne bilo nič čudnega, ako bi me v trenutku podrla kaka ivovraina kroglja na tla, da ne bi se več |s>hral. Da bi se otresel te misli, obrnil sem avojo pozornost na marljivo mravljo, ki je nedaleč od mene vlekla z veliko težavo breme, večje nego je ona sama. čudil aem M> malemu hrošču, ki jo na lubju drevesa razprostiral \oja krila, boleč jiopeti »e v sinji zrak in po|>r:tvd selil tu pa lam v avojom obliiju kako cvetko, katero je deroča \oila potoka pretila aelioj vzeti. Topovi so ie zamolklo pokali pri av Luciji, tudi pokanju pušek jc čulo moje ubo in granate so a«; raz aipavalc na vseh straneh okoli mene; toda vae to ni moglo odvrnili tni>jih niislij na te malenkostne atvarice. A m< d leui nisem pozabil na svojo nalogo, kajti pazil sem vestno ua vse strani. Pretekla je ura. pretekli sla dve, tu- da bi se mi kaj izvanrednega pripetilo. Minilo ju zopet pol ure, kar se mi zazdi, da sem zagledal moško roko, katera je pa takoj izginila.
Prepričan aem bil, da je sovražnik ie v moji bli iuu, vendar aeiem po daljnovid za pas iu sedaj sem razločno videl aovr&žnika Uko blizu, da sem se kar vsled natornega nagiba sklonil nazaj Oni me Se ni videl. Sedol jo na tleh, z levico ai je podpiral glavo ter kopal s precej ostrim kosom lesa po zemlji Kakega daljnogleda niaem videl pri njem Itil je Sarvlinec; mlad. lep človek, golobrad, črne lase jc imel na kratko priatrižene; obličje njegovo jo kuzalo poštenega človeka. Daaitudi ga jo krila vojaška suknja, vendar je bilo spoznati takoj, da je ain kmcUluh aUrišev Zamišljen je bil, najbrie je mulil na svojce doma. Zares atoido ae mi j0, ko aem pomislil, da mu moram porinili amrtonoano krogljo varce. Za nokaj čaaa poloiim daljnovid na tla, pokleknem na desno koleno, auamem puško a ploč, namerim ter čakam, da ae oni pokaže. Smrtonosno krogljo hotol aem mu |**nati ravno v arce, da bi ga Uko brez vsoh na daljnih muk spravd na oni svet.
Nekoliko potem vzdigne Sardtnec avojo glavo ter gleda s svojimi bistrimi očmi »lolgo časa okoli, da bi kaj zapazil. Ko nič sumljivi-ga no zagleda, privleče usnjato moinjioo iz žepa. poloii jo IUI kolena ter jo odvežr. I/, nje privleče neko stvar, katere pa nurru mofel razločiti. Uadoveden, kaj bi bilo, poloii m puško na kolono ter j »ogledam skozi daljnogled.
Sardine« držal je v desnici r o i n i venec pokleknil na obe koloni ter naredil pobožno a\eU kril. Sedaj bi ga prav lahk<> ustrelil. Pograbil sem tedaj puško, da spolnim povelinikov ukaz. Neka nevidna moč pa me zadrži, da no sprožim. Videl sem ga s sklonjeno glavo in proti nebu obrnjenimi očmi. Nj»-gove ustnice so ae premikale molil je, med tem, ko so njegovi prati prebirali jagode na molku.
Kaj sem čutil v svojem srcu, ne da ae dopovedati. Kot kristijan zaališal sem v sebi glas, ki mi j« rvkel. •Tvoj »obrat je, tiu um>*>ri ga!« in kri ae mi je jeU hitreje pretakati po žilah. Zdelo s«' mi je, da padajo Ua> steči žarki na njegovo glavo asa da ga olnUje neka nebeška svetloba. Mudil sem ai, (Ugledam neko vzvišeno prikazen pred seboj; roka tlil omahne in puška mi pade na tla.
Ko je oni pobožno odmolivši i/giml ini izfired očij, zapustil sem tudi |a* svoje skrivališč« ter jel zopet tihotapili nazaj proti taboril k svojcem Kar mi pnžvižgate dve kroglji mimo mojih ušeo, hitro HP obrnem, ali nikakor ne morem zaj<a/.iti. <>d k<«l »U prifrčali lirvzdvombeno je ludi meni molitev oiirya n-šila življenje Ko sem Klal jmi noči na straži, premišljal sem. sem h storil prav, da aem prizanesel sovražniku svoje domovine, in različne misli so mi rojile po glavi. I>a bi umiril U notranji glas. aklerul m m domovino za to odškodovali. Trinajst dnij pozneje, 85. julija i»tega 1. U padel aem težko ranjen v ljuti bilki pri Kustoci. Prelil som ZA domovino avojo kri, in menim, da sein jo dovolj odškodoval«, tako je končal vojak svojo pripovest ter je str pristavil: »Za mojo izvanredno hrabrost podelili so mi tole srebrno svetinjo!«