Rojenice sodiju svetemu Matiju

Pripovedka o ptiču vedomcu Rojenice sodiju svetemu Matiju
Matija Valjavec
Pravljica o leseni skledi
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Ko sem bil majhen, so mi stara mati marsikaj vedeli povedati in popevati.O tem bi si marsikaj zapomnil, če mi ne bi prekmalu umrla. Ker mi je Matija ime, mi je večkrat ponovila pesem in pripovedko ali legendo o mojem patronu. To še kolikor toliko znam in jo torej tukaj povem na kratko.

Kadar so oče ali mati svetemu Matiju kruha rezali, vselej so jima tekle solze iz oči. Svetemu Matiju se je to zdelo čudno.

Enkrat vpraša mater, ko so mu ravno kruha rezali:

»Mati, zakaj pa vselej jokate, kadar mi režete kruh?«

Mama pa je začela še bolj jokati.

Matija je vendar ne neha povpraševati in tako dolgo jo moleduje, da mu je povedala in rekla:

»O, kaj bi ne jokala, ko pa boš meni in očetu glavo odsekal. Ko si še majhen v zibeli ležal, pristopile so k tebi rojenice in prisojale, da boš, Matija, postal svet mož, pa boš očetu in materi glavo odsekal.«

To je svetega Matija razžalostilo. Očeta in mater je imel preveč rad, da bi mogel storiti kaj takega. Odide kar skrivaj od doma. Gre in hodi noč in dan po neznanih krajih, dokler ne pride v deveto deželo. V deveti deželi se ustavi in naseli, češ: oče in mati gotovo ne bosta zvedela zame, in jaz jima ne bom odsekal glav.

Tam v deveti deželi se oženi in pobožno živi z zakonsko družico. Nekoč je bil nekje po opravkih. Sreča ga neka ženska in mu reče:

»Matija, Matija, ti se mudiš tukaj, doma pri tvoji gospe pa drugi spe.

Sveti Matija babo srepo pogleda in pravi:

»Kar ženske govore, so bile včasih rade laži.«

Baba je bila namreč hudobec. Hudoba je šla hitro dalje in se spremenila v mladega človeka. Pride mu naproti in pravi:

»Matija, Matija, ti se tukaj mudiš, pri tvoji gospe pa drugi spe.«

Sveti Matija ga pogleda in pravi:

»Kar mladi govore, so bile včasih rade laži.«

Hudobec gre dalje, spremeni se v starega moža in pravi:

»Matija, Matija, ti se tukaj mudiš, pri tvoji gospe pa drugi spe.«

Matija ga pogleda in pravi:

»Kar stari reko, je včasi rado res bilo.«

Vrne se domov in gre naravnost v hram, kjer je stala njegova in ženina postelja. Vidi, da skupaj ležita moški in ženska. Zgrabi ga jeza, mahne s sekiro in odseka obema glavi, ter gre iz hrama.

Kar mu pride nasproti žena, vsa vesela, in reče:

»O, Matija! Povem ti vesele stvari, dobili smo gosposke gosti. Tvoj oče in tvoja mati sta prišla k nam v vas. V hram sem ju peljala spat na najino posteljo, da si odpočijeta, ker sta od dolgega pota utrujena.«

Zdaj se Matiju odpro oči, kaj je storil. Spozna, da je glavo odsekal očetu in materi. Zajoka, zavpije:

»O, rojenice, rojenice!«

Zato svetega Matija še dandanašnji v pratiki slikajo s sekiro.