Roka in prsti
| Ta prave od pet do glave Roka in prsti Marko Kravos |
| |||||||||
Take reči si je treba v kamen zapisati, pravi stric Marko, ko sliši in zve kaj močnega, sočnega.
Bo pravljica lepa ali kosmata?
Sedi, poslušaj in zapri vrata!
Povsod na svetu pride kdaj do prepira in iz njega nastane marsikaj sramotnega.
Nekoč so se sporekli prsti na roki. Takrat, v starih časih, so se imenovali drugače kot danes. Najstarejši, ki se je držal najbolj zase, je bil Pal. Drugi je bil Kazàl in si je velikokrat vrtal po nosu. Tretjemu je bilo ime Sredìn, ker je bil srednji sin. On sam pa je vsem razlagal, da je Sredìn zato, ker se je rodil v sredo. Seveda bi vsako sredo in vsak teden hotel imeti svoj rojstni dan! Ob Sredìnu je stal Prstàn, ki je bil vedno rad lep in počesàn.
In potem je bil med njimi še Mezìn – potepin, ki je bil nagajiv in otročji. Bil je najmlajši, imel pa je najdaljši jezik.
Lepi Prstàn je nekoč spoznal Prstanko s sosednje roke. Padel je poljub in zrasla je ljubezen. Prstàn je začel nositi zaročni prstan okrog vratu. Zelo je bil ponosen nanj. Njegovi bratci so pokoli od zavisti.
»Prstàn je zaljubljenec, Prstàn je zaljubljenec,« se mi je posmehoval Mezìn.
»Ti si pa nevoščljivec,« mu je zabrusil nazaj Prstàn.
»Vsak zaljubljenec je norec,« je modroval Pal.
»Ti si pa večni samec in domišljavec,« je Palu zabrusil Sredìn. Sredìn je Palu zameril, da frca z njim, kot bi bil navaden frkolin.
»Tak lažnivec me že ne bo žalil! Vsem praviš, da si srednji prst, ker si v sredo rojen in na sredi med brati. Nič ni res, ne eno ne drugo! Jaz živim po svoje, mene zato ne štej v vašo družbo. Ker ste skupaj štiri prsti, pač ne moreš biti srednji prsti, pa če se na glavo postaviš! Brez mene si torej pravi butec in bebec, ne pa Sredìn!«
»Ohoho! Ti, Pal, si pa napihnjenec in pravi domišljavec,« se je vtaknil v prepir Kazàl.
»Če sem jaz domišljavec, si ti, ki si vedno vrtaš po nosu, navaden smrkavec. In za povrh si še izdajalec in tožilec!« Tako ga je zafrknil nazaj Pal. Res, kdo ne ve, da Kazàl rad koga s prstom pokaže in tožari.
Mezìnu se je zdelo imenitno, da je zakuhal tak prepir. Krohotal se je in se tolkel po kolenih, ker ga je ta hec tako zabaval.
Medtem je še naprej donelo: umazanec, norec, hinavec, tožilec, cepec, dedec, bubec, polizanec, nevoščljivec, butec, gorjanec, rogovilec, bizgec, muhojedec, prdolovec, smrdoprasec. Tako je odmevalo vsevprek in brez vsakega sramu.
Takrat je bilo njihovi rodni roki dovolj: »Da vas ni sram! Tàko zmerjanje, pa pod isto streho živite! En sam –ec –ec –ec –ec vas je. Drugih, bolj prijaznih besed sploh ne poznate!«
Kdor se pači drugim, mu sčasoma spaka ostane na obrazu. In zgodilo se je, da so ljudje vsakemu od prstov pritaknili sramotni –ec na ime.
Zato nosijo do današnjih dni palec, kazalec, sredinec, prstanec in mezinec sramotni znak –ec na čelu. Po mojem takoj zveš, s kakšno sitno druščino imaš opravka.
Da nosi tudi naš Slovenec –ec na klobuku, pa ni pravljica o prepirljivih prstih prav nič kriva.
Pride muca, kihne,
pravljico odpihne!