Prepir otrók je pravi kríž,
so starši tud bogati;
pogosto to lahko sledíš,
razgled čem tukaj dati.
Rodè je imel sine tri:
Šteféta, Luka, Pavla,
nikoli jim ustregel ni,
že eden kaj zabavlja.
Omaro oče zdaj odprè,
jim kruha misli dáti;
zdaj trop sinov za njim navrè,
začnó se prepiráti.
Štefè posebno govorí
in nosi se nar huje,
omarne vrata sam derži,
takole on možuje:
„Za hišo jez največ storím,
dajte mi kos največi,
saj od drugot nič ne dobím,
še tù se mi je vleči;
ta Pavle le, on moli rad,
rad k svetim bukvam sede,
naj živí že on enkrat
od božje tud besede;
pa sam mu nič krivice ni;
kaj men'te, da se posti?
Od matere dovelj dobí,
dajejo mu priprosti.
Tí Lukec! pojdi verh planin
za lakot znaš iskati
zelenja, cvetja, korenin
alj jagod si nabrati“. –
Zdaj Lukec, Pavle se obá
začela na-nj jeziti,
da trebuh ima za Bogá,
ju v ćljici če vtopiti.
„Za naji z materjo si križ –
je oče mu ongavil –
pred časom, ko tako živiš,
naj' boš pod zemljo spravil“.
Štefè prešerno se reží,
svoj kos premajhen sodi;
še en'ga sam se polastí,
zato že, kar če, bodi. –
Tako prepir je vedno bil
zavolj tegá Štefeta;
nikolj ugnan in sit ni bil,
in z brati on pometa.
